priznanje lastnosti zavarovanca - zavrženje tožbe - pravni interes
Ker je bilo sporno razmerje z naknadno izdano odločbo tožene stranke urejeno v korist tožnice, si tožnica svojega pravnega položaja v tem socialnem sporu ne more več izboljšati. Posamični upravni akt, ki je bil predmet sodne presoje, namreč ne obstaja več. Zato je sodišče prve stopnje vloženo tožbo pravilno zavrglo.
ZUJF člen 246, 246/1, 246/2, 246/3. ZJU člen 147, 149.
premestitev - policist - javni uslužbenec - delovne potrebe - smotrnejše delo organa
V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.
Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 36, 48, 48/3. ZDR člen 128.
obveznost plačila - plačilo za delo - plačilo razlike v plači - izmensko delo - dodatek za čas dela v popoldanski izmeni
Ne glede na to, da je definicija izmenskega dela po 36. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki je veljala od 11. 11. 2006 do 30. 4. 2014, začela veljati šele 17. 9. 2008 z Dogovorom o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, je sodišče prve stopnje to definicijo pravilno uporabilo tudi za obdobje pred njeno veljavnostjo. Kolektivna pogodba je do tega datuma določala, da je izmenski delovni čas čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet ali šest-dnevnega delovnega tedna od 6-8 ur dnevno in se praviloma opravlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drugi teden v popoldanski ali nočni izmeni. Iz tega določila pa ne izhaja, da se izmensko delo opravlja le tedensko, ampak le, da se izmensko delo opravlja praviloma tedensko. Tako ta določba omogoča tudi drugačne oblike izmenskega dela, torej tudi dela v dnevnih izmenah, kot je bilo to v obravnavani zadevi. To pomeni, da dopolnitev definicije izmenskega dela ni spremenila pravice tožnika, da je za delo v različnih delovnih izmenah dodatno plačan, ne glede na to, ali dela v izmenah po delovnih dnevih ali v izmenah po delovnih tednih. Ker je tožnik v spornem obdobju več kot 75 % dela opravil v popoldanski izmeni, je upravičen do dodatka za čas dela v popoldanski izmeni v višini 10 %.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
redna odpove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se uporablja zakon o delovnih razmerjih, ki velja v času podaje odpovedi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v skladu s sodno prakso začne s prvim dejanjem delodajalca, storjenim v smeri podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne z nastankom utemeljenega razloga).
Tožena stranka je najprej s sklepom direktorja ukinila delovno mesto administrator na določeni lokaciji (ki ga je zasedal tožnik), kasneje pa je to delovno mesto ukinila na ravni cele Slovenije ter naloge tega delovnega mesta prerazporedila med ostale zaposlene. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka, ki je bila v skladu z določbo prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 dolžna preveriti, ali lahko tožniku zagotovi pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, tožnika ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi zaradi nizke izobrazbe bodisi zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ. Druge družbe, pri katerih je opravljala poizvedbe, pa tožnikovega dela niso potrebovale. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju odrejala delo. Narava tožničinega dela je bila taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnica je delo opravljala v prostorih delodajalca in je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico. Tožnica je sicer imela manj ur kot znaša polni delovni čas, vendar pa se ji v delovni čas ni upošteval čas odmora in tudi ni bilo upoštevano, da je bil njen delovni čas neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili pri delu tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na podlagi podjemnih pogodb in pogodb o avtorskem delu, utemeljen.
ugovor zoper sklep o izvršbi - predmeti izvzeti iz izvršbe - kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta
Dolžnik mora v ugovoru določno opredeliti vse okoliščine, ki izkazujejo, da je izpolnjen dejanski stan 177. člena ZIZ, in da zato izvršba ni dopustna. Dolžnik mora navesti konkretna dejstva, ki izkazujejo, da mu je dohodek iz kmetijskih zemljišč in od uporabe gospodarskih poslopij, ki so predmet izvršbe, potreben vir sredstev za preživljanje. Da zadosti standardu obrazloženega ugovora, mora določno opredeliti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, ki so mu potrebna za preživljanje in kaj na njih prideluje oziroma zakaj so mu potrebna, konkretizirati prihodek, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, kot tudi število članov družine, katere preživlja in druge lastne prihodke ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti.
ZFPPIPP člen 212, 212/1, 214, 214/1, 215, 215/3, 217. ZPP člen 154.
pravdni postopek – postopek prisilne poravnave – sklep o potrditvi prisilne poravnave – stroški pravdnega postopka
V postopku prisilne poravnave priznanje oz. neprerekanje terjatve, ni relevantno. Bistven je sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je pravni (izvršilni) naslov glede terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava.
bančna garancija – gradbena pogodba – pogodba v breme tretjega – odškodninska odgovornost – izpolnitev obveznosti – izvršitveno dejanje – volja tretjega – odgovornost za uspeh
Tožene stranke ni dopustno obsoditi na izpolnitev obveznosti, katere izvršitveno dejanje (izdaja garancije) ni neposredno v njeni sferi, ampak je odvisno od volje tretjega, v breme katerega bi bilo izpolnjeno.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poskusna doba - zamudna sodba - vročitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo toženi stranki (pravni osebi) opravljena pravilno. Poštni uslužbenec bi moral v skladu s 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke oziroma predalčnik ni bil ustrezno označen, zato bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Poštni uslužbenec je obvestilo pustil na napačnih vratih, to je na steklenih vratih vetrolova. Vhod v poslovne prostore tožene stranke pa je približno 10 metrov od izpostavljenih predalčnikov in steklenih vrat vetrolova in se nahaja za vetrolovom. Ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja je potrebna posebna utemeljitev, iz katere izhaja, da je bila za preučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca. Dodatna obrazložitev v primeru povečanega zneska je toliko bolj pomembna zaradi zakonske podlage, na podlagi katere toženec nosi stroške za izvedbo dokazov z izvedencem. Sodišče prve stopnje je nagrado za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja priznalo na podlagi pisne utemeljitve izvedenskega organa (po obsegu, strokovnosti in zahtevnosti opravljenega dela) ter na podlagi obrazložitve v dopolnilnem mnenju glede zahtevnosti njegove izdelave z upoštevanjem tožničine bolezni, funkcionalnih sposobnosti obolelih organov in vpliva bolezni na funkcijo organizma kot celote in na zahtevnost dela, ki ga tožnica opravlja. Odločitev o višini nagrade za opravljeno izvedensko delo je pravilna in skladna z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
ZUP člen 88, 88/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZUPJS člen 37a.
denarna socialna pomoč - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - pooblaščenec - vročitev - kršitev načela kontradiktornosti
Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru prišlo do pravilne vročitve drugostopenjske upravne odločbe po pravilih o fikciji vročitve na podlagi 37. a člena ZUPJS, s tem ko je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku CSD. Tožnica je namreč že v predsodnem upravnem postopku imela pooblaščenca, ki je v njenem imenu vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo CSD. Pooblastilo je bilo priloženo k pritožbi. Drugostopenjski izpodbijani upravni akt bi bil pravilno vročen le, če bi bil naslovljen na tožničinega pooblaščenca, in bi od vročitve na takšen način tekel tudi 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz 1. odstavka 72. člena ZDSS-1, ne pa na naslov CSD, na katerem je imela tožnica sicer prijavljeno začasno prebivališče. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o prepozno vloženi tožbi preuranjen. Ker prvostopenjsko sodišče tožnici tudi ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz odgovora na tožbo, je v konkretnem primeru kršeno tudi načelo kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - izpodbojnost - napake volje - prevara
Pravdni stranki sta dne 26. 9. 2013 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tega dne, ko se je zglasila pri toženi stranki, podpisala dve listini, pri čemer je bila druga listina (sporazum) prekrita s prvo listino (prošnja o krajšem delovnem času). Tožnica je obe listini podpisala, ne da bi pogledala, kaj podpisuje. Šele po podpisu spornega sporazuma je tožnica ugotovila, da je dejansko podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za napako volje. Tožnica je namreč sklenila sporazum zaradi zvijačnega ravnanja (prevare) tožene stranke, zato je sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki, izpodbojen. Tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica uveljavljala ugotovitev, da ta sporazum ni bil sklenjen in da nima pravnih učinkov, ni utemeljen.
Ob ugotovitvi, da tožnica sporazum dejansko izpodbija zaradi napak volje, je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sporazuma pravilno zavrglo, ker je bila ta vložena po izteku roka 30 - dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da zajema nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, medtem ko drugi odstavek 14. člena ZodvT določa, da lahko prejme odvetnik nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po uveljavljeni sodni praksi se za zastopanje delavca v postopku pri delodajalcu uporablja tar. št. 2200 ZOdvT, ki ureja izvensodne storitve. Ker je bila tožniku v postopku pri toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu priznana nagrada po tar. št. 2200, upoštevaje količnik 1,5 (2. odstavek 22. člena ZodvT) in so bili tožniku pri toženi stranki priznani tudi izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZodvT), tožnik ni upravičen še do posebne nagrade za sestavo vloge z dne 16. 10. 2014. Citirani predpis namreč ne daje pravne podlage za priznanje te nagrade. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 115,90 EUR (iz naslova predpravdnih stroškov), skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obresti, zavrnilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006330
Ustava RS člen 22. ZKP člen 17, 95, 95/1, 95/4. KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 56.
pravica obdolženca predlagati in izvajati dokaze v svojo korist – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – dolžnostno ravnanje v cestnem prometu – prometna nesreča iz malomarnosti – stroški kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.
stečajni postopek - ločitvena pravica - prerekanje ločitvene pravice - dajatveni zahtevek za uveljavitev prednostnega poplačila
Kakšen mora biti zahtevek, kadar je v stečajnem postopku prerekan obstoj ločitvene pravice, izrecno določa prvi odstavek 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Upnik mora z dajatvenim zahtevkom uveljavljati prednostno poplačilo iz premoženja, na katerem ima zatrjevano ločitveno pravico. Šele s sodbo, v kateri je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno poplačilo, lahko upnik doseže svoj cilj.