ZIZ-UPB4 člen 20.a, 24, 52. OZ-UPB1 člen 356, 356/1, 356/2, 1025. ZGD-1 člen 638.
zastaranje terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom - prehod terjatve - zapadlost kreditne/poroštvene obveznosti
V predlogu za izvršbo je upnik prehod terjatve nanj zatrjeval s sklicevanjem na pogodbo o oddelitvi s prevzemom, z dne 11.8.2014, sklenjeno pri notarki N. K. SV 1389/2014, predlagal je tudi vpogled v AJPES in v zbirko listin sodnega registra. Tak predlog ustreza pogojem iz 24. člena ZIZ. Ko sta dolžnika ugovarjala in se je prehod terjatve šele takrat izkazal za spornega, je v odgovoru na ugovor upnik predložil še dodatne listine, ki oddelitev s prevzemom nedvoumno dokazujejo. Glede na to, da se v izvršilnem postopku ob vložitvi predloga za izvršbo zahteva le označbo listin, so bile vse listine v spis vložene pravočasno.
URS člen 23, 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 452.
spor majhne vrednosti - odgovor na tožbo - rok za odgovor na tožbo - napačen pravni pouk - pravica do sodnega varstva - kršitev pravice do izjave
Res sicer v sporih majhne vrednosti veljajo krajši, 8-dnevni roki za opravo procesnih dejanj, vendar napačen pravni pouk (oziroma v tej zadevi napačno napotilo stranki o tem, v kakšnem roku lahko vloži odgovor na dopolnitev tožbo) ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.
večstanovanjska stavba - etažna lastnina - izterjava denarne obveznosti - terjatev dobavitelja do posameznega etažnega lastnika - ključ delitve stroškov - posredovanje podatkov o etažnem lastniku - trditveno in dokazno breme - trditveno breme dobavitelja - dobava toplotne energije - dobava plina - specifikacija tožbenega zahtevka
Izraz "podatki o etažnem lastniku, potrebni za vložitev tožbe" iz drugega odstavka 71. člena SZ-1 pomeni vse podatke, potrebne za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj upnik lahko v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00018829
ZPP člen 151, 151/1, 180, 180/1, 286a, 458, 458/1, 495, 495/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. OZ člen 243, 243/4, 461, 461/1, 468, 468/2.
spor majhne vrednosti - kršitev pogodbe - obseg odškodnine - pregled stvari - očitne stvarne napake - pravice kupca - povrnitev stroškov - predpravdni stroški
Tožena stranka za vtoževano škodo tožeči stranki ni odgovorna, saj zakon za notificiranje napak na kupljenih predmetih ne predvideva nobenega postopka, torej tudi ne takega, kakršnega se je bila lotila tožeča stranka. Zato stroškov, ki so ji nastali v zvezi s potrditvijo njene ugotovitve, da kupljeni disk dejansko ne deluje, ne more prevaliti na toženo stranko. Tožba s takim zahtevkom je glede na navedeno nesklepčna.
odgovornost delodajalca - delo skladiščnika - nesreča pri delu - varstvo pri delu - varnostni ukrepi - nadzor nad delavcem
Delodajalec je dolžan delavce nadzirati in v okviru nadzora tudi opozarjati na pomanjkljivosti in na ta način preprečevati opustitve varnostnih ukrepov. Vendar pa je količina in intenzivnost nadzora nujno soodvisna od zahtevnosti, kompleksnosti in nevarnosti dela, ki se opravlja, kakor tudi od drugih dejanskih okoliščin (npr. izkušenosti delavcev in njihove skrbnosti). Zahtevnejša in nevarnejša dela tako terjajo strožji nadzor, medtem ko vsakdanja in bolj ali manj trivialna dela terjajo strožji nadzor zgolj izjemoma.
V konkretnem primeru ni sporno, da je bila transportna pot zožena zaradi na njej stoječih palet. Kot tudi ne more biti sporno, da je skladišče dinamičen proizvodni proces, kjer se blago ves čas prevaža, naklada, razklada in so tako njegove lokacije ves čas spreminjajo. Če bi torej tožena stranka hotela preprečiti, da bi se na transportnih poteh nahajalo kakršnokoli blago (palete), bi prišel v poštev le takšen nadzor, kjer bi nekdo ves čas kontroliral ali delavci delo opravljajo pravilno, v skladu s predpisi in navodili. Upoštevaje, da se v skladišču izvajajo vsakdanja in enostavna opravila, pa bi bil takšen nadzor tudi po oceni višjega sodišča pretiran, nerazumen in kot tak ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.
odločitev o pravdnih stroških - uspeh strank v pravdi - delni umik tožbe - ugoditev zahtevku
Stroškovna odločitev temelji na uspehu pravdnih strank v postopku. Zahtevano pravno varstvo tožnika z restitucijskim in prepovednim zahtevkom se je nanašalo na tri prostore: klet, shrambo in garažo. Tožnik je glede kleti in shrambe tožbo umaknil, vendar ne zaradi izpolnitve zahtevka. Uspel pa je s tožbenim zahtevkom glede garaže. Sodišče prve stopnje je vse te okoliščine ustrezno zajelo v odločitvi, da je tožnik upravičen do povračila 1/3 pravdnih stroškov, toženca pa do povračila 2/3.
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1. ZIZ člen 3, 34, 34/1, 34/2, 34/4.
premičninska izvršba - načelo sorazmernosti
Kršitev 1. člena Protokola št. 1 EKČP, in sicer do mirnega uživanja premoženja, je bila v zadevi Vaskrsić storjena zaradi prodaje nepremičnine, ki je bila dolžnikov dom, zaradi izterjave sorazmerno nizke terjatve (124,00 EUR). V konkretnem primeru, ko gre za znatno višjo terjatev (1.928,56 EUR s pripadki) in neuspešno izvršbo na dve že dovoljeni sredstvi, je dovoljena izvršba na premičnine povsem primeren ukrep za zagotovitev izterjave upnikove terjatve in vzpostavljeno pravično ravnotežje med zasledovanim ciljem in dovoljeno premičninsko izvršbo.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - načelo kontradiktornosti postopka
Posplošeno ugovarjan očitek kršitve kontradiktornosti postopka ni podan. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar pritožba konkretno tudi ne izpodbija, sme sodišče v zadevi v sporu majhne vrednosti odločiti brez razpisa glavne obravnave, v konkretnem primeru pa izvedba naroka za glavno obravnavo tudi ni bila zahtevana s strani nobene od pravdnih strank.
ZPP člen 14, 339, 339/2, 339/2-8, 458. OZ člen 353, 356, 369.
spor majhne vrednosti - krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - obseg in višina škode - pravica do izjave - zastaranje - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - dokaz z izvedencem - pripombe strank na izvedensko mnenje
Za presojo teka zastaranja po pretrganju je odločilen izid kazenskega postopka. Če se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo, začne zastaranje (ki je bilo pretrgano z vložitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku) po koncu kazenskega postopka znova teči (369. člen OZ) in upnik, drugače kot pri oprostilni in zavrnilni kazenski sodbi, ni vezan na trimesečni rok iz 367. člena OZ. Ker se kazenski postopek ni končal z oprostilno ali zavrnilno sodbo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica v treh mesecih vložiti ustrezno tožbo.
Ker torej tožnica za dodelitev Zoisove štipendije uveljavlja dosežek, ki ga je dosegla na predhodni ravni izobraževanja, ki poleg tega sploh ne predstavlja izjemnega dosežka, ni izpolnila pogojev za Zoisovo štipendijo.
zavržena tožba - sodno varstvo - ugotovitvena tožba - pravni interes - socialni spor - začasna nezmožnost za delo
V sodno socialnih sporih gre praviloma za spore polne jurisdikcije, v katerih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat poudarjeno in zavzeto stališče, da za dopustnost vsebinskega sojenja zadošča pravočasnost vložene tožbe v skladu z 72. členom ZDSS-1 ter priložitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta. Že zaradi z Ustavo RS ter matičnimi materialnimi zakoni s področja socialne varnosti in ZDSS-1 zagotovljenim sodnim varstvom, za dopustnost izpodbojne tožbe ni potrebno dokazovati pravnega interesa, saj se ta domneva. Ne gre za ugotovitvene tožbe iz 181. člena ZPP.
Tako tudi v konkretnem primeru tožnik izpodbija odločitev tožene stranke ter predlaga, da se kot prvi dan začasne nezmožnosti za delo določi sporni datum. V takem primeru pa se pravni interes za predmetno izpodbojno tožbo domneva in ga stranki ni potrebno dokazovati.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1, 100/3.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 9, 12, 18.
plačilo institucionalnega varstva - preživljanje staršev - preživninska obveznost otrok do staršev
ZZZDR preživninsko obveznost otrok do staršev določa v 124. členu. Po tej določbi je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Določba drugega odstavka 124. člena ZZZDR predstavlja izjemo od pravila določenega v prvem odstavku citirane določbe in v konkretnem primeru pomeni, da tožnik za svojo mater ni dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva, če dokaže, da iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do njega. V nasprotnem primeru velja določba prvega odstavka 124. člena ZZZDR in obveznost tožnika, prispevati k plačilu storitvam institucionalnega varstva za svojo mater skladno s prvim odstavkom 100. člena ZSV po merilih, določenih v Uredbi.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 9.
javni uslužbenec - delo v tujini - dodatek za delo v tujini - dodatek za oddaljenost
Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost skladno z določbo 9. člena Uredbe.
Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.
ZObr člen 98a, 98a/2.. Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski (2002) člen 11, 15.
plačilo razlike plače - plača - vojak - misija - višina plače - čin
Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika.
Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - samozaposleni v kulturi - gospodarski subjekt
Tožeča stranka je samozaposlena v kulturi. Kot takšna ni gospodarski subjekt. Le tožena stranka je gospodarski subjekt. Ker ni vsaka od strank gospodarska družba ali kateri drugi od subjektov, naštetih v prvem odstavku 481. člena ZPP, predpostavke za obstoj gospodarskega spora po 481. členu ZPP niso izpolnjene.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potrebni pravdni stroški - predpravdni stroški
Tožnik ni upravičen do plačila stroškov predpravdnega postopka, saj ne gre za potrebne stroške postopka, saj predpravdni postopek v odškodninskih sporih ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne okoliščine - zakonski znaki kaznivega dejanja - koristoljubnost - terorizem - kurdska narodnost - sodna praksa Sodišča EU
1. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje dati posebno težo okoliščini, da je obtoženec "dejanje izvršil izključno iz koristoljubnosti." Pritožbeno sodišče odgovarja, da je koristoljubnost zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ne more predstavljati posebne dodatne obteževalne okoliščine, še posebej ob očitku, ki koristoljubnost konkretizira s plačilom "najmanj 1 EUR".
2. Pritožnica ne trdi, da je obtoženec vedel, da gre za "osebe, ki se jih išče zaradi kaznivih dejanj povezanih s teroristično skupino PKK" kot navaja pritožnica, tudi sicer okoliščina, da sta dva od tujcev v kazenskem postopku v Turčiji v povezavi s teroristično skupino, eden pa zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, ni zanesljivo izkazana, še manj pa je izkazano, da bi navedeni tujci bili v Turčiji obsojeni za kaznivo dejanje povezano s teroristično dejavnostjo. Poleg tega trditev, da je Kurdska delavska stranka - PKK - teroristična organizacija, ni tako zanesljiva, ko se predstavi tudi drugo stran, ki navedeno trditev zavrača. Sodišče Evropske unije je namreč že v preteklosti obravnavalo utemeljenost uvrstitve prej navedene organizacije na listo terorističnih organizacij in je že s sodbo v zadevi T-229/02 z dne 3.4.2008 razglasilo sklep Sveta, ki se nanaša na PKK, za ničnega. Nazadnje je sodišče Evropske unije to storilo tudi s sodbo v zadevi T-316/14 z dne 15.11.2018, ko je ravno sklep Sveta 2017/1426 z dne 4.8.2017, na katerega se sklicuje pritožnica in ga prilaga k pritožbi, razglasilo za ničnega v delu, ki se nanaša na PKK. Pritožnica pritožbi prilaga publikacije iz katerih je po njenih trditvah razvidna razsežnost, domet in tudi posledica delovanja teroristične skupine, vendar tudi to ni enoznačno, saj je, med drugim, znan javni poziv več kot 100 poslank in poslancev Evropskega parlamenta z dne 17.2.2016, ki države članice EU oziroma Evropski Svet poziva, naj iz seznama terorističnih skupin umaknejo Kurdsko delavsko stranko.
Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 10 dni dolžna obračunati nadomestilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik prosil za izrabo dopusta, pa mu ga ta zaradi zagotavljanja nemotenega dela ni odobrila, je treba upoštevati tudi stališče sodne prakse sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Schultz - Hoff (C-350/06) in Stringer (C-520/06). Tudi novejša praksa tega sodišča v zadevah C-684/16 z dne 6. 11. 2018 Max Planck - Tetsuji Shimizu in C-619/16 z dne 6. 11. 2018 stoji na takem stališču, pri čemer je delodajalec dolžan delavca ustrezno poučiti o uveljavitvi svoje pravice do izrabe letnega dopusta in s tem delavcu dejansko omogočiti, da pravico izrabi.