Pojem takojšnje izpolnitve je potrebno tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak kasneje, s tem da v vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških.
Sodišče prve stopnje je za razveljavitev plačilnega naloga z dne 13. 9. 2018 imelo pooblastilo v zakonu. ZST-1 namreč v petem odstavku 34.a člena določa, da če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena tega zakona razveljavi. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena.
pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - obličnost pogodbe
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ob zatrjevanem pravnem temelju, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve po 433. členu OZ odločilno ali je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali posamezni del na pogodbeni podlagi. Pri tem je nadalje odločilno, da ne zadošča zgolj ustna pogodba, ampak mora biti prenos premoženja izkazan z ustrezno pisno pogodbo.
Določba 433. člena OZ v celoti kot glasi nedvomno zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar logično izhaja iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev ″pogodbeno določilo″ pomeni, da gre za nekaj, kar je zapisano.
Določba 433. člena OZ je namenjena varstvu upnikov, ki imajo terjatve iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem. Ker je v primeru, ko pride do prenosa premoženja med gospodarskimi subjekti, zagotovljeno varstvo upnikov po specialnih določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v poglavju o združitvah in delitvah, potem se upnik ne more uspešno sklicevati na določbo 433. člena OZ kot pravno podlago za plačilo svoje terjatve. Da pa bi šlo pri domnevno prenesenem premoženju za stvarni vložek v toženo stranko, tožeča tudi ni zatrjevala in ker ZGD-1 v takšnem primeru upniku terjatve ne zagotavlja posebnega varstva, bi se smel sklicevati na določbo 433. člena OZ3, vendar pa je tudi za stvarno pravni vložek bistveno, da se njegov obseg in realizacija ugotovi s pisno pogodbo in ne zadošča le ustni prenos premoženja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017553
OZ člen 619, 648. ZPP člen 285, 287, 287/2.
podjemna pogodba - vsebina obveznosti - končni rezultat - končanje posla - obligacija končnega rezultata - odstop naročnika od pogodbe - prenehanje pogodbe po volji naročnika - odstopna pravica - pravica do plačila - sodba presenečenja - breme dokazovanja - drugačna pravna presoja dejanja - materialno procesno vodstvo - enakost orožij med strankama - zavrnitev dokaznih predlogov - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika.
Podjemnik nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.
Glede na pojasnjeno zato v obravnavani zadevi ni odločilno, da je tožeča stranka z rešitvijo, ki jo je toženi zagotovila do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, omogočila poslovanje v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kot tudi ne, da je to rešitev tožena stranka uporabljala, pač pa je odločilno, da sta obe stranki šteli, da omenjena rešitev ne ustreza končni rešitvi v smislu predmetne podjemne pogodbe.
Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega (tožene stranke) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.
Za sodbo presenečenja bi šlo, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“ in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti, porušeno pa bi bilo tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - sodna razveza - rok za vložitev tožbe
Tožena stranka je tožnici že vabilo na zagovor vročala na napačen naslov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je že sama nepojasnjena odsotnost (sploh daljša kot je bila tožničina - od 11. 7. 2017 do podaje odpovedi 12. 9. 2017) razlog, zaradi katerega bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor.
Tožena stranka v izredni odpovedi ni v ničemer utemeljila pogoja za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tega tudi kasneje ni pojasnila ali dokazovala.
Delavec resda ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas, kar pa še ne pomeni, da je potrebno tožnici onemogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 7. 2017, ampak ji je (z vsemi pravicami iz delovnega razmerja pri toženi stranki) trajalo do 8. 1. 2018. Četudi sodišče tožnici, ker je od 9. 1. 2018 zaposlena pri drugem delodajalcu, od tega datuma dalje pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki in tudi ne pravic iz delovnega razmerja (izmed teh je za delavca najpomembnejša pravica do plače), pa je toženi stranki vendarle tudi za čas od 9. 1. 2018 dalje naložilo plačilo razlike med plačo pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. S tem v zvezi je pritožba utemeljena. V času zaposlitve pri novem delodajalcu namreč delavcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu.
ZSReg člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/1-6, 8, 8/5, 34, 35, 35/2, 35/3. ZGD-1 člen 10a.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register - vpis spremembe družbenika v sodni register - vpis izbrisa odsvojitelja poslovnega deleža - omejitve za pridobitev statusa družbenika - načelo publicitete
Pri družbi z omejeno odgovornostjo je skladno s 6. točko prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZSReg obvezen podatek, ki se vpisuje v sodni register, tudi podatek o njenih družbenikih. To velja tako v primeru ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo kot tudi v primeru kasnejše spremembe družbenikov. Z obligatornostjo vpisov posameznih podatkov v sodni register kot javne knjige se namreč zagotovi objava tistih podatkov pri subjektu vpisa, ki so pomembni za pravni promet.
To pomeni, da pri d.o.o. v nobeni fazi (ustanovitve niti kasnejše spremembe) vpisa v sodni register ne sme priti do situacije, ko bi bil nek relevanten podatek za vpis v sodni register izbrisan, ne da bi bil hkrati vpisan nov podatek. Tak je tudi primer vpisa družbenika in njegovega 100 % poslovnega deleža v primeru odsvojitve poslovnega deleža.
Pritožbeno naziranje je zmotno, kolikor meri na določbo 312. člena OZ, ki določa, da se v poslovnih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankami, saj tožena stranka ni trdila, da je stanovanja, katerih lastnica je in za katere je tožeči stranki kot upravniku , plačevala stroške, vezane na lastništvo, tržila in s tem ustvarjala profit in šele tedaj bi se tožena stranka kot lokalna skupnost lahko štela kot gospodarski subjekt v smislu 13.člena OZ in zgolj gospodarski subjekti se smejo sklicevati na uporabo poslovnih običajev , uzanc in poslovne prakse. Vendar tudi poslovni običaji, uzance in poslovna praksa sami po sebi ne pripeljejo do spremembe pogodbenih strank, kot to zmotno meni pritožba, saj so določbe OZ in uzanc, običajev ter poslovne prakse v razmerju prirejenosti in okoliščine konkretnega primera morajo ob upoštevanju običajev, uzanc in poslovne prakse pripeljati do drugačne ureditve kot jo določa OZ.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Obe terjatvi delavcu pripadata na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 v primeru izredne odpovedi delavca, v kolikor je izredna odpoved podana zaradi razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR-1. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je tožnica izredno odpoved podala ob predhodnem opominu na izpolnitev obveznosti in o tem obvestila pristojni inšpektorat. Ker toženka obveznosti ni izpolnila, je tožnica v predpisanem roku podala izredno odpoved, kot je določeno v drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Odpoved je podala iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnice podana zakonito, posledično je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Z utemeljenimi razlogi lahko njihovo izvedbo zavrne. Eden od takšnih utemeljenih razlogov je, da stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda dovolj konkretnih trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale.
sodna ureditev meje - javno dobro - katastrski elaborat - izvajanje katastrskih vpisov - pravica stranke do sodelovanja v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodna praksa je enotna, da je treba iz navedenih razlogov pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.
plačilo razlike plače - določitev količnika - izobraževanje - akreditacija - visokošolska dejavnost
Sporni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov. Ker je bil sporni program akreditiran, kar med strankama ni sporno, zavod pa ne, izobraževanje ni javno veljavno.
sodna pristojnost slovenskega sodišča - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - spori iz družinskega razmerja - skupno prebivališče - stalno prebivališče - stalno prebivališče otroka - začasno prebivališče - tuje državljanstvo - tuje državljanstvo zakoncev - državljanstvo otrok - sedež in prebivališče pravdnih strank
Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, imata državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče.
Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. Sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča.
izdaja začasne odredbe v sporu iz družinskopravnih razmerij - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - pravica do stikov - omejitev stikov - stiki pod nadzorom - največja otrokova korist
Pravica do stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka. Vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Stike legitimira v prvi vrsti otrokova korist, zato sodišče lahko pravico staršev do stikov omeji, če pomenijo za otroka psihično obremenitev, ali če se z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.
odškodninska odgovornost služb, ki opravljajo komunalno dejavnost - protipravno ravnanje - nezavarovan jašek na pločniku - padec v nezavarovan jašek - denarna odškodnina - višina nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - strah
Trajanje in intenzivnost strahu sta temeljni merili za odmero odškodnine, saj sodišče za strah praviloma prisodi odškodnino, če je ta intenziven in traja dalj časa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00018827
ZZZDR člen 3, 51, 56, 63. ZFPPIPP člen 261, 302, 302/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj terjatve - solidarna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - učinkovanje sodbe zoper drugega zakonca - solidarni dolžnik - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - prenehanje zakonske skupnosti - razpad življenjske skupnosti - prenehanje terjatve zaradi pobota - učinek začetka stečajnega postopka - stečajni dolžnik - priznana terjatev v stečajnem postopku - izostanek dokazne ocene - izostanek obrazložitve - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Podjem lekarne je nastal in se razvijal v času zakonske zveze toženca in S. S., z delom vsaj enega od zakoncev, zato vložek posebnega premoženja lahko vpliva le na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranja pa položaja posebnega premoženja in tudi ne vpliva na višji delež na posameznem premoženju.
Ker je terjatev tožnice nastala v času formalnega obstoja zakonske zveze, je dokazno breme, da je zakonska skupnost dejansko prenehala, v celoti na tožencu. Gre za izjemo od ureditve režima zakonske zveze, kot jo opredeljuje ZZZDR, ki jo je treba obravnavati restriktivno.
Toženec svoji odgovornosti za vtoževano obveznost nasprotuje tudi iz razloga, ker naj bi terjatev tožnice prenehala zaradi zakonskih učinkov začetka stečajnega postopka. Po določilu 261. člena ZFPPIPP veljata namreč terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika za pobotani, če ne gre za terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. V takšnem primeru stečajni upnik terjatve ni dolžan prijaviti v stečajnem postopku. V obravnavani zadevi iz predloženih listin izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki ji stečajni upravitelj ni nasprotoval, prerekal pa jo je drug upnik, in sicer družba C., d. o. o., katere družbenik je (v postopku neprerekano) tudi toženec. Omenjena družba je bila napotena, da v roku 30 dni vloži tožbo na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve po drugem odstavku 302. člena ZFPPIPP. V postopku je bilo neprerekano, da takšne tožbe napoteni upnik ni vložil, zato terjatev po četrtem odstavku citiranega člena velja za priznano. To izključuje tezo, da je prenehala s pobotom. Tako ugotovljeno terjatev je stečajni upravitelj dolžan upoštevati pri glavni razdelitvi ter je upnik pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase. Ugovor toženca o zakonskem pobotu je tako neutemeljen iz že omenjenega razloga.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - predsednik uprave - poslovodna funkcija - delniška družba - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - individualna pogodba o zaposlitvi - predhodno vprašanje - ničnost sklepa - odpoklic s funkcije
Višje delovno in socialno sodišče je v podobnih primerih odločilo, da ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi po 73. členu ZDR‑1 določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo ničnosti sklepa o odpoklicu kot predhodno vprašanje, saj rešitev tega vprašanja, tudi če bi se ugotovilo, da je sklep o odpoklicu ničen, ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča prve stopnje.
Pojem takojšnje izpolnitve je potrebno tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak kasneje, s tem da v vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha v pravdi, ter tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa vidik potrebnosti stroškov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00017966
URS člen 23, 25, 39. OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/1.
objava članka - predlog za izdajo začasne odredbe - kršitev osebnostnih pravic - kršitev pravice do časti in dobrega imena - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - javna oseba - ureditvena začasna odredba - odstranitev objave
Od tožene stranke, ki je z obravnavanim člankom uresničevala svobodo izražanja, ni treba zahtevati dokaza resničnosti, ampak zadošča, da je imela v trenutku njegove objave upravičen razlog verjeti v resničnost objavljenih informacij.
Dopustno je poročanje o vloženi kazenski ovadbi zaradi dejanj, povezanih s porabo proračunskih sredstev, in ne šele o pravnomočni obsodilni sodbi.
Zagovornikom ni bila dana možnost, da se seznanijo z vsem gradivom (predvsem z izjavo predsednika senata, dano na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP), ki bi lahko vplivalo na njihov pravni položaj, in se do njega opredelijo, s takšnim postopanjem pa jim je predsednik sodišča odvzel možnost sodelovanja v postopku kaznovanja z denarno kaznijo in posledično kršil njihovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.