Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.
Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica.
Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikšnem deležu vpliva na oceno delazmožnosti, saj pri ugotavljanju invalidnosti ne gre za natančen matematični izračun. Ni podanih kriterijev, ki bi omogočali preverljiv matematični preračun.
Ne izvedenski organ ne sodišče ne more ocenjevati tožnikove morebitne preostale delovne zmožnosti ob spekulacijah in hipotetičnih predpostavkah, kako bo vplivalo opravljanje ustreznega dela na tožnikovo zdravstveno stanje. Ravno opredelitev preostale delovne zmožnosti naj bi zagotavljalo, da pri tožniku kljub nadaljnjem opravljanju dela ne bi prišlo do poslabšanja invalidnosti. Morebitna naknadna poslabšanja zdravstvenega stanja, pa so lahko le podlaga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.
ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.
Tožnik tudi v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zadostno podal svojih trditev glede obstoja terjatve in ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve do toženca. Gre zgolj za pavšalno navajanje, da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, da so vse izdane upravne in sodne odločbe zgolj formalno, ne pa materialno pravnomočne. Ni podanih relevantnih trditev glede odškodninske terjatve.
Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.
V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume.
Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.
Niso pomembne zgolj diagnoze in zdravstvene težave, temveč odgovor na vprašanje, kako te zdravstvene težave vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost in ravno slednje je sodišče z dodatnim zaslišanjem sodnega izvedenca tudi podalo. Iz zapisnika glavne obravnave je razvidna jasna ugotovitev izvedenca, da bi brez razbremenitve "brez pogostega dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg" pri tožniku prišlo do dodatnih okvar.
Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti.
I. kategorija invalidnosti je ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.
Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja.
Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.