KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00076285
ZKP člen 201, 201/1.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - obstoj utemeljenega suma - dokazi za utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma, pri čemer se opira predvsem na ugotovitve policistov, ki so prijeli oba obdolženca s tujci v vozilu, ko so se pripeljali iz smeri Hrvaške, pri čemer naj bi ravno obdolženi A. A. vozil vozilo. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izjavi tujcev, ki potrjujeta, da naj bi šlo za organiziran in plačljiv prevoz, ob tem pa je še logično in življenjsko zaključilo, da se opisan način prevoza ne opravlja zastonj.
Obdolženec je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico navedel, da je njegov materini jezik tagalonk, vendar soglaša, da se zaslišanje opravi s tolmačenjem v italijanski jezik, katerega govori in razume. Čeprav sodišče druge stopnje nima razlogov, da ne bi verjelo zagovorniku glede kvalitete obdolženčevega obvladovanja italijanskega jezika, pa je iz zapisnika vendar razvidno, da je ta razumel pomen očitkov, ki se nanj naslavljajo, saj je v zvezi s tem podal jasen zagovor. Sicer pa iz podatkov spisa izhaja, da sodišče obema obdolžencema sodna pisanja prevaja v filipinski jezik. Morebitna kršitev pravice do uporabe lastnega jezika bi zato lahko prišla do izraza le glede njegovega zagovora pred preiskovalno sodnico oz. glede vprašanja ali je bila obdolžencu omogočena pravica, da se izjasni o očitkih zoper njega.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poslovna listina - pogodba o zaposlitvi - lažni podatki - predložitev neresničnih podatkov - nadaljevano kaznivo dejanje
Razločiti je potrebno nujno konkretizacijo predpisanih zakonskih znakov od dokazov, ki izkazujejo njihov obstoj s potrebno stopnjo verjetnosti; le v prvem primeru, ko gre za nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, je lahko podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka člena 372 ZKP, v drugem primeru pa bi lahko šlo za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 373 ZKP.
Ob tem, da je v konkretnem dejanskem stanu jasno zatrjevano, da so v plačilnih listah v zvezi s posamičnimi postavkami opredeljeni podatki nerealni, torej v nasprotju z dejanskim stanjem, je na mestu ugotovitev, da je iz očitka v potrebni meri razvidno, kaj točno se obdolžencu očita, to je predložitev listin, katerih vsebina v določno navedenih delih ni ustrezala dejanskemu stanju, kar ravno predstavlja konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka lažnosti podatkov.
Pravna kvalifikacija po prvem odstavku člena 54 KZ-1 je pridržana za premoženjska kazniva dejanja, torej prvenstveno tista iz poglavja kaznivih dejanj zoper premoženje, po sodni praksi pa tudi tista, katerih ključno obeležje predstavlja pridobitev premoženjske koristi oziroma povzročitev premoženjske škode; kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku člena 235 KZ-1 evidentno ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij.
O naravi pogodbe o zaposlitvi je VS RS sklepalo glede na manipulacijo delavca z datumom njene sklenitve ter upoštevaje, da takšno ravnanje za obstoj delovnega razmerja ni bilo bistveno, zaradi česar ga tudi ni moglo šteti kot razlog za izredno odpoved delovnega razmerja; v obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi poslovna listina, vezalo na obdolženčevo predložitev in njeno konkretno vlogo v postopku na upravni enoti.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja po členu 253 KZ-1 ni enako izvršitvenemu ravnanju očitanega kaznivega dejanja po členu 235 KZ-1, zato izpostavljeno stališče sodne prakse za presojo konkretnih očitkov obdolžencu ni uporabljivo.
Zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.
Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Teža kaznivih dejanj, ki jih je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in v pričakovanju visokih zaslužkov, ki ogrožajo zdravje ljudi, v smislu obdolženčeve nevarnosti utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, zato po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru upoštevajoč velike količine zaseženih drog tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.