ZUTD člen 54, 54/1, 57, 59, 59/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 6, 65.
denarno nadomestilo za brezposelnost
Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na medicinsko dokumentacijo in podano mnenje ni prišlo pri tožniku do takšnega poslabšanja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo.
Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12, 12/3, 12/3-1.
samozaposleni v kulturi - plačilo prispevkov za socialno varnost - dohodkovni cenzus
Po naravi predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi, obliko državne pomoči de minimis. Bistveno je, da se subjekt kot prejemnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ne glede na njegov pravni status, pravno organizacijsko obliko ali način financiranja, kamor so po mnenju Ministrstva za finance skladno s pojasnilom Ministrstva za kulturo uvrščeni tudi samozaposleni v kulturi.
Materialnopravno stališče sodišča, da je zaradi neupoštevanja odhodkov, zaposlenim z visokimi odhodki onemogočeno uveljavljanje pravice do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna in da način ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca onemogoča spoštovanje namena ZUJIK, zaradi česar krši ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, je zmotno.
Primarno se socialna varnost samozaposlenih v kulturi res zagotavlja z instituti, ki jih predvideva splošna zakonodaja s področja socialne varnosti, kar je nenazadnje tudi razvidno iz opredelitve instituta plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ko kot upravičence opredeli zaposlene v kulturi in izvzame kot upravičence zaposlene določenih sektorjev. Že slednje potrjuje dejstvo, da gre za subvencije, ki so primarno namenjene kot spodbuda za gospodarski razvoj, vendar pa vsekakor posegajo na področje socialne varnosti samozaposlenih v kulturi. Za priznanje te pravice je bistveno ugotavljanje ali upravičenec presega cenzus, ki je določen specifično za to področje, zato je potrebno upoštevati tudi določila posebnega zakona, ki v delu načina ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca odkazuje na Uredbo o samozaposlenih v kulturi.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.
V zvezi z odmero nadomestila za invalidnost je pravna podlaga podana v 85. členu ZPIZ-2. ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve ni relevanten, saj je bila tožnica šele s sodbo z dne 5. 7. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 22. 4. 2015 dalje. Tožnici so bile tako pravice priznane po določbah ZPIZ-2, ne pa po določbah ZPIZ-1. Torej tudi o sami pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno odločati po določbah ZPIZ‑2.
Bistveno pri presoji sporne zadeve je dejstvo, da je bilo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe še v teku zdravljenje.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, saj je invalidnost po določbah ZPIZ-2 podana šele potem, ko je končano zdravljenje oziroma ko so izvedeni ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi pa je bila operacija palca na levi nogi opravljena tik pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, operacija palca na desni nogi pa že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. V času zdravljenja oziroma rehabilitacije pa ni mogoče predvideti, ali bodo po končanem zdravljenju potrebne omejitve pri delu. Izvedenka je tudi prepričljivo pojasnila, da glede drugih zdravstvenih težav ne gre za taka stanja, zaradi katerih bi bila pri tožnici podana invalidnost. Ključne so zdravstvene težave, ki so bile povezane z operacijo obeh palcev na nogah, kajti ravno te težave bistveno vplivajo na tožničino zdravstveno stanje, predvsem na težave s hrbtenico.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.
nadomestilo za invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti, izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
invalidnost - zdravstveno stanje - kontrolni pregled
Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.
Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.
invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - izvedensko mnenje
Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Za slednjega ni niti podanih kriterijev, ki bi omogočali eksaktno preverljiv matematičen preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Vsak posameznik je svoja celota in ravno iz tega razloga je sodišče imenovalo izvedenski organ, kjer sta kot člana sodelovala izvedenca s področja tožnikovih težav.
Iz prvega odstavka 61. člena ZUTD jasno izhaja, kaj predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila. Ta osnova je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Namen odmerjenega nadomestila je ravno v tem, da se zavarovancu ta pravica primarno zagotavlja na podlagi povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v določenem obdobju (osem mesecev pred nastankom brezposelnosti). Le v primerih, ki so kot izjeme določene v nadaljnjih določbah tega člena, se v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, in sicer v primeru določenem v drugem odstavku, če je zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti prejemal nadomestilo plače, med drugim tudi nadomestilo v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali, če zavarovanec v tem obdobju ni prejemal plače niti nadomestila.
Ker niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 63/2018, lahko zavod za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje denarne dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja dajatve, odloča o preplačilu in vračilu sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Po stališču revizijskega sodišča je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le, če so še naprej izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pravni in dejanski pogoji za priznanje in izplačevanje, torej uživanje že priznane pokojninske dajatve. Če nastane novo dejstvo med izplačevanjem denarne dajatve, je to lahko podlaga za novo upravno odločbo o neobstoju pravice do izplačevanja. Navedeno pravno posledico je nosilec zavarovanja dolžan ugotoviti ob spremembi dejanskih okoliščin priznane pravice in na temelju 194. člena ZPIZ-2 izdati odločbo o preplačilu. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.