Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je tožnica z vlogo z dne 28. 4. 2015 prosila za odlog plačila sodne takse in da je predlog za odlog plačila sodne takse zavrglo (čeprav iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zavržen tožničin predlog za obročno plačilo sodne takse), ker je o taksni oprostitvi že odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom tega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da o tožničinem predlogu za odlog plačila sodne takse ni bilo več dopustno odločati zato, ker je bil predhodno tožnici izdan sklep, s katerim je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnjen in s katerim je bila tožnica delno oproščena sodne takse. Oprostitev, odlog oz. obročno plačilo taks so različne oblike taksnih olajšav, katerih namen je socialno oz. finančno šibkejšim strankam (ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih oz. nesorazmernih težav) zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tudi predlagatelju, ki je delno oproščen plačila sodne takse, je dopustno omogočiti bodisi odlog bodisi obročno plačilo te takse, če so za to izpolnjeni pogoji.
pomota/poprava na drugi stopnji sojenja - predlog za dopolnitev sodbe - dodaten sklep o odmeri priglašenih stroškov - dopolnilni sklep - pravdni stroški - stroški pritožbenega postopka - strošek sodne takse - neodločanje o priglašenem pritožbenem strošku
Pri odmeri stroškov za pritožbo je sodišče druge stopnje spregledalo, da je drugi toženec priglasil tudi plačano sodno takso za postopek s pritožbo. O tem izdatku, ki brez dvoma sodi med potrebne pravdne stroške, doslej pomotoma ni bilo odločeno.
stečajni postopek - ločitvena pravica - prerekanje ločitvene pravice - dajatveni zahtevek za uveljavitev prednostnega poplačila
Kakšen mora biti zahtevek, kadar je v stečajnem postopku prerekan obstoj ločitvene pravice, izrecno določa prvi odstavek 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Upnik mora z dajatvenim zahtevkom uveljavljati prednostno poplačilo iz premoženja, na katerem ima zatrjevano ločitveno pravico. Šele s sodbo, v kateri je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno poplačilo, lahko upnik doseže svoj cilj.
bančna garancija – gradbena pogodba – pogodba v breme tretjega – odškodninska odgovornost – izpolnitev obveznosti – izvršitveno dejanje – volja tretjega – odgovornost za uspeh
Tožene stranke ni dopustno obsoditi na izpolnitev obveznosti, katere izvršitveno dejanje (izdaja garancije) ni neposredno v njeni sferi, ampak je odvisno od volje tretjega, v breme katerega bi bilo izpolnjeno.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju odrejala delo. Narava tožničinega dela je bila taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnica je delo opravljala v prostorih delodajalca in je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico. Tožnica je sicer imela manj ur kot znaša polni delovni čas, vendar pa se ji v delovni čas ni upošteval čas odmora in tudi ni bilo upoštevano, da je bil njen delovni čas neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili pri delu tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na podlagi podjemnih pogodb in pogodb o avtorskem delu, utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu pravilno priznalo nagrado za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Glede na to, da je dopolnilno izvedensko mnenje izdelano na 41 straneh in glede na kompleksnost samega primera (vprašanje priznavanja poklicne bolezni) je odmera nagrade izvedencu ustrezna, to je skladna s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
spregled pravne osebnosti - preusmeritev poslovanja - družba mati - družba hčerka - zloraba - financiranje družbe - povečanje osnovnega kapitala - zagotavljanje sredstev za poslovanje družbe hčerke
Pri zlorabi pravne osebe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena pa bi pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala, oz. finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar po volji družbenika tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje oz. bistveni del poslovanja s tretjimi osebami (poslovnimi partnerji) prenesen na drugo osebo, in sicer iz razloga, da zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačati dolgov.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
V tretjem odstavku 190. člena OZ je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je v obdobju od 24. 1. 2011 do 31. 3. 2011 s strani tožeče stranke prejel znesek 952,31 EUR brez pravne podlage, glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo odločeno, da od 23. 1. 2011 dalje ni več upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je toženec navedeni znesek v skladu z določbo 3. odstavka 190. člena OZ dolžan vrniti tožeči stranki.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, pa je ta isti upravičenec tudi lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči v korist Republike Slovenije prepove odtujiti in obremeniti nepremično, katere lastnik je. Ob ugotovitvah, da je tožnik lastnik stanovanja in da je od leta 2002 do 2004 prejel denarno socialno pomoč 24-krat, je odločitev tožene stranke v izpodbijanih upravnih aktih o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, katere lastnik je tožnik, pravilna. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev upravnih odločb tožene stranke v delu glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - samska oseba
V skladu s tretjim oziroma petim odstavkom 33. člena ZSVarPre lahko samska oseba, ki je upravičena do varstvenega dodatka, v enem koledarskem letu prejme izredno denarno socialno pomoč le v višini enega minimalnega dohodka ter le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka, kot npr. za naravne nesreče, poplave, ipd.. Obutev, električni bojler, radiatorji in kurilno olje, za katere je tožnik uveljavljal izredno denarno socialno pomoč, so trajne potrošne dobrine, ki so zajete v varstvenem dodatku (ki ga tožnik že prejema) in zato zanje v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZSVarPre ni mogoče dodeliti izredne denarne socialne pomoči.
ZUJF člen 246, 246/1, 246/2, 246/3. ZJU člen 147, 149.
premestitev - policist - javni uslužbenec - delovne potrebe - smotrnejše delo organa
V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zahteva za izločitev dokazov - dokazi pridobljeni v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - nedopusten dokaz - zakonito pridobljen dokaz - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - naključno pridobljen dokaz - uporaba pridobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen
Pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, v konkretnem primeru zoper T. in M. M. (za katera se vodi drug kazenski postopek), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožba si napačno razlaga pojem sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja ter ga enači z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhaja iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), v posledici tega pa zaključuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper T. in M. M., kar zadeva obdolženega G. Š., nezakoniti. Gre za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083792
OZ člen 70, 190, 619. ZPP člen 7, 286, 286/1, 337, 337/1.
podjemna pogodba – zastopanje – neposredno zastopanje – posredno zastopanje – zgrešena pasivna legitimacija – eventualna maksima – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – ius novorum
Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.
Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.
Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da zajema nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, medtem ko drugi odstavek 14. člena ZodvT določa, da lahko prejme odvetnik nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po uveljavljeni sodni praksi se za zastopanje delavca v postopku pri delodajalcu uporablja tar. št. 2200 ZOdvT, ki ureja izvensodne storitve. Ker je bila tožniku v postopku pri toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu priznana nagrada po tar. št. 2200, upoštevaje količnik 1,5 (2. odstavek 22. člena ZodvT) in so bili tožniku pri toženi stranki priznani tudi izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZodvT), tožnik ni upravičen še do posebne nagrade za sestavo vloge z dne 16. 10. 2014. Citirani predpis namreč ne daje pravne podlage za priznanje te nagrade. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 115,90 EUR (iz naslova predpravdnih stroškov), skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obresti, zavrnilo.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.