plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - razlogi za ugovor
V postopku izdaje naloga za plačilo sodne takse sodišče ugovoru zoper plačilni nalog ugodi torej le v primeru, kadar je podan kateri od naštetih razlogov iz prvega odstavka 34.a člena ZST-1, zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugovor oškodovanke kot tožilke zavrnilo.
nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - pregled prevoznega sredstva v carinskem postopku - preiskava osebnega vozila
Za pregled vozila se cariniki niso odločili izključno le zaradi informacije policije, temveč tudi na podlagi lastnih zaznav, da je pri sprednjih desnih vratih obloga stropa vozila odmaknjena od tesnila, kar jih je zmotilo v smeri, da bi se lahko v stropu vozila nahajalo tihotapsko blago.
Glede na vse navedeno ter dejstvo, da je policija ob obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obtoženca izvršujeta kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1, kar izkazujejo odrejeni in izvajani prikriti preiskovalni ukrepi zoper oba obtoženca, imela zadostno podlago po določbah ZKP za pridobitev odredbe za preiskavo predmetnega vozila (le-to smiselno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), se pa za tako postopanje ni odločila, ker ni bila prepričana, da obtoženca v vozilu prevažata prepovedano drogo, bi pa preiskava vozila na podlagi sodne odredbe obtožencema (in posledično drugim članom združbe) razkrila, da se zoper njih izvajajo prikriti preiskovalni ukrepi, pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da namen policijskega sodelovanja s carinskim uradom ni bil v pridobivanju dokazov za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja prekrška oziroma drugega kaznivega dejanja, zaradi katerega prikriti preiskovalni ukrepi niso bili odrejeni oziroma, da namen preiskave vozila s strani carinskega urada, ki je imel v konkretnem primeru vsa zakonska pooblastila za izvedbo preiskave vozila, ni bil v izogibanju kazenskopravnih jamstev obtoženih, kot zmotno razlaga sodišče prve stopnje. Za zlorabo določb ZKP in s tem tudi do kršitev z ustavo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic bi šlo le v primeru, če bi bila carinska kontrola in preiskava predmetnega vozila izvedena le za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja morebitnih prekrškov in drugih kaznivih dejanj, pri čemer policija ne bi imela zadostne podlage po določbah ZKP za pridobitev sodne odredbe za preiskavo vozila (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18600/2014 z dne 11. 1. 2018).
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika, če pa je zamudil z umikom in so po izpolnitvi zahtevka toženi stranki nastali stroški, jih mora tožnik po krivdnem načelu povrniti. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo nekaj mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Zgolj razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, pa ni oprava procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi zahtevka.
Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP2. Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
zasebna kazenska tožba - pravočasnost zasebne tožbe - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - vloga vezana na rok - zavrženje zasebne tožbe - zakonski rok
Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je zasebna tožba, ki jo je vložil zasebni tožilec R.F. po svojem pooblaščencu dne 2. 10. 2017 in jo dopolnil z dne 28. 5. 2018, prepozna, jo je utemeljeno zavrglo.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sporne besede, tožeči stranki nadrejene delavke, nimajo narave mobinga, ker naj bi govorila na splošno in s tem je z besedami kot je "mrtva riba", "obraz kot iz grobnice", "kup dreka" zajela tudi sebe in naj bi to govorila z namenom motivacije. Tudi če besede niso bile izrečene z namenom žaljenja, pač pa z namenom motivacije, so bile izrečene s povišanim glasom, zato je pravilen zaključek, da gre za neprimerno komunikacijo nadrejenega s podrejenimi delavci. Bistveno je, da je šlo za nadrejeno delavko, sodišče prve pa s tem v zvezi tudi pravilno ugotavlja, da se ji tožeča stranka ni mogla izogniti oziroma ji je bila vseskozi izpostavljena. Ravnanje je nedopustno, tudi če ni usmerjeno zgolj proti enemu delavcu, ampak proti več prisotnim delavcem in zaradi tega ne izgubi svoje protipravne narave.
Nadrejeni je tožeči stranki grozil z besedami, da kdorkoli bo karkoli govoril čez svoje šefe in ne bo ubogal in delal točno tako, kot bosta z sodelavko rekla, da ga bo lastnoročno vrgel skozi okno. S tako izjavo je presegel prag, oziroma takšno ravnanje pomeni mobing.
ZNP člen 37.. ZFPPIPP člen 428, 429, 433, 433/1, 434, 435, 435/1, 435/1-3, 436, 437/1, 438, 439, 439/1, 439/1-1, 439/1-2, 439/1-3, 440.. ZGD člen 58, 58/2, 59, 59/1.. ZPP člen 350, 366.. ZSReg člen 19, 39-2.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - obstoj izbrisnega razloga - pritožba zoper sklep o obstoju izbrisnega razloga
Ker subjekt vpisa v pritožbi dejstva, da ni vložil ugovora, ne izpodbija in tudi ne navaja relevantnih okoliščin glede obstoja izbrisnega razloga, ki bi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa glede pravilne uporabe materialnega prava lahko kazale na to, da izbrisni razlog, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločilo o začetku postopka za izbris subjekta, ne obstoji, ter tudi ni ugotoviti postopkovnih kršitev, ki jih je sodišče druge stopnje dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo subjekta zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
plačilo opravljenih del - dokazna ocena sodišča prve stopnje - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Kadar sodišče o nekem pravno relevantnem dejstvu zasliši več oseb, mora dokazno oceno v smislu proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP napraviti tako, da iz informacij, ki jih osebe pri zaslišanju podajo, argumentirano navede, iz katerega dela izpovedi priče ali stranke sklepa o dokazanosti določenega dejstva in zakaj. V primeru nasprotujočih izpovedi oseb pa mora sodišče prve stopnje oceniti še, kateri od zaslišanih oseb zaradi večje verodostojnosti njene izpovedi sledi in navesti razloge za takšno odločitev. Dokazna ocena torej ne sme biti šablonska, temveč preverljivo in argumentirano obrazložena. Takšna pa je tudi dokazna presoja sodišča prve stopnje.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje o obstoju terjatve moralo odločiti s posebnim sklepom in ne v izreku sodbe. Odločitev o pobotnem ugovoru vsekakor sodi v izrek sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je v izreku sodbe zapisalo, da ugotavlja, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v določenem znesku.
pogodba o upravljanju - pravočasnost navedb - pravočasnost vloge - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe
Ne drži pritožbeni očitek, da tožba vse do 2. pripravljalne vloge tožeče stranke ni bila sklepčna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je I. d. d. opravljala upravniške storitve, navedla je pravni temelj za storitve in zgradbo, ki jo je upravljala. Določno je tudi trdila, da je izstavljala mesečne račune in katero vrsto storitev je opravila. Priložila je tudi pogodbo o upravljanju. Trditve so bile sicer splošne, vendar še zadostne.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00016573
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 13, 20. ZPP člen 17, 18, 18/2.
začasna odredba - začasna odredba o dodelitvi otroka - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost tujega sodišča - določitev pristojnosti - Bruseljska uredba IIa - običajno bivališče - nujni ukrep - vloga centra za socialno delo v sodnem postopku
Določbo 20. člena Bruseljske uredbe IIa je treba razlagati restriktivno, ker pomeni odstop od pristojnosti po tej uredbi. Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Bruseljske uredbe IIa ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.
Zakon o dedovanju člen 9, 142.a, 142.a/1, 142.b. ZFPPIPP-UPB8 člen 415, 417c. ZPP-UPB3 člen 76, 76/1, 81, 81/5.
nadaljevanje postopka izvršbe zoper dediča - dediščina postane last Republike Slovenije - RS kot stranka v postopku
Republika Slovenija na podlagi izrecne zakonske določbe prvega odstavka 142.a člena Zakona o dedovanju (ZD) v primeru, ko zapuščina brez dedičev na podlagi 9. člena ZD postane njena lastnina, ne odgovarja več za zapustnikove dolgove. Pravna podlaga za nadaljevanje izvršbe zoper Republiko Slovenijo tako ne obstaja več, zato slednja v izvršilni postopek ne more vstopiti kot novi dolžnik.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik priznal svojo odškodninsko odgovornost glede zadnje v pobot postavljene terjatve, sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage tožnika. Ta je ves čas postopka zatrjeval, da je sicer imel s službenim vozilom prometno nezgodo, vendar za škodo ni odgovoren in da nezgode ni povzročil namenoma. Glede na te njegove trditve in njegovo izpoved, da je zapis na spornem računu, ki se nahaja v prilogah nastal zaradi njegove bojazni, da ga direktor ne bo več poklical na delo, saj mu je s tem grozil, je privolitev podpisal le zato, da je delo pri toženi stranki obdržal. Kljub večkratnim urgencam tožnik ni dobil na vpogled računa, iz katerega je razvidno, kakšna škoda je na avtomobilu dejansko nastala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - STEČAJNO PRAVO
VSL00018980
OZ člen 13, 13/2, 349. ZNVP člen 6, 16a, 22. ZFPPIPP člen 309, 310. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350.
opcija - delniška nakupna opcija - enostransko oblikovalno upravičenje - odkupna pravica - zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel - nalog za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev - vpis v centralni register vrednostnih papirjev - dajatvena tožba - gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - triletni zastaralni rok - izločitvena pravica - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - fiduciarno razmerje
Opcija opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da samostojno z enostranskim ravnanjem (opcijsko izjavo) doseže pravno posledico, ki zavezuje drugo osebo (opcijskega upravičenca). Predmet opcije je nastanek, sprememba ali prenehanje obligacijskega pravnega razmerja.
Uresničitev odkupne pravice povzroči sklenitev prodajne pogodbe že z izjavo volje ene od strank. Vendar sklenitev takšnega enostranskega zavezovalnega pravnega posla terja še dodatni, to je razpolagalni pravni posel, ki šele povzroči premoženjski premik. Pravice imetnika vrednostnega papirja nastanejo namreč z njegovim vpisom v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, kar pomeni, da ima vpis oblikovalni učinek. V primeru, da zavezanec iz zavezovalnega pravnega posla (dolžnik) ne opravi razpolagalnega pravnega posla (naloga za prenos) prostovoljno, mora upravičenec z dajatveno tožbo doseči ustrezno izjavo volje dolžnika.
Potrebnost prenosa pravic izhaja že iz definicije fiduciarnega posla, ki se označuje kot tisti pravni posel, s katerim določena oseba prenese svojo pravico na drugo osebo, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in pozneje vrniti. Pri fiduciarnih poslih gre namreč za kombinacijo stvarnopravnih učinkov prenosa pravice in obligacijskih učinkov dolžnosti povratnega prenosa.
Pritožbeno uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP terja določno navedbo ne le pravno-relevantnih dejstev, do katerih se sodišče ni opredelilo, temveč tudi določno navedbo, kje v teku prvostopenjskega postopka je stranka ta dejstva navedla. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00017441
KZ-1 člen 192. ZKP člen 248.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazovanje z izvedencem
Opis kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencema, ne vsebuje nobenih takšnih dejstev in okoliščin, za ugotovitev katerih bi bilo potrebno postaviti strokovnjaka - izvedenca.
Zanemarjenost otroka ni zakonski znak obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, kakšne druge posledice za ugotavljanje katerih bi bilo potrebno znanje izvedenca, pa se v opisu dejanj ne zatrjujejo in ne očitajo.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - darilo, dano enemu od zakoncev
Četudi bi tožnica dokazala, da je do nakupa zemljišča 12. 12. 2000 pridobila in tudi prihranila 75.000,00 USD kot doto in nato pridobila še v letu 2001 225.000,00 USD kot doto, ali kot dediščino, ali kot darilo (tožnica je vse te tri možne pravne naslove navajala v svoji trditveni podlagi), dne 12. 12. 2000 kupljena sporna nepremičnina in nato do leta 2009 zgrajena stanovanjska hiša glede na pridobljena zneska namenskega kredita za gradnjo v letu 2001 in 2003 in tudi porabljena za gradnjo, sporna nepremičnina ne more predstavljati posebnega premoženja tožnice.
ZDSS-1 člen 73.. ZUP-UPB2 člen 235, 238, 239, 240, 240/1, 246, 246/1.. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 92, 105, 117, 117/1, 124, 128.
Center za socialno delo (CSD) - upravno poslovanje - upravljanje z dokumentarnim gradivom - sprejem poštne pošiljke - denarna socialna pomoč
Upravno poslovanje upravnih oseb, če na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne nalog, torej tudi centrov za socialno delo pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev, je v obravnavnem obdobju urejala Uredba o upravnem poslovanju (Uredba). Upravljanje z dokumentarnim gradivom, vključno s sprejemanjem pošte, je natančno predpisano v 92. in naslednjih členih Uredbe. Vsako delo organov, kadar opravljajo upravne naloge, je treba dokumentirati z ustreznim pisnim zapisom: dokumentom, zaznamkom ali pisarniško odredbo tako, da je mogoče delo kasneje pregledovati, preverjati njegovo pravilnost, pravočasnost in kakovost izvajanja, dokazovati dejstva in ohraniti zapise za znanost in kulturo ali za pravno varnost pravnih in fizičnih oseb (92. člen Uredbe). Pisne vloge v fizični obliki sprejema glavna pisarna, lahko jih sprejema tudi svetovalec za pomoč strankam, če tako določi predstojnik organa (105. člen Uredbe). Stranki, ki osebno izroči vlogo ali drug dokument, javni uslužbenec na njeno zahtevo potrdi prejem (1. odstavek 117. člena Uredbe). O vseh zadevah, dosjejih in dokumentih, ki jih organ prejme ali nastanejo pri njegovem delu se vodi evidenca dokumentarnega gradiva (124. člen Uredbe). Dokument se evidentira, če je bil potrjen prejem tega dokumenta (128. Uredbe). Postopek sprejemanja vlog in njihovega evidentiranja je torej natančno predpisan. Tudi pisno vlogo, vloženo osebno pri organu, je torej potrebno sprejeti in jo evidentirati na način, določen z Uredbo.
Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni odločilen le datum (delne) izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik izvedel, kateri del terjatve mu je bil izplačan (zlasti če gre le za delna plačila s strani delodajalca, ne pa za izpolnitev celotne vtoževane terjatve).
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Pri ravnanju tožnika (skoku iz vozila) je šlo za instiktivno, hipno reagiranje na grozečo prometno nesrečo in s tem poškodbo tožnika (bodisi trčenje v oviro ali zletenje vozila s ceste in njegovo prevrnitev), za kar mu ni mogoče pripisati krivde. Pri reagiranju tožnika tako ni šlo za ravnanje, ki bi v celoti ali delno izključilo odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma utemeljevalo soprispevek tožnika k nastanku škode (153. člen OZ)
BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah 333. in 343. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni s tem zakonom določen kakšen drug rok. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo, saj je bila pritožba vložena dne 16. 3. 2018 zoper sodbo vročeno tožniku dne 29. 8. 2017, prepozna.