Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, med drugim, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 42. člena ZPIZ-2). Zavarovančeva delovna leta znašajo 56 let, ena tretjina delovnih let pa znaša 18 let in 8 mesecev. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kajti pokojni zavarovanec je dopolnil le 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, kar pa je premalo. Ker v BIH tudi nima dopolnjene pokojninske dobe, s tem odpade tudi možnost seštevanja pokojninskih dob, upoštevaje določbe Sporazuma.
Intervenientka na strani prve toženke (zavarovalnica) je podala izjavo o vstopu v pravdo, kar je skladno s tretjim odstavkom 199. člena ZPP pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa o intervenciji. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je intervenientka sodelovala v tem sporu proti njeni volji.
1. Obdolženec se znajde v kazenskem postopku za dve najhujši kaznivi dejanji, neposredno po dejanjih grozi najbližjim sosedom oškodovancev, ki pokličejo policijo, ob prihodu katere se obdolženec sploh ne upira, policija pa na kraju samem najde eno truplo in ranjenko, ki zaradi obdolženčevega početja kmalu za tem umre. Pritožbeno sodišče se sprašuje, kaj bi moralo, sledeč zagovornikovim pritožbenim navedbam, biti še podano, da bi lahko govorili o neogibnosti pripora.
Po 2. odstavku 34. člena ZSVarPre je upravičenec do izredne denarne socialne pomoči dolžan prejeto pomoč uporabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena, in sicer v roku 30 dni po prejemu pomoči oziroma do vložitve nove vloge, če je vložena pred potekom roka. Če je rok zamujen iz opravičenih razlogov, je v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku mogoč predlog za vrnitev v prejšnje stanje (3. odstavek). Dokazila o porabi sredstev je upravičenec dolžan predložiti pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejemu izredne denarne socialne pomoči, oziroma najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč. Če tega ne stori, ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko uporabljena, ali ni bila uporabljana v predpisanem roku, ni upravičen do izredne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema istovrstne denarne dajatve, razen v primeru vložitve nove vloge zaradi naravne nesreče ali višje sile (4. odstavek).
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, saj ocena, ki ima podlago v navedenem določilu, ni enaka dokazni oceni, ki jo sodišče sprejme, ko odloča o obtožbi na podlagi opravljene glavne obravnave (drugi odstavka 355. člena ZKP), ampak predstavlja oceno oz. ugotovitev, ali iz obtožnega predloga in predlaganih dokazov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da se je sodišče prve stopnje ob materialnem preizkusu obtožnega akta (že) spustilo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oz. je pri nasprotujočih si dokazih (izpoved oškodovanca in zaslišanih prič) tehtalo, kateri so bolj prepričljivi in skladni z drugimi dokazi, torej je opravilo dokazno oceno po metodološkem napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP.
sodba na podlagi pripoznave - plača - plačilo razlike plače - odločitev o pravdnih stroških
Toženka je tožnici dolgovala razlike v plači s pripadajočimi obrestmi. Toženka je tožnici še pred vložitvijo tožbe najprej plačala razliko v plači, vendar brez obresti. Nato je plačala še del obresti, vendar po mnenju tožnice premalo. Zato je za razliko obresti tožnica vložila tožbo za plačilo 266,61 EUR in v sporu uspela za znesek 214,61 EUR (80,50 %), za znesek 52,00 EUR (19,50 %) pa in je tožbo umaknila. Iz navedenega izhaja, da je toženka dala povod za tožbo, saj pred vložitvijo tožbe tožnici ni plačala celotne terjatve. Ker pa je tožnica iz naslova sporne terjatve zahtevala preveč, je potrebno upoštevati, da je v pravdi le deloma zmagala.
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZS člen 113a.. Pravilnik o določitvi določenih vprašanj delovno pravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske napotenih na mednarodne operacije ali misije člen 5, 5/2, 5/3.
To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Tožnik je dokazal nasprotno.
Dejstvo, da je tožnik plačilo prejel 5. 12. 2017, tožbo pa umaknil 31. 5. 2018, ne pomeni, da tožbe ni umaknil takoj. Med izvršenim plačilom in umikom tožbe je poteklo skoraj šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana).
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
Dolžnik je lahko pričakoval prijavo terjatve zastavnega upnika na razdelitvenem naroku. Moral bi nanj pristopiti, da bi lahko prerekal terjatev in si na ta način zagotovil enako pravico v pritožbi. Ker tega ni storil, mu je pravica do prerekanja iz 201. člena ZIZ ugasnila.
Razlaga Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPVIZ) (2007) člen 75.. ZDR-1 člen 9, 9/2.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic člen 3.
pavšalna odškodnina - kolektivna pogodba - nezakonita odpoved - pogodbeno razmerje - dejavnost vzgoje in izobraževanja
V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 mednarodne organizacije dela (3. člen) in ZDR-1, ki v drugem odstavku 9. člena določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Torej s kolektivno pogodbo se prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerjih. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo, zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti v skladu z določbami OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO VARSTVO
VDS00018357
ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej, če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, če je podano grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost, sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja in podobno, ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski namen protipravnosti.
Toženima strankama ni mogoče očitati, da sta pri izdaji spornih odločb, nerazumno odstopili od materialnega prava. Četudi je bil ustavljen dodatek za nego otroka za nazaj drugotoženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Enako velja glede dajanja navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki, saj ne gre za obvezna navodila glede tolmačenja zakonodaje.
Stroški pregleda odločb, posvet s stranko in poročilo stranki so nesamostojna opravila, ki so priznana in zajeta v stroških sestave obrazložene vloge in zastopanja na narokih.
Sodišče prve stopnje je postopek napačno ustavilo v celoti, namesto le v delu, glede katerega je bila tožba umaknjena (188. člen ZPP). Zato je odločitev o ustavitvi postopka v delu, ki se nanaša na 296,43 EUR, predmet razveljavitve. Pravilna je le odločitev o delni ustavitvi postopka glede 622,48 EUR. To predstavlja odločitev o 68 % vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je tožnik v sporu deloma uspel in je tožnikove stroške postopka neutemeljeno pobotalo s stroški tožene stranke.
Manjkajoče (minus) ure v zimskih mesecih, to so ure, za katere je tožnik prejel plačilo, čeprav dela ni opravljal, so se kompenzirale s presežkom opravljenih ur iz preteklega leta. Navedene presežke ur je tožnik izrabil v dnevih, ko je v celoti izrabil letni dopust za leto 2013, na delu pa ga ni bilo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz ugotovitve izvedenskega mnenja o seštevku vseh opravljenih nadur tožnika (758,95 nadur), od katerega je odštelo seštevek ur, ko tožnik kljub plačilu dela ni opravljal ter ni koristil dopusta (296 ur). Razliko nadur (462,95 nadur) torej predstavljajo nadure, ki se niso kompenzirale z njegovo odsotnostjo v zimskih mesecih in jih je tožena stranka zato tožniku dolžna plačati. Za nadure, ki so se kompenzirale s tožnikovo odsotnostjo v razmerju 1 : 1, pa je tožena stranka dolžna plačati 30 % dodatka za nadure.
Opis kaznivega dejanja torej vsebuje vse abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je sklepati, da je šlo pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest o preslepitvi, ko je prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, pri tem pa prikrival, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, kar je razvidno iz navedbe, da je to storil, čeprav je vedel, da gospodarska družba A.U., d.o.o. ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi in računov za najem prostorov in parkirišč ne bo mogla poravnati ter je tako U.P. preslepil in je z njim podpisal navedeni pogodbi.
Obdolženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja in teža obravnavanega kaznivega dejanja, ob tem ko olajševalnih okoliščin utemeljeno ni ugotovilo, sta sodišču prve stopnje utemeljeno narekovali zaključek, da je edino primerna zaporna kazen v višini, kot jo je izreklo, in ki je po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezno odmerjena. Dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pred šestimi leti, pa ni takšna tehtna okoliščina, ki bi lahko vplivala na vrsto in višino kazenske sankcije, kot je bila izrečena.
krivdna odškodninska odgovornost - hramba - hramba čolna - kraja - pridobitev lastninske pravice - izročitev premičnine v posest - podjemna pogodba - registracija - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - vmesna sodba - odplačnost - profesionalna skrbnost
Ni dvoma, da je čoln premičnina, kot tudi, da je bil njegov neposredni posestnik tožnik. Slednji je v pravdi tudi zatrjeval, da je lastnik čolna. Iz tega izhaja logičen sklep, da je v skladu z zakonsko domnevo iz SPZ, lastnik čolna tožnik, dokler toženec ne dokaže drugače.
Izkaže se, da tudi, če bi sprejeli stališče pritožnika, da je bila s strani tožnika predložena (pred)pogodba o nakupu čolna nedopustno upoštevana, to samo po sebi ne zadošča za ovrženje zakonske domneve glede tožnikovega lastništva. Predložitev s strani tožnika zatrjevane pisne (pred)pogodbe bi, če že, zakonsko domnevo lastništva lahko le še dodatno potrdila, ne pa ovrgla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017662
OZ člen 1, 186, 239, 240, 246, 488, 490, 490/1, 490/3, 493, 493/2, 494, 495, 495/1. ZNPosr člen 23, 23/3. ZPP člen 8.
pogodbena odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska obveznost - odgovornost nepremičninskega posrednika - nepremičninsko posredovanje - posredovanje pri nakupu nepremičnine - pogodba o posredovanju - protipravnost ravnanja - pravno stanje nepremičnine - pravne napake - jamčevanje za pravne napake - gradbeno dovoljenje - lokacijsko dovoljenje - neskladna gradnja - nelegalna gradnja - investitor gradnje - gradnja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem - čas nastanka škode - izguba pravic - rok za uveljavljanje pravice
S prodajno pogodbo sta tožnika v last pridobila stanovanje, ki ima manjšo vrednost, kot bi jo imelo, če bi bilo locirano v legalno zgrajeni stavbi. Razlika je škoda, obstoječa od nakupa nepremičnine dalje, zato ni mogoče slediti toženi stranki, da škoda še ni nastala, ker tožnika stanovanja še nista poizkušala prodati.
Pri dokazni oceni ni upoštevano, da tožnika negativnega dejstva, da gradbenega dovoljenja nista dobila in da z neskladno gradnjo nista bila seznanjena, težko dokazujeta. Večjo vlogo pri razčiščevanju tega dejstva je zato pričakovati od tožene stranke, ki bi lahko zatrdila in dokazala kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je tožnika z neskladno gradnjo seznanila in jima izročila gradbeno dovoljenje.
Ker tožnika svoje pravice iz pravne napake nista uveljavila v enem letu od dne, ko sta za pravno napako izvedela, z zahtevkom nista uspela.