ZZZDR člen 106, 106/5. ZPND člen 3, 3/2, 3a. ZIZ člen 272.
pogoji za izdajo začasne odredbe - pravica do stikov otroka s starši - odvzem pravice do stikov z otrokom - omejitev pravice do stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - nasilje nad otrokom
Ena od ključnih nalog države je, da otroke zaščiti pred vsakršnim nasiljem in jim zagotovi razvoj v varnem okolju. Zakon izrecno prepoveduje vsako telesno kaznovanje otrok. Vsaka oblika izkazovanja fizične ali psihične moči odrasle osebe nad otrokom kot vzgojne metode je nesprejemljiva in nedopustna, ker so posledice, ki jih utrpi ob tem otrok, nepopravljive za njegov nadaljnji razvoj. Dokazano namreč je, da vsako nasilje, tako telesno kot katerokoli drugo, škodljivo vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti. S telesno kaznijo se namreč vzgaja otroka v nesamozavestno odraslo osebo, ki bo kasneje v življenju zaradi privzgojenega vzorca vedenja v družini pogosteje tudi sam posegal po tepežu kot vzgojni metodi svojih otrok.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - darilo, dano enemu od zakoncev
Četudi bi tožnica dokazala, da je do nakupa zemljišča 12. 12. 2000 pridobila in tudi prihranila 75.000,00 USD kot doto in nato pridobila še v letu 2001 225.000,00 USD kot doto, ali kot dediščino, ali kot darilo (tožnica je vse te tri možne pravne naslove navajala v svoji trditveni podlagi), dne 12. 12. 2000 kupljena sporna nepremičnina in nato do leta 2009 zgrajena stanovanjska hiša glede na pridobljena zneska namenskega kredita za gradnjo v letu 2001 in 2003 in tudi porabljena za gradnjo, sporna nepremičnina ne more predstavljati posebnega premoženja tožnice.
Ravnanje po 104. členu SZ-1 ni obveznost občine (tožnice), pač pa le možnost (za toženko). Občine v opisano ravnanje ni mogoče prisiliti. Če tožnica ni tako ravnala, ima, če ni pogojev po prvem odstavku 104. čl. SZ-1, in toženka jih ne izkazuje, pravico zahtevati odpoved najemne pogodbe in posledično izpraznitev stanovanja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 112, 112/1, 112/1-2, 207, 207/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sindikalni zaupnik - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Določba 207. člena ZDR-1 pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki pri delodajalcu uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1. Natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno varstvo, je prepuščena dogovoru med sindikatom in delodajalcem. Glede na ugotovitev, da toženka in sindikat takega dogovora nista sklenili, tožnik varstva pred odpovedjo ni užival. Pritožba zmotno trdi, da tožnik kot edini sindikalni zaupnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo že na podlagi 112. člena ZDR-1. ZDR-1 v tem določilu res določa, da delodajalec voljenemu ali imenovanemu sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar okoliščina, da zakon uporablja ednino, ne pomeni, da varstvo uživa najmanj en sindikalni zaupnik oziroma zagotovo sindikalni zaupnik, ki je edini kot tak izvoljen oziroma imenovan, ne glede na to, ali je bil z delodajalcem sklenjen dogovor o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo, saj je obe določbi, 112. in 207. člena ZDR-1 potrebno brati skupaj.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - takojšen umik - paricijski rok
Ne drži, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka. V predmetni zadevi je potrebno o stroških postopka odločiti tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, vendar tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa nekaj mesecev kasneje, v vmesnem času pa niso bila opravljena procesna dejanja, v zvezi s katerimi bi strankam nastali dodatni stroški postopka. V zvezi s presojo, kaj pomeni "takoj" po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni relevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1.
Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo 20 točk za obvestilo stranki in 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti. Glede na določbe OT namreč ne gre za samostojno storitev za katero bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT, kar izhaja tudi iz sodne prakse.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - pravica do izjave - pravica do izjave glede pravno pomembnega dejstva - izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o izločitvi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Okoliščina, ali je toženec s sklenitvijo prodajne pogodbe (po prenehanju življenjske skupnosti) zgolj „dokončal“ posel, ki sta ga s tožnico (na podlagi soglasne odločitve o skupnem nakupu stanovanja) začela v letu 2007 (torej v času življenjske skupnosti), in ali je slednja sredstva, ki so predstavljala njeno posebno premoženje, vložila v nakup stanovanja, ki naj bi bilo skupno, za presojo narave premoženja še zdaleč ni nerelevantna. Ker gre dejansko za ključen del tožničinih navedb, slednja v pritožbi utemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje do njihovega pomena (neupravičeno) ni ustrezno opredelilo.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 346, 346/3. ZPSto-2 člen 43, 43/2.
nepravilna vročitev - vročanje v hišni predalčnik - neuporaben hišni predalčnik - obvestilo o pošiljki - fikcija vročitve - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Pismonoša je ravnal pravilno, ko je obvestilo o pošiljki pustil na vratih stanovanja, in ne v hišnem predalčniku. Vendar v nadaljevanju ni ravnal pravilno, ko po izteku roka pisanja ni pustil v predalčniku, ker ga je napačno štel za neuporabnega iz razloga, ker na njem ni bilo vidnega toženčevega priimka. Pri enostanovanjskih hišah, za kar v tem konkretnem primeru nedvomno gre, ni nujno, da bi imel hišni predalčnik označen priimek in je lahko uporaben tudi, če priimka na njem ni.
zavrženje revizije - potek roka za vložitev revizije
Zoper pravnomočno sodbo, izdano v socialnih sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (4. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 367. člena ZPP). Iz povratnice v sodnem spisu izhaja, da je bila pravnomočna sodba tožniku vročena 12. 3. 2018. To pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev revizije v konkretnem primeru iztekel 11. 4. 2018. Tožnik je vložil revizijo priporočeno po pošti 19. 4. 2018, zato je bilo treba revizijo zavreči kot prepozno.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tudi to, da imajo pripadniki v času misije zaradi specifik življenja in bivanja na misiji določeno višjo plačo, ne izključuje pravice do tedenskega počitka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019284
OZ člen 18, 51, 51/1, 58, 104, 352. ZOR člen 1035, 1065. ZPP člen 11, 287, 287/2.
kršitev pogodbe - privolitev v napako - pravilo volenti non fit iniuria - zastaranje - zavrnitev dokaznega predloga - načelo ekonomičnosti postopka - pogodbena odškodninska odgovornost - kreditna pogodba - pogodba o denarnem depozitu - obličnost - načelo afirmacije pogodb - teorija o realizaciji pogodbe - konkludentna ravnanja - gradbeno dovoljenje - izpolnitev z zamudo
Pisnost pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost ter veljavnost njenih kasnejših sprememb.
Sklenjena ustna pogodba ali konkludentna dejanja sta dva različna instituta, pri čemer je iz obrazložitve sodišča prve stopnje nedvomno jasno, da je v predmetni zadevi šlo za konkludentna ravnanja strank in ohranitev spremenjene pogodbe v veljavi na podlagi teh ravnanj.
Do nepravilnega ravnanja s strani tožene stranke pri izplačevanju kredita je sicer res prišlo, vendar je v takšno nepravilno izpolnitev tožeča stranka privolila oz. je z njo soglašala, s čimer je bila kršitev sanirana.
O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.
Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet, medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne. Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00017658
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15. ZD člen 177.
določitev pristojnosti - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - stvarna pristojnost - preizkus pristojnosti - čezmejno dedovanje - mednarodni element - običajno prebivališče - običajno prebivališče zapustnika
Sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o dedovanju zapustničinega premoženja, ker zapustničino običajno bivališče ni bilo v Republiki Sloveniji.
BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah 333. in 343. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni s tem zakonom določen kakšen drug rok. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo, saj je bila pritožba vložena dne 16. 3. 2018 zoper sodbo vročeno tožniku dne 29. 8. 2017, prepozna.
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo skladno s prvo alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, zaradi česar ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v BIH in na Hrvaškem. Glede na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v takšnih primerih že večkrat zavzelo, je lahko ocena dela zmožnosti v Sloveniji v primerjavi z ocenami v drugih državah drugačna. Izvedenski organi namreč podajajo mnenja oziroma presojajo zmožnost za delo zavarovancev skladno s pravili slovenske medicinske doktrine in slovenskimi predpisi. Zaradi razlik v predpisih ob enakem zdravstvenem stanju posledično lahko pride do razhajanj v oceni invalidnosti ter posledično do drugačnih odločitev glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja.