Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je tožnica z vlogo z dne 28. 4. 2015 prosila za odlog plačila sodne takse in da je predlog za odlog plačila sodne takse zavrglo (čeprav iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zavržen tožničin predlog za obročno plačilo sodne takse), ker je o taksni oprostitvi že odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom tega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da o tožničinem predlogu za odlog plačila sodne takse ni bilo več dopustno odločati zato, ker je bil predhodno tožnici izdan sklep, s katerim je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnjen in s katerim je bila tožnica delno oproščena sodne takse. Oprostitev, odlog oz. obročno plačilo taks so različne oblike taksnih olajšav, katerih namen je socialno oz. finančno šibkejšim strankam (ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih oz. nesorazmernih težav) zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tudi predlagatelju, ki je delno oproščen plačila sodne takse, je dopustno omogočiti bodisi odlog bodisi obročno plačilo te takse, če so za to izpolnjeni pogoji.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
obnova postopka - dovoljenost obnove postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sodna poravnava kot izvršilni naslov - nedenarna terjatev - naložitev plačila denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - zavrnitev ugovora dolžnikov - neobrazložen ugovor - vezanost na izvršilni naslov - načelo formalne legalitete
Odločitev o naložitvi plačila denarne kazni ne predstavlja primera iz prvega odstavka 63. člena ZIZ, to je izjeme, ko je obnova postopka dovoljenja. Dolžnikoma določena in naložena denarna kazen v tem postopku predstavlja le sredstvo prisile, da dolžnika izpolnita svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Predstavlja le način uveljavitve nedenarne terjatve, kot jo določa 226. člen ZIZ.
Prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da zajema nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, medtem ko drugi odstavek 14. člena ZodvT določa, da lahko prejme odvetnik nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po uveljavljeni sodni praksi se za zastopanje delavca v postopku pri delodajalcu uporablja tar. št. 2200 ZOdvT, ki ureja izvensodne storitve. Ker je bila tožniku v postopku pri toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu priznana nagrada po tar. št. 2200, upoštevaje količnik 1,5 (2. odstavek 22. člena ZodvT) in so bili tožniku pri toženi stranki priznani tudi izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZodvT), tožnik ni upravičen še do posebne nagrade za sestavo vloge z dne 16. 10. 2014. Citirani predpis namreč ne daje pravne podlage za priznanje te nagrade. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 115,90 EUR (iz naslova predpravdnih stroškov), skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obresti, zavrnilo.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
zaslišanje pravdnih strank - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev postopka - enaka možnost obravnavanja pred sodiščem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo oba tožnika, ne pa tudi tožene stranke, ki je na navedeni narok za glavno obravnavo ni niti vabilo, in s tem, ko toženi stranki ni dalo možnosti, da predloži listinsko dokumentacijo v slovenskem prevodu, kot je to storilo za tožnika, kršilo temeljno načelo kontradiktornosti, saj strankama ni dalo enake možnosti obravnavanja pred sodiščem. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 105, 105/2, 108, 108/2, 180. ZDSS-1 člen 73.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje vloge - nepopolna vloga - rok za popravo - zamuda roka
Vložnica nepopolne vloge ni popravila oziroma dopolnila v roku 15 dni, kot ji je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, zato je njeno vlogo pravilno zavrglo (108. člen ZPP).
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - izpodbojnost - napake volje - prevara
Pravdni stranki sta dne 26. 9. 2013 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tega dne, ko se je zglasila pri toženi stranki, podpisala dve listini, pri čemer je bila druga listina (sporazum) prekrita s prvo listino (prošnja o krajšem delovnem času). Tožnica je obe listini podpisala, ne da bi pogledala, kaj podpisuje. Šele po podpisu spornega sporazuma je tožnica ugotovila, da je dejansko podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za napako volje. Tožnica je namreč sklenila sporazum zaradi zvijačnega ravnanja (prevare) tožene stranke, zato je sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki, izpodbojen. Tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica uveljavljala ugotovitev, da ta sporazum ni bil sklenjen in da nima pravnih učinkov, ni utemeljen.
Ob ugotovitvi, da tožnica sporazum dejansko izpodbija zaradi napak volje, je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sporazuma pravilno zavrglo, ker je bila ta vložena po izteku roka 30 - dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR.
Tožnica z lastnim dohodkom izrednih stroškov za ogrevanje ni zmožna pokriti, ogrevano stanovanje pa ji tudi ni zagotovljeno s pogodbo o preužitku. V osnovni preužitkarski pogodbi, sklenjeni med tožnico in njeno hčerko, je sicer bila določena obveznost ogrevanja hiše, vendar je ta obveznost zaradi nemožnosti izpolnjevanja in spremenjenih okoliščin na strani prevzemnice odpadla in tako tožnica s služnostno pogodbo nima več zagotovljenega ogrevanja stanovanja. Zato je upravičena do izredne denarne socialne pomoči za kritje stroškov ogrevanja.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZZVZZ člen 34, 34/3.
začasna nezmožnost za delo - brezposelna oseba - izvedensko mnenje - izvedenec
Pri zavarovancih v delovnem razmerju se začasna nezmožnost za delo ocenjuje za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri brezposelnih iskalcih zaposlitve pa se začasna nezmožnost za delo ocenjuje le za poklic ali delo, ki so ga opravljali pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi oziroma pred izgubo zaposlitve. Glede na tretji odstavek 34. člena ZZVZZ v primeru, da je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Tožnik je preko zaposlitvene agencije opravljal delo proizvodnega delavca v livarni in se je na tem delu tudi poškodoval. Po preteku časa, za katerega je bil tožnik zaposlen, mu je delovno razmerje prenehalo, vendar se po prenehanju delovnega razmerja tožnik ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe oziroma pred prenehanjem zaposlitve, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa v povezavi z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, da je tožnik upravičen do bolniškega staleža v spornem obdobju, ker zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni bil zmožen za delo v proizvodnji, to je za delo, ki ga je opravljal ob poškodbi oziroma pred izgubo zaposlitve skladno s 34. členom ZZVZZ. Zato izpodbijani upravni odločbi toženca v delu, ki se nanašata na obdobje začasne zadržanosti od dela nista zakoniti in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju.
ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006330
Ustava RS člen 22. ZKP člen 17, 95, 95/1, 95/4. KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 56.
pravica obdolženca predlagati in izvajati dokaze v svojo korist – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – dolžnostno ravnanje v cestnem prometu – prometna nesreča iz malomarnosti – stroški kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.
zahteva za izločitev dokazov - dokazi pridobljeni v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - nedopusten dokaz - zakonito pridobljen dokaz - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - naključno pridobljen dokaz - uporaba pridobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen
Pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, v konkretnem primeru zoper T. in M. M. (za katera se vodi drug kazenski postopek), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožba si napačno razlaga pojem sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja ter ga enači z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhaja iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), v posledici tega pa zaključuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper T. in M. M., kar zadeva obdolženega G. Š., nezakoniti. Gre za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
V tretjem odstavku 190. člena OZ je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je v obdobju od 24. 1. 2011 do 31. 3. 2011 s strani tožeče stranke prejel znesek 952,31 EUR brez pravne podlage, glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo odločeno, da od 23. 1. 2011 dalje ni več upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je toženec navedeni znesek v skladu z določbo 3. odstavka 190. člena OZ dolžan vrniti tožeči stranki.
Po posebnem pravilu, določenem v prvem odstavku 37. člena ZVPot, lahko kupec - potrošnik stvari z napako v vseh primerih odstopi od pogodbe, ne da bi za uresničitev te pravice morala biti izpolnjena posebna dodatna predpostavka, ki je določena v prvem odstavku 470. člena OZ.
Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja je potrebna posebna utemeljitev, iz katere izhaja, da je bila za preučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca. Dodatna obrazložitev v primeru povečanega zneska je toliko bolj pomembna zaradi zakonske podlage, na podlagi katere toženec nosi stroške za izvedbo dokazov z izvedencem. Sodišče prve stopnje je nagrado za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja priznalo na podlagi pisne utemeljitve izvedenskega organa (po obsegu, strokovnosti in zahtevnosti opravljenega dela) ter na podlagi obrazložitve v dopolnilnem mnenju glede zahtevnosti njegove izdelave z upoštevanjem tožničine bolezni, funkcionalnih sposobnosti obolelih organov in vpliva bolezni na funkcijo organizma kot celote in na zahtevnost dela, ki ga tožnica opravlja. Odločitev o višini nagrade za opravljeno izvedensko delo je pravilna in skladna z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poskusna doba - zamudna sodba - vročitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo toženi stranki (pravni osebi) opravljena pravilno. Poštni uslužbenec bi moral v skladu s 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke oziroma predalčnik ni bil ustrezno označen, zato bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Poštni uslužbenec je obvestilo pustil na napačnih vratih, to je na steklenih vratih vetrolova. Vhod v poslovne prostore tožene stranke pa je približno 10 metrov od izpostavljenih predalčnikov in steklenih vrat vetrolova in se nahaja za vetrolovom. Ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.
Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.
Očitno je sodišče prve stopnje imelo v mislih za odlog plačila takse datum 8. 11. 2015, saj je bil izpodbijani sklep izdan 8. 7. 2015, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, pa je plačilo takse sodišče odložilo za štiri mesece od izdaje sklepa, kar je 8. 11. 2015.