Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.
Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica.
Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikšnem deležu vpliva na oceno delazmožnosti, saj pri ugotavljanju invalidnosti ne gre za natančen matematični izračun. Ni podanih kriterijev, ki bi omogočali preverljiv matematični preračun.
Ne izvedenski organ ne sodišče ne more ocenjevati tožnikove morebitne preostale delovne zmožnosti ob spekulacijah in hipotetičnih predpostavkah, kako bo vplivalo opravljanje ustreznega dela na tožnikovo zdravstveno stanje. Ravno opredelitev preostale delovne zmožnosti naj bi zagotavljalo, da pri tožniku kljub nadaljnjem opravljanju dela ne bi prišlo do poslabšanja invalidnosti. Morebitna naknadna poslabšanja zdravstvenega stanja, pa so lahko le podlaga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.
V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume.
Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.
Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja.
Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.