ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - samska oseba
V skladu s tretjim oziroma petim odstavkom 33. člena ZSVarPre lahko samska oseba, ki je upravičena do varstvenega dodatka, v enem koledarskem letu prejme izredno denarno socialno pomoč le v višini enega minimalnega dohodka ter le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka, kot npr. za naravne nesreče, poplave, ipd.. Obutev, električni bojler, radiatorji in kurilno olje, za katere je tožnik uveljavljal izredno denarno socialno pomoč, so trajne potrošne dobrine, ki so zajete v varstvenem dodatku (ki ga tožnik že prejema) in zato zanje v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZSVarPre ni mogoče dodeliti izredne denarne socialne pomoči.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je tožnica z vlogo z dne 28. 4. 2015 prosila za odlog plačila sodne takse in da je predlog za odlog plačila sodne takse zavrglo (čeprav iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zavržen tožničin predlog za obročno plačilo sodne takse), ker je o taksni oprostitvi že odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom tega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da o tožničinem predlogu za odlog plačila sodne takse ni bilo več dopustno odločati zato, ker je bil predhodno tožnici izdan sklep, s katerim je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnjen in s katerim je bila tožnica delno oproščena sodne takse. Oprostitev, odlog oz. obročno plačilo taks so različne oblike taksnih olajšav, katerih namen je socialno oz. finančno šibkejšim strankam (ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih oz. nesorazmernih težav) zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tudi predlagatelju, ki je delno oproščen plačila sodne takse, je dopustno omogočiti bodisi odlog bodisi obročno plačilo te takse, če so za to izpolnjeni pogoji.
pomota/poprava na drugi stopnji sojenja - predlog za dopolnitev sodbe - dodaten sklep o odmeri priglašenih stroškov - dopolnilni sklep - pravdni stroški - stroški pritožbenega postopka - strošek sodne takse - neodločanje o priglašenem pritožbenem strošku
Pri odmeri stroškov za pritožbo je sodišče druge stopnje spregledalo, da je drugi toženec priglasil tudi plačano sodno takso za postopek s pritožbo. O tem izdatku, ki brez dvoma sodi med potrebne pravdne stroške, doslej pomotoma ni bilo odločeno.
priznanje lastnosti zavarovanca - zavrženje tožbe - pravni interes
Ker je bilo sporno razmerje z naknadno izdano odločbo tožene stranke urejeno v korist tožnice, si tožnica svojega pravnega položaja v tem socialnem sporu ne more več izboljšati. Posamični upravni akt, ki je bil predmet sodne presoje, namreč ne obstaja več. Zato je sodišče prve stopnje vloženo tožbo pravilno zavrglo.
stečajni postopek - ločitvena pravica - prerekanje ločitvene pravice - dajatveni zahtevek za uveljavitev prednostnega poplačila
Kakšen mora biti zahtevek, kadar je v stečajnem postopku prerekan obstoj ločitvene pravice, izrecno določa prvi odstavek 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Upnik mora z dajatvenim zahtevkom uveljavljati prednostno poplačilo iz premoženja, na katerem ima zatrjevano ločitveno pravico. Šele s sodbo, v kateri je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno poplačilo, lahko upnik doseže svoj cilj.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poskusna doba - zamudna sodba - vročitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo toženi stranki (pravni osebi) opravljena pravilno. Poštni uslužbenec bi moral v skladu s 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke oziroma predalčnik ni bil ustrezno označen, zato bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Poštni uslužbenec je obvestilo pustil na napačnih vratih, to je na steklenih vratih vetrolova. Vhod v poslovne prostore tožene stranke pa je približno 10 metrov od izpostavljenih predalčnikov in steklenih vrat vetrolova in se nahaja za vetrolovom. Ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Očitno je sodišče prve stopnje imelo v mislih za odlog plačila takse datum 8. 11. 2015, saj je bil izpodbijani sklep izdan 8. 7. 2015, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, pa je plačilo takse sodišče odložilo za štiri mesece od izdaje sklepa, kar je 8. 11. 2015.
ZUJF člen 246, 246/1, 246/2, 246/3. ZJU člen 147, 149.
premestitev - policist - javni uslužbenec - delovne potrebe - smotrnejše delo organa
V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
zastaranje terjatev - pretrganje zastaranja - ustna pripoznava dolga - nezastarana terjatev - pisna pripoznava dolga - zastarana terjatev - pisna oblika - brezpogojna izjava, da obveznost obstoji
Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le, dokler terjatev ni zastarana. Po tem lahko nastopijo enaki učinki le, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ. Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji.
Okoliščina, kdaj naj bi bila ustna pripoznava dana, je ključna za presojo, ali je ta sploh lahko veljavna (po poteku zastaralnega roka je namreč pripoznava lahko zgolj pisna).
ZDZdr člen 74, 74/1, 75. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda – sprejem brez privolitve – pogoji za sprejem – ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih – hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Sedanji dokazni postopek, glede na ugotovitve o agresivnosti nasprotnega udeleženca že v samem procesu zdravljenja, s tem pa tudi ogrožanja tako njega kot tretjih, kaže na izpolnjenost pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju odrejala delo. Narava tožničinega dela je bila taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnica je delo opravljala v prostorih delodajalca in je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico. Tožnica je sicer imela manj ur kot znaša polni delovni čas, vendar pa se ji v delovni čas ni upošteval čas odmora in tudi ni bilo upoštevano, da je bil njen delovni čas neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili pri delu tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na podlagi podjemnih pogodb in pogodb o avtorskem delu, utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu pravilno priznalo nagrado za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Glede na to, da je dopolnilno izvedensko mnenje izdelano na 41 straneh in glede na kompleksnost samega primera (vprašanje priznavanja poklicne bolezni) je odmera nagrade izvedencu ustrezna, to je skladna s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
ZFPPIPP člen 212, 212/1, 214, 214/1, 215, 215/3, 217. ZPP člen 154.
pravdni postopek – postopek prisilne poravnave – sklep o potrditvi prisilne poravnave – stroški pravdnega postopka
V postopku prisilne poravnave priznanje oz. neprerekanje terjatve, ni relevantno. Bistven je sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je pravni (izvršilni) naslov glede terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava.
redna odpove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se uporablja zakon o delovnih razmerjih, ki velja v času podaje odpovedi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v skladu s sodno prakso začne s prvim dejanjem delodajalca, storjenim v smeri podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne z nastankom utemeljenega razloga).
Tožena stranka je najprej s sklepom direktorja ukinila delovno mesto administrator na določeni lokaciji (ki ga je zasedal tožnik), kasneje pa je to delovno mesto ukinila na ravni cele Slovenije ter naloge tega delovnega mesta prerazporedila med ostale zaposlene. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka, ki je bila v skladu z določbo prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 dolžna preveriti, ali lahko tožniku zagotovi pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, tožnika ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi zaradi nizke izobrazbe bodisi zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ. Druge družbe, pri katerih je opravljala poizvedbe, pa tožnikovega dela niso potrebovale. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 36, 48, 48/3. ZDR člen 128.
obveznost plačila - plačilo za delo - plačilo razlike v plači - izmensko delo - dodatek za čas dela v popoldanski izmeni
Ne glede na to, da je definicija izmenskega dela po 36. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki je veljala od 11. 11. 2006 do 30. 4. 2014, začela veljati šele 17. 9. 2008 z Dogovorom o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, je sodišče prve stopnje to definicijo pravilno uporabilo tudi za obdobje pred njeno veljavnostjo. Kolektivna pogodba je do tega datuma določala, da je izmenski delovni čas čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet ali šest-dnevnega delovnega tedna od 6-8 ur dnevno in se praviloma opravlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drugi teden v popoldanski ali nočni izmeni. Iz tega določila pa ne izhaja, da se izmensko delo opravlja le tedensko, ampak le, da se izmensko delo opravlja praviloma tedensko. Tako ta določba omogoča tudi drugačne oblike izmenskega dela, torej tudi dela v dnevnih izmenah, kot je bilo to v obravnavani zadevi. To pomeni, da dopolnitev definicije izmenskega dela ni spremenila pravice tožnika, da je za delo v različnih delovnih izmenah dodatno plačan, ne glede na to, ali dela v izmenah po delovnih dnevih ali v izmenah po delovnih tednih. Ker je tožnik v spornem obdobju več kot 75 % dela opravil v popoldanski izmeni, je upravičen do dodatka za čas dela v popoldanski izmeni v višini 10 %.
Glede obstoja protipravnosti, kot elementa odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Morebitna zaznamba v zemljiški knjigi o prepovedi odtujitve tožničine nepremičnine v zvezi s priznanim varstvenim dodatkom ne predstavlja temelja odškodninske odgovornosti. Tudi če bi do zatrjevane zaznambe dejansko prišlo v katerem od poznejših predsodnih upravnih postopkov, bi takšno postopanje tožene stranke imelo podlago v ZSVarPre in ne bi bilo protipravno, kar je eden od temeljnih elementov odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.