davek od dohodkov pravnih oseb - zloraba - davčna izguba - izogibanje davčnim obveznostim - davčni inšpekcijski nadzor - pravica do izjave in sodelovanja v postopku
V obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2), marveč za zlorabo predpisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj so predmetne transakcije dejansko nastale in tudi bile izvedene, vendar pa so udeleženci v predmetnih transakcijah dosegli takšne davčne učinke, kot jih sicer ne bi. Pri udeleženih subjektih je pri obravnavanih transakcijah obstajalo soglasje volje za sklenitev takšnih transakcij, vendar pa je bil njihov namen izogibanje davčnim obveznostim. Čim pa se ugotovi, da gre za izogibanje uporabi predpisov o obdavčenju se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
Ni pravilno tožničino stališče glede neizkazanosti suma zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davka. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je bila izdana ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica v obračunu DDPO za leta 2013, 2014 in 2015 nepravilno izkazovala previsoko davčno izgubo (v odmernem postopku pa višina davčne izgube nesporno vpliva na višino davčne osnove in posledično na višino davka). Zato je bil DIN v skladu s šestim odstavkom 133. člena ZDavP-2, upravičeo razširjen tudi na druga časovna obdobja.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - odstranitev reklamnih panojev
Iz Občinskega prostorskega načrta občine Mozirje izhaja, da je v spornem delu zemljišče kategorizirano kot prvovrstno kmetijsko zemljišče. Kot takšno je predmet stroge regulacije v smislu dopustnih dejavnosti, vrste dopustnih gradenj in drugih del ter vrste dopustnih objektov, ki se lahko na njem postavijo. Poleg ZKZ kot področnega predpisa, ki v 3.č členu določa zelo restriktivne omejitve načrtovanja v prostorskih aktih brez spremembe namenske rabe in na območjih trajno varovanih kmetijskih zemljišč med drugim dopušča postavitev pomožnih kmetijskih objektov in začasnih objektov, pri čemer se lahko pomožni kmetijski objekti uporabljajo izključno v kmetijske namene, je treba uporabiti tudi Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Mozirje1, ki v 123. členu taksativno našteva tako začasne objekte kot pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, katerih postavitev je na območju kmetijskih zemljišč dopustna. Reklamnega panoja, ki je postavljen na predmetnem zemljišču, ni med naštetimi objekti.
ZUS-1 člen 20, 20/3. Uredba o neposrednih plačilih v kmetijstvu (2009) člen 12, 12/1. Uredba o shemah neposrednih plačil (2015) člen 16.
neposredna plačila v kmetijstvu - plačilne pravice - prenos plačilnih pravic - tožbena novota
Tožnik ni zatrjeval, da je bil prenos plačilnih pravic izveden in ne oporeka ugotovitvi drugostopenjskega organa, da iz dokumentacije zadev ne izhaja, da je B.B. podala vlogo za prenos plačilnih pravic na pritožnika. Navedena ugotovitev po presoji sodišča pomeni, da sodišče ne more ugoditi tožbenemu ugovoru, da bi na obveznost opisanega postopka prenosa plačilnih pravic moral tožnika ali zakupodajalko opozoriti upravni organ, niti pritrdi tožbenemu zatrjevanju, da je do prenosa plačilnih pravic prišlo že s sklenitvijo zakupne pogodbe. Gre za postopek, urejen v predpisu, ki ga mora nosilec kmetijskega gospodarstva poznati.
Zakon določa vse elemente, ki vplivajo na višino davčne osnove. Metoda cenitve ni predpisana. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa resničnemu dejanskemu stanju, zato jo davčni organ izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Davčni organ ima namreč v okviru vodenja postopka DIN pooblastilo, da se sam odloči, katero metodo bo uporabil pri oceni davčne osnove, pri čemer pa je pomembno, da je takšno oceno mogoče preizkusiti.
Na strani tožnika je, da dokaže, da je gotovino hranil in ne porabil. Tožnik se sklicuje na potrdili o najemu sefov pri C. od 22. 1. 1993 do 31. 5. 2012 in D. od 14. 5. 2002 dalje. Drugačnih dokazil ne ponudi. Sam najem sefa še ne dokazuje, da je imel tožnik v sefu tudi gotovino, zato zgolj s potrdilom o najemu sefa tožnik ni dokazal zatrjevane gotovine na dan 1. 1. 2008.
Stališče davčnega organa, da davčne osnove ni mogoče znižati na podlagi dokazil, ki so verjetno izkazana, je pravilno. Gre za verjetno davčno osnovo, ki se izvede s cenitvijo, ki pa jo je mogoče znižati le, kolikor tožnik dokaže, da je davčna osnova nižja. V obravnavani zadevi gre za postopek ugotavljanja davčne osnove s cenitvijo, ki je v drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 opredeljena kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Pri ugotavljanju teh dejstev davčni organ v celoti zavezuje načelo materialne resnice, čeprav je cilj cenitve, da se čim bolj približa popolnemu dejanskemu stanju, pomembnemu za obdavčitev. Pa vendar davčni organ v tem postopku že po naravi stvari na podlagi uradoma pridobljenih podatkov davčne osnove ne more ugotoviti z dokaznim standardom gotovosti (prepričanja), saj je le tožnik tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere. Po sodni praksi že večkrat zavzetem stališču je zato skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 tožnik tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja, ne glede na obveznost sestavljanja in hrambe dokumentov oziroma predpisano dobo hrambe. Gre za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo
verifikacija stare devizne vloge - nepopolna tožba - tožnik v tujini - pooblaščenec za sprejemanje pisanj - zavrženje tožbe
Sodišče je tožeči stranki s sklepom z dne 20. 11. 2017 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za prejemanje pisanj in ji naložilo, da tožeči stranki pošlje sklep I U 2219/2017-4 z dne 20. 11. 2017, s katerim ji je sodišče naložilo, da v roku 30 dni od vročitve tega sklepa imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in da o tem pisno seznani sodišče. Sodišče je tožečo stranko opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor v danem 30 dnevnem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom tega sklepa.
Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je tako iztekel z dnem 18. 1. 2018, tožeča stranka pa se do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odzvala na poziv sodišča in ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
davek na dodano vrednost (DDV) - identifikacija za namene ddv - prenehanje identifikacije za namene ddv
V postopku ugotovljene okoliščine tožnikovega poslovanja so bile za davčni organ zadostna podlaga za ugotovitev, da pri tožniku obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune za dobave, oproščene plačila DDV (46. člen ZDDV-1), italijanskim kupcem, ki pa od večine dobav DDV niso plačali (gre za kupce, ki niso dosegljivi, ne obstajajo na naslovih, ali so že prenehali zaradi ugotovitve, da so le-ti missing traderji). Poleg tega je z navedenimi kupci posloval na neobičajen način (kitajski dobavitelji in italijanski kupci naj bi se o vsem dogovarjali sami). Navedene objektivne okoliščine v zvezi s tožnikovim poslovanjem za ugotovitev, da je pri tožniku obstajal sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1. Slednje določilo je namreč predvideno prav za situacije, za kakršno gre tudi v obravnavani zadevi, saj sta davčna organa ugotovila resne pokazatelje, da tožnik identifikacijsko številko uporablja v goljufive namene. V takih primerih pa je davčnemu organu omogočeno, da na podlagi 80. člena ZDDV-1 lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV in s tem prepreči nadaljevanje utaje DDV. Smisel in namen omenjene zakonske določbe je namreč prav v tem, da mora biti v takem primeru davčnemu zavezancu nemudoma odvzeta identifikacija za namene DDV, saj gre za ukrep v boju proti davčnim goljufijam.
Za odvzem identifikacije za namene DDV na podlagi 80. člena ZDDV-1 zadošča, da obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV, kar je v obravnavani zadevi ugotovljeno. Ni pa ob tako ugotovljenem sumu treba že tudi izkazati obstoj tožnikovega subjektivnega elementa, torej, da je tožnik vedel ali pa da bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo zlorabo sistema DDV. Slednje bo treba ugotavljati v morebitnih nadaljnjih postopkih po pravilih materialnega prava in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Za odločitev v obravnavani zadevi pa zadošča že izkazan sum zlorabe.
Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje (2015) člen 101. EZ-1 člen 147.
energetski spori - soglasje za priključitev na električno omrežje - lastništvo kablovoda
Zapisnik o predaji in prevzemu izkazuje, da je bil 14. 12. 1972 kabelski priključek z dvema kabloma na prej navedeni lokaciji zaveden v evidenco osnovnih sredstev prevzemnika, kar je po sprejemu ZLPP (in ZGJS) in ob pogoju vključitve teh sredstev v otvoritveno bilanco, predstavljalo temelj za pridobitev lastninske pravice. Po ugotovitvi, da tožeča stranka ni lastnik voda, je bila po presoji sodišča ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev novega soglasja na navedeni pravni podlagi, pravilna.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za ceste - zapisnik o ogledu
V obravnavanem postopku niso bila upoštevana določila ZIN in ZUP. Čeprav je bil opravljen ogled na terenu, inšpektorica o opravljenem ogledu ni sestavila zapisnika po postopku in na način, kot to predpisujejo določila ZUP, ampak le uradni zaznamek, kar je v nasprotju z določbo prvega in drugega odstavka 74. člena ZUP.
vojni invalid - izvid in mnenje zdravniške komisije - določitev stopnje invalidnosti
Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta tako zdravniška komisija prve stopnje, kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje, na podlagi medicinske dokumentacije prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodb in bolezni, ki se upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti. Zato sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ svojo odločitev utemeljeno oprla na mnenje obeh zdravniških komisij, kot to določa zakon.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - tožbene navedbe - sklicevanje na pritožbene navedbe
Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu.
URS člen 2, 120, 151, 153. SZ-1 člen 3, 87, 87/5, 87/6, 90, 90/2, 90/3. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 3, 3/1.
dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - pogoji za dodelitev stanovanja - premoženjski cenzus - legalitetno načelo - načelo publicitete - razlaga določb - jezikovna, logična, sistematična in namenska razlaga zakona
Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter legalitetno načelo sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načelom demokratične in pravne države. Glede normativne dejavnosti državne uprave pomenita, da je ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in zakon. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Upravni predpis sme namreč zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne uvaja originarnih nalog države in da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje; stremeti mora le za tem, da zakonsko normo dopolni tako, da bo dosežen njen cilj. Obseg, v katerem sme podzakonski akt dopolnjevati zakonsko določbo, je odvisen od položaja podzakonskega akta, s katerim se natančneje opredeljuje zakonska materija, v hierarhiji pravnih aktov ter od obsega zakonskega pooblastila.
Tudi za podzakonske akte velja, da morajo biti objavljeni preden začnejo veljati (prvi odstavek 154. člena Ustave RS - načelo publicitete podzakonskih aktov). Za objavljene predpise pa velja, da imajo njihovi naslovniki pravico in dolžnost, da se z njimi seznanijo in se zato ne morejo uspešno sklicevati, da določene pravne norme niso poznali (ignorantia iuris nocet). Poleg tega pa tudi ni moč spregledati, da je bil odločilni razlog za obravnavo dodelitve neprofitnega stanovanja v najem prav socialni kriterij in je bila tako tožnica kot najemnica seznanjena s tem, da sklepa najemno pogodbo kor upravičenka do neprofitnega najema (torej kot oseba, ki izpolnjuje določene pogoje socialne narave) in ji torej njen pravni položaj ni mogel ostati nepredvidljiv.
Jezikovna razlaga je praviloma res temeljni razlagalni argument, pri katerem se s pomočjo jezikovnih pravil išče jezikovni smisel pravne norme, vendar pa smisel jezikovne razlage ni v njeni dobesednosti oziroma njenem mehaničnem razumevanju, pač pa ta razlaga pomeni zgolj izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage. Razlaga za katero se zavzema tožnica, bi bila v nasprotju s teleološko in sistemsko razlago, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote, pa tudi v nasprotju z logično in zgodovinsko razlago.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - odmera za dostop do javne ceste - zapisnik mejne obravnave - podpis zapisnika - elaborat ureditve meje
Zahtevi za izvedbo sprememb v zemljiškem katastru za zemljišča pod objekti, ki so grajeno javno dobro, je priložen elaborat (z zapisnikom o opravljeni mejni obravnavi). Iz slednjega izhaja, da je bila med drugim na mejni obravnavi prisotna tožnica, ki je s predlagano mejo soglašala in to potrdila s svojim lastnoročnim podpisom. Glede na navedeno (in ob upoštevanju po zakonu zadostne vsebine elaborata) je organ imel materialno podlago po ZEN, da je odločil o evidentiranju dela urejene meje, ki pa v dejanskem smislu ni sporna niti za tožnico. V zvezi s tožbenim navajanjem, ki se nanaša na razlastitev (navajanje tožnice v tožbi) oziroma odpoved lastninski pravici (navajanje tožnice v dopolnitvi tožbe), sodišče sledi navedbam tožene stranke v drugostopenjski odločbi, ko pojasnjuje, da predmet postopka evidentiranja parcelacije ni povezano z lastninsko pravico in se z evidentiranjem parcelacije ne posega v lastninsko pravico na parcelah, ki so predmet parcelacije.
mednarodna zaščita - umik prošnje za mednarodno zaščito - samovoljna zapustitev azilnega doma - preuranjena odločitev
Toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 9. 9. 2018 samovoljno zapustil azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve azilnega doma oziroma niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni vrnil, hkrati pa je izpodbijani sklep izdala že 12. 9. 2018 (torej še v teku tridnevnega zakonskega roka po med strankama sicer nesporni tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma 9. 9. 2018). S tem pa je utemeljen ugovor tožnika, da je toženka izpodbijani sklep izdala preuranjeno, saj navedeno po presoji sodišča pomeni, da za izdajo izpodbijanega sklepa še niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.