Namen materialnopravnih prekluzivnih rokov je, da jih upravičenec uveljavlja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi tega za njih ne veljajo posebna pravila, kot veljajo za zastaralne roke. Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi, splošna značilnost prekluzivnih rokov pa je, da pravica (materialnopravno upravičenje) preneha, če ni v tem roku (sodno) uveljavljena.
Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivne roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki.
Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe.
Materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.
Ob ugotovitvi prvega sodišča, da je tožnica pred motilnim dejanjem 25. 10. 2022 souporabljala sporni del parkirišča in tako bila njegov soposestnik, je sklicevanje tožencev na zatrjevani dogovor med solastniki parkirišča o načinu njegove souporabe pravno nepomembno za odločitev v motenjskem sporu (razen tega je toženec izpovedal, da se ta dogovor ni izvajal).
Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je motilno dejanje povzročilo znatno spremembo posestnega stanja, te ugotovitve pa posplošena pritožbena kritika ne more omajati.
Tožnica ni uspela dokazati, da bi ravnanje toženke in njena organizacija dela znotraj doma potekala v nasprotju z dolžnim skrbnim ravnanjem. Stalni nadzor in spremljanje vseh oskrbovancev doma ves čas, tudi tistih, ki so pokretni in se lahko sami premikajo z vozičkom po prostorih in premeščajo na voziček, bi bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirano in neživljenjsko. Tako v odnosu do oskrbovancev, ki jim bi bila vzeta precejšna mera svobode ob stalnem nadzoru, kot nezmožnostjo zagotavljanja takšnega števila strokovnega osebja v domovih starejših občanov.