uporaba sosednje nepremičnine – nameravana gradnja
Pravdno sodišče ki graditelju zaradi uporabe in izkoriščanja lastne nepremičnine dovoli začasno uporabo sosednje nepremičnine, ne ugotavlja upravne dovoljenosti nameravane gradnje niti lastništva prostora, na katerega bo z gradnjo poseženo.
V postopku vpisa posameznega podatka v sodni register, ki se nanaša na že vpisani subjekt vpisa, zastopajo subjekt vpisa osebe, ki so vpisane v sodnem registru kot zastopniki subjekta vpisa.
odgovornost za škodo, ki nastane tretjim z gradnjo – odgovornost naročitelja in izvajalca
Ker gre pri 187. členu OZ za specialno določbo, ki ureja posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega (to je izvajalca) in se izrecno nanaša (le) na naročitelja del, ki so se izvajala na nepremičnini, širjenje njene uporabe na druge osebe ni dopustno.
Odločitev, kakršna je, bi bila pojasnljiva le, če bi sodišče ugotovilo, da je preživninski upravičenec sposoben pridobivati dohodek (pa ga po lastni krivdi ne) oziroma, da ima premoženje, ki pa ga skriva. Ker sodišče trditvene podlage v tej smeri ni izčrpalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
nevarna dejavnost – igranje rokometa – odgovornost šole – poškodba učenca pri športni vzgoji – krivdna odgovornost
Ob izostanku okoliščin, ki so ne samo v vzročni zvezi z nastalo škodo, ampak so tudi objektivne narave, igranja rokometa ni mogoče opredeliti za nevarno dejavnost.
V tej zadevi ni šlo za to, da bi tožena stranka (ki je bila naročnik) aktivno uveljavljala kakšno upravičenje, do katerega je bila upravičena na temelju 2. ali 3. odstavka 639. člena OZ, temveč se je zgolj branila pred plačilnim zahtevkom tožeče stranke (podjemnika). Vse do preteka enoletnega roka iz 1. odstavka 635. člena OZ lahko naročnik zavrača plačilo in to lahko stori z ugovorom celo še kasneje. Trditveno in po potrebi dokazno breme, da je bila stvar prevzeta ali pa da posel brez razloga ni bil prevzet, nosi podjemnik. Če je tožeča stranka napake pravilno grajala, nosi podjemnik konkretno trditveno in dokazno breme, da so bile napake odpravljene ali pa da jih sploh ni bilo, in po potrebi tudi dokazno breme.
Cenitev ali izvedensko mnenje, ki ju pridobi stranka sama, lahko sodišče v postopku obravnava le kot del strankinega trditvenega gradiva, ne sme pa nanju opreti sodne odločbe, razen če sta stranki izrecno soglašali, da se takšna cenitev ali izvedensko mnenje lahko uporabita kot dokaz pri ugotavljanju dejanskega stanja.
Sodišče pri svoji odločitvi o plačilu razlike v vrednosti razlaščenih in nadomestne nepremičnine ne bi smelo upoštevati ocene vrednosti nadomestnega zemljišča, ki jo je podal izvedenec v predpravdnem postopku. Na ta način je pritožnika prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče sicer ne pazi po uradni dolžnosti, vendar je tudi nasprotna udeleženca prej kot v pritožbi nista mogla uveljavljati, saj nista bila dolžna pričakovati, da bo sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz.
izvršba na podlagi verodostojne listine - zavrženje ugovora kot nepopolnega - podpis zakonitega zastopnika
Sodišče ni imelo pravne podlage za pozivanje dolžnika k podpisu ugovora, dejstvo, da dolžnik ni ravnal v skladu s pozivom sodišča, pa ne more imeti za posledico zavrženja njegovega formalno pravilno sestavljenega ugovora.
stroški postopka – odmera stroškov – uspeh v pravdi – primarni in podredni tožbeni zahtevek – ugotovitev lastninske pravice
Tožeča stranka je v tej pravdi postavila dva tožbena zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi. Najprej je terjala ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine – stanovanja, pri čemer je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 11. 1994. Zahtevala pa je tudi od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižne listine za omenjeno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je ugodilo prvemu zahtevku, drugega pa je zavrnilo. Drugo postavljeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni postavila takšne tožbene podlage, na podlagi katere bi bil lahko utemeljen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (na podlagi pravnega posla). Kljub temu pa je treba šteti, da zaradi takšnega nepotrebnega drugo postavljenega zahtevka, uspeh tožeče stranke ne more biti zgolj polovičen. Zato ji po stališču pritožbenega sodišča pripadajo tudi stroški prvostopnega postopka v celoti.
V pravdi zaradi vračila daril z namenom dopolnitve nujnega deleža, dediči niso nujni sosporniki. Tožba zaradi vračila darila je namreč smiselno enaka tožbi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj iz 255. člena OZ, saj upravičenec ne zahteva (absolutne, retroaktivne) razveljavitve posla – le-ta velja še naprej v obsegu, kolikor niso prizadeti interesi nujnega dediča – temveč pravno neučinkovanje v delu, za kolikor je s takšnim poslom prikrajšan njegov nujni delež oziroma v tistem obsegu, ki je glede na določbo 35. člena ZD potreben za dopolnitev njegovega nujnega deleža.
Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevku za vračilo darila ni mogoče ugoditi, če ni spoštovan vrstni red iz 35. člena ZD, torej, če tožnik, preden zahteva vračilo darila, ne sanira prikrajšanja nujnega deleža z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj do obsega, kolikor je to mogoče.
Pogoj izrecnosti v zemljiškoknjižnem dovolilu ima svoj smisel in je v tem, da se odžene vsak dvom, da zemljiškoknjižni lastnik dovoljuje pri svoji pravici vpis konkretne obremenitve, pravice...
Ker je tožeča stranka postavila nesklepčen tožbeni zahtevek, bi morala toženo stranko v primeru, da bi ji ta naročila vložitev pritožbe ali revizije, opozoriti, da zaradi nesklepčnega tožbenega zahtevka z vložitvijo pravnih sredstev ne bo mogla izboljšati svojega pravnega položaja, kar pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0067806
OZ člen 86, 88, 88/1. SZ člen 2, 8, 12, 13, 13/2, 13/3. SZ-1 člen 5, 18, 22, 29, 29/1, 29/2.
delna ničnost kupoprodajne pogodbe – pomožni prostor - pravna kvalifikacija pomožnega prostora – prodaja tuje stvari
S prodajo predmeta, ki ni bil v izključni lasti tožene stranke (prodaja stranišča), je ta kršila prisilne predpise. V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V konkretnem primeru pride v poštev zgolj ničnostna sankcija, saj je namen zakonodajalca lahko dosežen zgolj z njenim izrekom. Po prvem odstavku 88. člena OZ pa zaradi ničnosti pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. V konkretnem primeru gre torej za delno ničnost kupoprodajne pogodbe in sicer je pogodba nična v delu, ki obsega prodajo stranišča v izmeri 0,64 m2, v ostalem delu pa ostane v veljavi, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da prvi toženi stranki kupoprodajne pogodbe ne bi sklenili, če jima tretja tožena stranka ne bi prodala tudi stranišča, niti ne izhaja, da je bil nakup stranišča odločilen nagib pri sklenitvi pogodbe.
nedopustnost izvršbe - dobra vera – pošteno ravnanje pravne osebe – poslovodni organ – zakoniti zastopnik pravne osebe – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – alter ego doktrina
Védenje osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke, se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo. Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi pooblaščeni odvetniki. Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe.
Hranilna vloga je tipičen iregularni depozit brez mandatnega posla: banka z deponiranim zneskom razpolaga, dokler upnik ne zahteva isto vrsto stvari, kot jo je vložil, enake kakovosti. Banka vrača enako vrednostno količino denarnih sredstev kot istovrstnih stvari (genusa). To pa pomeni, da zato nikoli ne postane lastnica denarja varčevalca kot generične stvari. Zato v primerih, ko banka izplača bodisi varčevalcu neposredno ali pa njegovemu zakonitemu zastopniku denarna sredstva na podlagi sklenjene pogodbe o varčevanju, ni mogoče pravno zaključiti, da gre za neupravičeno prikrajšanje banke.