Sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem, ki ga je tožnik predlagal v tožbi in je pri tem vztrajal še v pripombah na dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, in ni navedlo razlogov, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. V konkretnem primeru gre za dvoje različnih mnenj invalidske komisije prve stopnje in invalidske komisije druge stopnje, tako da kljub temu, da ni bila nobena od invalidskih komisij mnenja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo (kar je uveljavljal), obstaja dvom, katero mnenje je, glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, pravilno, oziroma katero ustreza dejanskemu tožnikovemu zdravstvenemu stanju, izkazanemu v medicinski dokumentaciji. Ker izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj dokaz z izvedencem ni bil izveden, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006330
Ustava RS člen 22. ZKP člen 17, 95, 95/1, 95/4. KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 56.
pravica obdolženca predlagati in izvajati dokaze v svojo korist – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – dolžnostno ravnanje v cestnem prometu – prometna nesreča iz malomarnosti – stroški kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083792
OZ člen 70, 190, 619. ZPP člen 7, 286, 286/1, 337, 337/1.
podjemna pogodba – zastopanje – neposredno zastopanje – posredno zastopanje – zgrešena pasivna legitimacija – eventualna maksima – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – ius novorum
Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.
ZPP člen 343, 343/4. ZDR-1 člen 118. ZDR člen 110, 110/1. KZ-1 člen 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - zamuda roka - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi dne 26. 3. 2012 v pisarni direktorja tožene stranke tega grobo žalil z besedami „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, s čimer naj bi kršil delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku poslala dopis, v katerem mu je bilo sporočeno, da bo delo na delovnem mestu analitika - planerja nastopil 2. 4. 2012. Ker tožnik v spornem času še ni bil reintegriran, ni bil delavec tožene stranke in kršitve delovnih obveznosti pri delodajalcu ni mogel storiti. V zvezi z očitkom v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede naročila računalniške opreme pri določeni družbi, s čimer naj bi kršil delovnem obveznosti in očitkom, da naj bi tožnik kot v.d. direktorja naročil sanacijo cestišča, ne da bi bila sanacija naročena s strani občine, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz teh razlogov podana prepozno, po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, določenega v 1. odstavku 110. členu ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju odrejala delo. Narava tožničinega dela je bila taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnica je delo opravljala v prostorih delodajalca in je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico. Tožnica je sicer imela manj ur kot znaša polni delovni čas, vendar pa se ji v delovni čas ni upošteval čas odmora in tudi ni bilo upoštevano, da je bil njen delovni čas neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili pri delu tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na podlagi podjemnih pogodb in pogodb o avtorskem delu, utemeljen.
OT tar. št. 27. ZIZ člen 15, 188, 188/2, 191, 191/3. ZPP člen 156, 156/1.
stroški izvršilnega postopka - predlog za ponovni razpis druge javne dražbe - stroški potrebni za izvršbo
Sodišče je oceno potrebnosti stroškov podalo zgolj z navedbo, da je bila upnikova vloga potrebna za izvršbo in zato tudi stroški te vloge, ne da bi nanizalo razloge za takšno oceno. Po določbi drugega odstavka 188. člena ZIZ sodišče razpiše drugi narok, če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, medtem ko tretji odstavek 191. člena ZIZ sodišču predpisuje postopanje v primeru, ko kupec v predpisanem roku ne plača kupnine.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - samska oseba
V skladu s tretjim oziroma petim odstavkom 33. člena ZSVarPre lahko samska oseba, ki je upravičena do varstvenega dodatka, v enem koledarskem letu prejme izredno denarno socialno pomoč le v višini enega minimalnega dohodka ter le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka, kot npr. za naravne nesreče, poplave, ipd.. Obutev, električni bojler, radiatorji in kurilno olje, za katere je tožnik uveljavljal izredno denarno socialno pomoč, so trajne potrošne dobrine, ki so zajete v varstvenem dodatku (ki ga tožnik že prejema) in zato zanje v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZSVarPre ni mogoče dodeliti izredne denarne socialne pomoči.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
zastaranje terjatev - pretrganje zastaranja - ustna pripoznava dolga - nezastarana terjatev - pisna pripoznava dolga - zastarana terjatev - pisna oblika - brezpogojna izjava, da obveznost obstoji
Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le, dokler terjatev ni zastarana. Po tem lahko nastopijo enaki učinki le, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ. Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji.
Okoliščina, kdaj naj bi bila ustna pripoznava dana, je ključna za presojo, ali je ta sploh lahko veljavna (po poteku zastaralnega roka je namreč pripoznava lahko zgolj pisna).
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ugovor zoper sklep o izvršbi - predmeti izvzeti iz izvršbe - kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta
Dolžnik mora v ugovoru določno opredeliti vse okoliščine, ki izkazujejo, da je izpolnjen dejanski stan 177. člena ZIZ, in da zato izvršba ni dopustna. Dolžnik mora navesti konkretna dejstva, ki izkazujejo, da mu je dohodek iz kmetijskih zemljišč in od uporabe gospodarskih poslopij, ki so predmet izvršbe, potreben vir sredstev za preživljanje. Da zadosti standardu obrazloženega ugovora, mora določno opredeliti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, ki so mu potrebna za preživljanje in kaj na njih prideluje oziroma zakaj so mu potrebna, konkretizirati prihodek, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, kot tudi število članov družine, katere preživlja in druge lastne prihodke ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti.
zaslišanje pravdnih strank - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev postopka - enaka možnost obravnavanja pred sodiščem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo oba tožnika, ne pa tudi tožene stranke, ki je na navedeni narok za glavno obravnavo ni niti vabilo, in s tem, ko toženi stranki ni dalo možnosti, da predloži listinsko dokumentacijo v slovenskem prevodu, kot je to storilo za tožnika, kršilo temeljno načelo kontradiktornosti, saj strankama ni dalo enake možnosti obravnavanja pred sodiščem. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
V tretjem odstavku 190. člena OZ je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je v obdobju od 24. 1. 2011 do 31. 3. 2011 s strani tožeče stranke prejel znesek 952,31 EUR brez pravne podlage, glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo odločeno, da od 23. 1. 2011 dalje ni več upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je toženec navedeni znesek v skladu z določbo 3. odstavka 190. člena OZ dolžan vrniti tožeči stranki.
ZPP člen 105, 105/2, 108, 108/2, 180. ZDSS-1 člen 73.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje vloge - nepopolna vloga - rok za popravo - zamuda roka
Vložnica nepopolne vloge ni popravila oziroma dopolnila v roku 15 dni, kot ji je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, zato je njeno vlogo pravilno zavrglo (108. člen ZPP).
ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - izpolnjevanje pogojev
V 1. odstavku 33. člena ZSVarPre je določeno, da se lahko kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Namen, za katerega tožnica rabi izredno denarno socialno pomoč, to je za plačilo položnic in za splošno preživetje oz. za plavanje v bazenu, ni namen, za katerega bi se prosilcu dodelila izredna denarna socialna pomoč. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do izredne denarne pomoči.
Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.
Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.