ZPIZ-2 člen 129.. ZPIZ-1 člen 187, 187/3.. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 17.. OZ člen 557.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 10, 11, 164, 165.
zavarovalna doba - starostno zavarovanje kmeta - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pokojninska doba - prevzemnik kmetije
Čeprav je tožnik 19. 4. 2011 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.
Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sprememba zakona
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru poudarilo, da je glede na novo določbo v 31. členu ZDR-1 navedba razloga za sklenitev pogodbe za določen čas obvezna sestavina pogodbe. Opustitev navedbe takšnega razloga posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019618
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - ekskulpacijski razlog
Tožnik se je poškodoval, ko se je zaradi udarca težkega kladiva ob vijak okrušil košček kovine in mu priletel v oko. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino z vso močjo, da izbiješ vijak, predstavlja nevarno dejavnost. Ugotovljene okoliščine, da je šlo za udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino, da je šlo očitno za napako v materialu, saj iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da do okruškov praviloma ne pride in ob dejstvu, da to opravilo ni bilo običajno pri toženi stranki, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja, to je tožena stranka.
Tožnik s tem, ko pri navedenem opravilu ni uporabil zaščitnih očal, ni soprispeval k nastanku škode. Ob upoštevanju mehanizma tožnikove poškodbe in dodatnega pojasnila sodne izvedenke na naroku, da imajo takšne primere poškodb, kot jo je utrpel tožnik, tudi z zaščitnimi očali, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali nezgodi.
Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017582
OZ člen 59, 421, 421/2.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - odkup terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - ugovori iz temeljnega razmerja - načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja - kritno razmerje - pomen izjave - vrnitev posojila - temeljno razmerje - plačilo terjatve - odstop od pogodbe
Obveznost tožene stranke nasproti tožeči stranki se s to izjavo ni osamosvojila v tem smislu, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževano terjatev ne glede na to, ali bo iz temeljnega pogodbenega razmerja prejela nasprotno izpolnitev ali ne.
Tožena stranka (kot cesus) v izjavi, ki jo je podala tožeči stranki (kot cesionarju), ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pri razlagi izjave pravilno upoštevalo kontekst, v katerem je bila izjava podana. To pa je dejstvo, da je tožena stranka izjavo podala kot cesus v okviru odstopa terjatev. Vsebino te izjave je posledično pravilno razlagalo skozi prizmo drugega odstavka 421. člena OZ.
Cesus lahko tudi po tem, ko je bila terjatev do njega odstopljena, odstopi od pogodbe, iz katere je bila terjatev cedirana.
ZSReg člen 5, 5/2, 5/2-5, 9, 9/2, 34, /34/1, 34/1-1. ZIZ člen 165.
vpis zaznambe sklepa o izvršbi v sodni register - vpis po uradni dolžnosti - vročanje predloga za vpis v register
V obravnavanem primeru se je registrski postopek začel po uradni dolžnosti in ne na predlog, zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje kršitve 31. člena ZSReg, ki nalaga dolžnost vročanja predloga za vpis in listin, ki so priložene predlogu, subjektu vpisa in tretjim, katerih pravice bi lahko bile z vpisom prizadete. Sicer pa pritožnik tudi ne zatrjuje, da se z izvedenim vpisom kakorkoli posega v njegove pravice ali pravice koga tretjega.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 72, 81.. ZPP člen 181, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - ugotovitvena tožba - pravni interes - socialni spor - začasna nezmožnost za delo
Ni mogoče prejeti stališča sodišča prve stopnje, da ni procesne predpostavke za sodno varstvo pravic iz 1. odstavka 63. člena ZDSS-1. Pravni interes za predmetno izpodbojno tožbo se domneva in ga stranki ni potrebno dokazovati. To pomeni, da v konkretnem primeru glede na zahtevek, da se kot prvi dan začasne nezmožnosti za delo ugotovi 5. 1. 2015 in ne 1. 2. 2018, kot je odločeno z izpodbijanim upravnim aktom, ni bil izpolnjen procesni dejanski stan iz 1. odst. 274. člena ZPP za zavrženje tožbe in bi sodišče ob uporabi 81. člena ZDSS-1 moralo o tožbenem zahtevku razsoditi meritorno.
Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.
Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00017498
ZOZP člen 18, 18/1. ZMZPP člen 26, 30, 30/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a.
invalidska pokojnina - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek - škoda, povzročena s prometno nesrečo - odgovornostna zavarovalnica - prenos odškodninske terjatve - uporaba avstrijskega prava za prenos odškodninske terjatve - pravno razmerje z mednarodnim elementom - kraj škodnega dogodka - nepogodbena odškodninska odgovornost - pasivna stvarna legitimacija - obseg povračila - lex specialis - obvezna zavarovanja v prometu - povračilni zahtevek - retroaktivna uporaba zakona - zavarovalna pogodba - sorazmerni del
Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.
Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.
kdaj je pogodba sklenjena - volja za sklenitev pogodbe - podpis pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - cena
O dosegu soglasja volj strank, ki sklepajo pogodbo v pisni obliki, se največkrat sklepa prav na podlagi podpisane pogodbe. Podpisana pogodba navzven odraža, da je bilo doseženo soglasje volj v smislu prvega odstavka 18. člena OZ.
V primeru, če pride med pravdo do delnega umika tožbe, se odloča o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem strinja. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
pogojna ločitvena pravica - ločitvena pravica - priznanje terjatev in ločitvenih pravic - učinek sklepa o potrditvi prisilne poravnave - predhodna odredba- stečajni postopek
V konkretnem primeru je bila tožeči stranki v postopku prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 392/2014 na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave priznana terjatev in ločitvena pravica na poslovnem deležu dolžnika v družbi D.L. d.o.o.
Dejstvo je, da je upraviteljica prijavljeno ločitveno pravico tožeče stranke priznala, prerekal je tudi ni nihče od upnikov, zato, kot pravilno navaja tožeča stranka, ima ravnanje dolžnika oziroma upravitelja v postopku prisilne poravnave enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). V obravnavani zadevi je dne 5. 12. 2017 sicer res prišlo do delne izpolnitve oziroma do nakazila dela vtoževanega zneska iz naslova plače za opravljene nadure, vendar pa je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2018 jasno opredelila, kaj je tožniku iz naslova nadur izplačala. Tožnik je tožbo umaknil pravočasno, to je 16. 8. 2018, po prejemu navedene pripravljalne vloge (oziroma po sodnih počitnicah).
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti.
plača - plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožena stranka je utemeljevala obstoj individualne pogodbe o zaposlitvi (in s tem pravilnost znižanja plače tožniku in nepodrejenost njegovih pogodb o zaposlitvi pravilom relevantnih kolektivnih pogodb) s tem, da je bil tožnik ključni delavec. ZDR-1 takšne kategorije delavcev ne pozna. Ker je individualno pogodbo mogoče skleniti le s poslovodjo ali z vodilnim delavcem (73. in 74. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik eden izmed njiju. Po ugotovitvi, da nobena izmed obravnavanih pogodb o zaposlitvi ni bila individualna pogodba, saj tožnik ni bil ne poslovodja ne vodilni delavec, je pravilno presodilo, da za tožnika velja Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo, podjetniška kolektivna pogodba in Tarifni del podjetniške kolektivne pogodbe, saj te kolektivne pogodbe ne veljajo le za poslovodne osebe oziroma za delavce s posebnimi pooblastili.
ZDSS-1 člen 81, 81/2.. ZPIZ-2 člen 64, 64/1, 64/1-2, 70, 72, 181, 181/4.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
ZPP v tretjem odstavku 189. člena določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je v tem sporu pomembno vprašanje, kdaj se je katera od pravd začela.
Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila tožničina nasprotna tožba (v zadevi I Pd 694/2017) vročena toženki še v letu 2016, saj je toženka 22. 11. 2016 vložila pripravljalno vlogo, v kateri je podala tudi odgovor na nasprotno tožbo. Ker je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 17. 3. 2017 in toženki vročena 29. 3. 2017, je bila pravda v tej zadevi začeta, ko je že tekel postopek v zadevi opr. št. I Pd 694/2017. Zato je sodišče prve stopnje tožbo za odškodninski zahtevek skladno s tretjim odstavkom 189. člena ZPP pravilno zavrglo.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje
Glede na opombo 3 v tretjem delu tarife, ki je sestavni del ZOdvT, ni bilo podlage za nagrado za postopek v dveh ponovljenih sojenjih. Iz opombe št. 3 k tretjemu delu tarife v točki 4 izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, upošteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Navedeno pomeni, da tožnik oziroma njegov odvetnik ni več upravičen še do dveh novih nagrad v postopku, ki se je ponovil dvakrat in sicer po tar. št. 3100 tarife. Že nastala nagrada za postopek pred prvostopnim sodiščem se namreč že všteje v nagrado za postopek po ponovljenem postopku.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sprememba v zdravstvenem stanju - nasprotje v izvedenskih mnenjih
Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.
Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.