V opisu dejanja, navedenem v sklepu dežurnega preiskovalnega sodnika, so zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena ZKP konkretizirani v zadostni meri; v opisu dejanja so konkretno in določno opisana obdolženčeva dejanja, ki so tudi časovno in krajevno opredeljena ter občutja oškodovanke pri obravnavanih dejanjih. Pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja gre za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano dejanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008144
ZKP člen 129, 129/1, 215, 215/2, 217, 219, 219a, 371, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-4, 372-5, 501. KZ člen 25, 96, 96/2, 111, 111/1-3, 112, 112/6, 217, 217/1, 217/2, 256, 256/1. KZ-1 člen 7, 54. URS člen 22, 37.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka – kršitev kazenskega zakona - nedovoljen dokaz – hišna preiskava – zaseg predmetov – pravica do zasebnosti – komunikacijska zasebnost – presoja pritožbenih navedb - protispisnost - zakonski znaki kaznivega dejanja – sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja - subjektivni element sostorilstva – nadaljevano kaznivo dejanje – eno kaznivo dejanje – enovito kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – premoženjska škoda – odvzem premoženjske koristi – časovna veljavnost kazenskega zakona – milejši zakon - goljufija
Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca.
Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije.
S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda.
Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa.
Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti.
Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastniku stanovanja uporablja za identifikacijo stanovanja v večstanovanjski hiši, ne pa zato, da bi omejil krog upravičencev iz 36. člena Ustave in drugega odstavka 215. člena ZKP.
Če se predmeti, ki naj bi se našli pri hišni preiskavi, kasneje ne najdejo, to ne more biti razlog za nezakonitost tega preiskovalnega dejanja.
Ker v času izvedbe preiskovalnih opravil v obravnavani zadevi določba 219.a člena ZKP še ni veljala, slednja ne more predstavljati merila za presojo zakonitosti preiskave zaseženih računalnikov ter optičnih nosilcev podatkov. Ključni ustavnopravni test za presojo, ali določena komunikacija uživa varstvo iz 37. člena Ustave, je upravičeno pričakovanje zasebnosti.
Če je preiskovalni sodnik v času odreditve hišne preiskave seznanjen z dejstvom, da bodo policisti pri hišni preiskavi zasegli računalnik oziroma računalnike, pregledali vsebino le-teh in iskali komunikacijske podatke, kršitev 37. člena URS ni podana (Up-540/11).
ZUS-1 člen 20, 20/1, 20/3, 83, 83/2-1, 85, 85/2, 92. ZDDV-1 člen 62, 63. Pravilnik o ravnanju z odpadki člen 20.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - pravica do odbitka vstopnega davka - neplačujoči gospodarski subjekti - odpadne kovine - subjektivni element kot razlog za zavrnitev odbitka - utečena poslovna praksa davčnega zavezanca - odstop od utečene poslovne prakse - razumni razlogi za odstop od utečene poslovne prakse - sprememba pravne podlage odločitve - pravica do izjave zaradi spremenjene pravne podlage - nova dejstva
Subjektivni element (ki je pravni standard, ki določa, kdaj je treba šteti, da je prejemnik računa vedel ali moral vedeti za zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi) je izkazan, če je ugotovljeno, da je davčni zavezanec prav pri poslovanju s subjekti, ki so neposredno izvedli zlorabo sistema DDV, brez razlogov oziroma brez razumnih razlogov odstopil od svoje siceršnje utečene poslovne prakse. Če namreč zgolj z nedobrovernimi dobavitelji posluje drugače, kot s svojimi ostalimi poslovnimi partnerji, pri tem pa razumno ne pojasni razlogov, zakaj je prav v teh primerih odstopil od svoje poslovne prakse, ima tak davčni zavezanec običajno tudi resničen subjektivni odnos do zlorabe sistema DDV. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015898
ZUS-1 člen 34, 34/2.
mednarodna zaščita – umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe – razveljavitev sodbe prve stopnje – ustavitev postopka
V obravnavanem primeru so tožniki tožbo umaknili pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, torej pred pravnomočnostjo s tožbo izpodbijane odločbe. Glede na umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
kreditna pogodba - obročno plačilo - neizpolnitev pogodbe - razveza pogodbe - odstop od pogodbe - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - hipoteka - zastavna pravica na nepremičnini - prenehanje hipoteke - izbris hipoteke - vrnitev danega
V konkretnem primeru je pogodba predstavljala trajajočo obveznost, kjer so obroki kredita zapadali periodično, kar pomeni, da je toženka odstopila le od neizpolnjenega dela pogodbe (z učinkom za naprej - ex nunc).
Ker sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obsojenca in pravno osebo ni obsodilo za neko drugo kaznivo dejanje, ki ne bi izhajalo iz dejanskega opisa kaznivega dejanja, ni moč govoriti o tem, da naj bi sodišče ravnalo v škodo obsojenca in pravne osebe. Sodišče je izhajalo iz dejanskega stanja, navedenega v opisu dejanja v obtožnem predlogu in je v okviru istega kazenskega predpisa ugotovilo, da opis dejanja v obtožnem predlogu opisuje 12 kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 in ne eno kaznivo dejanje, kot je dejanje opredelila pravno državna tožilka.
Vsebina in teža očitka, ki ga sodba izraža je popolnoma enaka kot v opisu dejanja v obtožnem predlogu, saj je pravna opredelitev posledica opisa dejanja v obtožbi.
Odločitev o zavrnitvi preživninskega zahtevka za razvezanega zakonca temelji na ugotovitvi, da toženka s skrbjo za otroke in gospodinjstvo ni v večji meri (kot tožnik) prispevala k družinski skupnosti, saj so to delo opravljale gospodinjske pomočnice, ter da se je posvečala izobraževanju, zaradi česar so bile njene zaposlitvene možnosti po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom, večje kot pred njenim nastankom. Izpodbijana odločitev upošteva, da je toženka delovno in pridobitno sposobna in da po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom dela ni intenzivno iskala, niti ni bila pripravljena sprejeti vsakega dela. Ob takem dejanskem izhodišču je izpodbijana odločitev ob prej navedenih materialno pravnih izhodiščih pravilna. Prvenstveno je namreč vsak, ki je delovno sposoben (upoštevaje starost, izobrazbo in zdravje), sam dolžan poskrbeti za svoje preživljanje
Tožniki so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili. S to zapustitvijo azilnega doma so s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki so jo izpodbijali s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jih uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018713
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZASP člen 3, 3/2, 130, 130/1.
dopuščena revizija - varstvo avtorske pravice - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - fonogram, izdan v komercialne namene - pravica do nadomestila
Revizija se dopusti glede vprašanja, kdaj oziroma s čim pridobi posnetek oziroma zapis zvoka status fonograma, izdanega za komercialne namene, s čimer ob njegovi priobčitvi javnosti za uporabnika nastane dolžnost plačila, za imetnike avtorskih sorodnih pravic na fonogramih pa pravica zaračunavanja nadomestila iz prvega odstavka 130. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.
dovoljenost revizije - stroški postopka - neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje ni izkazana
Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi. Revident mora zato najprej konkretno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, šele nato pa je mogoča presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja. V tem primeru mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z drugimi odločbami sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotnost sodne prakse glede vprašanja, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo
Če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že realiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.
V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj.
postopek za izročitev obdolžencev – začasni ekstradicijski pripor - pogoji za pripor – odločba države prosilke - begosumnost
V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP ter izkazala hkrati katerega izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor, še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za tako imenovani začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takšnem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe, ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.
Poskus kaznivega dejanja pranja denarja je izenačen z dokončnim kaznivim dejanjem. Obsojenec je z goljufijo nezakonito pridobljen denar razdelil na manjše zneske in jih v zelo kratkem časovnem obdobju nakazoval med računi različnih bank, na koncu pa je denar končal na njegovem transakcijskem računu in na transakcijskem računu gospodarske družbe, v kateri je bil prokurist.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - poznanstvo med zakonito zastopnico stranke v postopku in sodniki pristojnega sodišča
Zgolj okoliščina, da je zakonita zastopnica mladoletnega toženca kot pripravnica zaposlena v pisarni odvetnika, ki ima sedež v Ajdovščini, ter pri stvarno in krajevno pristojnem Okrožnem sodišču v Novi Gorici zastopa stranke, toženčeva zakonita zastopnica pa je pri tem sodišču opravljala sodno pripravništvo, ne more predstavljati utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti.
bistvene kršitve določb postopka - nedovoljeni dokazi - koncept upravičenega pričakovanja zasebnosti - varstvo lastninske pravice - kolizija med ustavnima pravicama do zasebnosti in zasebne lastnine
Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.
Vstop oškodovancev v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec, predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti, vendar pa je omejitev te obsojenčeve pravice v konkretnem primeru ustavno dopustna. Oškodovanca v nepremičnino nista vstopila z namenom, da bi posegla v zasebnost obsojenca, ki se jima je izmikal in se ni odzival na njune pozive, temveč zato, da bi odvrnila neposredno grozečo škodo na njuni nepremičnini, ki bi nastala z odklopom električne energije ter (ob drugem vstopu, ko sta našla prepovedano drogo) z namenom, da preverita, od kod nenavaden zvok, ki se je pojavil, kljub mirovanju električnega števca.
dopuščena revizija - dejansko stanje - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - pravica do odkupa nepremičnina - sočasnost izpolnitve - odstop od pogodbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku svojo odločitev oprlo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in
- ali so bile v tej zadevi pravilno uporabljene določbe 105. člena Obligacijskega zakonika.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZGO-1 člen 107. Uredba o razvrščanju objektov glede zahtevnosti gradnje člen 2, 2/1-1.
dovoljenost revizije - nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora - vprašanje razlage zakonske določbe - jasno besedilo - zelo hude posledice niso konkretizirane
Odgovor na revidentovo vprašanje dajeta že 107. člen ZGO-1 in prva alineja prvega odstavka 2. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede zahtevnosti gradnje, ki določata, da se bruto tlorisna površina, katere del je tudi bruto etažna površina, računa po standardu SIST ISO 9836, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.