Ker se po ZDDPO za posebej naštete objekte uporablja kot najvišja posebej določena stopnja, velja splošna amortizacijska stopnja 10 % samo za tiste gradbene objekte, ki niso posebej našteti.
Ker v postopku ni bilo pravilno presojeno, ali gre za štipendijo po 10. točki 19. člena ZDoh, je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. To pa je razlog za odpravo odločbe.
ZUP člen 164, 164/2, 175, 175/1, 179, 180, 248, 248/2. ZVV člen 22, 22/1, 31. ZVojI člen 92. ZOZ člen 15.
potrdilo o opravljanju dolžnosti pri obrambi države - zahteva za izdajo potrdila - uradne evidence
Upravnega organa v zvezi s tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila o opravljanju dolžnosti pri obrambi Slovenije, ne vežeta določili 179. oziroma 180. člena ZUP v tem smislu, da takšno potrdilo tožena stranka tudi izda. To pa ne pomeni, da tožnik ne bi mogel sodelovanja pri opravljanju dolžnosti obrambe Slovenije dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi pred pristojno upravno enoto, vključno s predlogom za izvajanje dokazov, ki izvirajo iz morebitnih evidenc tožene stranke, ali pa z zaslišanjem prič.
ZUP člen 6, 254, 254/2. ZSZ člen 3, 4, 5, 10/2. ZUreP člen 137, 137/4, 137/4-1. ZGO-1 člen 22, 22/1, 22/2, 213, 214. URS člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 33, 70, 70/1, 120, 120/2, 156. ZV-1 člen 15, 15/1, 15/5, 17, 18, 18/1, 18/6. ZGJS člen 6, 76, 76/4. ZLS člen 2, 2/2, 21, 21/2, 29, 33, 61. ZVO člen 26, 26-2. ZUS člen 2, 2/1, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60/3.
varstvo lastninske pravice - grajeno javno dobro
Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.
Po presoji sodišča je potrebno pritrditi tožbenemu ugovoru, da zakon v 1. odstavku 19. člena ZDRS-Č ne določa pomena oziroma podrobneje ne opredeljuje pojma "neprekinjeno življenje", prav tako pa tega pojma ne pogojuje s prijavljenim stalnim prebivališčem. Izpodbijana odločba tožene stranke je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni navedla zakonskega dejanskega stanja in pri tem ni navedla kakšno vsebino je dala pojmu "neprekinjeno živi", prav tako pa ni navedla popolnega dejanskega stanja stvari in tudi ni navedla vseh dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in ni navedla razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji. Pri navajanju razlogov tožena stranka ni navedla razlogov zakaj šteje, da je prekinil "neprekinjeno življenje" ravno 15. 4. 1999, ko je prekinil prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je potrebno pritrditi stališču tožnika v tožbi, da tožena stranka ni zavzela stališča do razlogov odsotnosti, ki jih je navedel tožnik, pred izdajo odločbe pa tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in52/02, v nadaljevanju: ZUP).
ZGJS člen 22, 22/2. ZUS člen 1, 23, 23/3, 34. 34/1, 34/1-3, 72, 72/4. URS člen 157, 157/1.
dokončen posamičen akt - razrešitve in imenovanja
Da je posamični akt o razrešitvi lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora zadostiti temeljnemu kriteriju, ne samo da gre za dokončen akt, zoper katerega ni pritožbe v upravnem postopku, ampak mora biti tak akt samostojen in dokončen tudi v tem smislu, da pravno veljavno odloči o pravnem interesu oziroma pravici stranke.
Glede na to, da gre za 40 različnih tožečih strank, ki izpodbijajo 40 upravnih aktov, ki jih je tožena stranka izdala poimensko, po presoji sodišča po določbah ZUS niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče obravnavalo tožbo kot eno tožbo in je sodišče zato na podlagi na podlagi 41. člena ZUS sprejelo sklep o razdružitvi tožbe tako, da je tožbo razdružilo na 40 posameznih zadev (tožb), ki jih bo tudi ločeno obravnavalo. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje, niti ne navaja, da je pred pristojnim organom (občino A) vložil zahtevo za odložitev izvršitve upravnega akta. Glede na navedeno, po presoji sodišča, tožnik ni izpolnil procesne predpostavke po določbi 69. člena ZUS.
ZUP člen 2, 3, 3/2, 144, 144/1, 144/1-1, 144/1-2, 145, 145/1, 146, 207. ZUVza člen 7, 7/1, 9, 9/1, 9/2, 9/3. ZUS člen 23, 23/3, 60, 60/1, 60/1-3, 60/3. URS člen 3, 13, 33, 68.
obstoj vzajemnosti - skrajšani postopek - nakup nepremičnine
Ker tožena stranka ni v upravnem postopku seznanila tožnika glede ključne dejanske ugotovitve, do katere je prišla na podlagi primerjalno-pravne analize dveh pravnih redov, zato da bi se tožnika lahko do te bistvene dejanske okoliščine izrekla in s tem zavarovala svoje pravice že v upravnem postopku, je tožena stranka kršila določilo 1. odstavka 145. člena ZUP in 146. člen ZUP.
Tožena stranka je v skladu z 88. členom ZDavP od tožnika upravičeno prisilno terjala davčni dolg njegove žene, ki ga iz njenega premoženja ni bilo mogoče izterjati, in sicer v višini, ki ustreza vrednosti premoženja, za katerega je dokazano, da ga je od svoje žene dobil v letu ali po letu, v katerem je davčni dolg nastal.
Obstoj nekaterih elementov podobnosti nujno še ne pomeni, da so si znaki tudi kot celota med seboj tako podobni, da bi obstajala verjetnost zmede v javnosti, ki bi vključevala verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
ZTel-1 je zaradi drugačne ureditve izvajanja mobilnih javnih radijskih storitev po presoji sodišča vplival na pogodbeno (koncesijsko) razmerje med tožečo stranko in Vlado Republike Slovenije, in sicer tako, da je določil, da se najkasneje po preteku enoletnega roka od njegove uveljavitve to razmerje začne ravnati po njegovih določbah. Ta sprememba je imela učinke za že obstoječo pravno razmerje za naprej, to je od uveljavitve ZTel-1 dalje in po presoji sodišča ni arbitrarno poslabšala položaja tožeče stranke oziroma posegla v njene pravice, kot ugovarja v tožbi.
ZUS člen 30, 30. ZUP člen 282, 282/2-1, 282, 282/2-1. ZTel-1 člen 4, 4. Pravilnik o načinu izračuna določenih pristojbin na področju telekomunikacij člen 20, 20.
izvršitev odločbe
Glede določitve višine koncesijske dajatve in dokončnega poračuna se izrek izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje na 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe, v kateri sta se stranki koncesijske pogodbe dogovorili, da bo merilo za višino koncesijske dajatve prihodek tožeče stranke iz dejavnosti, ki jo zajema koncesija, kajti koncesijska dajatev se plačuje v odstotku, in sicer 1% od celotnega prihodka tožeče stranke za preteklo četrtletje. Navedena opredelitev višine koncesijske dajatve v izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča zadosti določena, da je po tem, ko tožeča stranka ponudi podatke o njenih celotnih prihodkih iz koncesijske dejavnosti za preteklo četrtletje, tudi izvršljiva.
Tožena stranka na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev v izpodbijani odločbi, ni odgovorila, zato je kršila navedeno določbo ZUP. Istočasno pa je bilo v postopku tudi pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se (povezano s kršitvijo procesnih pravil) ni ugotavljalo za kakšen promet v smislu določb ZDDV (ki je zadevi sporen), je šlo.
Dejstvo, da je tožeča stranka kot zavezanka za vračilo premoženja z odplačnim poslom pridobila sporne poslovne prostore v večji izmeri, pa bi bilo za odločanje o utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka pravno pomembno le, če bi tožeča stranka v upravnem postopku zatrjevala in tudi izkazovala, da je bil del poslovnih prostorov, ki jih zaseda, izvzet iz nacionalizacije in da je njen pravni prednik ali sama, že pred uvedbo denacionalizacijskega postopka del poslovnih prostorov pridobila na podlagi pravnega posla sklenjenega z upravičencema. Tožeča stranka z dokazi, ki jih predlaga v tožbi, ne izkazuje dejstev, ki so za odločanje po 25. členu ZDen bistvena, to je da so bila njena vlaganja v nepremičnino, ki se upravičencema vrača v last in posest, večja od ugotovljenih v izpodbijani odločbi.
ZUP (1986) člen 243. ZSZ člen 42, 42/4. Navodilo za izračun komunalnega prispevka člen 8.
plačilo komunalnega prispevka - uporaba materialnega prava
Splošno pravno načelo glede uporabe materialnih predpisov izhaja iz določbe 243. člena starega ZUP, kjer je določeno, da mora upravni organ druge stopnje ob morebitni pritožbi ugotavljati pravilno uporabo materialnega predpisa pri izdaji odločbe prve stopnje, kar pomeni, da morajo upravni organi pri svojem odločanju uporabljati materialne predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe prve stopnje. V obravnavanem primeru prvostopni organ o tožnikovi zahtevi za odmero komunalnega zahtevka ni odločil (molk organa) in je bilo prav z izpodbijano odločbo prvič meritorno odločeno o stvari. Iz tega razloga bi morala odločitev tožene stranke po presoji sodišča temeljiti na materialnih predpisih, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe.
dohodnina - znižanje davčne osnove za dohodnino - vplačila za delnice gospodarskih družb
Ker iz predloženih dokazil ne izhaja, da gre za nakup delnic na primarnem trgu vrednostnih papirjev, tožniku utemeljeno ni bilo priznano zmanjšanje davčne osnove.
upravni postopek - izdaja lokacijskega dovoljenja - nepopolna vloga - soglasje solastnikov - predložitev dokazov
Soglasje solastnikov je vsebinski pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vendar če stranka v določenem ji roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni vložen, temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o stvari.
ZVojI člen 3, 3/1, 6, 7, 7/2. ZUS člen 23, 23/3, 59, 59/3.
dokazna ocena - status vojaškega mirnodobnega invalida - dovoljena zasebna odsotnost po zvoji - okvara zdravja v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti - dovoljena zasebna odsotnost po ZVojI
Dejstvo, da tožnik ni dobil dovoljenja starešine, da podaljša odsotnost, ampak je zgolj dal knjižico enemu od vojakov, ki naj bi jo nato dal dežurnemu vojaku, ni mogoče razlagati tako, da je bilo s tem tožniku dano dovoljenje za zasebno odsotnost v smislu ZVojI.
Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.