vrnitev v prejšnje stanje - nepoznavanje prava - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - policist - mandatno razmerje med stranko in odvetnikom
Obsojena ne more prepričati s trditvijo, da je prava neuka in nevešča oseba, ki ne pozna pravnih predpisov, kot to uvodoma izpostavlja v pritožbenih navedbah. Po poklicu je namreč policistka, ki je bila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zaposlena na Policijski postaji X.
V primeru, kot je predmetni, ko torej obramba po zagovorniku ni obvezna, je stvar avtonomne presoje obdolžene, ali izbrani zagovornik svojo nalogo opravlja kakovostno in učinkovito, medtem ko sodišče zakonske podlage, da bi posegalo v zaupen odnos med obdolženo in pooblaščenim zagovornikom, nima.
Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - nadurno delo - odklonitev dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reintegracija delavca
V primeru, ko delavec meni, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, bodisi, da ne gre za zakonito določen primer ali razlog, ki opravičuje nadurno delo (prvi odstavek 144. člena ZDR-1), ali gre za preseganje časovnih omejitev nadurnega dela (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), ne upoštevanje odmorov in počitkov (154. in 155. člen ZDR-1) ali da gre za kršitev posebnega varstva delavcev (drugi odstavek 146. člena istega zakona), ima pravno varstvo v skladu z 200. členom ZDR-1 ter možnost zahtevati ukrepanje inšpektorja za delo (216. člen ZDR-1). V kolikor bi torej tožnik menil, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, je imel možnost pravnega varstva s tem v zvezi. Nepravilno je zavzeto stališče, da po prejemu najprej ustne odredbe o nadurnem delu, nato še pisnega naloga za nadurno delo z dne 13. 9. 2022 (ki ga ni hotel sprejeti), tožnik v primeru pomislekov zoper zakonitost nadurnega dela ni bil dolžan odreagirati.
odlog izvršbe - izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pritožbene navedbe
Pritožbeno vztrajanje, da je dolžnik lastnik zemljišča, na katerem stoji lesena baraka, v kateri prebiva, in navajanje razlogov za naselitev v leseni baraki ni pravno pomembno. V obravnavani zadevi je bil namreč sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju P 17/2019 z dne 27. 5. 2022, izvršilno sodišče pa je v skladu z načelom formalne legalitete na ta izvršilni naslov vezano, zato se v pravilnost postopka pred sodiščem, ki je izdalo izvršilni naslov, ne more spuščati.
ZPP člen 111, 111/2, 269, 274, 274/1, 275. ZDR-1 člen 87, 87/3, 200, 200/3.
zavrženje tožbe - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zamuda roka - rok za sodno varstvo - nepodaljšljiv rok - prekluzivni rok
Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.
pogodba o delu - dogovor o plačilu - podjemna pogodba
Tožnik ugotovljenemu dejstvu o višini dogovorjenega plačila nasprotuje tudi z navedbo, da bi moral dejansko (tržno) vrednost opravljenega dela ugotoviti izvedenec. Glede na to, da sta se za ceno oziroma plačilo pravdni stranki dogovorili že s pogodbo (prvi odstavek 642. člena OZ), sodišču prve stopnje višine plačila ni bilo treba določiti po kriterijih iz drugega odstavka 642. člena OZ in v tem okviru s pomočjo izvedenca ugotavljati dejstev, ki bi mu omogočala njegovo določitev.
razlika v plači - razlika v nadomestilu - novo sojenje - prekoračitev tožbenega zahtevka - dodatek za delovno dobo
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076434
KZ-1 člen 48a, 49, 49/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska kazen izgona tujca iz države - stranska denarna kazen - priznanje krivde - odmera kazni - olajševalne okoliščine
Skozi pritožbeno polemiziranje in odkazovanje na sicer nekonkretizirane podobne primere, ki jih zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižje izrečene kazni zapora, ostane povsem prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi. Pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, zatorej ni prepričljivo. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076457
ZDR-1 člen 4, 35, 36, 45, 45/1, 179. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 972, 972/3. ZVZD-1 člen 5, 12, 35. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 14.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - nadzor nad delavcem - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - soprispevek delavca - samovoljno ravnanje - dokazna ocena izpovedbe prič - dokazna ocena listin - odmera nepremoženjske škode - na podlagi zavarovanja prejeta izplačila - valorizacija odškodnine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša.
Toženka je s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku, ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Tožnik je k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu.
Tožnikov prispevek k nastanku škode je višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).
Ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00076739
OZ člen 131, 131/1. ZCes-1 člen 8, 8/2, 15, 15/2. ZPP člen 358, 358-5. Pravilnik o zaporah na cestah (2016) člen 1, 2, 18. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (2015) člen 45.
prometna nesreča - javna cesta - upravljalec ceste - odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - zapora ceste - postavitev prometne signalizacije - odškodninska odgovornost upravljalca javnih cest - deljena odgovornost - vmesna sodba v pritožbenem postopku
Za označevanje in zavarovanje del na cesti ter ovir v cestnem prometu se lahko uporabljajo le prometni znaki in prometna oprema, ki je določena s predpisom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, zato ima pritožnik prav, da zavarovanec toženke popolne zapore ceste ni označil na pravilen način.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 49. člena določa, da ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku. V drugem odstavku pa je določeno, da materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške. Na način iz prejšnjega stavka se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov, mnenj, cenitev in prevodov. V tretjem in četrtem odstavku pa je nadalje določeno, da mora sodni izvedenec za obračun storitev iz drugega odstavka 49. člena predložiti račun za opravljene storitve. Če je sodni izvedenec storitev opravil z lastnimi sredstvi, mora predložiti vsaj eno ponudbo poslovnega subjekta, ki te storitve opravlja in ni povezan s sodnim izvedencem oziroma predložiti druga dokazila, iz katerih je razvidno ustrezno obračunavanje tovrstnih storitev.
V tej zadevi je pritožnik priglasil stroške za tisk, za embalažo, za poštnino ter za porabljen čas in kilometrino za dostavo pošiljk na pošto. Za tiskanje ni predložil dokazov, kot so zahtevani v drugem do četrtem odstavku 49. člena Pravilnika. Ker niso izpolnjeni pogoji po navedeni določbi, pritožnik ni upravičen do povračila stroškov za tiskanje. Glede ostalih stroškov pa gre za stroške, ki se skladno s petim odstavkom 49. člena Pravilnika, ovrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Tako izhaja tudi iz sodne prakse.
ZIZ člen 15, 53, 53/2, 61, 61/2. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-7, 46, 481, 481/1, 481/1-2.
izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - pravno pomembna dejstva - negativno dejstvo - prevalitev dokaznega bremena - nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog - status upnika - samostojni podjetnik posameznik - fizična oseba - gospodarski spor - izključna stvarna pristojnost okrožnega sodišča - krajevna pristojnost - sedež dolžnika
V konkretnem primeru gre za gospodarski spor v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Upnik ima namreč status samostojnega podjetnika, kot izhaja iz pritožbenih trditev in podatkov AJPES-a. Res je upnik vložil predlog za izvršbo brez pristavka pravno organizacijske oblike samostojnega podjetnika, torej s. p., vendar je v posledici enovitosti fizične osebe irelevantno, ali je zahtevek postavljen v imenu s. p. ali v imenu fizične osebe. Za tak postopek pa je glede na 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stvarno pristojno pristojno okrožno sodišče.
Skladno z drugim odstavkom 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih je nagrado za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja mogoče priznati le za odgovore, ki jih sodišče v postopku do tedaj še ni terjalo. Izvedenec ni upravičen do dodatne nagrade za dopolnilno izvedensko mnenje niti do ostalih stroškov, če so v njem le odgovori na vprašanja, ki bi morali biti podani že v izvedenskem mnenju.
zdravniška napaka (medicinska napaka) - mladoletni otrok kot oškodovanec - neposredni oškodovanec - posredni oškodovanec - pravica do denarne odškodnine - primerna višina odškodnine - odločitev o stroških postopka - ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini
V obravnavanem primeru drugo tožnica in tretji tožnik sicer izpolnjujeta subjektivni kriterij iz 180. člena OZ, ne pa tudi objektivni kriterij, saj pri prvo tožniku ni nastopila smrt ali težka invalidnost. Tožnika po eni strani, ko zatrjujeta, da sta trpela strah za izid zdravljenja prvo tožnika, zahtevata odškodnino za strah za drugega, po drugi strani pa vtožujeta svoje nevšečnosti zaradi občutenja sramu in ponižanja ter svoje zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi bolniškega staleža, opustitev vsakdanjih aktivnosti in karantene kot svojo lastno škodo.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ima položitev kupnine pomen izpolnitve, ki jo je preprečil vzrok na strani tožnika. Slednji izpolnitve (neutemeljeno) ni sprejel, zato se realizacija prodajne pogodbe ni odvijala tako, kot bi se morala.
Res je o ustavitvi postopka odločilo sodišče, vendar pa je bila to posledica dejstva, da je toženec razpisal javno dražbo in da je ta dražba dejansko bila druga dražba, pri čemer iz zapisnika sporne javne dražbe ne izhaja, da bi bila ta prekinjena. To pa pomeni, da je bil pravno upošteven vzrok za ustavitev postopka in vračilo premičnin dolžniku ravnanje izvršitelja.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - tuje vozniško dovoljenje
Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve neupoštevne pritožbene navedbe, ko storilec pojasnjuje okoliščine storjenega prekrška, prekršek obžaluje, in navaja da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za opravljanje svojega dela. Za storilca številne neugodne posledice, vendar, četudi bi bile izkazane, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, temelječe na določbi osmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, ne morejo vplivati.
Niso utemeljene pritožbene trditve, da začasni odvzem in hranjenje tujega vozniškega dovoljenja, ki ga je storilcu izdala tuja država (Avstrija), predstavlja protipraven poseg v listino, saj ta ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države. Navedeni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zasleduje le namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa, s ciljem zagotovitve varnosti ljudi in premoženja, in ga je zato mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.
Vštevanje trajanja ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni sestavina sklepa o izreku prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja, zato so zahteve pritožnika po dopolnitvi izreka neutemeljene.
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1 ,24/1-2, 24/1-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4/2, 5, 8.
švicarski franki (CHF) - potrošniški kredit - valutna klavzula v CHF - aleatornost pogodbe
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva 93/13, temveč ZVPot.
stroški kazenskega postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - nepristojnost
O pritožbi zoper posebni sklep, s katerim se odloči o stroških kazenskega postopka, vselej odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ne pa višje sodišče (tretji odstavek 93. člena ZKP). To velja ne glede na to ali je posebni sklep o stroških izdan po pravnomočnosti končne odločbe o glavni stvari ali pred pravnomočnostjo (kot tudi v predloženi zadevi). Glede na stališče precedenčnega sodišča se višje sodišče, ki mora sledeč prvemu odstavku 36. člena ZKP ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, izreka za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Ker je za odločanje o vloženi pritožbi pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, je višje sodišče zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju (zunajobravnavnemu senatu tega sodišča).
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 263. ZZVZZ člen 93. OZ člen 190. ZDR-1 člen 137, 137/10. ZDSS-1 člen 71, 82, 82/1, 82/1-1.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - vračilo neupravičeno izplačanih sredstev - obnova upravnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Prav tako se ne da preizkusiti pogojev za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, tj. za obnovo postopka, na katere se sklicuje toženec šele v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe z dne 3. 11. 2022. Ni namreč ugotovljeno ali so sploh podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Ta določa, da se lahko predlog za obnovo postopka predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Na ta rok pa je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.