CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00076893
URS člen 35, 36, 38, 125, 156. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. SPZ člen 33. ZPP člen 426.
motenje posesti - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti - načelo pravne države
V konkretnem primeru sta bili po oceni višjega sodišča toženki z izpodbijanim sklepom kršeni ustavni pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v času pred motenjem na nepremičnini izvrševal soposest, pravilna je tudi ugotovitev, da je prišlo do zamenjave ključavnice in s tem do protipravnega in samovoljnega posega v soposest tožnika. Ne glede na to pa bi moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi tudi ustavno varovane človekove pravice in svoboščine toženke (zlasti pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave).
SEU je v zgoraj omenjeni odločbi tudi poudarilo, da mora nacionalno sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil (59. točka), kar narekuje sklep, da je tudi pri pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, na katero se tudi sklicuje tožnik, pri tehtanju neugodnih posledic, presoditi tudi finančni položaj potrošnika. V tem obsegu tožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni,
nasilje v družini - ukrep po zpnd - zasledovanje - psihično nasilje - občutek ogroženosti - ukrep prepovedi približevanja - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - izrek denarne kazni - pravno sredstvo - ponavljanje pritožbenega očitka - sklicevanje na dokaz
S sklepom sodišča je nasprotnemu udeležencu prepovedano približevati se predlagateljici, navezovati z njo stike ali vzpostavljati kakršnokoli srečanje z njo. Že kršitev teh prepovedi zadošča za izrek denarne kazni. Ugotovitev, da se je predlagateljica čutila ogroženo oziroma se je bala nasprotnega udeleženca, niti ni nujni zakonski pogoj za izrek denarne kazni, saj, kot že pojasnjeno, zadošča ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil pravnomočno izrečeno prepoved.
ZNP-1 člen 42, 55, 55/2, 101. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 365, 365/1, 365/1-2.
predlagalni nepravdni postopek - stroški postopka - prosti preudarek - okoliščine konkretnega primera - pravičnost
Tako 101. člen ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov v postopkih za varstvo koristi otroka, kot tudi splošnejša določba drugega odstavka 55. člena ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov postopka v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, določata, da o stroških postopka sodišče odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse okoliščine primera, ki pa so lahko raznolike. Mednje se uvrščajo zlasti premoženjsko stanje udeležencev, razlogi za postopek, procesna racionalnost udeležencev oziroma obseg stroškov, krivda in drugi razlogi. Pri tem je tudi uspeh v postopku lahko ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva, ne more pa biti to edina okoliščina. Te okoliščine sodišče ovrednoti v smislu pravičnosti.
protipravno pridobljena premoženjska korist - odvzem protipravne premoženjske koristi - sostorilstvo - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - načelo subsidiarnosti - subsidiarnost odvzema premoženjske koristi - stroški kazenskega postopka - stroški pooblaščenca oškodovanca - premoženjskopravni zahtevek - odvetniška tarifa
Noben predpis ne določa solidarne odgovornosti več zavezancev, ki se jim odvzame protipravna premoženjska korist. Iz določbe petega odstavka 75. člena KZ-1 izhaja, da se v primeru, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, vsaki osebi odvzame delež, ki ga je pridobila.
Skladno z načelom subsidiarnosti bi moralo sodišče prve stopnje primarno odločiti o premoženjskopravnem zahtevku, saj je ukrep odvzema premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiarne narave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075234
KZ-1 člen 257, 257/1, 257/2, 288, 288/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
opis kaznivega dejanja - zavrženje obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - dejanje ni kaznivo dejanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - prepovedana posledica - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - razmerje specialnosti
V opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1, ki se obdolženi očita pod točko 1 izreka obtožnega predloga, niso konkretizirani vsi zakonski znaki, ker je v opisu izostala navedba nastanka prepovedane posledice, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja obdolženke, oziroma iz opisa ne izhaja, da je oškodovancu dejansko nastala škoda in to prav zaradi ravnanja obdolžene.
Nastanek prepovedane posledice v smislu prizadejanja škode drugemu je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedana posledica pa mora biti vzročno povezana z ravnanjem storilca.
Potrebno je poudariti, da kazenski zakon glede izvršitvenega ravnanja (tako po prvem kot tudi drugem odstavku 288. člena KZ-1) določa subjektivni znak, tj. poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, ki pa mora biti tudi konkretiziran v opisu do te mere, da je možno sklepanje na takšen storilčev motivirani namen.
Kaznivo dejanje po členu 258 KZ je v odnosu do kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 specialno / lex specialis.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 428, 433, 433/1.
postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije - dovoljenje lastnika za poslovanje družbe na naslovu - preklic dovoljenja
S takšnimi ugovori predlagatelj v pritožbenem postopku ne more uspeti. Z njimi smiselno zatrjuje, da je subjektu vpisa (že) dano soglasje preklical oziroma da zanj ne velja, kar pa ni dopustno. Sprememba lastništva družbe lastniku nepremičnine, ki je soglasje dal, ne daje nobene podlage za preklic danega soglasja. V sodni praksi je izoblikovano enotno stališče, da lahko lastnik objekta dovoljenje da ali pa ga ne da, ne more pa si premisliti in ga preklicati oziroma zatrjevati, da ga novi lastnik (družbenik) subjekta vpisa nima oziroma da zanj ne velja. Izbris subjekta vpisa iz sodnega registra, ki bi sledil opisanemu ravnanju lastnika nepremičnine, bi bil zanj prehuda in nesorazmerna sankcija (odločbe VSL IV Cpg 721/2018 z dne 17. 10. 2018, IV Cpg 341/2019 z dne 9. 5. 2019 in druge).
ZPP člen 5, 8, 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8, 362.
motenje posesti - postopek izdaje začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - dokazi in izvajanje dokazov - dokazni standard verjetnosti - načelo kontradiktornosti - pisna izjava priče - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - odločanje na podlagi pisnih dokazov - argumenti za zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje sicer ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že ugotovljeno, ne sme pa zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki tudi v postopku odločanja o začasni odredbi ni dovoljena. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
V skladu z določbo 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni upoštevalo določbe 362. člena ZPP in ker že drugič ni izvedlo predlaganih dokazov, je višje sodišče ob ugoditvi pritožbi zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep in v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine. Navedeno utemeljeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obdolženca.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - tožba zaradi vznemirjanja lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - ustanovitev nujne poti - posegi za vzpostavitev nujne poti - vzdrževalna dela na nepremičnini - samovolja - trasa nujne poti - izvrševanje služnosti
Sodišče prve stopnje se je zaradi podobnosti (po dejanskem in pravnem stanju) z obravnavano zadevo utemeljeno oprlo na argumentacijo iz sklepa II Ips 332/2015. V tej zadevi je Vrhovno sodišče ločilo situacijo, ko izvrševanje služnosti ni pogojeno z usposobitvijo trase poti, ki terja posege v služeče zemljišče, od situacije, ko uporaba ustanovljene nujne poti brez znatnega posega v zemljišče ni mogoča. V tem (slednjem) primeru sklep o zavezančevi dolžnosti dovoliti uporabo poti ali konfesorna tožba upravičencev zoper lastnika služečega zemljišča ni ustrezna podlaga za vzpostavitev (izgradnjo) poti. Služnostni upravičenec ima na voljo dve pravni možnosti: Že v sklepu o ustanovitvi nujne poti lahko izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti (taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljen način oziroma posege za vzpostavitev poti). Druga možnost pa je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev vzpostavitve konkretno opisane poti in načina vzpostavitve.
Ustanovljena nujna pot glede na stanje v naravi ni omogočala vseh načinov dostopa, kot so določeni v sklepu o ustanovitvi nujne poti. Sporna ravnanja so torej predstavljala poskus tožencev, da nujno pot v celoti usposobita za rabo, za katero je bila ustanovljena. Kar pa je že pojmovno v nasprotju z njuno tezo o vzdrževanju - kot ohranjanju (ne spreminjanju) obstoječega stanja, tj. stanja v času določitve nujne poti.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
vdovska pokojnina - minimalna pokojninska doba - neizpolnjevanje pogojev
Ni sporno izpolnjevanje starosti oziroma pokojninske dobe tožnice kot vdove po pokojnem zavarovancu, temveč izpolnjenost pogoja minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 na strani pokojnega zavarovanca, tega pa tožničin pokojni mož ne izpolnjuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077182
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1. ZPP člen 18, 274, 339, 339/2, 339/2-1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. ZDR-1 člen 6.
Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti.
Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank.
Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialnovarstvenega zavoda - bivanje v socialnovarstvenem zavodu
Sodišče namesti osebo v varovani oddelek posebnega SVZ, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078440
KZ-1 člen 63, 64, 191, 191/2. ZKP člen 371, 371/2, 450č, 450č/3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - sporazum o priznanju krivde - varstveno nadzorstvo - pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - kazenska sankcija - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet sporazuma o priznanju krivde, saj je s tem, ko je izreklo pritožbeno problematizirano pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, izreklo drugo, in sicer strožjo kazensko sankcijo, ki s sporazumom ni bila dogovorjena. Četudi je državna tožilka navedeno sankcijo na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, je s tem podala predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti.
vročitev v hišni predalčnik - osebna vročitev - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - fikcija vročitve - prepozna pritožba - vročilnica kot javna listina
Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja.
Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dne 14. 2. 2024 priporočeno po pošti, kar je prepozno, saj se je 30-dnevni pritožbeni rok iztekel 12. 2. 2024 (11. 2. 2024 je bila nedelja, zato se je rok iztekel na ponedeljek - četrti odstavek 111. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je bila pritožba tožnice prepozna in jo je zato na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo, odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
škoda upnikov v stečajnem postopku - odškodninska odgovornost poslovodje - ekskulpacija odgovornosti - elementi odškodninske odgovornosti - vzročna zveza
Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije.
Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti.
Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek je z zapisom v pravnem pouku predhodnega izpodbijanega sklepa, da se pritožba vloži pri ″tem sodišču‶, dovolj jasno poučilo upnika pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo. Enako bi bilo, če bi v pravnem pouku zapisalo, da se pritožba vloži pri ″naslovnem sodišču‶ ali pri ″sodišču, ki je sklep izdalo‶. Okrožno sodišče v Celju z upnikom sploh še ni komuniciralo, ni ga pozivalo na doplačilo sodne takse za tožbo in na dopolnitev tožbe, da bi ga lahko zavedlo kdo je naslovnik pritožbe. Zato pri upniku ni moglo priti do nevednosti in tudi ne do očitne pomote pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00075707
OZ člen 154, 154/2, 179, 965, 965/1. ZPrCP člen 4, 42, 42/1, 52, 52/2, 59, 59/1.
postopek za določitev odškodnine - škoda, ki izvira iz prometne nesreče - direktna tožba oškodovanca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdno načelo - kršitev cestnoprometnih predpisov - vzročna zveza - odškodninska soodgovornost - odmera denarne odškodnine - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - konkretne okoliščine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - sprememba odločitve
Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).
Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.