Tožeča stranka v vloženi tožbi zoper toženo stranko uveljavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer na plačilo odškodnine, mesečne rente ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od že izplačane odškodnine, ki naj bi ji pripadala iz naslova delodajalčeve odgovornosti za njeno nesrečo na delovnem mestu. Delodajalec je imel v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri toženi stranki (zahtevki po točko 1, 2 in 3). S tožbenim zahtevkom pod točko 4 pa od tožene stranke uveljavlja plačilo 8.735,65 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2023 dalje do plačila na podlagi sklenjene police za kolektivno nezgodno zavarovanje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zahtevki iz točke 1 do 3 tožbenega predloga ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, kot zahtevek pod točko 4 tožbenega predloga. Ker vrednost spornega predmeta slednjega ne presega 20.000,00 EUR, zanj ni stvarno pristojno.
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Čeprav vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega dogodka, pa ima zahtevek pod točko 4 različno pravno podlago, kar posledično pomeni (vsaj delno) obravnavo različnih dejstev, ki so pravno pomembna za odločitev. Zahtevek za plačilo odškodnine se presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek na plačilo zavarovalnine pa na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.
Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.