Odločitev, kakršna je, bi bila pojasnljiva le, če bi sodišče ugotovilo, da je preživninski upravičenec sposoben pridobivati dohodek (pa ga po lastni krivdi ne) oziroma, da ima premoženje, ki pa ga skriva. Ker sodišče trditvene podlage v tej smeri ni izčrpalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
Dokazna ocena, ki ne temelji izključno na dokazih, ampak tudi na trditvah, je nezakonita. Nujna posledica take dokazne ocene je nezakonit rezultat dokaznega postopka.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 435, 435/1, 435/1-1, 439, 439/1, 439/1-1. ZSReg člen 26.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - razlogi za ugovor - predlog za vpis spremembe poslovnega naslova v sodni register
Družba mora že hkrati z ugovorom (pritožbo) vložiti predlog za vpis spremembe poslovnega naslova v sodni register, ter mu priložiti vse potrebne listine. Ker družba kljub temu, da je bila pozvana k vložitvi ustreznega predloga in listin, tega ni storila, s svojo pritožbo ne more uspeti.
Določbe SZ-1 o rezervnem skladu se nanašajo tako na obvezen rezervni sklad, kot tudi na prostovoljen. Kakor hitro pa gre za rezervni sklad (obvezen ali prostovoljen), gre za strogo namenska sredstva, ki se po 44. členu SZ-1 lahko uporabijo samo za poravnavo stroškov, ki so navedeni v citirani zakonski določbi.
razveza pogodbe - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe – kondikcija – tek zamudnih obresti – zamuda
Določbe 111. člena OZ predstavljajo konkretizacijo pravil vračanja v primeru, ko se reparacijski zahtevki aktivirajo zaradi odstopa od pogodbe, in posebej urejajo položaj, ko se vračajo denarni zneski. Za takšen položaj je v 5. odstavku 111. člena OZ izrecno določeno, da je tisti, ki vrača denarne zneske, (vselej) dolžan plačati tudi obresti od dneva, ko je prejel izplačilo. Pri tem pa je glede na zgodovinsko in teleološko razlago določbe 111. člena OZ mogoče zaključiti, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe, dolžna plačati (zgolj) obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, opredeljeno kot možnost uporabe tujega kapitala – ne pa zakonske zamudne obresti, ki pomenijo civilno kazen za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.
dolžnost uporabnikov do obveščanja – reparticija – dolžnost delitve sredstev - dolžnost obveščanja o sporedih – predložitev sporeda – pošiljanje sporedov uporabljenih del – pravni interes – kolektivna organizacija
Prvi odstavek 159. člena ZASP (med drugim) jasno določa, da so prireditelji kulturnoumetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki varovanih del dolžni v petnajstih dneh po javni priobčitvi poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del. Primarni namen zakonske dolžnosti uporabnikov do obveščanja je zagotovitev pravične reparticije (dolžnost delitve sredstev) po členu 153. ZASP. Kolektivna organizacija brez dostavljenih sporedov ne more korektno razdeliti prisojenega nadomestila za uporabo avtorskih del na prireditvah oziroma koncertih in ni pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da za navedeni zahtevek (ob že obračunanem in v zamudni sodbi prisojenem nadomestilu) nima pravnega interesa.
ZSReg člen 23, 23/2, 31, 31/1, 31/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
vpis sprememb v sodni register – upravičena oseba – zastopnik subjekta vpisa – ugovorni postopek
Predloga za vpis sprememb subjekta vpisa ni vložila oseba, ki je v sodnem registru vpisana kot zastopnik subjekta vpisa, zato bi moralo registrsko sodišče pred vpisom predlaganih sprememb izvesti postopek iz 31. člena ZSReg.
V tej zadevi ni šlo za to, da bi tožena stranka (ki je bila naročnik) aktivno uveljavljala kakšno upravičenje, do katerega je bila upravičena na temelju 2. ali 3. odstavka 639. člena OZ, temveč se je zgolj branila pred plačilnim zahtevkom tožeče stranke (podjemnika). Vse do preteka enoletnega roka iz 1. odstavka 635. člena OZ lahko naročnik zavrača plačilo in to lahko stori z ugovorom celo še kasneje. Trditveno in po potrebi dokazno breme, da je bila stvar prevzeta ali pa da posel brez razloga ni bil prevzet, nosi podjemnik. Če je tožeča stranka napake pravilno grajala, nosi podjemnik konkretno trditveno in dokazno breme, da so bile napake odpravljene ali pa da jih sploh ni bilo, in po potrebi tudi dokazno breme.
nedopustnost izvršbe - dobra vera – pošteno ravnanje pravne osebe – poslovodni organ – zakoniti zastopnik pravne osebe – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – alter ego doktrina
Védenje osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke, se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo. Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi pooblaščeni odvetniki. Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe.
Pri preizkusu vzročne zveze med toženčevim psihofizičnim stanjem in njegovim ravnanjem (vožnja po nasprotnem voznem pasu) je pomembna okoliščina, da je toženec preprečil ugotavljanje svoje alkoholiziranosti. Zaradi te okoliščine je na tožencu breme, da vzročno zvezo izključi.
uporaba sosednje nepremičnine – nameravana gradnja
Pravdno sodišče ki graditelju zaradi uporabe in izkoriščanja lastne nepremičnine dovoli začasno uporabo sosednje nepremičnine, ne ugotavlja upravne dovoljenosti nameravane gradnje niti lastništva prostora, na katerega bo z gradnjo poseženo.
nevarna dejavnost – igranje rokometa – odgovornost šole – poškodba učenca pri športni vzgoji – krivdna odgovornost
Ob izostanku okoliščin, ki so ne samo v vzročni zvezi z nastalo škodo, ampak so tudi objektivne narave, igranja rokometa ni mogoče opredeliti za nevarno dejavnost.
Cenitev ali izvedensko mnenje, ki ju pridobi stranka sama, lahko sodišče v postopku obravnava le kot del strankinega trditvenega gradiva, ne sme pa nanju opreti sodne odločbe, razen če sta stranki izrecno soglašali, da se takšna cenitev ali izvedensko mnenje lahko uporabita kot dokaz pri ugotavljanju dejanskega stanja.
Sodišče pri svoji odločitvi o plačilu razlike v vrednosti razlaščenih in nadomestne nepremičnine ne bi smelo upoštevati ocene vrednosti nadomestnega zemljišča, ki jo je podal izvedenec v predpravdnem postopku. Na ta način je pritožnika prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče sicer ne pazi po uradni dolžnosti, vendar je tudi nasprotna udeleženca prej kot v pritožbi nista mogla uveljavljati, saj nista bila dolžna pričakovati, da bo sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz.
stroški postopka – odmera stroškov – uspeh v pravdi – primarni in podredni tožbeni zahtevek – ugotovitev lastninske pravice
Tožeča stranka je v tej pravdi postavila dva tožbena zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi. Najprej je terjala ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine – stanovanja, pri čemer je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 11. 1994. Zahtevala pa je tudi od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižne listine za omenjeno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je ugodilo prvemu zahtevku, drugega pa je zavrnilo. Drugo postavljeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni postavila takšne tožbene podlage, na podlagi katere bi bil lahko utemeljen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (na podlagi pravnega posla). Kljub temu pa je treba šteti, da zaradi takšnega nepotrebnega drugo postavljenega zahtevka, uspeh tožeče stranke ne more biti zgolj polovičen. Zato ji po stališču pritožbenega sodišča pripadajo tudi stroški prvostopnega postopka v celoti.
V pravdi zaradi vračila daril z namenom dopolnitve nujnega deleža, dediči niso nujni sosporniki. Tožba zaradi vračila darila je namreč smiselno enaka tožbi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj iz 255. člena OZ, saj upravičenec ne zahteva (absolutne, retroaktivne) razveljavitve posla – le-ta velja še naprej v obsegu, kolikor niso prizadeti interesi nujnega dediča – temveč pravno neučinkovanje v delu, za kolikor je s takšnim poslom prikrajšan njegov nujni delež oziroma v tistem obsegu, ki je glede na določbo 35. člena ZD potreben za dopolnitev njegovega nujnega deleža.
Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevku za vračilo darila ni mogoče ugoditi, če ni spoštovan vrstni red iz 35. člena ZD, torej, če tožnik, preden zahteva vračilo darila, ne sanira prikrajšanja nujnega deleža z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj do obsega, kolikor je to mogoče.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0067806
OZ člen 86, 88, 88/1. SZ člen 2, 8, 12, 13, 13/2, 13/3. SZ-1 člen 5, 18, 22, 29, 29/1, 29/2.
delna ničnost kupoprodajne pogodbe – pomožni prostor - pravna kvalifikacija pomožnega prostora – prodaja tuje stvari
S prodajo predmeta, ki ni bil v izključni lasti tožene stranke (prodaja stranišča), je ta kršila prisilne predpise. V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V konkretnem primeru pride v poštev zgolj ničnostna sankcija, saj je namen zakonodajalca lahko dosežen zgolj z njenim izrekom. Po prvem odstavku 88. člena OZ pa zaradi ničnosti pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. V konkretnem primeru gre torej za delno ničnost kupoprodajne pogodbe in sicer je pogodba nična v delu, ki obsega prodajo stranišča v izmeri 0,64 m2, v ostalem delu pa ostane v veljavi, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da prvi toženi stranki kupoprodajne pogodbe ne bi sklenili, če jima tretja tožena stranka ne bi prodala tudi stranišča, niti ne izhaja, da je bil nakup stranišča odločilen nagib pri sklenitvi pogodbe.