Tožniku pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana ob ugotovitvi, da nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe (gostota dobe). Glede na to, da je tožnik ob nastanku I. kategorije invalidnosti dopolnil 67 let, bi torej moral izpolniti pogoj dopolnjenih 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe (1/3 delovnih let). Glede na to, da ima tožnik v Sloveniji in v Avstriji dopolnjenih skupno 5 let, 4 mesece in 21 dni pokojninske dobe, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovančeve preostale delovne zmožnosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Naloga izvedenskega organa je bila torej ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določili ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko opravlja objektivno obstoječa dela.
Sodišče je po pritožbeni oceni pravilno zaključilo, da na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o lastnosti zavarovanca, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča v 9. točki obrazložitve, da primarno ni izpolnjen pogoj verjetnosti terjatve, ki v tem sporu predstavlja obstoj invalidnosti III. kategorije s potrebo po časovni razbremenitvi 4 ur. Sodišče je ob tehtanju navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in predložene dokumentacije pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka več okoliščin govori v prid pravilnosti izdane dokončne odločbe o invalidnosti tožnice, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Za odločitev v tej zadevi je odločilno že dejstvo, da je bila pri tožnici invalidnost ugotovljena že v času vodenja postopka, ki se je končal z odločbo z dne 19. 3. 2024, s katero so bile tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Gre za pravnomočno odločbo, ki jo je bilo sodišče dolžno upoštevati. V primeru že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja se v novem postopku ugotavlja, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost. Za ta spor je ključno zgolj vprašanje, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki vpliva na samo invalidnost. Zaenkrat poslabšanje zdravstvenega stanja ni ugotovljeno, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila zadeva presojana glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb toženca. V primeru, da se je tožnici zdravstveno stanje kasneje poslabšalo, pa ima možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Določilo drugega odstavka 15. člena ZZVZZ za samozaposlene zavarovance, ki so ob pravnomočnosti odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti v pravnomočno ugotovljenem bolniškem staležu, je poterbno razlagati ustavnoskladno in ne zgolj jezikovno. Zaradi pravnomočne odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, ne more obvezno zdravstveno zavarovanje ex lege prenehati z dnem pravnomočnosti te odločbe, če je bila samostojnemu podjetniku posamezniku še pred njeno pravnomočnostjo s pravnomočno odločbo ugotovljena začasna nezmožnost za delo za določeno obdobje zaradi bolezni. Na temelju opravljanja samostojne dejavnosti lahko obvezno zdravstveno zavarovanje po zakonu preneha šele s prenehanjem bolniškega staleža, če zavarovanec s pravnomočno ugotovljeno I. kategorijo invalidnosti niti po prenehanju bolniškega staleža dejavnosti ne izbriše iz poslovnega registra.
Prepričljiva je dokazna ocena sodišča v 9. točki obrazložitve, da je v dokaznem postopku ugotovljena zmanjšana delazmožnost tožnice, ki pa ni izgubljena. Predlog sodne izvedenke o omejitvah pri delu je skladen s predlogom lečečega specialista, ki predlaga omejitev dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, ponavljajočega pripogibanja, dvigovanja bremen, hitrih in sunkovitih gibov, hoje po terenu z naklonom, čepenja in preostalih fleksijskih obremenitev kolena.
Za presojo te zadeve je ključno, ali zdravstvena stanja, ki so ugotovljena pri tožniku, predstavljajo telesno okvaro po Seznamu TO. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2025 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le‑te opredeljene v omenjenem Seznamu TO. Sodišče je poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, zato ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete. Tudi v tem primeru je komisija po opravljenem osebnem pregledu podala izvedensko mnenje, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.
Odločba z dne 4. 8. 2022, ki je bila v skladu ZUP pravilno fiktivno vročena je pravnomočna, ker se toženec zoper njo ni pritožil. Pravno relevantno je zgolj dejstvo, kot izpostavlja sodišče v 13. točki, da toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal oziroma ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 239,95 EUR utemeljeno ugodilo.
Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.
Določba prvega odstavka 8.a člena ZUTD, ki govori o znanju slovenskega jezika, se ne nanaša le na brezposelne osebe, ki se bodo šele vpisale v evidenco brezposelnih oseb, temveč tudi na brezposelne osebe, ki so v tej evidenci že vpisane. Da je temu tako, izhaja tudi iz prehodne določbe (54. člen ZUTD), kjer je urejen začetek uporabe navedene določbe. V prvem odstavku je določeno, da rok iz prvega odstavka novega 8.a člena zakona začne teči 4 mesece od uveljavitve tega zakona. Vsi, ki so vpisani v evidenco brezposelnih, imajo tako dodaten rok 4 + 12 mesecev za predložitev omenjenega dokazila.
V tej zadevi je bila tožba očitno vložena pravočasno in je bil k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt. S tem je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje. Ugotavljanje pravne koristi oziroma pravnega interesa za tožbo v tem primeru ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamično upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je posledično tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Upoštevaje navedeno sodišče ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, ker tožnik naj ne bi izkazoval pravovarstvene potrebe oziroma pravnega interesa. S takim postopanjem je sodišče tožniku odvzelo pravico do pravnega varstva.
Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.
Sodišče v tem (individualnem delovnem) sporu ni pristojno za presojo pravilnosti višine denarnega nadomestila za čas toženčevega bolniškega staleža. Ni (pritožbeno) sporno, da predstavlja vtoževani in z izpodbijano sodbo prisojeni denarni znesek razliko med s strani tožnice tožencu dejansko izplačanim nadomestilom plač za čas bolniškega staleža in kasneje izračunanim nižjim nadomestilom, ki je bilo izračunano po napotkih ZZZS in tožnici tudi refundirano s strani ZZZS, s čimer je ZZZS odločil o pravici oziroma višini nadomestila plače. Toženec je bil zato za navedeno razliko nadomestila na škodo tožnice neupravičeno obogaten. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da jo je dolžan tožnici vrniti.
Z določbo 43. člena ZSDP-1 ni predpisan pogoj izplačila plač, zato ta okoliščina za presojo ni relevantna. Bistveno za razsojo je dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju v delovnem razmerju, in da je delodajalec obračune plač za vse tri sporne mesece oddal. Ker se določba 43. člena ZSDP-1 nanaša le na obračun prispevkov za socialno varnost in so bili ti za sporno obdobje obračunani, je v osnovo pri odmeri starševskega nadomestila potrebno upoštevati tudi plačo za mesece september, oktober in november 2022 pri družbi B. d. o. o.
Neutemeljene so pritožbene trditve o zgolj formalno pravnomočnih upravnih in sodnih odločbah. Da gre za materialno pravnomočno odločbo potrjuje dejstvo, da je bila tožniku ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi katere se mu izplačuje dajatev. Za ponovno presojo ustreznosti sestave invalidske komisije v predsodnem postopku ni pravne podlage. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti, bi lahko tožnik ob primerni skrbnosti izpodbijal z rednim pravnim sredstvom, ne pa z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.
Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.
Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.
Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.
Ker so migrenski glavoboli ključna zdravstvena težava tožnice, je sodišče utemeljeno izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Da je ključna omenjena diagnoza, izhaja tako iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tudi tožnica sama je izpovedala, da je njena glavna težava glavobol, zaradi katerega meni, da potrebuje časovno razbremenitev pri delu. Sodni izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da v primeru akutnega stanja oziroma napada glavobola tožnica ni zmožna opravljati del na delovnem mestu, na katerem je zaposlena, tj. "zlatar, montažer 4", je pa v preostalem času zmožna za delo v polnem delovnem času in torej časovna razbremenitev s tem v zvezi ni utemeljena.
Tožnik ima avtistično motnjo, zaradi katere ima tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, s čimer je podan dejanski stan po 2. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI. Sodišče je zato utemeljeno poseglo v izpodbijane odločbe ter tožniku priznalo status invalida od 7. 4. 2023 dalje in pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 5. 2023 dalje.