plačilo razlike plače - negativna stimulacija - znižanje plače
Tožena stranka je tožniku v spornem obdobju obračunavala negativno stimulacijo iz naslova neuspešnega poslovanja podjetja. Bistveno vprašanje za odločitev v tej zadevi je, ali je tožena stranka imela pravno podlago za obračun negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti podjetja, saj je tožena stranka takšno znižanje tožnikove plače utemeljevala le na tej podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ne dopušča obračuna negativne stimulacije iz naslova neuspešnosti poslovanja podjetja in da tožena stranka ni dokazala, da bi se s tožnikom izrecno (ustno) dogovorila o znižanju njegove plače.
Če pri vročitvi odpovedi nastane pomota, se na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je delavec, ki mu je bila odpoved namenjena, pisno odpoved dejansko dobil. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 1. 2013 dobil pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja, tj. 1. 4. 2013. Zato dejstvo, da je bila pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj z odgovorom na tožbo v tem sporu vročena dne 8. 7. 2013 pooblaščenki tožnika, ni pomembno. Vročitev pisne odpovedi po datumu odjave tožnika iz zavarovanja ne more imeti pravnih učinkov. Zato je tožnik skladno z 24. in 25. členom ZJU pravočasno uveljavljal kršitev pravic po vrnitvi z bolniške odsotnosti dne 2. 4. 2013, ko je zvedel, da mu je pri toženi stranki dejansko prenehalo delovno razmerje (na podlagi ustne odpovedi). To ni zakonito prenehalo, ker pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na podlagi pravilno vročene odpovedi v obliki pisnega sklepa (prvi odstavek 24. člena ZJU), česar pa tožena stranka v tem sporu ni dokazala. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi utemeljen.
ZODPol člen 67, 67/4.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 4, 4/1, 15.
nadomestilo za ločeno življenje - kolektivna pogodba
Nadomestilo za ločeno življenje za javne uslužbence je urejeno v Aneksu h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki v prvem odstavku 4. člena določa, da se nadomestilo za ločeno življenje javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo več kot 70 km izven kraja bivališča njegove ožje družine in živi ločeno od ožje družine, izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja. Bistvenega pomena je, da se nadomestilo za ločeno življenje izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja. Glede na to, da je toženka tožnico v mesecu oktobru (za 5 dni) in v mesecu decembru (za 5 dni) napotila na službeno potovanje na območje, ki je od tožničinega prebivališča in prebivališča njene družine oddaljeno več kot 70 kilometrov, istočasno pa ji je zagotovila brezplačno prenočišče in prehrano, tožnica ni upravičena do nadomestila za ločeno življenje, saj v navedenem obdobju (2 x 5 dni) ni imela nobenih stroškov stanovanja, katere bi morala toženka povrniti z nadomestilom za ločeno življenje.
OZ člen 5, 7, 1061, 1061/2. ZOR člen 1087, 1087/1. ZIZ člen 272, 272/1.
odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - unovčitev zavarovanja terjatev - abstraktnost garancije - verjetnost obstoja nedenarne terjatve - zloraba pravice iz garancije
Iz vsebine Garancije (v zvezi z 20. členom Gradbene pogodbe) izhaja, je bila izdana garancija "brez ugovora" (tudi: garancija "na prvi poziv"), ki je po svoji pravni naravi abstraktna. Da je temu tako, je mogoče sklepati iz prvega odstavka 1087. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena prehodnih in končnih določb OZ)1, v skladu s katerim garant ne more uveljavljati ugovorov iz zavarovane obveznosti (temeljnega razmerja), ki jih naročitelj garancije lahko uveljavlja proti njenemu upravičencu. Abstraktnost dolžnikove terjatve nasproti garantu je sicer pravilo, a ne absolutno veljavno. Sodna praksa dopušča izjeme, še posebej, če bi bila vnočitev garancije zvijačna. Za neupravičen poziv oziroma zlorabo te vrste garancije gre takrat, ko so pogoji iz bančne garancije sicer izpolnjeni, a je obenem jasno in nedvoumno izkazano, da zavarovana obveznost ni kršena (ni nastopil rizik, ki naj bi ga sklenjeno zavarovanje varovalo) oziroma je njena uporaba v nasprotju z njenim namenom, ki je največkrat razviden prav iz temeljnega posla (zavarovane obveznosti).
vrnitev v prejšnje staje - oddaja poštne pošiljke - čas oddaje pošiljk
Upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavljajo le tiste okoliščine, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti in je torej posledica nezakrivljenega ravnanja odvetnika oziroma stranke, na katero stranka ali njen pooblaščenec ne more vplivati.
Tožnik, kljub temu, da je bil v sklepu poučen, da ima možnost zagotoviti si brezplačno pravno pomoč, te možnosti ni izkoristil. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima nobene povezave s sestavo tožbe, ki mora biti sestavljena skladno z določbami 105. in 180. člena ZPP. Ker niti prvotno vložena tožba, niti dopolnitve določno in jasno oblikovanega tožbenega zahtevka ne vsebujejo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in skladno z določbami 105., 180. in 108. člena ZPP, ko je tožbo zavrglo.
pogodba o upravljanju - pravočasnost navedb - pravočasnost vloge - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe
Ne drži pritožbeni očitek, da tožba vse do 2. pripravljalne vloge tožeče stranke ni bila sklepčna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je I. d. d. opravljala upravniške storitve, navedla je pravni temelj za storitve in zgradbo, ki jo je upravljala. Določno je tudi trdila, da je izstavljala mesečne račune in katero vrsto storitev je opravila. Priložila je tudi pogodbo o upravljanju. Trditve so bile sicer splošne, vendar še zadostne.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00016573
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 13, 20. ZPP člen 17, 18, 18/2.
začasna odredba - začasna odredba o dodelitvi otroka - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost tujega sodišča - določitev pristojnosti - Bruseljska uredba IIa - običajno bivališče - nujni ukrep - vloga centra za socialno delo v sodnem postopku
Določbo 20. člena Bruseljske uredbe IIa je treba razlagati restriktivno, ker pomeni odstop od pristojnosti po tej uredbi. Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Bruseljske uredbe IIa ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.
nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - pregled prevoznega sredstva v carinskem postopku - preiskava osebnega vozila
Za pregled vozila se cariniki niso odločili izključno le zaradi informacije policije, temveč tudi na podlagi lastnih zaznav, da je pri sprednjih desnih vratih obloga stropa vozila odmaknjena od tesnila, kar jih je zmotilo v smeri, da bi se lahko v stropu vozila nahajalo tihotapsko blago.
Glede na vse navedeno ter dejstvo, da je policija ob obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obtoženca izvršujeta kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1, kar izkazujejo odrejeni in izvajani prikriti preiskovalni ukrepi zoper oba obtoženca, imela zadostno podlago po določbah ZKP za pridobitev odredbe za preiskavo predmetnega vozila (le-to smiselno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), se pa za tako postopanje ni odločila, ker ni bila prepričana, da obtoženca v vozilu prevažata prepovedano drogo, bi pa preiskava vozila na podlagi sodne odredbe obtožencema (in posledično drugim članom združbe) razkrila, da se zoper njih izvajajo prikriti preiskovalni ukrepi, pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da namen policijskega sodelovanja s carinskim uradom ni bil v pridobivanju dokazov za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja prekrška oziroma drugega kaznivega dejanja, zaradi katerega prikriti preiskovalni ukrepi niso bili odrejeni oziroma, da namen preiskave vozila s strani carinskega urada, ki je imel v konkretnem primeru vsa zakonska pooblastila za izvedbo preiskave vozila, ni bil v izogibanju kazenskopravnih jamstev obtoženih, kot zmotno razlaga sodišče prve stopnje. Za zlorabo določb ZKP in s tem tudi do kršitev z ustavo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic bi šlo le v primeru, če bi bila carinska kontrola in preiskava predmetnega vozila izvedena le za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja morebitnih prekrškov in drugih kaznivih dejanj, pri čemer policija ne bi imela zadostne podlage po določbah ZKP za pridobitev sodne odredbe za preiskavo vozila (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18600/2014 z dne 11. 1. 2018).
ZFPPIPP člen 427, 427/2, 427/2-1, 428, 432. ZSReg člen 8, 8/5, 43, 43/1.
zavrženje pritožbe kot nedovoljene - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - pridobitev položaja udeleženca - sklep o obstoju izbrisnega razloga - pravica do pritožbe - publicitetni učinek vpisa v sodni register
Po določbi petega odstavka 8. člena ZSReg se nihče ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register ali predložitev listine sodnemu registru objavljena po prvem odstavku 43. člena tega zakona, ni poznal tega podatka in vsebine listin, na katerih temelji vpis tega podatka, ali vsebine listine, ki je bila predložena sodnemu registru, če zakon ne določa drugače. Pritožnik je bil seznanjen s sklepom o začetku postopka izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije z dnem objave na spletnih straneh AJPES in ker v roku dveh mesecev od objave sklepa o začetku izbrisa ni vložil ugovora, je sklep o začetku izbrisa 27.8.2018 postal pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa o začetku postopka izbrisa je registrsko sodišče v nadaljevanju po 1. točki prvega odstavka 439. člena ZFPPIPP izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da obstaja izbrisni razlog za izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije.
Pritožnik, ki izpodbija sklep o ugotovitvi obstoja izbrisnega razloga za izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije, bi moral za pridobitev položaja udeleženca v postopku in s tem upravičenca do pritožbe zoper sklep, da obstaja razlog za izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije, najprej izpodbijati sklep o začetku postopka izbrisa. Ker zoper sklep o začetku postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije ni ugovarjal, je sklep o začetku postopka izbrisa subjekta iz sodnega registra brez likvidacije postal pravnomočen. Pritožnik v obravnavanem postopku tako ni pridobil položaja udeleženca v postopku izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije in s tem procesnega upravičenja za pritožbo zoper izpodbijani sklep, zato je višje sodišče pritožbo pritožnika kot nedovoljeno zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - sodna razveza - denarno povračilo
Sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenke in ugotovilo, da je le-ta zavzela stališče, da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira zlasti pod stresom, postane napet, jezen in ni sposoben samo regulacije. Tožnik je v konkretnem primeru odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Tožnik takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje. Zaradi navedenega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo.
ZIZ-UPB1 člen 270/1, 273/1. ZFPPIPP člen 446, 466, 479.
zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti
10.4.2017 se je v Republiki Hrvaški nad dolžnikom, ki je pravna oseba hrvaškega prava, v skladu z določbami (hrvaškega) Zakona o postopku izvanredne uprave u trgovačkim društvima od sistemskog značaja za Republiku Hrvatsku (ZPIUTD) začel postopek izredne uprave, ki je v pravni sferi dolžnika povzročil nastanek določenih pravnih posledic (Priloga A11). Z začetkom tega postopka so pravice (upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki je prešlo v stečajno maso) dolžnikovih organov (zlasti zakonitih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika) prenehale in so prešle na izrednega upravitelja (11., 12. člen ZPIUTD in 89. člen Stečajnega zakona Republike Hrvaške). V konkretnem primeru gre torej za tuj postopek zaradi insolventnosti, ki ga vodi sodišče tuje države, v kateri ima dolžnik središče uresničevanja svojih glavnih interesov (drugi odstavek 446. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Resda v Republiki Sloveniji sodišče (glej sklep VS RS, Cpg 2/2018 z dne 14.3.2018) tega tujega postopka zaradi insolventnosti ni priznalo, vendar to nikakor ne pomeni, da je s tem slovensko sodišče odločilo, da je omenjeni postopek izredne uprave nezakonit in v neskladju z merodajnim hrvaškim pravom.
Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 2. odstavka 35. člena ZJU. Ker procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene, je tožba pravilno zavržena.
ZOZP člen 15, 16. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 5, 14.
obvezno zavarovanje v prometu - uporaba traktorja kot delovnega stroja - uporaba motornega vozila
Sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da uporaba traktorja, kot je bila v konkretnem primeru ugotovljena, ni krita z obveznim zavarovanjem v prometu, saj ne predstavlja uporabe vozila po 15. členu ZOZP. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na sodbo Sodišča EU, C-514/16 z dne 28. 11. 2017.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00016952
OZ člen 122, 124. ZZZDR člen 51, 52, 52/2, 53.
prenos pogodbenega razmerja - skupno premoženje zakoncev - upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem - soglasje drugega zakonca - neverodostojnost priče - priprava na narok - zaslišanje priče - pristranskost priče - prenos pogodbe na tretjega - načelo specialnosti
Ker gre v konkretnem primeru za vprašanje prenosa pogodbenega razmerja z elementi skupnega premoženja, je potrebno poleg določbe 122. člena OZ uporabiti tudi določbe o skupnem premoženju zakoncev iz ZZZDR.
Dejstvo, da si je priča za potrebe priprave na zaslišanje in osvežitve spomina pripravila listine s pripombami, katerih pri samem zaslišanju ni uporabljala, še ne pomeni, da je pristranska in neverodostojna.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018701
ZUP člen 225.. URS člen 158.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - načelo pravnomočnosti
Predmet odločanja v novem postopku so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, na kateri temelji pravnomočna odločba z dne 8. 5. 2015, zaradi česar v novem postopku ni dopustno odločati o kategoriji invalidnosti in tudi ne o pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas pred tem.
Ker je torej v konkretnem primeru obdobje od 17. 3. 2015 že obseženo v pravnomočno končanem prejšnjem postopku, pri tožniku tako ni mogoče ugotoviti nastanka I. kategorije invalidnosti že z dnem 17. 3. 2015. Glede na odločbo z dne 8. 15. 2015, ki je postala pravnomočna dne 28. 5. 2015, se tako tožnika lahko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 29. 5. 2015, to je od prvega naslednjega dne po formalni pravnomočnosti zavrnilne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja dalje.
Sodišče prve stopnje je glede na to, da je postopalo v skladu ZDSS-1 in ZPP, tožnica pa tožbe v postavljenem roku ni popravila, pravilno tožbo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP zavrglo.
SPZ člen 42. ZDen člen 66, 66/2, 66/3. ZUP člen 224, 281.
pridobitev lastninske pravice z upravno odločbo - denacionalizacijska odločba - ničnost denacionalizacijske odločbe - dokončnost odločbe - deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo - aktivna legitimacija
Denacionalizacijska odločba s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, je bila (tudi) v tem obsegu izrečena za nično z odločbo upravne enote, pri čemer je bila pritožba zoper njo zavrnjena in je torej odločba že postala dokončna. S tem pa so bili odstranjeni njeni učinki. Tako kot je tožnica lastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločitve o njeni ničnosti, tudi izgubila. Gre namreč za poseg v pridobljeno pravico z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta. Šteti torej je, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine, zato tudi ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo zoper toženca, niti ni upravičena za uveljavljanje uporabnine.
Dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, je bila odpravljena (izrečena za nično) v postopku, določenem z zakonom, zato tudi ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine.
spori iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - izvrševanje roditeljske pravice - nadomestitev soglasja starša - menjava vrtca - otrokova korist
Ker je otrok zaupan v vzgojo in varstvo materi, je ustrezneje, da ima odločitev matere, kateri kraj vrtca je primernejši za otroka (torej bolj v njegovo korist), večjo težo od očetove, kadar gre pravzaprav zgolj za krajevno dimenzijo, kot v obravnavanem primeru, seveda če je to kraj njega bivanja oziroma bivanja otroka.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru (v katerem tožnica, ki je delala preko študentske napotnice, ni uspela v podobnem sporu iz naslova faktičnega delovnega razmerja) poudarilo, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomembno poudariti zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivno oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela. Ker obseg tožničinega dela v tem primeru ni bil enak obsegu dela redno zaposlenih in ker stopnja njene odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso bili ugotovljeni.
Posebnost tožnikovega dela pri toženi stranki je bila ravno v tem, da dela pogosto po več tednov ali mesecev po lastni volji ni opravljal. Tožena stranka pri tem niti ni vedela, ali bodo posamezne prekinitve začasne, koliko časa bodo trajale ali bodo morda celo trajne. Četudi je študentsko delo po svoji naravi in vsebini zelo podobno delovnemu razmerju, pa to še ne pomeni, da ima nujno vse elemente delovnega razmerja. Ker se študentsko delo lahko opravlja na podlagi stalne napotnice, ki velja daljše obdobje in omogoča dolgotrajnejše sodelovanje, je običajno angažiranje za daljše časovno obdobje oziroma da študent v tem obdobju večkrat opravlja delo, kar pa še ne utemeljuje obstoja delovnega razmerja.