Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.
Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne.
Ob podani navzven zaznavni izjavi - konkretnem pogodbenem besedilu, bi upoštevanje zgolj volje ene stranke (zoper razumno razlago zunanje izjave), porušilo pravno upoštevno razmerje med pogodbeno voljo in pogodbeno izjavo. Ugotovitev subjektivne volje (predstave) zgolj ene pogodbene stranke tudi ne bi mogla doseči končnega cilja pogodbene razlage po metodi iz drugega odstavka 82. člena OZ - to je ugotovitve skupnega namena pogodbenikov.
ZASP člen 81, 81/1, 168. ZPP člen 184, 184/1, 184/3, 185, 286.
avtorsko pravo - računalniški program kot avtorsko delo - dovoljenje za uporabo avtorskega dela - civilna kazen - običajen avtorski honorar - sprememba tožbe - sprememba istovetnosti denarnega zahtevka - druga pravna podlaga - prekluzija dejstev in dokazov
Uveljavljanje (po višini enakega) tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi sicer samo po sebi še ni sprememba tožbe, a v primeru, ko so tudi trditve (v pretežni meri) druge, gre v resnici za spremembo tožbe.
Sprememba tožbe je dovoljena do konca glavne obravnave. Prekluzija (286. člen ZPP) je ne zadene.
Skladno z 20. točko prvega odstavka 15. člena zavarovanci sami plačujejo prispevke. Ker tožnik prispevke za zdravstveno zavarovanje ni plačal, je v tem primeru tožena stranka v določbi 58. člena ZZVZZ v zvezi z 59. členom istega zakona ter ob uporabi ZDavP-2 imela ustrezno pravno podlago, da od tožnika zahteva plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 346, 346/3. ZPSto-2 člen 43, 43/2.
nepravilna vročitev - vročanje v hišni predalčnik - neuporaben hišni predalčnik - obvestilo o pošiljki - fikcija vročitve - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Pismonoša je ravnal pravilno, ko je obvestilo o pošiljki pustil na vratih stanovanja, in ne v hišnem predalčniku. Vendar v nadaljevanju ni ravnal pravilno, ko po izteku roka pisanja ni pustil v predalčniku, ker ga je napačno štel za neuporabnega iz razloga, ker na njem ni bilo vidnega toženčevega priimka. Pri enostanovanjskih hišah, za kar v tem konkretnem primeru nedvomno gre, ni nujno, da bi imel hišni predalčnik označen priimek in je lahko uporaben tudi, če priimka na njem ni.
zavrženje revizije - potek roka za vložitev revizije
Zoper pravnomočno sodbo, izdano v socialnih sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (4. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 367. člena ZPP). Iz povratnice v sodnem spisu izhaja, da je bila pravnomočna sodba tožniku vročena 12. 3. 2018. To pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev revizije v konkretnem primeru iztekel 11. 4. 2018. Tožnik je vložil revizijo priporočeno po pošti 19. 4. 2018, zato je bilo treba revizijo zavreči kot prepozno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016820
ZPP člen 337, 337/1, 425. SPZ člen 32. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
posest - motenje posesti - spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - nedovoljene pritožbene novote - sestavina stvari - samostojna stvar - sprememba tožbe - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - težko nadomestljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Tožnica ni verjetno izkazala, da bi morala stroje kupiti ali najeti, ker bi bilo sicer onemogočeno njeno poslovanje; izkazan je nekoliko manjši obseg dohodka, tega pa bo v primeru, da se bo pokazalo, da je ta izpad posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, imela možnost uveljavljati z zahtevkom za povrnitev škode.
Sodišče prve stopnje je glede na to, da je postopalo v skladu ZDSS-1 in ZPP, tožnica pa tožbe v postavljenem roku ni popravila, pravilno tožbo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP zavrglo.
SPZ člen 42. ZDen člen 66, 66/2, 66/3. ZUP člen 224, 281.
pridobitev lastninske pravice z upravno odločbo - denacionalizacijska odločba - ničnost denacionalizacijske odločbe - dokončnost odločbe - deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo - aktivna legitimacija
Denacionalizacijska odločba s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, je bila (tudi) v tem obsegu izrečena za nično z odločbo upravne enote, pri čemer je bila pritožba zoper njo zavrnjena in je torej odločba že postala dokončna. S tem pa so bili odstranjeni njeni učinki. Tako kot je tožnica lastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločitve o njeni ničnosti, tudi izgubila. Gre namreč za poseg v pridobljeno pravico z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta. Šteti torej je, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine, zato tudi ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo zoper toženca, niti ni upravičena za uveljavljanje uporabnine.
Dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, je bila odpravljena (izrečena za nično) v postopku, določenem z zakonom, zato tudi ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah 333. in 343. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni s tem zakonom določen kakšen drug rok. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo, saj je bila pritožba vložena dne 16. 3. 2018 zoper sodbo vročeno tožniku dne 29. 8. 2017, prepozna.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - skrajšani kazenski postopek - izločitev dokazov v skrajšanem postopku - dopustnost pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov
V kolikor je predlog za izločitev dokazov v skrajšanem postopku podan pred začetkom glavne obravnave, je zoper sklep tako v primeru ugoditve in izločitve dokazov kot v primeru zavrnitve predloga za izločitev dokazov dopustna pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Temeljne določbe so namreč v drugem in tretjem odstavku 83. člena ZKP.
Neutemeljeno je stališče, da edina družbenika ne moreta biti hkrati izključena iz družbe, kar bi pomenilo, da je družba brez družbenikov, in da naj bi bilo v nasprotju z zakonom. Materialno pravo rešuje tudi to skrajno možnost v zadnji alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.
Združevanje pravd v skladu s 300. členom ZPP je stvar materialnega vodstva sodišča prve stopnje in zavrnitev predloga za združitev ni razlog za izločitev sodnice po šesti točki 70. člena ZPP.
Višina škode v postopku ugotavljanja razlogov za izključitev družbenika sama po sebi ni bistvena, saj ne gre za odškodninski spor. Tretji odstavek 501. člena ZGD-1 razlogov ne opredeljuje, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito in nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki, ne glede na krivdo kogarkoli, obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. V ta okvir je mogoče šteti tudi dejstva, ki ne učinkujejo neposredno v družbi, vendar se njihove posledice v družbi vseeno lahko čutijo.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - obseg tožbenega zahtevka - vsebina tožbenega zahtevka - nedoločen in nejasen izrek - odstranitev stvari - odstranitev gradbenega materiala - delno zavrženje tožbe - poziv na popravo tožbe - dopolnitev tožbe - neodprava
Izrek sodbe mora biti sam po sebi tak, da je razumljiv in da je (vsakomur) jasno, kaj se toženi stranki s sodbo nalaga. Odsotnost podatkov o legi in obsegu nasutja, ki ga je treba odstraniti, ohranja nejasnost zahtevka.
Kljub ugotovitvam sodišča prve stopnje, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do posestnega varstva po 33. členu SPZ, je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da bi zaradi vzpostavitve nove življenjske skupnosti toženca z drugo partnerko prišlo do kršitve njune ustavno zajamčene pravice do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Takšno odločitev je sprejelo neutemeljeno, saj toženec v svoji trditveni podlagi ni navedel, da v stanovanjski hiši živi z novo partnerko (o tem je izpovedal zgolj ob zaslišanju), prav tako se tudi ni skliceval, da bi mu bila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kršena njegova pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
Pogodbene stranke so pri sklepanju pogodb morale paziti, da družbena lastnina s pogodbama ne bi bila oškodovana in torej izhajati ne le iz ekvivalence položaja pravnega prednika toženk pred in po sklenjenih pogodbah, ampak tudi iz ekvivalence medsebojnih obveznostih in pravic pogodbenih strank. Ta pa je narekovala, da se zaveza Občine in D. o neodpovedljivosti veže na neko predvidljivo okoliščino oziroma določljivo dobo upravičenja, temu pa je zadoščeno, če je to upravičenje vezano na konkretno osebo. V nasprotnem primeru o ekvivalenci ne bi mogli več govoriti.
uporabnina - nadomestilo koristi od uporabe tuje stvari - neupravičena pridobitev - višina uporabnine - vrednost nepremičnin - dokazovanje z izvedencem - podatki gurs - vlaganja v nepremičnino - pridržna pravica - plačilo uporabnine - deljive obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - trditvena in dokazna podlaga
Morebitna pogajanja med pravdnima strankama o odlogu izročitve nepremičnin (ta trditev sicer prav tako kaže, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v celoti) v ničemer niso vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi. Enako velja za zatrjevano pridržno pravico prvega toženca, že zato, ker pridržna pravica ne daje nobenega upravičenja za uporabo oziroma ekonomsko izkoriščanje pridržane stvari.
Vrednosti nepremičnin po podatkih GURS niso tržne vrednosti (kar je sodni izvedenec pojasnil), zato nimajo nobenega pomena za primerjavo z vrednostmi spornih nepremičnin, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Izvedensko mnenje A. A. z dne 20. 4. 2010 nima pomena za to zadevo, saj je bilo izdelano v drugi zadevi, razen tega pa je izvedenec mag. B. B. pojasnil svoje stališče do cenitve A. A. (tudi) v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 5. 2017 (zakaj je prišlo do razlik med vrednostmi zemljišč in zakaj je preračun A. A. nepravilen), toženca pa na ta odgovor sodnega izvedenca nista podala argumentiranih pripomb.
Zatrjevana vlaganja prvega toženca v sporne nepremičnine ne vplivajo na odločitev o višini uporabnine. Po obsegu oziroma vrednosti sploh niso opredeljena, ne glede na to pa morebitna vlaganja brez soglasja tožnikov ne bi mogla spremeniti solastniških razmerij na teh nepremičninah. Rezultat domnevnih vlaganj oziroma morebitna povečana vrednost nepremičnin pripada njihovim (so)lastnikom. Toženca tudi nista uveljavljala nobenega zahtevka ali pobotnega ugovora iz tega naslova, zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem vlaganj.
Toženca nista nerazdelno odgovorna za plačilo uporabnine, saj gre za deljivo obveznost (prvi in drugi odstavek 393. člena OZ), tožnika pa nista podala trditev, ki bi utemeljevale solidarno obveznost tožencev. Njuna obveznost se zato deli med njima na enaka dela.
Delitev uporabnine na enaka dela bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožnika imela enaka solastniška deleža na vsaki nepremičnini, vendar pa takšna situacija ni podana.
delitev solastnega premoženja - zakonski pogoji - zakonski kriteriji - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev nepremičnin - fizična delitev z izplačilom razlike v vrednosti - upravičeni interes - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve - pripadajoče zemljišče - ustanovitev stvarne služnosti po uradni dolžnosti
Sodišče mora pri fizični delitvi nepremičnin upoštevati, kateri od solastnikov izkazuje večji upravičen interes, da bi prejel posamezno stvar v naravi. Interes se ugotavlja glede na dosedanjo rabo stvari, potrebe solastnikov in velikost solastninskih deležev.
Na možnost fizične delitve ne more vplivati niti prepoved odtujitve in obremenitve, saj ta pomeni omejitev lastninske pravice po volji lastnika in se nanaša na pravno poslovno razpolaganje, kamor odtujitev nepremičnine, ki je posledica načina delitve solastnine v nepravdnem postopku, ne sodi.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 112, 112/1, 112/1-2, 207, 207/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sindikalni zaupnik - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Določba 207. člena ZDR-1 pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki pri delodajalcu uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1. Natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno varstvo, je prepuščena dogovoru med sindikatom in delodajalcem. Glede na ugotovitev, da toženka in sindikat takega dogovora nista sklenili, tožnik varstva pred odpovedjo ni užival. Pritožba zmotno trdi, da tožnik kot edini sindikalni zaupnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo že na podlagi 112. člena ZDR-1. ZDR-1 v tem določilu res določa, da delodajalec voljenemu ali imenovanemu sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar okoliščina, da zakon uporablja ednino, ne pomeni, da varstvo uživa najmanj en sindikalni zaupnik oziroma zagotovo sindikalni zaupnik, ki je edini kot tak izvoljen oziroma imenovan, ne glede na to, ali je bil z delodajalcem sklenjen dogovor o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo, saj je obe določbi, 112. in 207. člena ZDR-1 potrebno brati skupaj.