sklep o stroških postopka - potrebni stroški - konkretizacija pritožbenih navedb - preizkus po uradni dolžnosti - višina stroškov
Vse natančno opredeljene priznane stroške je torej sodišče štelo za potrebne po prvem odstavku 155. člena ZPP, kar zadošča in omogoča preizkus izpodbijane odločitve. Za neutemeljeno se tako izkaže pritožbena trditev, da sodišče ni opravilo presoje potrebnosti priznanih stroškov po prvem odstavku 155. člena ZPP, prav tako pa nista podani pritožbeno uveljavljani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki sta bila glede na pojasnjeno omogočena tako preizkus odločitve kot celostna opredelitev do posameznih priznanih stroškovnih postavk, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da konkretnih navedb, zakaj posamezni od priznanih stroškov ne bi izpolnjevali pogoja potrebnosti, pritožba ne vsebuje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".
motenje posesti - motilno dejanje - posestno varstvo - posest stvari - pravica do posesti - ekonomski interes - dovoljenje - zemeljski izkop - dokaz s sodnim izvedencem - oblikovanje tožbenega zahtevka - določen zahtevek - izvršljivost zahtevka - prepoved bodočega motenja
V obravnavani zadevi je bilo vprašanje obsega služnostne pravice tistega, ki je motil posest, presojano zgolj v zvezi z ugotavljanjem obsega motilčeve samovoljnosti oziroma protipravnosti pri poseganju v tožnikovo posest. Tisti, ki ima stvar v posesti (dejanski oblasti), ima pravico do posestnega varstva. Vsebina posestnega varstva pa je v posestnikovem varstvu pravice izključitve tretjih pred posegom v posest. Posestnik ima izključno pravico odločiti, ali bo, komu ter v kakšnem obsegu dovolil poseg na stvar, ki jo ima v posesti. Če mu dovoli poseg v posest, tak poseg postane dovoljen. Zgolj v tem dovoljenem obsegu ima drugi možnost (fizičnega) vplivanja na stvar. Če drugi preseže posestnikovo dovoljenje oziroma ga krši ima posestnik pravico do posestnega varstva oziroma pravico zahtevati od kršitelja sodno določeno dejanje, da se odstrani stanje motenja (dajatveni in prepovedni oziroma opustitveni zahtevek). Prav to je v obravnavani zadevi vsebina tožnikovega posestnega varstva, zato je neutemeljena pritožbena trditev prve toženke, da gre za nedovoljen tožbeni zahtevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075407
ZKP člen 358, 358-3. KZ-1 člen 262, 262/2.
kaznivo dejanje dajanja podkupnine - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazno breme tožilca - dokazni standard - izpovedba priče
Pritožbeno sodišče opozarja, da nosi dokazno breme v kazenskem postopku tožilec, ki mora krivdo obdolženega vendarle dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in zatorej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje v obsegu in na način, kot se mu po obtožbi očita, čemur v predmetni kazenski zadevi ni bilo zadoščeno.
prodaja nepremičnine v stečaju - sklep o prodaji - kmetijsko zemljišče - obveščanje predkupnega upravičenca
Iz določbe 331. člena ZFPPIPP izhaja, da sodišče s sklepom o prodaji ne odloča o morebitnih predkupnih upravičencih in jih tudi o prodaji nepremičnin s sklepom o prodaji ali kako drugače ne obvešča. Ureditev v zvezi s predkupnimi upravičenji je v 347. členu ZFPPIPP, kjer je določeno, da če se na javni dražbi prodaja premoženje, ki je predmet zakonite ali pogodbene predkupne pravice, mora upravitelj predkupnega upravičenca hkrati z objavo razpisa javne dražbe obvestiti o dražbi in opozoriti na pogoje uveljavljanja predkupne pravice. Torej v konkretnem primeru bo morebitne predkupne upravičence obvestila upraviteljica, kot je to določeno v ZFPPIPP in ne sodišče v izpodbijanem sklepu ali upraviteljica v samem predlogu za prodajo.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - kraj storitve prekrška
Prekrškovni organ je ob pregledu tahografa in voznikove kartice ugotovil, da je bil prekršek storjen v času med 1.1. in 6.1.2023. Pritožnik je že v zahtevi za sodno varstvo trdil, da je bilo vozilo v spornem obdobju v A., kar izhaja tudi iz predloženega izpisa za tovornjak. Če je tako, slovensko sodišče za odločanje o prekršku ni pristojno, ne glede na to, da so ga naknadno ugotovili slovenski prekrškovni organi.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b. ZDR-1 člen 200, 200/4. OZ člen 378. ZOFVI člen 124. KPJS člen 39. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZPP člen 11, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.
Sodišče je izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožnica in je zato po tretjem odstavku 242. člena ZPP plačilo pričnine in potnih stroškov naložilo tožnici. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino razlogovanje, da je bila priča dr. A. A. opredeljena kot njej obremenilna priča in da se je z njo zgolj želela soočiti zaradi trditev v predloženi izjavi.
OZ člen 619, 648. ZPP člen 25, 25/2, 32, 180, 180/3.
plačilo plače - stroški prehrane in prevoza - pogodba o poslovodenju - ustalitev pristojnosti
V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo.
V obravnavani zadevi je prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano, stvarno in krajevno pristojno Delovno in in socialno sodišče v Ljubljani, torej sodišče, ki je sodilo v predmetni zadevi. Zato sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni (več) mogoče odrekati pristojnosti za sojenje v tej zadevi, tudi če pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki bi lahko prišla v poštev, ni delovnopravne narave.
škoda upnikov v stečajnem postopku - odškodninska odgovornost poslovodje - ekskulpacija odgovornosti - elementi odškodninske odgovornosti - vzročna zveza
Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije.
Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti.
Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek je z zapisom v pravnem pouku predhodnega izpodbijanega sklepa, da se pritožba vloži pri ″tem sodišču‶, dovolj jasno poučilo upnika pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo. Enako bi bilo, če bi v pravnem pouku zapisalo, da se pritožba vloži pri ″naslovnem sodišču‶ ali pri ″sodišču, ki je sklep izdalo‶. Okrožno sodišče v Celju z upnikom sploh še ni komuniciralo, ni ga pozivalo na doplačilo sodne takse za tožbo in na dopolnitev tožbe, da bi ga lahko zavedlo kdo je naslovnik pritožbe. Zato pri upniku ni moglo priti do nevednosti in tudi ne do očitne pomote pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00075707
OZ člen 154, 154/2, 179, 965, 965/1. ZPrCP člen 4, 42, 42/1, 52, 52/2, 59, 59/1.
postopek za določitev odškodnine - škoda, ki izvira iz prometne nesreče - direktna tožba oškodovanca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdno načelo - kršitev cestnoprometnih predpisov - vzročna zveza - odškodninska soodgovornost - odmera denarne odškodnine - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - konkretne okoliščine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - sprememba odločitve
Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).
Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUTD člen 63.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neutemeljen odpovedni razlog - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - datum sodne razveze
Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
ZSVarPre člen 8, 26, 30. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4, 12/1-8. URS člen 2, 50, 50/1, 53, 53/3, 54, 54/1, 56. ZSV člen 27.
denarna socialna pomoč - višina pomoči - merila za določanje višine - ustavna odločba - presoja skladnosti z Ustavo RS
Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.
zavrženje predloga za obnovo postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - zamuda subjektivnega roka - rok za obnovo postopka - začetek teka roka - vročitev sodbe - pritrditev na oglasno desko - klavzula o pravnomočnosti - pravnomočnost odločbe
Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo.
Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.
sposobnosti biti stranka - podružnica - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesni pobot - izrek sodbe - odločitev o pobotnem ugovoru
V zgoraj zadevi VSRS III Ips 43/2018-3 z dne 24.9.2019 je bilo res izraženo stališče, da bi popravo tožbe ali moralo upoštevati pritožbeno sodišče samo ali pa bi moralo razveljaviti izpodbijano odločbo z navodilom sodišču prve stopnje naj ravna po 81. členu ZPP. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjene izbire nima oziroma da mora razveljaviti izpodbijano sodbo in sodišče prve stopnje pozvati, naj ravna skladno z 81. členom ZPP. V zadevi VSRS so bile namreč okoliščine primera drugačne. Tožnica (oziroma upnica) je že na prvi stopnji sojenja popravila (zanjo usodno) opredelitev in pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da te pomanjkljivosti v fazi po izdaji sklepa o izvršbi in odločitvi o ugovoru ni (več) mogoče odpraviti. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo njeno pritožbo in obenem pritrdilo napačnemu postopanju sodišča prve stopnje. Prav tako je bila okoliščina na prvi stopnji sojenju usodna za tožnico in tožnica je bila tista, ki je vložila pritožbo. V predmetnem sporu je situacija bistveno drugačna, saj se pritožuje toženka, medtem ko "tožnica (op. kot matično podjetje)", ki je bila na prvi stopnji sojenja "uspešna" (op. kot podružnica), vložila (le) obrambno sredstvo, to je odgovor na pritožbo. Čeprav tožnica v odgovoru na pritožbo meni drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v takšni situaciji, omenjene absolutne bistvene kršitve ne more odpraviti samo. Odpraviti jo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, in sicer ali z uporabo postopka po 81. členu ZPP ali pa s presojo, da je ustrezno popravo tožnica storila že z vložitvijo odgovora na pritožbo s priloženim pooblastilom.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe med drugim sicer pojasnilo kratke razloge za zavrnitev pobotnega ugovora, vendar je toženka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja. Zato bi moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila ugovarjana v pobot, in ne le v razlogih sodbe. Določba tretjega odstavka 319. člena ZPP se nanaša le na posledice pravnomočnosti, zato je nejasen pritožbeni očitek, kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo še predmetno določbo ZPP. Podobno sodišče prve stopnje niti pojmovno ni moglo kršiti določb 337. in 348. člena ZPP, ki urejata postopanje pritožbenega sodišča.
začasna odredba - določitev obsega stikov - ogroženost otroka - zasvojenost - varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - dokazni standard verjetnosti - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Dejstvo, da starša težko vzpostavita konstruktivno starševsko sodelovanje, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da bo otrok verjetno ogrožen, če ne bo takoj zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Šele po izvedenem postopku, katerega namen je ugotoviti relevantne okoliščine primera z zadostno stopnjo prepričanja, da bo mogoče sprejeti ne le začasno, pač pa tudi dokončno odločitev, se bo sodišče odločilo za eno izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva obeh otrok (zaupanje otrok enemu ali drugemu staršu ali v skupno varstvo in vzgojo).
Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.