pomota/poprava na drugi stopnji sojenja - predlog za dopolnitev sodbe - dodaten sklep o odmeri priglašenih stroškov - dopolnilni sklep - pravdni stroški - stroški pritožbenega postopka - strošek sodne takse - neodločanje o priglašenem pritožbenem strošku
Pri odmeri stroškov za pritožbo je sodišče druge stopnje spregledalo, da je drugi toženec priglasil tudi plačano sodno takso za postopek s pritožbo. O tem izdatku, ki brez dvoma sodi med potrebne pravdne stroške, doslej pomotoma ni bilo odločeno.
ZPP člen 343, 343/4. ZDR-1 člen 118. ZDR člen 110, 110/1. KZ-1 člen 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - zamuda roka - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi dne 26. 3. 2012 v pisarni direktorja tožene stranke tega grobo žalil z besedami „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, s čimer naj bi kršil delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku poslala dopis, v katerem mu je bilo sporočeno, da bo delo na delovnem mestu analitika - planerja nastopil 2. 4. 2012. Ker tožnik v spornem času še ni bil reintegriran, ni bil delavec tožene stranke in kršitve delovnih obveznosti pri delodajalcu ni mogel storiti. V zvezi z očitkom v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede naročila računalniške opreme pri določeni družbi, s čimer naj bi kršil delovnem obveznosti in očitkom, da naj bi tožnik kot v.d. direktorja naročil sanacijo cestišča, ne da bi bila sanacija naročena s strani občine, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz teh razlogov podana prepozno, po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, določenega v 1. odstavku 110. členu ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se uporablja zakon o delovnih razmerjih, ki velja v času podaje odpovedi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v skladu s sodno prakso začne s prvim dejanjem delodajalca, storjenim v smeri podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne z nastankom utemeljenega razloga).
Tožena stranka je najprej s sklepom direktorja ukinila delovno mesto administrator na določeni lokaciji (ki ga je zasedal tožnik), kasneje pa je to delovno mesto ukinila na ravni cele Slovenije ter naloge tega delovnega mesta prerazporedila med ostale zaposlene. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka, ki je bila v skladu z določbo prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 dolžna preveriti, ali lahko tožniku zagotovi pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, tožnika ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi zaradi nizke izobrazbe bodisi zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ. Druge družbe, pri katerih je opravljala poizvedbe, pa tožnikovega dela niso potrebovale. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Očitno je sodišče prve stopnje imelo v mislih za odlog plačila takse datum 8. 11. 2015, saj je bil izpodbijani sklep izdan 8. 7. 2015, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, pa je plačilo takse sodišče odložilo za štiri mesece od izdaje sklepa, kar je 8. 11. 2015.
ZUJF člen 246, 246/1, 246/2, 246/3. ZJU člen 147, 149.
premestitev - policist - javni uslužbenec - delovne potrebe - smotrnejše delo organa
V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Spremembe na strani preživninskega zavezanca ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti zavezanca za plačilo preživnine ali na povečane potrebe upravičenca.
Določba 261. člena ZFPPIPP, na podlagi katere vse terjatve, ki izpolnjujejo pogoje za pobot, z dnem začetka stečaja veljajo za pobotane po samem zakonu. Povedano pomeni, da ni potrebna nobena pobotna izjava.
Glede obstoja protipravnosti, kot elementa odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Morebitna zaznamba v zemljiški knjigi o prepovedi odtujitve tožničine nepremičnine v zvezi s priznanim varstvenim dodatkom ne predstavlja temelja odškodninske odgovornosti. Tudi če bi do zatrjevane zaznambe dejansko prišlo v katerem od poznejših predsodnih upravnih postopkov, bi takšno postopanje tožene stranke imelo podlago v ZSVarPre in ne bi bilo protipravno, kar je eden od temeljnih elementov odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - izpodbojnost - napake volje - prevara
Pravdni stranki sta dne 26. 9. 2013 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tega dne, ko se je zglasila pri toženi stranki, podpisala dve listini, pri čemer je bila druga listina (sporazum) prekrita s prvo listino (prošnja o krajšem delovnem času). Tožnica je obe listini podpisala, ne da bi pogledala, kaj podpisuje. Šele po podpisu spornega sporazuma je tožnica ugotovila, da je dejansko podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za napako volje. Tožnica je namreč sklenila sporazum zaradi zvijačnega ravnanja (prevare) tožene stranke, zato je sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki, izpodbojen. Tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica uveljavljala ugotovitev, da ta sporazum ni bil sklenjen in da nima pravnih učinkov, ni utemeljen.
Ob ugotovitvi, da tožnica sporazum dejansko izpodbija zaradi napak volje, je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sporazuma pravilno zavrglo, ker je bila ta vložena po izteku roka 30 - dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR.
Tožnica z lastnim dohodkom izrednih stroškov za ogrevanje ni zmožna pokriti, ogrevano stanovanje pa ji tudi ni zagotovljeno s pogodbo o preužitku. V osnovni preužitkarski pogodbi, sklenjeni med tožnico in njeno hčerko, je sicer bila določena obveznost ogrevanja hiše, vendar je ta obveznost zaradi nemožnosti izpolnjevanja in spremenjenih okoliščin na strani prevzemnice odpadla in tako tožnica s služnostno pogodbo nima več zagotovljenega ogrevanja stanovanja. Zato je upravičena do izredne denarne socialne pomoči za kritje stroškov ogrevanja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006330
Ustava RS člen 22. ZKP člen 17, 95, 95/1, 95/4. KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 56.
pravica obdolženca predlagati in izvajati dokaze v svojo korist – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – dolžnostno ravnanje v cestnem prometu – prometna nesreča iz malomarnosti – stroški kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 49.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina
V drugem odstavku 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je določeno, da se sme za izdelavo izvidov in mnenj oziroma cenitev, pri katerih je potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku ali posebno specialistično strokovno znanje, nagrada ustrezno povečati, vendar največ za 100 %. Sodni izvedenec pri podaji izvedenskega mnenja ni uporabil tuje strokovne literature, temveč pisne dokaze v tujem jeziku. Zato ni upravičen do povečanja nagrade po 2. odstavku 47. člena Pravilnika.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDZdr člen 74, 74/1, 75. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda – sprejem brez privolitve – pogoji za sprejem – ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih – hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Sedanji dokazni postopek, glede na ugotovitve o agresivnosti nasprotnega udeleženca že v samem procesu zdravljenja, s tem pa tudi ogrožanja tako njega kot tretjih, kaže na izpolnjenost pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poskusna doba - zamudna sodba - vročitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo toženi stranki (pravni osebi) opravljena pravilno. Poštni uslužbenec bi moral v skladu s 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke oziroma predalčnik ni bil ustrezno označen, zato bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Poštni uslužbenec je obvestilo pustil na napačnih vratih, to je na steklenih vratih vetrolova. Vhod v poslovne prostore tožene stranke pa je približno 10 metrov od izpostavljenih predalčnikov in steklenih vrat vetrolova in se nahaja za vetrolovom. Ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da zajema nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, medtem ko drugi odstavek 14. člena ZodvT določa, da lahko prejme odvetnik nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po uveljavljeni sodni praksi se za zastopanje delavca v postopku pri delodajalcu uporablja tar. št. 2200 ZOdvT, ki ureja izvensodne storitve. Ker je bila tožniku v postopku pri toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu priznana nagrada po tar. št. 2200, upoštevaje količnik 1,5 (2. odstavek 22. člena ZodvT) in so bili tožniku pri toženi stranki priznani tudi izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZodvT), tožnik ni upravičen še do posebne nagrade za sestavo vloge z dne 16. 10. 2014. Citirani predpis namreč ne daje pravne podlage za priznanje te nagrade. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 115,90 EUR (iz naslova predpravdnih stroškov), skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obresti, zavrnilo.
Sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem, ki ga je tožnik predlagal v tožbi in je pri tem vztrajal še v pripombah na dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, in ni navedlo razlogov, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. V konkretnem primeru gre za dvoje različnih mnenj invalidske komisije prve stopnje in invalidske komisije druge stopnje, tako da kljub temu, da ni bila nobena od invalidskih komisij mnenja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo (kar je uveljavljal), obstaja dvom, katero mnenje je, glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, pravilno, oziroma katero ustreza dejanskemu tožnikovemu zdravstvenemu stanju, izkazanemu v medicinski dokumentaciji. Ker izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj dokaz z izvedencem ni bil izveden, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.