ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. ZUS člen 67, 67/2, 67, 67/2. ZAzil člen 39/2, 42, 42/1, 24, 29, 39, 39/2, 42, 42/1, 24, 29, 39.
dokazno breme - azil
Sodišče pa ni uporabilo določila 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil zlasti zato, ker je treba ZAzil razlagati v skladu z Uredbo Sveta EU št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 - to pa pomeni na tak način, da je omogočeno učinkovito reševanje prošenj za azil v državah Evropske unije in tudi učinkovita sodna presoja upravnih aktov v upravnem sporu. Ker je sodišče že večkrat postavilo, da velja v azilnem postopku deljeno dokazno breme tudi na ravni upravnega spora, neaktivnost tožnika v upravnem sporu vpliva na presojo sodišča o verodostojnosti tožnikovih navedb in utemeljenosti tožbenih navedb.
Po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) je mogoče začasno odredbo za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta od sodišča zahtevati v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. To pomeni, da je zahteva za odložitev izvršitve izpodbijanega akta vložena v zvezi z (že) vloženo tožbo v upravnem sporu pri pristojnem organu iz 2. odstavka 30. člena ZUS, to je pri organu, ki je pristojen za izvršbo izpodbijanega akta ter brezuspešen potek sedemdnevnega roka za odločitev o tej zahtevi (3. odstavek istega člena), procesna predpostavka za vložitev zahteve za začasno odredbo pri sodišču. V obravnavanem primeru tožeča stranka izpolnitve te procesne predpostavke niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje, niti ni iz tožbi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe priloženih listin razvidno, da je podana, zato je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavreči ob smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS kot preuranjen.
Iz določb ZZZDR izhaja, da je za skrbniški organ pri odločanju o tem, kdo bo skrbnik osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca. Iz določb šestega dela ZZZDR tudi izhaja, da skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje, ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Iz tega upravičenja, in samo iz njega, izhaja tudi pravni interes skrbnika za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru, ko je postavljeni skrbnik z odločbo pristojnega organa zamenjan z drugim.
ZUS člen 16, 16/1, 16, 16/1. ZPP člen 168/5, 105a, 105a/1, 168, 168/5, 105a, 105a/1, 168.
pravna oseba - sodna taksa
Pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks pravne osebe mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (6. odstavek 168. člena ZPP). Sodišče lahko torej pravno osebo v upravnem sporu v skladu z določilom 105. a člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/00, v nadaljevanju ZUS), po katerem se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP, oprosti plačila sodnih taks le za tožbo, nasprotno tožbo, predlog za obnovo postopka, predlog za vrnitev v prejšnje stanje, predlog za zavarovanje dokazov ter predlog za poskus poravnave, ne pa za pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča. ZUS ne pozna instituta napovedi pritožbe, zato tožeče stranke ni mogoče oprostiti plačila sodnih taks za pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča RS.
V zvezi s preganjanjem tožnika zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma delovanja je tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine. Opredelila se je do članka, ki ga je predložil tožnik, in navedla razloge, zakaj ga ne sprejema za kredibilnega, prav tako razloge, zakaj dvomi, da bi bil preganjan s strani opozicijske stranke. Opredelila se je do umora tožnikovega očeta, za katerega tožnik ne more z gotovostjo trditi, da so to storili pripadniki nasprotne stranke. Tožena stranka je tudi upoštevala, da je tožnik po dogodku, ko naj bi ga napadli in pretepli, živel skoraj dve leti v 40 km oddaljenem kraju in ni imel nikakršnih težav. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, vendar ne izpodbija posameznih okoliščin in dogodkov, v zvezi s katerimi je tožena stranka naredila svoje zaključke, niti ne navaja, v zvezi s čim naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ne navaja nobenih podrobnosti, okoliščin, dejstev in tudi ne prilaga nobenega dokaza v zvezi s tem. V zvezi z zavrnitvijo priznanja azila iz humanitarnih razlogov je po presoji sodišča tožena stranka upoštevala relevantne razloge in svoj zaključek oprla na aktualna poročila, ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja. Tožnik v tožbi ne navaja konkretno, katerih okoliščin oziroma dejstev tožena stranka ne bi upoštevala pri svoji oceni in ki bi lahko kazala na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi.
Ker predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, ne teče več, je Upravno sodišče RS, ob upoštevanju navedene sodne prakse Ustavnega sodišča RS, tožbo zoper vse v tožbi navedene tožene stranke zavrglo. Ker Republika Slovenija izvaja sodno oblast prek posameznih sodišč in so v tovrstnih zadevah relevantna konkretna dejanja sodišča, kot tudi konkretna dejanja strank(e) v sodnem postopku, in stranka tudi ne more tožbe uveljavljati zoper Ministrstvo za pravosodje RS, ker ta organ ne vodi sodnega postopka, ampak sodniško funkcijo opravljajo zgolj sodniki, ki so neodvisni in so vezani na ustavo in zakon (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave RS). Z vidika upravnega spora je odškodninski zahtevek akcesorni zahtevek, o katerem je mogoče odločati samo, če sodišče v istem upravnem sporu po vsebini odloča tudi o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku.
ZST člen 13. ZPD člen 18, 18-14. ZPP člen 151, 154, 155. Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku člen 26, 26/6.
stroški postopka - prometni davek
Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju.
Po presoji sodišča gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je potrebno iskati predvsem in najprej v davčnem predpisu, ki je glede vsebine kot načina izračuna določen in nedvoumen. Kolikor bi davčni predpis predvidel revalorizacijo davčne izgube, bi moralo biti slednje iz relevantnih zakonskih določb izrecno razvidno ter razviden način, kako naj se slednje opravi. Prav tako ni podlage za ekstenzivno razlago sicer jasnih določb zakona. Pri možnosti pokrivanja davčne izgube iz preteklih let gre za določeno davčno ugodnost pri zmanjšanju davčne osnove. Že iz tega razloga dane bonitete ni mogoče širše razlagati. Ob določbi zakona, ki definira davčno izgubo in način njenega pokrivanja, bi ob avtomatičnem poseganju po razlagi davčnih obračunskih kategorij po SRS, posledično s tem tudi dosegli zmanjševanje razlikovanja med pojmoma poslovne izgube in davčne izgube. Na ta način bi se vsebina davčnih institutov razlagala mimo davčnega predpisa, kar pa ni bil namen zakonodajalca.
Tožnikov pravni interes, ki ga uveljavlja v tožbi, ni podan, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge v obrazložitvi, ne bo v ničemer spremenila njegovega pravnega položaja, v katerem se je znašel, ko je prvostopna odločba v celoti odpravljena in se postopek ponovi, v tem postopku pa se ponovno presodijo vse okoliščine in tudi ponovno zavzamejo pravna stališče in sprejme nova odločitev.
ZPD člen 20, 20/1, 21, 23, 23/1, 24, 24/1, 24/1-6. ZOR člen 899, 899/2. OZ člen 923, 923/2. ZZav člen 3, 3-2, 5, 5/1. ZDavP člen 406. ZDDV člen 27, 27-1. ZDPZP člen 8, 8/1, 8/1-4.
davek od prometa storitev - pozavarovanje - zavarovanje
Pri pravnem položaju, ko gre za dva različna pravna posla, za razmerja med različnimi pravnimi subjekti ter v posledici tudi za različne pravne posledice dveh pravnih poslov, po presoji sodišča s stališča opravljene storitve ni mogoče govoriti o nerazdružljivi enotnosti zavarovalnega in pozavarovalnega razmerja, kljub njuni nesporni vsebinski povezanosti. Čim pa je tako, gre pri pozavarovalnih poslih za novo storitev oziroma storitev, od katere je treba plačati davek od prometa storitev iz 20. člena ZPD.
Čeprav dolžnik, če gre za pravno osebo, preneha šele z zaključkom stečaja iz 171. člena zakona, pa že z začetkom stečajnega postopka preneha poslovati. Temu ustrezne so tudi pravne posledice začetka stečajnega postopka iz omenjenega 8. člena zakona. Ker z dnem začetka stečajnega postopka dolžnik preneha s poslovanjem in opravljanjem dejavnosti, s tem dnem po sili zakona delavcem prenehajo delovna razmerja (1. odstavek 106. člena zakona). Zato pravno nadziranje tožene stranke, da je bistvenega pomena za vprašanje obveznosti obračunov in plačilo prispevkov za socialno varnost 171. člen zakona, nepravilno.
ZPPSL člen 160, 160/3, 137, 137/1, 141, 160, 160/3, 137, 137/1, 141. ZUP člen 279, 279/1, 140, 140/2, 179/1-3.
plačilo prispevkov
V smislu 111. člena ZPPSL po začetku stečajnega postopka lahko posamezni upnik doseže poplačilo svoje terjatve samo v stečajnem postopku na podlagi sklepa o glavni razdelitvi oziroma drugega ustreznega sklepa stečajnega senata. Zato od dneva začetka stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku ni mogoče dovoliti ukrepov zavarovanja, niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatve. Vprašljiv je zato tisti del izreka odločbe prvostopenjskega organa, ki govori o tem, da je zavezanec dolžan poravnati sporno terjatev v tridesetih dneh na račun davčnega urada z obrestmi, saj bo v nasprotnem primeru uveden postopek prisilne izterjave ter nadaljnje določilo, da pritožba zoper odločbo, ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka glede na povedano ni preverila, ali je tako odločbo v smislu 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP sploh mogoče izvršiti, ali torej morda v dajatvenem delu ne gre za nično odločbo.
Pri poslovanju davčnega zavezanca ugotovljene nepravilnosti, med drugim prejemanje plačil za opravljene storitve na račun druge pravne osebe, izkazujejo obstoj nevarnosti, da bo izpolnitev obveznosti znatno otežena, zato ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke.
ZPD člen 18, 18-14. ZST člen 13. ZPP člen 151, 154, 155. Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku člen 26, 26/6.
prometni davek - nenamenska uporaba vozila - stroški postopka - oprostitev plačila sodnih taks
Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju.
brezplačna pravna pomoč - spori zaradi znižanja preživnine
V izpodbijani odločbi se tožena stranka ni opredelila do pogojev, ki jih je zakonodajalec določil za odklonitev brezplačne pravne pomoči v sporih zaradi znižanja preživnine. Tožena stranka ni ugotavljala in ni navedla, ali tožnik poravnava zapadle obveznosti iz naslova preživnine oziroma če jih ni poravnal zaradi okoliščin, na katere nima vpliva. Tožena stranka se ni opredelila do vseh okoliščin, ki jih tožnik navaja, in ni ocenila, ali je posamezna okoliščina ali morebiti več okoliščin skupaj vplivalo na tožnika, da ni poravnal zapadlih preživninskih obveznosti, in sicer zaradi okoliščin, na katere nima vpliva. Pri svoji odločitvi mora tožena stranka oceniti vsako okoliščino posebej, za katero tožnik trdi, da zaradi nje ni poravnal zapadlih preživninskih obveznosti, oziroma oceniti vse okoliščine skupaj in se opredeliti, na katero okoliščino tožnik je imel oziroma ni imel vpliva, ter o zadevi ponovno odločiti. Obrazložitev te odločbe mora obsegati vse, kar določa 214. člen ZUP, ki se uporablja na podlagi 2. odstavka 34. člena ZBPP.
Tudi v primeru, če bi v postopku dejansko sodelovali dve uradni osebi (oseba, ki bi postopek vodila in oseba, ki bi v zadevi odločila), kar pa ni izkazano, pa uradna oseba, ki bi postopek vodila, odločbe ne bi podpisala, ne bi šlo za bistveno temveč le za relativno kršitev določb postopka. Zgolj zaradi take kršitve procesnega predpisa, ki tudi ne vpliva na odločitev o stvari, pa po mnenju sodišča ni mogoče odpraviti odločbe, ki se izpodbija v upravnem sporu.
Pravna podlaga za stališče, da Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje o tožbi tožeče stranke, je zveza med določilom 2. odstavka 36. člena Zakona o zavodih (ZZ) in 7. odstavkom 56. člena Zakona o socialnem varstvu v povezavi z dosedanjo upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS na tem področju. Dejstvo, da mora minister dati soglasje k imenovanju in da v postopku sodeluje pristojni organ lokalne skupnosti s predhodnim mnenjem, ne pomeni, da direktorja ne imenuje svet zavoda v smislu 2. odstavka 36. člena ZZ.
Dohodke iz gozdarske dejavnosti ni mogoče šteti med dohodke iz kmetijske dejavnosti glede na standardno klasificirajo dejavnosti, saj se med slednje uvrščajo le dejavnosti, ki so povezane s kmetijstvom.
Sklad kmetijskih zemljišč RS je po 1. odstavku 27. člena ZDen zavezanec za vrnitev nadomestnih kmetijskih zemljišč. Ni pomembno ali so podržavljena kmetijska zemljišča med nepremičninami s katerimi gospodari, temveč je pomembno, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč iz razlogov po ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Zato je treba sklad pritegniti v postopek kot zavezanca. Svoje zaveze za vrnitev nadomestnih zemljišč se razbremeni, če ni stvarnih možnosti za tako obliko denacionalizacije oziroma če niso izpolnjene predpostavke iz 1. odstavka 27. člena ZDen. Glede na položaj, ki ga ima Sklad kot zavezanec za vrnitev nadomestnih kmetijskih zemljišč, organ ne more zaključiti, da takšna oblika denacionalizacije ni možna, če zgolj upravičencu naloži, da predloži sporazum s Skladom o vrnitvi nadomestnih zemljišč, ta pa ga ne predloži.
ZZZDR člen 216, 216. ZDen člen 67, 67/3, 67, 67/3.
premoženje - skrbništvo
Glede na določbo 216. člena ZZZDR, ki organu pri postavitvi skrbnika nalaga upoštevanje okoliščin posameznega primera, je določbo 3. odstavka 67. člena ZDen treba razlagati v tem smislu, da se okoliščine posameznega primera (ter predpisi v zvezi s tem) upoštevajo tudi pri postavljanju skrbnika, ki mu bo izročeno v začasno upravljanje denacionalizirano premoženje. To pa pomeni, da se v tem okviru lahko določi tudi več skrbnikov za posebni primer, če je to potrebno zaradi upravljanja s premoženjem ter v interesu pravnih naslednikov po upravičencu ipd. ter če to ne onemogoča izvršitve denacionalizacijske odločbe. Zavezanec utemeljeno ugovarja v zvezi s postavitvijo skrbnika le tedaj, če bi bila izpolnitev obveznosti iz denacionalizacijske odločbe skrbniku otežkočena ali onemogočena. Če je zavezancu z denacionalizacijsko odločbo naloženo, da je dolžan izročiti obveznice v višini priznane odškodnine dvema skrbnikoma, ne da bi bila pri tem navedena njuna deleža, svojo obveznost, če se s skrbnikoma ne dogovori drugače, po zakonu pravilno izpolni tako, da izroči skrbnikoma obveznice v enakih deležih (v skladu z določbo 3. odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika).