Pravica do izvedbe dokaza v pravdnem postopku ni absolutna. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo do nekaterih dokazov, tožnice s tem ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, niti ji ni onemogočilo dokazovanja. Tožnica bi z njimi lahko dokazala le posamezne, med seboj nepovezane indice, ne pa odločilnih in drugih pravno pomembnih dejstev.
Tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more uspeti s tezo, da je toženec prav take storitve pravnega svetovanja naročil pri njej in ji zato dolguje plačilo zanje. To bi pomenilo nedopusten obid jasne zakonske določbe, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik (oziroma odvetniška družba).
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
izplačilo nagrade - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil ob uveljavitvi Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski vojaška oseba, ki ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od julija 2012 do julija 2022. Po Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (28. 5. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Sodišče je zmotno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS z izplačilom pri plači za avgust 2021. Po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, ki bi jim pripadla po novi uredbi, in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na navedeno posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba sploh še ni veljala. Nova uredba je namreč stopila v veljavo 1. 1. 2020.
ZDR-1 člen 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-2, 91, 108.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 58, 58/1, 58/1-3.. OZ člen 131, 179, 179/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor - trpinčenje na delovnem mestu
Glede na razrešitev tožnice z mesta direktorice tožene stranke, je bila tožnici utemeljeno na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj je imenovanje na funkcijo pogoj za opravljanje dela direktorja, po razrešitvi pa torej tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar ni mogla izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja za delovno mesto Direktor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00047607
ZZZDR člen 123, 127, 127/1, 133. OZ člen 132, 179. URS člen 35, 53.
dolžnost preživljanja otrok - preživninska dolžnost staršev - skupno in posebno premoženje zakoncev - povračilo preživninskih izdatkov - verzijski zahtevek - domnevni starši - zakonska domneva očetovstva - izpodbijanje očetovstva - starševstvo - zmota - osebnostne pravice - okrnitev osebnostne pravice - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina za duševne bolečine - zavrnitev dokaznih predlogov
Vsakdo se lahko svobodno odloča, ali bo sklenil zakonsko zvezo oziroma osnoval zunajzakonsko skupnost z osebo, ki že ima otroke (ali jih pričakuje z drugim partnerjem), prav tako, ali bodo ti otroci živeli v njuni zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Preživljanja tujih otrok torej nikomur ni mogoče vsiliti proti njegovi volji.
Če tožnik doslej res ni vedel, da ni biološki oče toženkinih hčera, ki sta se rodili v njuni zakonski zvezi, ga ni mogoče obravnavati kot očima. V tem primeru namreč tožnik ni mogel oblikovati prave oziroma relevantne volje glede preživljanja toženkinih hčera; ker ju je v zmoti preživljal kot svoji lastni hčeri, ima po 133. členu ZZZDR pravico zahtevati povračilo teh izdatkov od toženke.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ravnanje delavca, ki (očitno) v šali posnema kihanje ali kašljanje, pri čemer po opozorilu sodelavcev s takšnim ravnanjem preneha, in ki negoduje ter preklinja v jedilnici, četudi storjeno v času prisotnosti virusa COVID-19 in četudi morda neprimerno, ne dosega teže hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 34, 36, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Toženka je tožniku v odpovedi očitala, da bi moral o tem, da ni pravočasno odpremil poltovornih plaščev in ukrepal, obvestiti nadrejenega A.A. Tudi v odgovoru na tožbo je navedla, da bi lahko tožnik kadarkoli poklical nadrejenega. A.A. naj bi tožniku izrecno povedal, da ga lahko kadarkoli pokliče. Dejansko je torej toženka ugovore glede kršitve dolžnosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 podala že pred sodiščem prve stopnje, sodišče pa se do tega očitka v sodbi ni opredelilo. V zvezi s tem toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
nagrada in stroški izvedenca - pravni interes v pritožbenem postopku - družinski postopek
S pritožbo se nasprotna udeleženka zavzema za večjo finančno obremenitev, torej da se plačilo celotnega stroška izvedenke naloži njej, kar že na prvi pogled ni v njeno korist. Ob dejstvu, da je nasprotna udeleženka oproščena plačila stroškov postopka, je takšno zavzemanje razumljivejše, vendar tudi slednje ne spremeni zaključka, da bi se z odločitvijo sodišča druge stopnje o njeni pritožbi, njen položaj lahko izboljšal.
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da bi se upoštevaje dolžno skrbnost od tožnika kot od vsakega drugega delavca pričakovalo, da pregleda, kar podpisuje. Če to ni bilo mogoče med delom, pa kasneje. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnik zatrjuje in dokazuje slabo znanje slovenskega jezika. Delavcu, ki ne razume dobro slovenskega jezika, skrbnost še toliko bolj nalaga, da (s pomočjo druge osebe, ki razume slovenski jezik) pregleda listno pred podpisom. Glede na navedeno, četudi bi šteli, da je tožnik dejansko bil v zmoti (kar je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži; da je tožnik vedel, da podpisuje odpoved, saj so se o tem pogovarjali, tožnik pa dovolj razume slovenski jezik), njegova zmota ni opravičljiva. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva. To pomeni, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (razveljavitev) prenehanja delovnega razmerja (odpovedi) pravilno zavrnilo.
ZSPJS člen 22e.. ZJU člen 24, 25.. ZDR-1 člen 200, 200/4.. Uredba o dopolnitvah Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 4.
povečan obseg dela - plačilo za povečan obseg dela
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je tožnik iz naslova povečanega obsega upravičen do višjega deleža osnovne plače od tistega, ki mu ga je priznala in izplačala tožena stranka, pravilno utemeljilo na ugotovitvah, da je znal odlično izkoristiti svoj delovni čas in da je bil z opravljanjem dodatnih del nadpovprečno obremenjen, saj je v 67 % delovnega časa opravljal naloge delovnega mesta "voznik V" in višje vrednotenega delovnega mesta "skladiščnik V - orožar", pri čemer svojih rednih delovnih nalog v pretežnem delu ni bil razbremenjen (opravljal je sedem od osmih nalog delovnega mesta "upravnik V").
postopek za preklic pogojne obsodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do izjave
Po stališču uveljavljene sodne prakse, zagreši sodišče bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če pogojno obsodbo obsojencu prekliče, ne da bi obsojenca, ki je dosegljiv, zaslišalo in ga obvestilo o seji senata.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - neenaka obravnava - veljavnost kazenskega zakona - odmera kazni - omilitev kazni - denarna kazen - izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov
Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.
V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku.
Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časovno veljavnostjo zakona po 7. členu KZ-1 in splošnimi pravili za odmero kazni.
odmera denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - individualizacija in objektivna pogojenost odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - višina škode - sodna praksa
Pri odmeri odškodnine je treba individualne značilnosti škodnih posledic oškodovanca (tožnika) objektivno ovrednotiti skozi prizmo primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse.
odškodnina za telesne bolečine - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - obstoj škodnega dogodka
V konkretnem primeru tožeča stranka nepravilno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da tožeča stranka ni utrpela poškodb, ki bi naj izhajale iz zdravniške dokumentacije, ampak se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zapisanega v listinah na katere se sklicuje v pritožbi. S tem pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).
užitek - osebna služnostna pravica - služnost dosmrtne rabe nepremičnine - pravica dosmrtnega uživanja - podatki o pravici, ki se vpišejo v zemljiško knjigo - osebni podatki
V sklepu o dedovanju z dne 3. 2. 2020 je pritožnica z vsemi osebnimi podatki razglašena za dedinjo in volilojemnico. V pritožbi ne navaja, kateri njen osebni podatek, ki se po ZZK-1 vpisuje v zemljiško knjigo, manjka. Tudi glede njene pravice užitka je v izpodbijanem sklepu navedeno oziroma razglašeno ter v zemljiško knjigo odrejen vpis, da gre za dosmrtno osebno brezplačno služnostno pravico užitka nepremičnin. Dosmrtno pomeni, da traja do njene smrti, zato ni jasno, kaj v tem pogledu pritožnica pogreša. Sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 2. 2020 v povezavi z izpodbijanim sklepom tako vsebuje vse podatke, ki se po določbah ZZK-1 vpisujejo v zemljiško knjigo.
ZPP člen 108, 108/5. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2020) točka 2. ZS člen 83, 83a.
zavrženje pritožbe - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - dopolnitev pritožbe - procesni rok - rok za dopolnitev pritožbe - zadostno število izvodov
Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije je bila spremenjena z odredbo o spremembah in dopolnitvah te odredbe, tako, da je veljala do 31. 1. 2021, kar je pomenilo, da so procesni roki v nenujnih sodnih zadevah znova tekli od 1. 2. 2021 dalje.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obveščati drugega toženca o tem, kdaj so procesni roki začeli (znova) teči, saj je bila prej omenjena odredba o tem objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije.
stroški postopka - stroški pooblaščenca - potni stroški pooblaščenca - pooblaščenec zunaj sedeža sodišča - pravica do izbire odvetnika - okoliščine konkretnega primera
Merilo, po katerem se kot potrebni priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pri katerem teče postopek, ki ga izpostavlja pritožnica in se pri tem sklicuje na del sodne prakse, ki njeno stališče podpira, upoštevaje obrazloženo v slehernem primeru torej ni uporabljivo. Ali ga bo sodišče upoštevalo ali ne, je odvisno od okoliščin danega primera. Te sodišču namreč omogočajo, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.
Iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženi stranki priznalo potne stroške odvetnika, ki ima svoj sedež v Novem mestu, za pristop na narok pri Okrožnem sodišču v Krškem, pri katerem je tekel postopek (priznalo ji je torej potne stroške odvetnika, ki ima sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek), se ravnovesje v položaju pravdnih strank po presoji pritožbenega sodišča torej ni porušilo. Potni stroški odvetnika (29,60 EUR) in stroški njegove odsotnosti iz pisarne v času potovanja (60 točk oziroma 36,00 EUR) znašajo skupaj 65,60 EUR, kar je 1,54 % od vseh priznanih odvetniških stroškov tožene stranke v tem postopku. Premoženjski interes pritožnice, da se po obravnavani pritožbi stroški tožene stranke iz prisojenih 4.246,47 EUR znižajo na 4.173,31 EUR, v tem primeru ne more prevladati nad pravico do proste izbire odvetnika.
Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo, je mogoče preizkusiti. Sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine so sicer izdani samodejno v informacijskem sistemu, pri čemer se navede znesek stroškov, ki se upniku priznajo. Na njegovi podlagi in upoštevajoč upnikovo priglasitev v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, je tako mogoče razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo in katere ne.
Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi.
Priglašeni strošek opomina pred izvršbo je upnik utemeljeval z argumentom, da je po določbi 299. člena OZ dolžniku moral poslati opomin z določenim rokom za izpolnitev. Po oceni sodišča druge stopnje stroškov za pošiljanje opomina ni mogoče šteti kot del izvršilnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili neposredno povezani z izvršbo oziroma zanjo potrebni. Skladno z določili ZIZ sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve in druge podatke, predpisane v 41. členu ZIZ. V konkretnem primeru iz predloga za izvršbo izhaja, da je verodostojna listina zapadla v plačilo 2. 3. 2020. Povedano drugače, tudi če je upnik za to, da je terjatev zapadla, dolžniku moral poslati opomin, je strošek le tega mogoče šteti le kot strošek, povezan s samo terjatvijo oziroma njeno zapadlostjo, ne pa kot strošek, potreben za izvršilni postopek. ZIZ opomina nikjer v svojih določbah namreč ne določa kot procesne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084522
ZPŠOIRSP člen 3, 6, 8, 8/5, 10, 11. OZ člen 131. ZUSDDD člen 1. ZPP člen 7, 8, 212.
izbris iz registra prebivalstva RS - izbrisani - povrnitev škode - višina odškodnine - pavšalna odškodnina - pravnomočna in dokončna odločba upravnega organa - uporaba ZPŠOIRSP - zapustitev republike slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode - denarna socialna pomoč - povrnitev nepremoženjske škode - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo in njegove meje - opozorilo nasprotne stranke - zastopanje po kvalificiranem pooblaščencu
Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s škodo, vzročno zvezo in tudi višino škode. Vtoževane oblike materialne in/ali nematerialne škode je treba ustrezno razčleniti in obrazložiti.
Pritožba ne izpodbija ključnih razlogov prvostopenjske sodbe, da je tožnica (takrat še mladoletna) skupaj s svojo družino Slovenijo prostovoljno zapustila že pred izbrisom (14. 8. 1991), ko je odšla v Nemčijo. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da je evidentno, da njen odhod iz Slovenije ne more biti v vzročni zvezi z izbrisom (ki se je zgodil šele leta 1992), navedbe tožnice, da naj bi Slovenijo zapustila zaradi izbrisa, pa so očitno neresnične in zavajajoče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo (kar priznava tudi tožnica), da so jo nemški organi iz Nemčije vrnili v BIH, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožnica iz Nemčije vrnjena v BIH, ni posledica izbrisa, temveč očitno dejstva, da je nezakonito prišla v Nemčijo in da tam ni uspela izposlovati dovoljenja za bivanje, nemški organi pa so jo očitno vrnili v BIH zato, ker je bila državljanka BIH. Navedb o tem, na podlagi katerih okoliščin so jo nemški organi vrnili v BIH, ali o tem, da bi želela, da jo nemški organi vrnejo v Slovenijo, tožnica v okviru trditev na prvi stopnji (do prvega naroka) sploh ni postavila (kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje), izvedba dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) pa v pravdnem postopku trditev ne more nadomestiti.