Kadar se prevzemnik terjatve odloči, da terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in da se izterja po pravilih stečajnega postopka.

Za zahtevek za plačilo terjatve, ki je predmet fiduciarne cesije, je podana (materialna) aktivna legitimacija tožeče stranke (ki je v stečaju in je fiduciant).

Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika, ki je zaobseženo v določbi drugega odstavka 421. člena OZ, terja, da odstop terjatve (ki je izven sfere dolžnikovega vpliva), ne sme v bistvenem poslabšati njegovega položaja glede na položaj, ki bi ga imel v primeru, da bi njegova obveznost ostala v razmerju do odstopnika terjatve. Pravni položaj dolžnika odstopljene terjatve bi bil nedvomno poslabšan, če bi bila njegova nadaljnja možnost uveljavljanja že predhodno postavljenega pobotnega ugovora zoper prevzemnika terjatve pogojena še z uveljavljanjem terjatve dolžnika do odstopnika v stečaju odstopnika. V smislu citiranega načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013 je zato potrebno razlagati posledice neprijave terjatve v stečaju odstopnika terjatve ali opustitve vložitve tožbe zoper odstopnika na ugotovitev obstoja terjatve njenega plačila le kot prenehanje možnosti uveljavljanja plačila te terjatve iz stečajne mase. Ni pa videti razumnega razloga, da taka terjatev ne bi mogla prenehati s pobotom s terjatvijo, ki jo vtožuje prevzemnik. Iz posledice prekluzije, ki so nastopile v stečajnem postopku nad odstopnikom terjatve in ki po pravilih ZFPPIPP onemogočajo uveljavljanje poplačila te terjatve iz stečajne mase, bi bilo zato materialnopravno zmotno sklepanje, da je terjatev, ki jo je v pravdi s prevzemnikom terjatve dolžnik uveljavljal v pobot, izgubila kvaliteto, ki preprečuje učinkovanje uveljavljanega pobota.

Očitek zmotne uporabe tretjega odstavka 168. člena OZ je utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta imeli pravdni stranki namen poslovno sodelovati tako, da bi tožena stranka tožeči stranki dobavljala hrano za živali vsaj do konca leta 2002, če ne bi bilo škodnih dogodkov (eksplozij pločevink hrane v avgustu in septembru 2002). Poslovno sodelovanje sta nameravali ohraniti ne glede na to, da pogodbe, ki bi ju zavezovala k prihodnjim naročilom in dobavam blaga, nista sklenili. Navedeno za zaključek o verjetnosti sodelovanja do konca leta 2002 ter o utemeljenosti pričakovanja dobička zadostuje. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno ocenilo, da je temelj za prisojo zgubljenega dobička zaradi nezmožnosti realizacije letnega plana podan.