razveza pogodbe - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe – kondikcija – tek zamudnih obresti – zamuda
Določbe 111. člena OZ predstavljajo konkretizacijo pravil vračanja v primeru, ko se reparacijski zahtevki aktivirajo zaradi odstopa od pogodbe, in posebej urejajo položaj, ko se vračajo denarni zneski. Za takšen položaj je v 5. odstavku 111. člena OZ izrecno določeno, da je tisti, ki vrača denarne zneske, (vselej) dolžan plačati tudi obresti od dneva, ko je prejel izplačilo. Pri tem pa je glede na zgodovinsko in teleološko razlago določbe 111. člena OZ mogoče zaključiti, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe, dolžna plačati (zgolj) obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, opredeljeno kot možnost uporabe tujega kapitala – ne pa zakonske zamudne obresti, ki pomenijo civilno kazen za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.
Cenitev ali izvedensko mnenje, ki ju pridobi stranka sama, lahko sodišče v postopku obravnava le kot del strankinega trditvenega gradiva, ne sme pa nanju opreti sodne odločbe, razen če sta stranki izrecno soglašali, da se takšna cenitev ali izvedensko mnenje lahko uporabita kot dokaz pri ugotavljanju dejanskega stanja.
Sodišče pri svoji odločitvi o plačilu razlike v vrednosti razlaščenih in nadomestne nepremičnine ne bi smelo upoštevati ocene vrednosti nadomestnega zemljišča, ki jo je podal izvedenec v predpravdnem postopku. Na ta način je pritožnika prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče sicer ne pazi po uradni dolžnosti, vendar je tudi nasprotna udeleženca prej kot v pritožbi nista mogla uveljavljati, saj nista bila dolžna pričakovati, da bo sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz.
Pri preizkusu vzročne zveze med toženčevim psihofizičnim stanjem in njegovim ravnanjem (vožnja po nasprotnem voznem pasu) je pomembna okoliščina, da je toženec preprečil ugotavljanje svoje alkoholiziranosti. Zaradi te okoliščine je na tožencu breme, da vzročno zvezo izključi.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 435, 435/1, 435/2.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog – razlogi za ugovor zoper sklep o izbrisu - neposlovanje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register – aktivna legitimacija
Če registrsko sodišče začne po uradni dolžnosti postopek izbrisa iz razloga, ker subjekt vpisa ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register, subjekt vpisa lahko doseže ustavitev postopka, četudi na tem naslovu ne sprejema uradnih poštnih pošiljk ali je na tem naslovu neznan. Izkazati mora, da posluje in da je upravičen poslovati na tem naslovu ali pa predlagati spremembo poslovnega naslova. Gre za pogoje, ki jih že glede na njihovo vsebino, dokazila, ki morajo biti priložena in upravičenost subjekta vpisa, da predlaga vpis spremembe poslovnega naslova, ne more namesto dolžnika uveljavljati upnik. Vendar to ne pomeni, da upnik v primeru začetka postopka izbrisa na podlagi domneve izbrisnega razloga po 2. točki 1. odstavka 427. člena ZFPPIPP, ni upravičen izpodbijati pogojev za vodenje postopka izbrisa in ne tudi domneve izbrisa.
uporaba sosednje nepremičnine – nameravana gradnja
Pravdno sodišče ki graditelju zaradi uporabe in izkoriščanja lastne nepremičnine dovoli začasno uporabo sosednje nepremičnine, ne ugotavlja upravne dovoljenosti nameravane gradnje niti lastništva prostora, na katerega bo z gradnjo poseženo.
ZSReg člen 23, 23/2, 31, 31/1, 31/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
vpis sprememb v sodni register – upravičena oseba – zastopnik subjekta vpisa – ugovorni postopek
Predloga za vpis sprememb subjekta vpisa ni vložila oseba, ki je v sodnem registru vpisana kot zastopnik subjekta vpisa, zato bi moralo registrsko sodišče pred vpisom predlaganih sprememb izvesti postopek iz 31. člena ZSReg.
odgovornost za škodo, ki nastane tretjim z gradnjo – odgovornost naročitelja in izvajalca
Ker gre pri 187. členu OZ za specialno določbo, ki ureja posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega (to je izvajalca) in se izrecno nanaša (le) na naročitelja del, ki so se izvajala na nepremičnini, širjenje njene uporabe na druge osebe ni dopustno.
nedopustnost izvršbe - dobra vera – pošteno ravnanje pravne osebe – poslovodni organ – zakoniti zastopnik pravne osebe – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – alter ego doktrina
Védenje osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke, se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo. Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi pooblaščeni odvetniki. Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe.
V pravdi zaradi vračila daril z namenom dopolnitve nujnega deleža, dediči niso nujni sosporniki. Tožba zaradi vračila darila je namreč smiselno enaka tožbi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj iz 255. člena OZ, saj upravičenec ne zahteva (absolutne, retroaktivne) razveljavitve posla – le-ta velja še naprej v obsegu, kolikor niso prizadeti interesi nujnega dediča – temveč pravno neučinkovanje v delu, za kolikor je s takšnim poslom prikrajšan njegov nujni delež oziroma v tistem obsegu, ki je glede na določbo 35. člena ZD potreben za dopolnitev njegovega nujnega deleža.
Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevku za vračilo darila ni mogoče ugoditi, če ni spoštovan vrstni red iz 35. člena ZD, torej, če tožnik, preden zahteva vračilo darila, ne sanira prikrajšanja nujnega deleža z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj do obsega, kolikor je to mogoče.
izvršba na podlagi verodostojne listine - zavrženje ugovora kot nepopolnega - podpis zakonitega zastopnika
Sodišče ni imelo pravne podlage za pozivanje dolžnika k podpisu ugovora, dejstvo, da dolžnik ni ravnal v skladu s pozivom sodišča, pa ne more imeti za posledico zavrženja njegovega formalno pravilno sestavljenega ugovora.
ZZK-1 člen 14, 16, 88, 120, 120/4, 161, 161/3, 161/3-4.
zaznamba sklepa o izvršbi – vknjižba hipoteke – pravilna uporaba materialnega prava
Zemljiškoknjižno sodišče je pri vpisu po 86. in 88. členu ZZK-1 (pomotoma) navedlo nižji znesek zavarovane terjatve, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pomanjkljivost samo odpravilo.
Hranilna vloga je tipičen iregularni depozit brez mandatnega posla: banka z deponiranim zneskom razpolaga, dokler upnik ne zahteva isto vrsto stvari, kot jo je vložil, enake kakovosti. Banka vrača enako vrednostno količino denarnih sredstev kot istovrstnih stvari (genusa). To pa pomeni, da zato nikoli ne postane lastnica denarja varčevalca kot generične stvari. Zato v primerih, ko banka izplača bodisi varčevalcu neposredno ali pa njegovemu zakonitemu zastopniku denarna sredstva na podlagi sklenjene pogodbe o varčevanju, ni mogoče pravno zaključiti, da gre za neupravičeno prikrajšanje banke.
Prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, po 88. členu ZDEN je sodna praksa sicer razlagala razmeroma široko. Najprej tako, da je dolžnost vrnitve razlagala kot možnost vrnitve. Nadalje pa tako, da je sam pojem razpolaganja razlagala širše kot bi izhajalo iz dogmatsko ozkega pojma razpolagalnega pravnega posla po stvarnem pravu. Takšno ekstenzivno razlago je sodna praksa utemeljevala že z ohlapno jezikovno opredelitvijo v prvem, predvsem pa v drugem odstavku (pravni posli in enostranske izjave volje) 88. člena ZDEN, še bolj pa s samim namenom prepovedi, ki je bil v varstvu pravic denacionalizacijskega upravičenca. Kljub takšni ekstenzivni razlagi pa to ne pomeni, da je pravni red formalnim nosilcem pravic odvzel vsakršno pravno varstvo ter jim v celoti zamrznil izvrševanje njihovih upravičenj. Zastaranje bi bilo v skladu s 383. členom ZOR zadržano, če bi prepoved iz 88. člena ZDEN za tožečo stranko predstavljala nepremagljivo oviro, da sodno uveljavlja: bodisi kakšno pogodbeno obveznost bodisi odškodninsko terjatev zaradi kršitve te pogodbene obveznosti. Če te obveznosti ne predstavljajo razpolaganja v smislu 88. člena ZDEN (in v obravnavani zadevi je tako), potem tek denacionalizacijskega postopka ni zadržal teka zastaranja.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo uporabnine gre za realno prikrajšanje/okoriščenje, zato je odločilno, kakšna je stvar (in kakšne ekonomske plodove lahko daje) in ne kakšna je ta stvar nameravala biti (in kakšni bi bili ekonomski plodovi, če bi ne bilo protipravnega ravnanja).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0067806
OZ člen 86, 88, 88/1. SZ člen 2, 8, 12, 13, 13/2, 13/3. SZ-1 člen 5, 18, 22, 29, 29/1, 29/2.
delna ničnost kupoprodajne pogodbe – pomožni prostor - pravna kvalifikacija pomožnega prostora – prodaja tuje stvari
S prodajo predmeta, ki ni bil v izključni lasti tožene stranke (prodaja stranišča), je ta kršila prisilne predpise. V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V konkretnem primeru pride v poštev zgolj ničnostna sankcija, saj je namen zakonodajalca lahko dosežen zgolj z njenim izrekom. Po prvem odstavku 88. člena OZ pa zaradi ničnosti pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. V konkretnem primeru gre torej za delno ničnost kupoprodajne pogodbe in sicer je pogodba nična v delu, ki obsega prodajo stranišča v izmeri 0,64 m2, v ostalem delu pa ostane v veljavi, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da prvi toženi stranki kupoprodajne pogodbe ne bi sklenili, če jima tretja tožena stranka ne bi prodala tudi stranišča, niti ne izhaja, da je bil nakup stranišča odločilen nagib pri sklenitvi pogodbe.