CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS0018601
ZPP člen 2, 7, 12, 236, 236a, 252, 283, 285, 286, 337, 337/1, 339, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 6, 82, 82/2, 131, 148. URS 2, 22. ZArbit člen 42.
pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena kazen - višina pogodbene kazni - pisna izjava prič - zaslišanje priče - arbitraža odločbe - priznanje tuje arbitražne odločbe - pogodba - razlaga pogodb - zmotna uporaba materialnega prava - pravna podlaga tožbe - arbitrarnost odločanja - povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi
Toženca kot profesorja in bivšega župana, torej intelektualno formirano osebnost, ni bilo treba še posebej ustno opozarjati, da si lahko vzame pooblaščenca, prav tako ga ni bilo treba detaljneje podučevati, katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. Na svoje procesne pravice in obveznosti je bil opozorjen v vabilih na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter sodišče teh opozoril ni bilo dolžno še ustno ponavljati, kot zmotno meni v reviziji. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“, da bi mu celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne v naprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s tako priviligirano stranko takšen dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP). Porušeno bi bilo v tem okviru tudi „načelo enakosti orožij“ pravdnih strank. Sicer pa je pomembno tudi, da je že tožeča stranka sama opozorila toženca, da so njegove trditve in dokazni predlogi pomanjkljivi oziroma zgolj pavšalni, predvsem v zvezi z v reviziji izpostavljeno okoliščino o premajhni aktivnosti oziroma pasivnosti novega župana, ki naj bi bil namesto toženca torej odgovoren za neizpolnitev obravnavane pogodbene obveznosti.
Ugovor previsoke pogodbene kazni predstavlja materialnopravni ugovor iz 252. člena ZPP, katerega bi moral toženec uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vsebuje namreč tudi dejstveni substrat, katerega bi lahko toženec prvič navajal v pritožbi le, če tega ne bi mogel storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje iz opravičljivih razlogov, katere pa bi moral zatrjevati in dokazati (določba prvega odstavka 337. člena ZPP).
Pravilna je tudi pritožbena zavrnitev procesnega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ne le sprejeti pisno izjavo predlagane priče, temveč jo tudi neposredno zaslišati. Takšno procesno možnost bi moral izkoristiti toženec z zahtevo za zaslišanjem (glej šesti odstavek 236.a člena ZPP), pa je ni, čeprav je to možnost imel. Zato se je sodišče prve stopnje lahko zadovoljilo zgolj s pisno izjavo, ki jo je prebralo oziroma povzelo v dokazni sklep.
Tožeča stranka je svojo obveznost prostovoljno poravnala. Zato ni procesno pomembno ali je bila arbitražna odločba, ki je v bistvu le povzela že omenjeno pogodbeno obveznost tožeče stranke, pri nas priznana kot tuja odločba in potrjena njena izvršljivost. Zato tudi ni očitane procesne kršitve, češ da sodba temelji na nepriznani tuji sodni odločbi.
Sodišče mora vselej presojati tožbeni zahtevek v okvirih postavljene trditvene podlage tožbe v luči vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag, tudi tistih, ki jih pravdne stranke izrecno ne zatrjujejo. Takšna zahteva izhaja iz procesne ureditve, po kateri morata tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje paziti na materialno pravo po uradni dolžnosti (7. člen in drugi odstavek 350. člena ZPP). Le na ta način se v sodnem postopku lahko uresničuje tudi načelo pravne države oziroma vladavine prava v njegovem okviru (2. člen Ustave RS). Sodišče mora izdati sodno odločbo, ki temelji na pravu in je pravična. To pa lahko stori le, če je njegova odločitev oprta tudi na ustrezno in odločilno pravno podlago, ki jo vselej mora samo poznati. V nasprotnem primeru gre lahko celo za arbitrarno odločanje in posledično anomijo pravne varnosti. V konkretnem primeru pa je v izpodbijanih sodbah povsem spregledana specialna in ključna določba 148. člena OZ, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.
ZPP člen 367a, 367a/1. ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99.
dopuščena revizija - očetovstvo - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - anologija - rok za izpodbijanje - objektivni rok - napake volje - odločba Ustavnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja uporabe roka iz drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika za vložitev tožbe za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva.
OZ člen 131, 131/3, 153. ZON člen 92, 92/1, 92/2, 93. ZŽiv člen 28. ZDLov-1 člen 54.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - objektivna odgovornost - varstvo javne koristi - varstvo narave - zavarovane živalske vrste - škoda, ki jo povzročijo živali - krokarji - skrbnost dobrega gospodarja - ravnanje oškodovanca - rejec živali - ekološka reja - sonaravna reja
Mogoč in dopusten ukrep rejca bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS0018606
OZ člen 179, 247, 247/3. ZOZP člen 20a, 20a/2. Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 4, 4/6.
Določila drugega odstavka 20. a člena ZOZP se ne sme razlagati na način, da ima zavarovalnica v vsakem primeru, ko je njena odgovornost sporna ali škoda ni v (celoti) ocenjena, na voljo tri mesece za reševanje oškodovančevega odškodninskega zahtevka, šele potem pa pride v zamudo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008188
ZKP člen 136, 161, 371, 371/1-5, 371/1-8, 371/1-11, 437, 437/1. ZSS člen 99, 99/1. KZ člen 289, 289/3. URS člen 23, 134, 134/2.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nejasni in pomanjkljivi razlogi - zavrženje kazenske ovadbe - ne bis in idem - pravica do sodnega varstva - nepristranski in neodvisni sodnik - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - kriva izpovedba - zakonski znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.
Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti.
Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1-11. KZ-1 člen 234a, 234a/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – odločilna dejstva – zakonski znaki kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – sprememba obtožbe – nasprotje v izreku sodbe – nasprotje med izrekom in razlogi - poslovna goljufija
Čas sklenitve pogodbe ni odločilno dejstvo, zato obtožba s sodbeno ugotovitvijo tega dejstva ni mogla biti prekoračena. Objektivna istovetnost sodbe z obtožbo se namreč ne nanaša na vsa z obtožbo zatrjevana in s sodbo ugotovljena dejstva, temveč le na konkretna dejanska stanova obtožbe in sodbe, ki sta praviloma zajeta v opisu dejanja v izreku obtožnega akta in sodbe.
Pravdni stranki sta sklenili mandatno pogodbo. Izpolnitveno ravnanje tožnika je predstavljalo zastopanje toženca v denacionalizacijskem postopku ter kasnejša prodaja vrnjenega premoženja. Izpolnitveno ravnanje toženca pa je predstavljala obveznost plačila nagrade in sicer v višini 35% vrednosti vrnjenega premoženja.
Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se ta skupen namen ni udejanjil, ker je tožnik zlorabil oziroma usodno skalil zaupno razmerje ter mu je toženec utemeljeno odpovedal pooblastilo.
Ker je bilo tako, tožniku dogovorjena oblika nagrade, ne pripada niti v zakonsko dopustnem, 15% deležu od vrednosti vrnjenega premoženja, marveč bi mu pripadla le ustrezna nagrada za že opravljeno delo (tretji odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V skladu s 778. členom OZ bi tožniku pripadalo običajno plačilo - to pa je plačilo po odvetniški tarifi.
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je glede osebe, odgovorne za škodo zaradi izliva vode v stanovanju, treba uporabiti 16. člen SZ-1,
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo za škodo zaradi izliva vode v stanovanju odgovoren zemljiškoknjižni lastnik stanovanja,
- ali sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke glede soprispevka tožnika k nastali škodi po 171. členu OZ.
ZUS-1 člen 59, 83, 83/2-1. ZDDV-1 člen 32, 33, 67, 67/1-a, 67/2, 67/6.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - odbitek vstopnega DDV - materialni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV - začetek teka roka - izhodiščno davčno obdobje - davčno obdobje, v katerem nastane obveznost obračuna izhodnega DDV - davčno obdobje, v katerem davčni zavezanec prejme račun - skladnost nacionalnega roka z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost - odločitev na nejavni seji
Za iztek roka za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, določenega v drugem odstavku 67. člena ZDDV-1, je ključna okoliščina iz 62. člena ZDDV-1, ki določa, da „pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV“, obveznost obračuna izhodnega DDV pa nastane ko nastane obdavčljivi dogodek, torej - kot upoštevno v danem primeru – ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (32. in 33. člen ZDDV-1). V danem primeru pa je med strankama kot bistvena okoliščina nesporno, da je obdavčljivi dogodek nastal v letu 2008. Tedaj je nastala tudi obveznost obračuna DDV, s tem pa je določen tudi čas, v razmerju do katerega se je navedeni rok tudi iztekel.
dovoljenost revizije - zavrženje - pravilnost uporabe ZUP - transakcijska vrednost blaga - vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve - trditveno in dokazno breme
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP ni dovoljen revizijski razlog.
Ker je bil revident ustrezno seznanjen z vsemi listinami, ki se nanašajo na njegovo zadevo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na vsebino zadeve.
Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
dopuščena revizija - stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - solastnina - del nepremičnine - dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti - dejanska delitev stvari - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - dejansko stanje - širitev dejanske podlage na drugi stopnji sojenja - pravica do izjave v postopku
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je drugostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, s tem ko je širilo in dopolnjevalo dejansko stanje, ugotovljeno s strani prvostopenjskega sodišča;
- ali lahko solastnik priposestvuje stvarno služnost na delu nepremičnine, ki je v solastnini;
- ali se sporazum, sklenjen v obliki naznanilnega lista, v katerem sta se pravna prednika strank dogovorila, da bosta drug drugemu puščala prehod preko svojih parcel, tako da bosta okoli hiše in hleva označila poseben del zemljišča, ki se bo skupno koristil, lahko šteje kot dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti po vsebini in obsegu, kot jo vtožuje tožnica.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - namen izrabe prostora in nepremičnin - lastniška enovitost kompleksa
Namen ureditve iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je preprečiti, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremične prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo glede na vsebino izrabe tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve namena izrabe prostora. V tem smislu ZDen res ne varuje zavezanca in upravljalca kompleksa v njunem obligacijskem razmerju, vendar pa v obravnavni zadevi sedanjega lastniškega stanja ni mogoče gledati izolirano od „lastniškega“ (oziroma družbenolastniškega) režima ob uveljavitvi ZDen, ko je občina imela pravico uporabe na pretežnem delu obravnavnega kompleksa, vključno na zemljiščih, ki obkrožajo sedaj obravnavano zemljišče, in skupaj z njim pomenijo centralni del obravnavanega kompleksa.
URS člen 26. OZ člen 147, 148. ZDavP-2 člen 158, 158/2, 179, 181, 182, 182/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo državnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - škoda - davčna izvršba - rubež - hramba vozila - zmanjšanje vrednosti vozila - ugovor tretjega
Revizija se dopusti glede pravilnosti materialnopravne presoje pritožbenega sodišča glede obstoja odškodninske odgovornosti toženke za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti zarubljenega vozila v času rubeža.
Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske odgovornosti se običajno poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - višina odškodnine
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odmerjena prenizko.
Kršitve pravil upravnega postopka niso podlaga za revizijsko presojo in jih tudi revidentka zmotno kvalificira kot kršitve materialnega prava. Skladno z zakonom pa je mogoče revizijo vložiti in v njej uspeti samo zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih pravil postopka pred sodiščem v upravnem sporu (83. in 85. člen ZUS-1). Že zato ob odsotnosti ugotovljenih kršitev materialnega prava, na katere Vrhovno sodišče pazi po tudi uradni dolžnosti, reviziji ni mogoče ugoditi.
O zahtevi za vračilo plačane denarne kazni kot posledice prisilnega sredstva v postopku upravne izvršbe tako ni mogoče odločiti s posamičnim aktom na podlagi ZUP, zato je sklep, ki pomeni po vsebini meritorno odločitev o samostojnem zahtevku stranke, ničen (1. točka prvega odstavka 279. člen ZUP).
dovoljenost revizije - izvajanje evropske kohezijske politike - zaposlovanje - javni poziv - ponudbe - izpolnjevanje pogojev - pomembno pravno vprašanje
Vprašanja, ki jih revident navaja, so zastavljena le na načelni (splošni) ravni in zahtevajo le splošne odgovore, ki pa jasno izhajajo iz 7. poglavja javnega povabila (Postopek izbire kandidata pred oddajo ponudbe) in določb Zakona o urejanju trga dela.