Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.
Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poskusna doba - zamudna sodba - vročitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo toženi stranki (pravni osebi) opravljena pravilno. Poštni uslužbenec bi moral v skladu s 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke oziroma predalčnik ni bil ustrezno označen, zato bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Poštni uslužbenec je obvestilo pustil na napačnih vratih, to je na steklenih vratih vetrolova. Vhod v poslovne prostore tožene stranke pa je približno 10 metrov od izpostavljenih predalčnikov in steklenih vrat vetrolova in se nahaja za vetrolovom. Ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju odrejala delo. Narava tožničinega dela je bila taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnica je delo opravljala v prostorih delodajalca in je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico. Tožnica je sicer imela manj ur kot znaša polni delovni čas, vendar pa se ji v delovni čas ni upošteval čas odmora in tudi ni bilo upoštevano, da je bil njen delovni čas neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili pri delu tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na podlagi podjemnih pogodb in pogodb o avtorskem delu, utemeljen.
ZUJF člen 246, 246/1, 246/2, 246/3. ZJU člen 147, 149.
premestitev - policist - javni uslužbenec - delovne potrebe - smotrnejše delo organa
V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 36, 48, 48/3. ZDR člen 128.
obveznost plačila - plačilo za delo - plačilo razlike v plači - izmensko delo - dodatek za čas dela v popoldanski izmeni
Ne glede na to, da je definicija izmenskega dela po 36. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki je veljala od 11. 11. 2006 do 30. 4. 2014, začela veljati šele 17. 9. 2008 z Dogovorom o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, je sodišče prve stopnje to definicijo pravilno uporabilo tudi za obdobje pred njeno veljavnostjo. Kolektivna pogodba je do tega datuma določala, da je izmenski delovni čas čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet ali šest-dnevnega delovnega tedna od 6-8 ur dnevno in se praviloma opravlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drugi teden v popoldanski ali nočni izmeni. Iz tega določila pa ne izhaja, da se izmensko delo opravlja le tedensko, ampak le, da se izmensko delo opravlja praviloma tedensko. Tako ta določba omogoča tudi drugačne oblike izmenskega dela, torej tudi dela v dnevnih izmenah, kot je bilo to v obravnavani zadevi. To pomeni, da dopolnitev definicije izmenskega dela ni spremenila pravice tožnika, da je za delo v različnih delovnih izmenah dodatno plačan, ne glede na to, ali dela v izmenah po delovnih dnevih ali v izmenah po delovnih tednih. Ker je tožnik v spornem obdobju več kot 75 % dela opravil v popoldanski izmeni, je upravičen do dodatka za čas dela v popoldanski izmeni v višini 10 %.
Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja je potrebna posebna utemeljitev, iz katere izhaja, da je bila za preučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca. Dodatna obrazložitev v primeru povečanega zneska je toliko bolj pomembna zaradi zakonske podlage, na podlagi katere toženec nosi stroške za izvedbo dokazov z izvedencem. Sodišče prve stopnje je nagrado za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja priznalo na podlagi pisne utemeljitve izvedenskega organa (po obsegu, strokovnosti in zahtevnosti opravljenega dela) ter na podlagi obrazložitve v dopolnilnem mnenju glede zahtevnosti njegove izdelave z upoštevanjem tožničine bolezni, funkcionalnih sposobnosti obolelih organov in vpliva bolezni na funkcijo organizma kot celote in na zahtevnost dela, ki ga tožnica opravlja. Odločitev o višini nagrade za opravljeno izvedensko delo je pravilna in skladna z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
ZDZdr člen 74, 74/1, 75. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda – sprejem brez privolitve – pogoji za sprejem – ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih – hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Sedanji dokazni postopek, glede na ugotovitve o agresivnosti nasprotnega udeleženca že v samem procesu zdravljenja, s tem pa tudi ogrožanja tako njega kot tretjih, kaže na izpolnjenost pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - izpodbojnost - napake volje - prevara
Pravdni stranki sta dne 26. 9. 2013 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tega dne, ko se je zglasila pri toženi stranki, podpisala dve listini, pri čemer je bila druga listina (sporazum) prekrita s prvo listino (prošnja o krajšem delovnem času). Tožnica je obe listini podpisala, ne da bi pogledala, kaj podpisuje. Šele po podpisu spornega sporazuma je tožnica ugotovila, da je dejansko podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za napako volje. Tožnica je namreč sklenila sporazum zaradi zvijačnega ravnanja (prevare) tožene stranke, zato je sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki, izpodbojen. Tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica uveljavljala ugotovitev, da ta sporazum ni bil sklenjen in da nima pravnih učinkov, ni utemeljen.
Ob ugotovitvi, da tožnica sporazum dejansko izpodbija zaradi napak volje, je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sporazuma pravilno zavrglo, ker je bila ta vložena po izteku roka 30 - dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR.
Tožnica z lastnim dohodkom izrednih stroškov za ogrevanje ni zmožna pokriti, ogrevano stanovanje pa ji tudi ni zagotovljeno s pogodbo o preužitku. V osnovni preužitkarski pogodbi, sklenjeni med tožnico in njeno hčerko, je sicer bila določena obveznost ogrevanja hiše, vendar je ta obveznost zaradi nemožnosti izpolnjevanja in spremenjenih okoliščin na strani prevzemnice odpadla in tako tožnica s služnostno pogodbo nima več zagotovljenega ogrevanja stanovanja. Zato je upravičena do izredne denarne socialne pomoči za kritje stroškov ogrevanja.
priznanje lastnosti zavarovanca - zavrženje tožbe - pravni interes
Ker je bilo sporno razmerje z naknadno izdano odločbo tožene stranke urejeno v korist tožnice, si tožnica svojega pravnega položaja v tem socialnem sporu ne more več izboljšati. Posamični upravni akt, ki je bil predmet sodne presoje, namreč ne obstaja več. Zato je sodišče prve stopnje vloženo tožbo pravilno zavrglo.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
Pri odločanju o nastanku sprememb glede upravičenosti do pravice iz javnih sredstev je potrebno izhajati iz določbe 42.b člena ZUPJS, ki v 1. odstavku določa, da mora center za socialno delo o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na spremembo odločbe in za katere je center za socialno delo izvedel po uradni dolžnosti ali na način in v roku iz drugega odstavka 42. člena tega zakona (obvestilo upravičenca), odločiti s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Pri tožnici, ki je prejemala otroški dodatek in subvencijo malice za svoje otroke, je prišlo do prenehanja delovnega razmerja in s tem v zvezi do prenehanja prejemanja periodičnega dohodka - plače. Tožnica do periodičnega dohodka (plače) ni bila več upravičena in ga tudi ni prejemala od 1. 2. 2014 dalje. Zato je treba o spremembi glede upravičenosti do pravice iz javnih sredstev odločiti od tega datuma dalje.
V skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da so obresti za plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 zastarale 2. 7. 2011, obresti za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 pa 2. 7. 2012, kar je pred vložitvijo tožbe dne 28. 2. 2013. Ker obresti kot občasne dajatve dospevajo mesečno, so zastarale vse obresti, ki so se od dosojenih zneskov natekle v treh letih pred vložitvijo tožbe, torej pred 28. 2. 2010. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da se tožniku zakonske zamudne obresti od regresov za letni dopust za leti 2008 in za 2009 dosodijo za čas od 28. 2. 2010 dalje do plačila.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083792
OZ člen 70, 190, 619. ZPP člen 7, 286, 286/1, 337, 337/1.
podjemna pogodba – zastopanje – neposredno zastopanje – posredno zastopanje – zgrešena pasivna legitimacija – eventualna maksima – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – ius novorum
Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006330
Ustava RS člen 22. ZKP člen 17, 95, 95/1, 95/4. KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 56.
pravica obdolženca predlagati in izvajati dokaze v svojo korist – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – dolžnostno ravnanje v cestnem prometu – prometna nesreča iz malomarnosti – stroški kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.
Spremembe na strani preživninskega zavezanca ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti zavezanca za plačilo preživnine ali na povečane potrebe upravičenca.
OT tar. št. 27. ZIZ člen 15, 188, 188/2, 191, 191/3. ZPP člen 156, 156/1.
stroški izvršilnega postopka - predlog za ponovni razpis druge javne dražbe - stroški potrebni za izvršbo
Sodišče je oceno potrebnosti stroškov podalo zgolj z navedbo, da je bila upnikova vloga potrebna za izvršbo in zato tudi stroški te vloge, ne da bi nanizalo razloge za takšno oceno. Po določbi drugega odstavka 188. člena ZIZ sodišče razpiše drugi narok, če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, medtem ko tretji odstavek 191. člena ZIZ sodišču predpisuje postopanje v primeru, ko kupec v predpisanem roku ne plača kupnine.