ponareditev ali uničenje poslovnih listin - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poslovna listina - pogodba o zaposlitvi - lažni podatki - predložitev neresničnih podatkov - nadaljevano kaznivo dejanje
Razločiti je potrebno nujno konkretizacijo predpisanih zakonskih znakov od dokazov, ki izkazujejo njihov obstoj s potrebno stopnjo verjetnosti; le v prvem primeru, ko gre za nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, je lahko podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka člena 372 ZKP, v drugem primeru pa bi lahko šlo za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 373 ZKP.
Ob tem, da je v konkretnem dejanskem stanu jasno zatrjevano, da so v plačilnih listah v zvezi s posamičnimi postavkami opredeljeni podatki nerealni, torej v nasprotju z dejanskim stanjem, je na mestu ugotovitev, da je iz očitka v potrebni meri razvidno, kaj točno se obdolžencu očita, to je predložitev listin, katerih vsebina v določno navedenih delih ni ustrezala dejanskemu stanju, kar ravno predstavlja konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka lažnosti podatkov.
Pravna kvalifikacija po prvem odstavku člena 54 KZ-1 je pridržana za premoženjska kazniva dejanja, torej prvenstveno tista iz poglavja kaznivih dejanj zoper premoženje, po sodni praksi pa tudi tista, katerih ključno obeležje predstavlja pridobitev premoženjske koristi oziroma povzročitev premoženjske škode; kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku člena 235 KZ-1 evidentno ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij.
O naravi pogodbe o zaposlitvi je VS RS sklepalo glede na manipulacijo delavca z datumom njene sklenitve ter upoštevaje, da takšno ravnanje za obstoj delovnega razmerja ni bilo bistveno, zaradi česar ga tudi ni moglo šteti kot razlog za izredno odpoved delovnega razmerja; v obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi poslovna listina, vezalo na obdolženčevo predložitev in njeno konkretno vlogo v postopku na upravni enoti.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja po členu 253 KZ-1 ni enako izvršitvenemu ravnanju očitanega kaznivega dejanja po členu 235 KZ-1, zato izpostavljeno stališče sodne prakse za presojo konkretnih očitkov obdolžencu ni uporabljivo.
seznam dolžnikovega premoženja - narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja - predlog upnika - predlog za razpis naroka
Temeljno vodilo izvršilnega postopka je interes upnika, da doseže poplačilo svoje terjatve. V uresničevanje tega cilja je usmerjena tudi določba 31. člena ZIZ, katere namen je ugotoviti, ali ima dolžnik kakšno premoženje, s katerim upnik ni seznanjen, je pa na to premoženje mogoče poseči za realizacijo upnikove terjatve.
Sodišče prve stopnje z zastavitvijo s strani upnika pripravljenih vprašanj z dne 3. 3. 2014, ki so po vsebini takšna, da so usmerjena v pridobivanje informacij, ki bi mu omogočala razkrivanje dejanskega oziroma prikritega dolžnikovega premoženja, ni izčrpalo možnosti, da z zaslišanjem dolžnika pred sodiščem dne 12. 2. 2014, z opozorilom o posledicah krive izpovedi, razišče okoliščine, ki bi upniku pomagale razkriti premoženje, ki ga je dolžnik imel že ob zaslišanju zgoraj navedenega dne. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ponovno izvedbo naroka za ugotavljanja dolžnikovega premoženja neupravičeno pogojilo s tem, da upnik kot verjetno izkaže, da je dolžnik pridobil novo premoženje.
plačilo sodne takse kot predpostavka za obravnavanje pritožbe - pritožba se šteje za umaknjeno - pravica do pritožbe - pravica do enakega varstva pravic strank - omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse
Nima prav pritožba, da bi sodišče moralo pritožbo obravnavati kljub neplačilu sodne takse. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil pritožnik že v plačilnem nalogu opozorjen na vse pravne posledice, ki bodo po tretjem odstavku 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sledile, če takse ne bo plačal v postavljenem roku.
Omejitev pravice do pritožbe ni nujno nedopustna, takšna je le, če ne ustreza načelu sorazmernosti, omejena pa je lahko zaradi varovanja pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS - URS).
Razlogovanje, da bi bilo mogoče upravitelja zapuščine postaviti le v primeru oporočnega dedovanja, je materialnopravno zmotno. Drugi odstavek 145. člena ZD sicer res določa, da če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi veljala le za oporočno dedovanje, temveč tako, da se pri oporočnem dedovanju upravitelja lahko postavi le, kadar ni določen izvršitelj oporoke, medtem ko pri zakonitem dedovanju tega dodatnega pogoja ni.
Zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.
Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Teža kaznivih dejanj, ki jih je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in v pričakovanju visokih zaslužkov, ki ogrožajo zdravje ljudi, v smislu obdolženčeve nevarnosti utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, zato po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru upoštevajoč velike količine zaseženih drog tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.