Po posebnem pravilu, določenem v prvem odstavku 37. člena ZVPot, lahko kupec - potrošnik stvari z napako v vseh primerih odstopi od pogodbe, ne da bi za uresničitev te pravice morala biti izpolnjena posebna dodatna predpostavka, ki je določena v prvem odstavku 470. člena OZ.
obnova postopka - dovoljenost obnove postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sodna poravnava kot izvršilni naslov - nedenarna terjatev - naložitev plačila denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - zavrnitev ugovora dolžnikov - neobrazložen ugovor - vezanost na izvršilni naslov - načelo formalne legalitete
Odločitev o naložitvi plačila denarne kazni ne predstavlja primera iz prvega odstavka 63. člena ZIZ, to je izjeme, ko je obnova postopka dovoljenja. Dolžnikoma določena in naložena denarna kazen v tem postopku predstavlja le sredstvo prisile, da dolžnika izpolnita svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Predstavlja le način uveljavitve nedenarne terjatve, kot jo določa 226. člen ZIZ.
zahteva za izločitev dokazov - dokazi pridobljeni v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - nedopusten dokaz - zakonito pridobljen dokaz - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - naključno pridobljen dokaz - uporaba pridobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen
Pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, v konkretnem primeru zoper T. in M. M. (za katera se vodi drug kazenski postopek), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožba si napačno razlaga pojem sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja ter ga enači z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhaja iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), v posledici tega pa zaključuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper T. in M. M., kar zadeva obdolženega G. Š., nezakoniti. Gre za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči.
ugovor zoper sklep o izvršbi - predmeti izvzeti iz izvršbe - kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta
Dolžnik mora v ugovoru določno opredeliti vse okoliščine, ki izkazujejo, da je izpolnjen dejanski stan 177. člena ZIZ, in da zato izvršba ni dopustna. Dolžnik mora navesti konkretna dejstva, ki izkazujejo, da mu je dohodek iz kmetijskih zemljišč in od uporabe gospodarskih poslopij, ki so predmet izvršbe, potreben vir sredstev za preživljanje. Da zadosti standardu obrazloženega ugovora, mora določno opredeliti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, ki so mu potrebna za preživljanje in kaj na njih prideluje oziroma zakaj so mu potrebna, konkretizirati prihodek, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, kot tudi število članov družine, katere preživlja in druge lastne prihodke ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
zaslišanje pravdnih strank - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev postopka - enaka možnost obravnavanja pred sodiščem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo oba tožnika, ne pa tudi tožene stranke, ki je na navedeni narok za glavno obravnavo ni niti vabilo, in s tem, ko toženi stranki ni dalo možnosti, da predloži listinsko dokumentacijo v slovenskem prevodu, kot je to storilo za tožnika, kršilo temeljno načelo kontradiktornosti, saj strankama ni dalo enake možnosti obravnavanja pred sodiščem. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
ZPP člen 105, 105/2, 108, 108/2, 180. ZDSS-1 člen 73.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje vloge - nepopolna vloga - rok za popravo - zamuda roka
Vložnica nepopolne vloge ni popravila oziroma dopolnila v roku 15 dni, kot ji je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, zato je njeno vlogo pravilno zavrglo (108. člen ZPP).
Prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da zajema nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, medtem ko drugi odstavek 14. člena ZodvT določa, da lahko prejme odvetnik nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po uveljavljeni sodni praksi se za zastopanje delavca v postopku pri delodajalcu uporablja tar. št. 2200 ZOdvT, ki ureja izvensodne storitve. Ker je bila tožniku v postopku pri toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu priznana nagrada po tar. št. 2200, upoštevaje količnik 1,5 (2. odstavek 22. člena ZodvT) in so bili tožniku pri toženi stranki priznani tudi izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZodvT), tožnik ni upravičen še do posebne nagrade za sestavo vloge z dne 16. 10. 2014. Citirani predpis namreč ne daje pravne podlage za priznanje te nagrade. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 115,90 EUR (iz naslova predpravdnih stroškov), skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obresti, zavrnilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083792
OZ člen 70, 190, 619. ZPP člen 7, 286, 286/1, 337, 337/1.
podjemna pogodba – zastopanje – neposredno zastopanje – posredno zastopanje – zgrešena pasivna legitimacija – eventualna maksima – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – ius novorum
Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.
Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.
Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.
Očitno je sodišče prve stopnje imelo v mislih za odlog plačila takse datum 8. 11. 2015, saj je bil izpodbijani sklep izdan 8. 7. 2015, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, pa je plačilo takse sodišče odložilo za štiri mesece od izdaje sklepa, kar je 8. 11. 2015.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - samska oseba
V skladu s tretjim oziroma petim odstavkom 33. člena ZSVarPre lahko samska oseba, ki je upravičena do varstvenega dodatka, v enem koledarskem letu prejme izredno denarno socialno pomoč le v višini enega minimalnega dohodka ter le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka, kot npr. za naravne nesreče, poplave, ipd.. Obutev, električni bojler, radiatorji in kurilno olje, za katere je tožnik uveljavljal izredno denarno socialno pomoč, so trajne potrošne dobrine, ki so zajete v varstvenem dodatku (ki ga tožnik že prejema) in zato zanje v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZSVarPre ni mogoče dodeliti izredne denarne socialne pomoči.
V skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da so obresti za plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 zastarale 2. 7. 2011, obresti za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 pa 2. 7. 2012, kar je pred vložitvijo tožbe dne 28. 2. 2013. Ker obresti kot občasne dajatve dospevajo mesečno, so zastarale vse obresti, ki so se od dosojenih zneskov natekle v treh letih pred vložitvijo tožbe, torej pred 28. 2. 2010. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da se tožniku zakonske zamudne obresti od regresov za letni dopust za leti 2008 in za 2009 dosodijo za čas od 28. 2. 2010 dalje do plačila.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
zastaranje terjatev - pretrganje zastaranja - ustna pripoznava dolga - nezastarana terjatev - pisna pripoznava dolga - zastarana terjatev - pisna oblika - brezpogojna izjava, da obveznost obstoji
Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le, dokler terjatev ni zastarana. Po tem lahko nastopijo enaki učinki le, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ. Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji.
Okoliščina, kdaj naj bi bila ustna pripoznava dana, je ključna za presojo, ali je ta sploh lahko veljavna (po poteku zastaralnega roka je namreč pripoznava lahko zgolj pisna).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006330
Ustava RS člen 22. ZKP člen 17, 95, 95/1, 95/4. KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 56.
pravica obdolženca predlagati in izvajati dokaze v svojo korist – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – dolžnostno ravnanje v cestnem prometu – prometna nesreča iz malomarnosti – stroški kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.