Od razjasnitve dejstva, ali sta bila toženki tožba in poziv na odgovor pravilno vročena, je odvisno, ali je izpolnjen eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljati, ali je imela toženka realno možnost, da se je ob vsej potrebni skrbnosti s tožbo in pozivom, da nanjo odgovori, seznanila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00018827
ZZZDR člen 3, 51, 56, 63. ZFPPIPP člen 261, 302, 302/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj terjatve - solidarna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - učinkovanje sodbe zoper drugega zakonca - solidarni dolžnik - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - prenehanje zakonske skupnosti - razpad življenjske skupnosti - prenehanje terjatve zaradi pobota - učinek začetka stečajnega postopka - stečajni dolžnik - priznana terjatev v stečajnem postopku - izostanek dokazne ocene - izostanek obrazložitve - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Podjem lekarne je nastal in se razvijal v času zakonske zveze toženca in S. S., z delom vsaj enega od zakoncev, zato vložek posebnega premoženja lahko vpliva le na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranja pa položaja posebnega premoženja in tudi ne vpliva na višji delež na posameznem premoženju.
Ker je terjatev tožnice nastala v času formalnega obstoja zakonske zveze, je dokazno breme, da je zakonska skupnost dejansko prenehala, v celoti na tožencu. Gre za izjemo od ureditve režima zakonske zveze, kot jo opredeljuje ZZZDR, ki jo je treba obravnavati restriktivno.
Toženec svoji odgovornosti za vtoževano obveznost nasprotuje tudi iz razloga, ker naj bi terjatev tožnice prenehala zaradi zakonskih učinkov začetka stečajnega postopka. Po določilu 261. člena ZFPPIPP veljata namreč terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika za pobotani, če ne gre za terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. V takšnem primeru stečajni upnik terjatve ni dolžan prijaviti v stečajnem postopku. V obravnavani zadevi iz predloženih listin izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki ji stečajni upravitelj ni nasprotoval, prerekal pa jo je drug upnik, in sicer družba C., d. o. o., katere družbenik je (v postopku neprerekano) tudi toženec. Omenjena družba je bila napotena, da v roku 30 dni vloži tožbo na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve po drugem odstavku 302. člena ZFPPIPP. V postopku je bilo neprerekano, da takšne tožbe napoteni upnik ni vložil, zato terjatev po četrtem odstavku citiranega člena velja za priznano. To izključuje tezo, da je prenehala s pobotom. Tako ugotovljeno terjatev je stečajni upravitelj dolžan upoštevati pri glavni razdelitvi ter je upnik pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase. Ugovor toženca o zakonskem pobotu je tako neutemeljen iz že omenjenega razloga.
Tožencu v zvezi z mankom blaga in v zvezi z opustitvijo pokritja blaga s folijo in posledično poškodovanjem blaga, ni mogoče očitati naklepnega ravnanja niti hudo malomarnega ravnanja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017553
OZ člen 619, 648. ZPP člen 285, 287, 287/2.
podjemna pogodba - vsebina obveznosti - končni rezultat - končanje posla - obligacija končnega rezultata - odstop naročnika od pogodbe - prenehanje pogodbe po volji naročnika - odstopna pravica - pravica do plačila - sodba presenečenja - breme dokazovanja - drugačna pravna presoja dejanja - materialno procesno vodstvo - enakost orožij med strankama - zavrnitev dokaznih predlogov - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika.
Podjemnik nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.
Glede na pojasnjeno zato v obravnavani zadevi ni odločilno, da je tožeča stranka z rešitvijo, ki jo je toženi zagotovila do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, omogočila poslovanje v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kot tudi ne, da je to rešitev tožena stranka uporabljala, pač pa je odločilno, da sta obe stranki šteli, da omenjena rešitev ne ustreza končni rešitvi v smislu predmetne podjemne pogodbe.
Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega (tožene stranke) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.
Za sodbo presenečenja bi šlo, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“ in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti, porušeno pa bi bilo tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.
tožba za nedopustnost izvršbe - umik tožbe - stroški pravdnega postopka - umik predloga za izvršbo - aktivna legitimacija - lastninska pravica na predmetu izvršbe
Tožniki so umaknili tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnini, potem ko je toženka kot upnica, ki je njihovemu ugovoru tretjega v izvršilnem postopku nasprotovala, umaknila predlog za izvršbo. S tem so tožniki dosegli svoj cilj, ki so ga zasledovali s tožbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka smiselno izpolnila tožbeni zahtevek in ji v plačilo naložilo pravdne stroške tožnikov.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - predsednik uprave - poslovodna funkcija - delniška družba - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - individualna pogodba o zaposlitvi - predhodno vprašanje - ničnost sklepa - odpoklic s funkcije
Višje delovno in socialno sodišče je v podobnih primerih odločilo, da ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi po 73. členu ZDR‑1 določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo ničnosti sklepa o odpoklicu kot predhodno vprašanje, saj rešitev tega vprašanja, tudi če bi se ugotovilo, da je sklep o odpoklicu ničen, ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča prve stopnje.
Ker predlagatelj s priloženimi dokazi, ki predstavljajo dopustno pritožbeno novoto, izkazuje, da je dopolnitev vloge, na katero je bil pozvan, vložil pravočasno, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep o zavrženju vloge razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Stališče, da neobravnavanje predloga za imenovanje posebnega revizorja ne pomeni njegove zavrnitve in da je sodno imenovanje mogoče le v primeru, če skupščina predlog obravnava in ga zavrne, zanika pravico malega delničarja (tu družbenika), varovano s 33. členom Ustave RS, v vseh primerih, ko bi bil zahtevo za postavitev revizorja na skupščini družbe pravilno podal, ta pa je ne bi uvrstila na dnevni red skupščine in o njej odločila.
Če je družba uvrstila dodatno točko na dnevni red skupščine, je bila z njo seznanjena. Tedaj je bil s tem seznanjen poslovodni organ. Ni mogoče, da bi bila ista oseba v vlogi poslovodne funkcije seznanjena z neko informacijo, v vlogi družbenika pa ne bi bila seznanjena. Če družba ne bi bila seznanjena s pravočasnim predlogom za dopolnitev dnevnega reda, točke ne bi uvrstila na dnevni red in družbenika ne bi soglašala z njeno obravnavo ter z glasovanjem o nasprotnem predlogu.
Že ugotovitev, da je poslovno odvisen subjekt diktiral pogodbene pogoje glavnemu sopogodbeniku, je neločljivo povezana s potencialno škodljivim poslom.
Ravno v odstopu dobička v škodo družbe in družbenikov, se pravi v ustvarjanju neprimerno manj dobička, kot če bi nasprotni udeleženec posloval po tržnih principih in s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, je razlog za sum, da je prišlo do oškodovanja.
Ugovorne navedbe o neprejemu celotnega zatrjevanega zneska posojila, o oderuških obrestih in o ničnosti sklenjene pogodbe je sodišče pravilno in obrazloženo zavrnilo s sklicevanjem na načelo stroge formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov.
Za obveznost dolžnice kot subsidiarne porokinje velja dveletni zastaralni rok po drugem odstavku 1034. člena OZ. Upnik je uveljavljal pretrganje dveletnega zastaralnega roka z dolžničinimi delnimi plačili, kot izhajajo iz tabele, ki jo je priložil že k predlogu za izvršbo, dolžnica pa je šele v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor navedla, da naj bi bila ta plačila izvedena na račun notarskega zapisa SV 002 in ne na račun njene poroštvene obveznosti. Dolžnica bi morala te navedbe podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj gre za dejstva, ki so ji bila poznana že takrat (upnik je namreč dinamiko delnih plačil pojasnil že v predlogu za izvršbo in bi dolžnica že takrat lahko oziroma morala uveljavljati, da se plačila nanašajo na drugo terjatev). Posledično je dolžnica s temi navedbami prekludirana.
Stranka mora kršitev določb postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker je upnik že v predlogu za izvršbo kot prilogo le-tega določno označil tabelo plačil, je bilo dolžnici že ob prejemu sklepa o izvršbi, katerega sestavni del je tudi predlog, znano, da so bile k predlogu priložene tudi priloge. V kolikor ji te priloge res niso bile vročene skupaj s sklepom o izvršbi, bi dolžnica morala to uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Za terjatve, ugotovljene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, velja desetletni zastaralni rok, ki v konkretnem primeru še ni potekel.
ZFPPIPP člen 400, 400/4, 400/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - pritožba dolžnika - preizkusno obdobje - obrazložitev odločitve - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da odločitve ni obrazložilo. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo vse odločilne razloge za uporabo določbe četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče določi preizkusno obdobje na podlagi mnenja upravitelja in ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj, ter ob upoštevanju razlogov za njegovo insolventnost.
Ker je sodišče prve stopnje določilo preizkusno obdobje v okviru iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.
Opis ne izkazuje kakršnegakoli kazensko pravno relevantnega postopanja obdolženca v smislu preslepitve predstavnikov oškodovane zavarovalnice, zato ravnanje obdolženca, kot je opisano, nima vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja in gre samo za neizpolnitev civilne zaveze.
Pojem takojšnje izpolnitve je potrebno tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak kasneje, s tem da v vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha v pravdi, ter tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa vidik potrebnosti stroškov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019840
ZDR člen 182, 182/1.. ZDR-1 člen 177.. OZ člen 131, 352.
odškodninska odgovornost delavca - bodoča škoda - sukcesivno nastajajoča škoda - zastaranje
Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva - ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Bistveno je, da je škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale.
Ker ni šlo za razpolaganje s substanco zapuščine, s temeljnimi sestavinami zapuščine oziroma za izvrševanje vseh upravičenj, ki izvirajo iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, pač pa zgolj za razpolaganje s sorazmerno majhnim delom zapuščine le za pogrebne stroške (kar je dolg zapuščine) in za pokritje mesečnih tekočih stroškov, kar pa sodi k ukrepom za ohranitev zapuščine oziroma ukrep tekoče uprave v smislu drugega odstavka 135. člena ZD, se je vdova dediščini lahko odpovedala.
pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - obličnost pogodbe
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ob zatrjevanem pravnem temelju, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve po 433. členu OZ odločilno ali je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali posamezni del na pogodbeni podlagi. Pri tem je nadalje odločilno, da ne zadošča zgolj ustna pogodba, ampak mora biti prenos premoženja izkazan z ustrezno pisno pogodbo.
Določba 433. člena OZ v celoti kot glasi nedvomno zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar logično izhaja iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev ″pogodbeno določilo″ pomeni, da gre za nekaj, kar je zapisano.
Določba 433. člena OZ je namenjena varstvu upnikov, ki imajo terjatve iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem. Ker je v primeru, ko pride do prenosa premoženja med gospodarskimi subjekti, zagotovljeno varstvo upnikov po specialnih določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v poglavju o združitvah in delitvah, potem se upnik ne more uspešno sklicevati na določbo 433. člena OZ kot pravno podlago za plačilo svoje terjatve. Da pa bi šlo pri domnevno prenesenem premoženju za stvarni vložek v toženo stranko, tožeča tudi ni zatrjevala in ker ZGD-1 v takšnem primeru upniku terjatve ne zagotavlja posebnega varstva, bi se smel sklicevati na določbo 433. člena OZ3, vendar pa je tudi za stvarno pravni vložek bistveno, da se njegov obseg in realizacija ugotovi s pisno pogodbo in ne zadošča le ustni prenos premoženja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Iz določbe 125. člena ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
V odpovedi je toženka navedla, da tožnik dela ni ustrezno opravljal. Konkretizirano mu je očitala, da je na delo prihajal z zamudo, z dela pa je odhajal predčasno, z opravičilom ali brez, v večini primerov pa brez vnaprejšnjega obvestila ali prošnje po odobritvi; da kljub navodilom, da mora v evidencah tožene stranke beležiti svoje delo, tega ni izpolnjeval; da ni dosegel rezultatov, ki so bili pričakovani na delovnem mestu tržnika; da pri delu ni bil učinkovit; da je bil počasen pri delu z računalnikom. Direktor tožene stranke, ki je spremljal tožnikovo delo v poskusnem obdobju, je tožnikovo delo ocenil kot neuspešno. Podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu je bila utemeljena, zato mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
poslovna sposobnost - omejena poslovna sposobnost - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - postopek osebnega stečaja - izjava volje poslovno nesposobne osebe
Pritožba, ki jo vloži poslovno omejeno sposobna oseba, ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov (je neupoštevna).
položaj in pristojnosti upravitelja - stečajni upravitelj - stečajni dolžnik - prodaja dolžnikovega premoženja - sklep o prodaji - ugovor upnika - ugovor zoper sklep o prodaji
V pritožbi zoper sklep pritožnik nasprotuje obravnavi njegovega ugovora zoper sklep o prodaji kot ugovora upnika. Meni, da bi ga moralo sodišče obravnavati kot ugovor bivšega zakonskega partnerja stečajne dolžnice in slediti njegovemu predlogu, da se mu določi razumen rok, da z zemljišča stečajne dolžnice odpelje predmete, ki jih ne more kar čez noč odpeljati na drugo lokacijo.
Pritožnik bi se moral s predlogom, da ima še nekaj časa stvari spravljene na zemljišču, ki se prodaja, obrniti najprej na upravitelja. Sodišče namreč v stečajnem postopku s sklepom odloči o konkretnem predlogu stečajnega upravitelja, ki ga le ta predlaga sodišču v odločitev kot organ stečajnega postopka.
sodna ureditev meje - javno dobro - katastrski elaborat - izvajanje katastrskih vpisov - pravica stranke do sodelovanja v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodna praksa je enotna, da je treba iz navedenih razlogov pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - dobroverna posest - zakonita posest - priposestovalna doba - začetek teka priposestvovalne dobe - družbena lastnina - pravica uporabe - gradnja na tujem svetu - gradbeni objekt
Stanovalci so skupaj odkupili cestno zemljišče kot celoto po sorazmernih idealnih delih. S tem je tožena stranka na stanovalce prenesla pravico (so)uporabe na tedanji parceli 711/9, ki je bila v družbeni lastnini. V prejšnjem družbenoekonomskem sistemu je bil takšen soobstoj več pravic uporabe mogoč.
Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina.
Kamnita škarpa in tlakovci ne predstavljajo zgradbe oziroma gradbenega objekta v smislu določb ZTLR o gradnji na tujem svetu.