Z izvršilnim naslovom nasprotni udeleženki (sedaj dolžnic) povrnitev zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice ni bila naložena, saj ji je bilo naloženo (le), da mora predlagateljici (sedaj upnici) v roku 15 dni povrniti 1.503,12 EUR skupnih stroškov. Ker zakonske zamudne obresti ne izhajajo iz izvršilnega naslova, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) utemeljeno zavrnilo upničin predlog za izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 5. 9. 2023 do 25. 3. 2024.
Odločitev o zaupanju otrok v skupno vzgojo in varstvo ne pomeni, da otroka čas enakomerno preživita s posameznim staršem. Ker sta starša dosegla dogovor o izvajanju stikov, ki je skladen s koristjo otrok in po katerem že izvajata skupno vzgojo in varstvo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za primeren način izvajanja stikov tudi prihodnje in tega ritma ni smiselno porušiti z drugačno ureditvijo izvajanja starševske skrbi. Zato je pritožbi nasprotnega udeleženca glede stikov delno ugodilo, tako da je v tednu po zaključenem stiku z materjo dodalo dodaten stik z očetom od ponedeljka po pouku do torka, ko predlagateljica prevzame otroka po pouku in z njima nadaljuje stik do petka.
Za dokaz prenosa terjatve v skladu s sodno prakso zadošča overjen podpis odstopnika terjatve.
Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskih zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku in ne petletnem, kot vztraja dolžnica v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo tretji odstavek 20. a člena ZIZ ; pravilno je pojasnilo, da je upnik v skladu z 10. členom Kreditne pogodbe z enostransko izjavo razdrl pogodbo, ker je bila kreditojemalka (dolžnica) v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih anuitet (da dolžnica ne bi bila v zamudi s plačilom dveh zaporednih anuitet v ugovoru ni niti zatrjevala niti izkazala) in ker dolžnica tudi v dodatnem 15-dnevnem roku, ki ji ga je s pisnim obvestilom določila banka, zapadlih obveznosti ni poravnala.
Pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, ni podana. Sodišče prve stopnje je upnikov odgovor na ugovor dolžnici sicer res vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje in ne že pred izdajo tega sklepa, vendar zaradi tega dolžnici njena pravica do izjave ni bila kršena, saj sodišče prve stopnje pri presoji (ne)utemeljenosti ugovora ni oprlo oziroma upoštevalo nobenih novih dejstev, ki bi jih upnica navedla v odgovoru na ugovor.
Sodišče je za svojo odločitev navedlo preverljive razloge, pri čemer se je v zadostni meri opredelilo do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Ker pritožnik ne pojasni, v čem je neskladnost med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in temi listinami ali zapisniki, očitka protispisnosti ni mogoče preveriti. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku tudi ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Kadar iz razlogov sodbe izhaja razumna in argumentirana ocena, da posamezni predlagani dokazi niso pravno odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano na podlagi drugih dokazov, o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti.
Neutemeljena je lastna dokazna ocena, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti oziroma da z izpodbojnim dejanjem ni prišlo do zmanjšanja vrednosti stečajne mase. Tožnica je zmogla trditveno in dokazno breme o vrednosti predmetne nepremičnine in nakupni ceni, medtem ko so toženčeve ugovorne navedbe ostale na ravni pavšalnosti.