Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 63/2018, lahko zavod za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje denarne dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja dajatve, odloča o preplačilu in vračilu sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Po stališču revizijskega sodišča je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le, če so še naprej izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pravni in dejanski pogoji za priznanje in izplačevanje, torej uživanje že priznane pokojninske dajatve. Če nastane novo dejstvo med izplačevanjem denarne dajatve, je to lahko podlaga za novo upravno odločbo o neobstoju pravice do izplačevanja. Navedeno pravno posledico je nosilec zavarovanja dolžan ugotoviti ob spremembi dejanskih okoliščin priznane pravice in na temelju 194. člena ZPIZ-2 izdati odločbo o preplačilu. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.
ZUTD člen 65, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2, 140/3.. OZ člen 190.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - neupravičena pridobitev
V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je na podlagi odločbe tožnika z dne 25. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena toženčeva zahteva za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločba o priznani pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 16. 1. 2018 odpravljena, toženec za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 oziroma do 28. 2. 2018 do zneska izplačanega denarnega nadomestila ni bil upravičen, ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega nadomestila. Pomeni, da je toženec v obdobju od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 prejel nekaj, do česar ni bil upravičen in je to dolžan vrniti.
invalidnost - premestitev na drugo ustrezno delovno mesto
Ob dejstvu, da je v okoliščinah konkretnega primera izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru II. kategorije invalidnosti, je na temelju 81. člena ZPIZ-2 mogoče tožniku prisoditi le novo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo za poln delovni čas zaradi dodatne stvarne razbremenitve pri delu, ne pa tudi nove pravice do poklicne rehabilitacije. V skladu z mnenjem izvedenke medicine dela, prometa in športa bo odločanje o poklicni rehabilitaciji predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove medicinske dokumentacije po predhodni kompleksni obravnavi.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo mnenju izvedenskega organa ter da naj bi zanemarilo ostale dokazne predloge. Sodišče je tožnico zaslišalo in v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno povzelo njeno izpovedbo. Gre za enega od dokazov, ki vpliva na odločitev v zadevi, nikakor pa ne za odločilnega. Tožnica je namreč izpovedala o svojem subjektivnem doživljanju zdravstvenega stanja, dolžnost izvedenskega organa pa je bila, da ugotovi tožničine zdravstvene težave ter da poda mnenje, kako te težave vplivajo na njeno delovno zmožnost. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožnici poleg časovne razbremenitve pri delu priznalo še stvarne razbremenitve. V takem primeru ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti te kršitve. Pooblastilo za odpravo takšne kršitve ima pritožbeno sodišče v drugi alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje.
V obravnavani zadevi, ko je bil zavarovanec že vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja, gre za uskladitev zavarovalnega časa in delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe iz individualnega delovnega spora. Zavarovanec je bil po podatkih matične evidence v obravnavnem obdobju sicer za poln delovni čas 40 ur tedensko zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri drugotožniku - C.. Vendar ima, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, po pravnomočni sodbi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s prvotožnikom - B., vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Torej pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko z B., razliko 16 ur do polnih 40 ur tedensko pa je v delovnem razmerju pri C.. Prav slednja dejstva pa so edino odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.
Z vzpostavitvijo delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko, je bila namreč na podlagi 14. člena ZPIZ-2 vzpostavljena pravna podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko. Za preostanek do polnega zavarovalnega časa 40 ur tedensko, torej 16 ur tedensko, je zavarovanec v obvezno zavarovanje vključen na temelju delovnega razmerja pri drugotožniku. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 potrebno za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča.
Ne glede na zatrjevanje tožnice in njenega delodajalca, da tožnici zaradi zdravstvenih težav dosedanji delodajalec ne more ponuditi ustreznega dela, to v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantno. V postopku ugotavljanja preostale delovne zmožnosti, je bistveno le zdravstveno stanje tožnice in v povezavi s tem njena preostala delovna zmožnost.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - datum začetka izplačevanja
ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti.
Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.
izključitveni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga
V obravnavani zadevi gre za zakonski dejanski stan iz 63. člena ZUTD, po katerem pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. S 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZUTD je med izključitveni razlog uvrščeno tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz krivdnega razloga. V konkretnem primeru je podan naveden zakonski dejanski stan, zato sta izpodbijani zavrnilni upravni odločbi pravilni in zakoniti.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.. ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-4, 91, 91/1, 111, 111/5, 121, 121/1, 124, 124/3.
nadomestilo za invalidnost - socialni spor - spor polne jurisdikcije - zastaralni rok
Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.
Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar obravnavana invalidska dajatev tožniku pred 1. 4. 2016 sploh še ni bila priznana, kaj šele da bi zapadla v izplačilo.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1396, 396/1.. ZPP člen 247.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznale, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031251
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Ker se v obravnavani zadevi dejansko stanje niti pravna podlaga od pravnomočne zavrnitve istovrstne invalidske dajatve nista spremenila, je bilo v obravnavanem predsodnem upravnem postopku mogoče zahtevo zakonito le zavreči.
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek po ZSDP-1 morata biti izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, torej nega ter varstvo otroka z bolezenskim stanjem iz 3. odst. 79. člena ZSDP-1 ter vsaj eden, od alternativno določenih primerov iz 4. odst. 83. člena ZSDP-1, ki ureja kdaj se šteje, da oseba zapusti trg dela.
Ker je zavarovanje za starševsko varstvo po 8. členu ZSDP-1 za osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji obvezno, že samo prenehanje delovnega razmerja in posledično prenehanje zavarovanja za starševsko varstvo po 4. odst. 83. člena ZSDP-1 šteje, da je oseba zapustila trg dela.
ZSDP-1 v 4. odst. 83. člena primere zapustitve trga dela določa alternativno. Izpolnitev enega izmed določenih, med katere zagotovo šteje prenehanje zavarovanja za starševsko varstvo iz 8. člena ZSDP-1, je zadostna za pravico do plačila za izgubljeni dohodek.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00030197
ZPIZ-2 člen 11, 37, 47, 47/1, 49, 49/2, 137.. ZUP člen 223, 223/1.
invalidska pokojnina - poprava pisne pomote - upravni postopek
Pravice iz obveznega zavarovanja se po 11. členu ZPIZ-2 uveljavljajo po ZUP. Po 1. odstavku 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe.
Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, gre po sodni praksi in pravni teoriji le za popravo tehnične pomote. Torej za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja nič novega in se odločba ne dopolnjuje. Doseže se, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo, in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. Poprava pomote, razen če je za stranko neugodna, sicer velja za nazaj, torej učinkuje od dneva, od katerega učinkuje odločba, ki se popravlja. Vendar s popravo ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pokloniti vero mnenjem posameznih lečečih specialistov. Nedvomno so tudi ta mnenja pomembna pri ugotavljanju invalidnosti, nikakor pa niso odločilna. Pri ugotovitvi, ali gre za invalidnost je namreč potrebno upoštevati zakonske določbe, torej definicijo invalidnosti. Ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je ravno zaradi razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje. Iz prepričljivega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podana invalidnost in s tem niso izpolnjeni osnovni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru pa da se bo tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabševalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.