Spremembe na strani preživninskega zavezanca ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti zavezanca za plačilo preživnine ali na povečane potrebe upravičenca.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083792
OZ člen 70, 190, 619. ZPP člen 7, 286, 286/1, 337, 337/1.
podjemna pogodba – zastopanje – neposredno zastopanje – posredno zastopanje – zgrešena pasivna legitimacija – eventualna maksima – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – ius novorum
Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - izpolnjevanje pogojev
V 1. odstavku 33. člena ZSVarPre je določeno, da se lahko kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Namen, za katerega tožnica rabi izredno denarno socialno pomoč, to je za plačilo položnic in za splošno preživetje oz. za plavanje v bazenu, ni namen, za katerega bi se prosilcu dodelila izredna denarna socialna pomoč. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do izredne denarne pomoči.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
zahteva za izločitev dokazov - dokazi pridobljeni v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - nedopusten dokaz - zakonito pridobljen dokaz - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - naključno pridobljen dokaz - uporaba pridobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen
Pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, v konkretnem primeru zoper T. in M. M. (za katera se vodi drug kazenski postopek), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožba si napačno razlaga pojem sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja ter ga enači z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhaja iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), v posledici tega pa zaključuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper T. in M. M., kar zadeva obdolženega G. Š., nezakoniti. Gre za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči.
Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.
Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 36, 48, 48/3. ZDR člen 128.
obveznost plačila - plačilo za delo - plačilo razlike v plači - izmensko delo - dodatek za čas dela v popoldanski izmeni
Ne glede na to, da je definicija izmenskega dela po 36. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki je veljala od 11. 11. 2006 do 30. 4. 2014, začela veljati šele 17. 9. 2008 z Dogovorom o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, je sodišče prve stopnje to definicijo pravilno uporabilo tudi za obdobje pred njeno veljavnostjo. Kolektivna pogodba je do tega datuma določala, da je izmenski delovni čas čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet ali šest-dnevnega delovnega tedna od 6-8 ur dnevno in se praviloma opravlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drugi teden v popoldanski ali nočni izmeni. Iz tega določila pa ne izhaja, da se izmensko delo opravlja le tedensko, ampak le, da se izmensko delo opravlja praviloma tedensko. Tako ta določba omogoča tudi drugačne oblike izmenskega dela, torej tudi dela v dnevnih izmenah, kot je bilo to v obravnavani zadevi. To pomeni, da dopolnitev definicije izmenskega dela ni spremenila pravice tožnika, da je za delo v različnih delovnih izmenah dodatno plačan, ne glede na to, ali dela v izmenah po delovnih dnevih ali v izmenah po delovnih tednih. Ker je tožnik v spornem obdobju več kot 75 % dela opravil v popoldanski izmeni, je upravičen do dodatka za čas dela v popoldanski izmeni v višini 10 %.
ZUJF člen 246, 246/1, 246/2, 246/3. ZJU člen 147, 149.
premestitev - policist - javni uslužbenec - delovne potrebe - smotrnejše delo organa
V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 343, 343/4. ZDR-1 člen 118. ZDR člen 110, 110/1. KZ-1 člen 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - zamuda roka - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi dne 26. 3. 2012 v pisarni direktorja tožene stranke tega grobo žalil z besedami „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, s čimer naj bi kršil delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku poslala dopis, v katerem mu je bilo sporočeno, da bo delo na delovnem mestu analitika - planerja nastopil 2. 4. 2012. Ker tožnik v spornem času še ni bil reintegriran, ni bil delavec tožene stranke in kršitve delovnih obveznosti pri delodajalcu ni mogel storiti. V zvezi z očitkom v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede naročila računalniške opreme pri določeni družbi, s čimer naj bi kršil delovnem obveznosti in očitkom, da naj bi tožnik kot v.d. direktorja naročil sanacijo cestišča, ne da bi bila sanacija naročena s strani občine, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz teh razlogov podana prepozno, po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, določenega v 1. odstavku 110. členu ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
V tretjem odstavku 190. člena OZ je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je v obdobju od 24. 1. 2011 do 31. 3. 2011 s strani tožeče stranke prejel znesek 952,31 EUR brez pravne podlage, glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo odločeno, da od 23. 1. 2011 dalje ni več upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je toženec navedeni znesek v skladu z določbo 3. odstavka 190. člena OZ dolžan vrniti tožeči stranki.
OT tar. št. 27. ZIZ člen 15, 188, 188/2, 191, 191/3. ZPP člen 156, 156/1.
stroški izvršilnega postopka - predlog za ponovni razpis druge javne dražbe - stroški potrebni za izvršbo
Sodišče je oceno potrebnosti stroškov podalo zgolj z navedbo, da je bila upnikova vloga potrebna za izvršbo in zato tudi stroški te vloge, ne da bi nanizalo razloge za takšno oceno. Po določbi drugega odstavka 188. člena ZIZ sodišče razpiše drugi narok, če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, medtem ko tretji odstavek 191. člena ZIZ sodišču predpisuje postopanje v primeru, ko kupec v predpisanem roku ne plača kupnine.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZZVZZ člen 34, 34/3.
začasna nezmožnost za delo - brezposelna oseba - izvedensko mnenje - izvedenec
Pri zavarovancih v delovnem razmerju se začasna nezmožnost za delo ocenjuje za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri brezposelnih iskalcih zaposlitve pa se začasna nezmožnost za delo ocenjuje le za poklic ali delo, ki so ga opravljali pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi oziroma pred izgubo zaposlitve. Glede na tretji odstavek 34. člena ZZVZZ v primeru, da je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Tožnik je preko zaposlitvene agencije opravljal delo proizvodnega delavca v livarni in se je na tem delu tudi poškodoval. Po preteku časa, za katerega je bil tožnik zaposlen, mu je delovno razmerje prenehalo, vendar se po prenehanju delovnega razmerja tožnik ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe oziroma pred prenehanjem zaposlitve, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa v povezavi z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, da je tožnik upravičen do bolniškega staleža v spornem obdobju, ker zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni bil zmožen za delo v proizvodnji, to je za delo, ki ga je opravljal ob poškodbi oziroma pred izgubo zaposlitve skladno s 34. členom ZZVZZ. Zato izpodbijani upravni odločbi toženca v delu, ki se nanašata na obdobje začasne zadržanosti od dela nista zakoniti in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju.
Določba 261. člena ZFPPIPP, na podlagi katere vse terjatve, ki izpolnjujejo pogoje za pobot, z dnem začetka stečaja veljajo za pobotane po samem zakonu. Povedano pomeni, da ni potrebna nobena pobotna izjava.
Pri odločanju o nastanku sprememb glede upravičenosti do pravice iz javnih sredstev je potrebno izhajati iz določbe 42.b člena ZUPJS, ki v 1. odstavku določa, da mora center za socialno delo o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na spremembo odločbe in za katere je center za socialno delo izvedel po uradni dolžnosti ali na način in v roku iz drugega odstavka 42. člena tega zakona (obvestilo upravičenca), odločiti s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Pri tožnici, ki je prejemala otroški dodatek in subvencijo malice za svoje otroke, je prišlo do prenehanja delovnega razmerja in s tem v zvezi do prenehanja prejemanja periodičnega dohodka - plače. Tožnica do periodičnega dohodka (plače) ni bila več upravičena in ga tudi ni prejemala od 1. 2. 2014 dalje. Zato je treba o spremembi glede upravičenosti do pravice iz javnih sredstev odločiti od tega datuma dalje.
Po posebnem pravilu, določenem v prvem odstavku 37. člena ZVPot, lahko kupec - potrošnik stvari z napako v vseh primerih odstopi od pogodbe, ne da bi za uresničitev te pravice morala biti izpolnjena posebna dodatna predpostavka, ki je določena v prvem odstavku 470. člena OZ.
Glede obstoja protipravnosti, kot elementa odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Morebitna zaznamba v zemljiški knjigi o prepovedi odtujitve tožničine nepremičnine v zvezi s priznanim varstvenim dodatkom ne predstavlja temelja odškodninske odgovornosti. Tudi če bi do zatrjevane zaznambe dejansko prišlo v katerem od poznejših predsodnih upravnih postopkov, bi takšno postopanje tožene stranke imelo podlago v ZSVarPre in ne bi bilo protipravno, kar je eden od temeljnih elementov odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.