Vročilnica ima naravo javne listine in vsebuje dvoje dokaznih pravil, in sicer dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje. Dokazno pravilo o resničnosti pa ni absolutno. Nasprotni udeleženec je namreč resničnost tistega, kar se v vročilnici potrjuje, izpodbijal in svoje trditve, dokazoval s svojim zaslišanjem, poizvedbami pri Pošti Slovenije glede imena pismonoše, ki jo opravlja vročitev in z njegovim zaslišanjem. Do teh predlogov se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo oziroma je napačno štelo, da zato, ker ima obvestilo naravo javne listine, dokazovanje nasprotnega ni potrebno.
Enotno je stališče, sprejeto v sodni praksi, da na že pravnomočno končane postopke odločbe Ustavnega sodišča ne vplivajo, pač pa spreminjajo pravno stanje le glede vlagatelja ustavne pritožbe v konkretni zadevi. Pritožnica se tako ne more sklicevati na stališče, ki jo je v zvezi z razlago zakona (SZ) Ustavno sodišče sprejelo v odločbi U-I-128/08 v letu 2009, torej po tem, ko je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno, da je bila toženka upravičena skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.
V času sklepanja, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sporna pogodba ni nasprotovala nobenim prisilnim predpisom, zato ni mogla biti nična, veljavno sklenjena pogodba pa tudi ni mogla postati nična zaradi naknadne spremembe zakona oziroma sodne prakse.