Po določbah ZGos oziroma Pravilnika, sprejetega na njegovi podlagi, sledi, da o soglasju za obratovanje v podaljšanem delovnem času odloča pristojni organ lokalne skupnosti na podlagi sprejetih meril ( drugi odstavek 4.člena Pravilnika). V tretjem odstavku istega člena je določeno še, da mora pri izdaji soglasja pristojni organ upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja, kjer je gostinski obrat. Izdajo soglasja pa lahko veže na vnaprej določeno časovno obdobje ali pa na predhodno izpolnitev določenih pogojev in ga ob neizpolnitvi teh pogojev lahko tudi prekliče.
Ne glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena v času veljavnosti prejšnjega ZOro, je bil upravni organ prve stopnje obveščen o pravnomočni obsodilni sodbi za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v času veljavnosti ZOro-1, zato je pravilno upoštevaje prehodne in končne določbe ZOro-1 v zadevi uporabil zakonske določbe tega zakona. Zadržek javnega reda je podan, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea 1. odstavka 15. člena ZOro-1), zato izrednih pravnih sredstev vloženih v kazenski zadevi ni moč upoštevati.
Kljub temu, da je investitor predložil soglasja pristojnih soglasodajalcev, bi morala sama presoditi ustreznost nameravane dejavnosti glede na že navedene določbe Odloka. Popravilo kmetijskih strojev res lahko spremlja kmetijstvo, vendar pa se obrtna delavnica, ki ni namenjena za domačo rabo oziroma za popravilo strojev, ki se nahajajo na domači kmetiji, ne more šteti za spremljajočo kmetijsko dejavnost.
Predpostavka za vračilo preplačanega dolga je pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega davka po prvotni sicer odpravljeni in v ponoven postopek vrnjeni odmerni odločbi.
Že v sodbi opr. št. U 1936/2001, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2002, je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano upravnemu organu na podlagi 1. odstavka 41. člena ZZDej. Tega stališča ne more omajati tožnik s sklicevanjem na določilo 42. člena ZZDej, ker je določilo 1. odstavka 41. člena ZZDej po vsebini splošnega oziroma generalnega pomena in določa kdo lahko opravlja koncesijo, določilo 42. člena ZZDej pa že določa podrobnosti postopka (to je da se odloča z odločbo in v soglasju z ministrstvom pristojnim za zdravstvo) in določa pristojnost občinskega oziroma mestnega upravnega organa ter ministrstva in katera mnenja je potrebno pridobiti v postopku odločanja. Tudi tožbene navedbe, da v 1. odstavku 41. člena ZZDej besedica »lahko« pomeni le kdo sme opravljati javno službo v zdravstveni dejavnosti na podlagi koncesije, ne more vplivati na že navedeno in tudi že sprejeto stališče v pravnomočni sodbi tukajšnjega sodišča opr. št. U 1936/2001, ki ga je sodišče ponovilo v sodbi opr. št. U 1989/2002. Organ prve stopnje pa je svojo odločitev tudi pravilno oprl na določilo 1. odstavka 133. člena ZJN-1. Pritrditi je potrebno tožniku, da je to določilo res zajeto med prehodne in končne določbe, vendar je to določilo veljalo v času odločanja organa prve stopnje dne 1. 4. 2003. Besedilo 133. člena ZJN-1 je bilo spremenjeno šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 2/04, z veljavnostjo od 30. 1. 2004). Ker je v času odločanja organa prve stopnje veljalo določilo 1. odstavka 133. člena ZJN-1, ga je ta organ in posledično tudi tožena stranka pravilno uporabila. Upravni organ mora pri svojem odločanju namreč uporabiti predpis, ki velja v času izdaje odločbe prve stopnje, ker mora potem organ druge stopnje, ob morebitni pritožbi, ugotavljati pravilno uporabo materialnega predpisa pri izdaji odločbe prve stopnje (2. odstavek 247. člena ZUP).
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila. Tožnica tudi v tožbi ponavlja razlog zakaj registrskih tablic ni vrnila, in sicer da je avto prodala in da ji kupec ni vrnil registrskih tablic in nekaj kupnine kot sta bila dogovorjena. Pravilno je stališče tožene stranke, da tega razloga ne more upoštevati. Organ prve stopnje je odločil v upravnem izvršilnem postopku in v njem ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 292. člena ZUP), zato ni mogoče upoštevati razlogov, ki jih tožnica navaja zakaj ne more vrniti registrskih tablic. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 298. člena ZUP, prav tako pa tudi tožena stranka pravilno poudarja, da iz navedb tožnice in podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnica vrnila registrske tablice oziroma predložila dokaz o prodaji avtomobila.
ZZZPB člen 48, 48a, 51, 48, 48a, 51. URS člen 25, 126, 25, 126, 25, 126, 25, 126. ZUS člen 23/3, 60/1-1, 60/3, 23/3, 60/1-1, 60/3. ZUP člen 213, 232, 2, 3, 210/3.
nevezanost sodišča na nezakonite določbe
Ker ZZZPB nič ne določa o tem, katera postopkovna pravila se uporabljajo v postopkih odločanja o teh pravicah, je potrebno izhajati iz ZUP in v zvezi z določbo 232. člena ZUP
posebna oblika zaščite - azil iz humanitarnih razlogov
S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
Tožena stranka ni imela podlage v veljavnih predpisih, da je v izogib ugotavljanju, kdo dejansko obdeluje sporno zemljišče, kot kriterij za dodelitev izravnalnih plačil uporabila kriterij lastništva.
URS člen 54. ZUS člen 46, 46/6, 59, 59/2. MKOP člen 18. ZUP (1986) člen 1.
zastopanje otroka - roditeljska pravica - stiki z otrokom
Starš, pri katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do zastopanja otroka v pravnih postopkih že na podlagi ZZZDR in 54. člena Ustave, zato ni potreben nikakršen zahtevek na center za socialno delo, da mu le-ta prizna omenjeno pravico, saj ta pravica izhaja iz same zakonodaje. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko odločitev, da ne gre za upravno stvar utemeljuje s tem, da je zakoniti zastopnik otroka samo tisti, ki izvršuje roditeljsko pravico, to pa je tisti od staršev, pri katerem otrok živi.
Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 1. odstavka 12. člena v zvezi z 10. členom ZDRS. V upravnem postopku je tožnik dokazoval slovensko poreklo do tretjega kolena v ravni črti s tem, da je predložil krstni list za prababico AA. Stališče tožene stranke je, da tretje koleno predstavljajo stari starši, medtem kot prastari starši spadajo pod četrto koleno v ravni vrsti.
Po presoji sodišča je ta pravna presoja zmotna. Dedni red po veljavni zakonodaji izhaja iz parentelnega sistema z reprezentanco (oziroma parentelno linearnega sistema, Dedovanje z uvodnimi pojasnili dr. Karla Zupančiča, Uradni list RS, Ljubljana 2002). Tega sistema pa ni mogoče enačiti s sorodstvom po kolenu, ki označuje razmerje po krvnem sorodstvu in zarodih ter odnos med njimi. Tako predstavljajo v obravnavanem primeru prvo koleno starši tožnika, drugo koleno njegovi dedi in babice in tretje koleno prababice in pradedi. To pomeni, da je tožnikova prababica AA do tožnika v tretjem kolenu v ravni črti. To stališče pa je dolžna tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku in o zadevi ponovno odločiti.
vračilo davka - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Dolgotrajnost postopka ne more iti v škodo zavezanca, ki je plačal preveč odmerjen davek oziroma nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Kolikor sta tožena stranka in prvostopni davčni organ tožeči stranki zaradi prekoračitve instrukcijskega roka za izdajo odločbe oziroma dolgotrajnosti postopka povzročila kakšno škodo zaradi plačila zamudnih obresti prizadeti stranki, bosta tožeča in tožena stranka to vprašanje reševali na podlagi sklenjene pogodbe, ne da bi pri tem kršili pravice prizadete stranke, ki ji gredo po določbah 4. odst. 95. člena ZDavP.
Po določbi 13. člena Zakona o denacionalizaciji so upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji oz. družbeniki, to so osebe, ki so bile kot lastniki poslovnega deleža vpisani v register gospodarskih družb. Pri tem pa ni pomembno ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarno pravni lastniki tega premoženja. Medsebojna razmerja iz fiduciarnega posla med fiduciantom in fiduciarjem pa ne vplivajo na ugotavljanje upravičenca po določbah ZDen. V postopku denacionalizacije se ne more izpodbijati zakonitost akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. V spornem primeru je bil pravni temelj podržavljenja Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionaliaciji zasebnih gospodarskih podjetji (Ur. list FLRJ, št. 35-269/48) ter na njegovi podlagi izdana odločba Izvršnega sveta LRS. Navedena odločba, ki se glasi na AAA z.o.z., torej predstavlja akt o podržavljenju. ZDen v določbah 3., 4. in 5. člena določa pravno podlago za denacionalizacijo premoženja, v konkretnih postopkih denacionalizacije pa se ugotavlja le ali je podan pravni temelj za vračilo premoženja, pri čemer pa se ni dopustno spuščati v presojo zakonitosti in pravilnosti akta o podržavljenju.
Ker zahteve za vložitev oziroma določitev funkcionalnega zemljišča niso vložile stranke, ki bi v skladu z zakonom morale zahtevati izvedbo tega postopka, je tožena stranka iz tega razloga zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnila.
vrnitev v naravi - ovira - zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja
V obravnavanem primeru ima tožnica - lovska družina na spornih zemljiščih, ki so sicer kmetijska zemljišča, vknjiženo lastninsko pravico. Ne glede na status lovskih družin, ki so bile po ZVGLD družbene organizacije, pa so poslovale v skladu s predpisi o društvih. Kot pravne osebe (civilno pravne) so zato lahko pridobivale tudi lastninsko pravico na sredstvih, ki so jih uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti. Po presoji sodišča pa takšna sredstva zgolj na podlagi opredelitve, da lovske družine uporabljajo sredstva kot družbena, niso spremenila svojega lastninskega statusa. Če so torej bila pridobljena na podlagi pravnega posla in je na njih obstajala lastninska pravica, je navedeni lastninski status odločilen pri presoji pravne narave konkretnega premoženja. To pomeni, da je v postopku denacionalizacije pravno relevanten lastninski status premoženja lovskih družin, kot je bil vpisan v zemljiški knjigi v času uveljavitve ZDen.
Nedvomno se je mogoče strinjati z dejstvom, da je pri obnovi postopka po uradni dolžnosti možno izdati sklep, s katerim se odloči, da bo postopek obnovljen, le v primeru, če se poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Ti zakonski pogoji so v danem primeru (kot že povedano), neresnične navedbe davčnega zavezanca in vedenje o tem, da je bila iz tega razloga zanj izdana ugodna odločba.
Tožbi je bilo treba ugoditi iz procesnih razlogov, ker v upravnem postopku ni bilo odločeno o vseh tožnikovih zahtevkih; ni namreč bilo odločeno o tožnikovem zahtevku v delu, ki se nanaša na ECO-0 (neposredna plačila na površino oz. za živali). Ker je tožena stranka tožnikovo pritožbo zoper sporno prvostopno odločbo zavrnila, je ostal del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na ECO-0, kljub obrazložitvi tožene stranke še vedno nerešen oz. o njem še vedno ni bilo odločeno, zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 180. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 180. Javni razpis za pripravo in izvedbo programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske infrastrukture varstva okolja za obdobje 2004-2006.
sofinanciranja izgradnje čistilne naprave
Projektna dokumentacija, ki ne vsebuje stroškovne ocene del (projektantskega predračuna), vsebuje pa rekapitulacijo vrednosti vseh del, ni popolna.
ZZKat člen 5. ZUP člen 256, 256/2, 49, 249, 249-9, 256, 256/2, 49, 249, 249-9.
obnova postopka - denacionalizacijski upravičenec - stranka v postopku
Pojem stranke opredeljuje ZUP v procesnem smislu glede na položaj, ki ga ima lahko oseba v upravnem postopku, ne pa tudi v materialnem smislu, ki pove, kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost ali kakšno posebno korist v konkretni upravni stvari. Materialni predpis, sicer določa, kdo ima lahko lastnost stranke v geodetskem postopku na področju zemljiškega katastra (lastnik, imetnik pravice uporabe), kar pa še ne pomeni, da v navedenem postopku ne more kot stranski udeleženec sodelovati tudi oseba, ki izkaže da v upravnem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi, konkretno denacionalizacijski upravičenec.