ZDR-1 člen 34, 36, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Toženka je tožniku v odpovedi očitala, da bi moral o tem, da ni pravočasno odpremil poltovornih plaščev in ukrepal, obvestiti nadrejenega A.A. Tudi v odgovoru na tožbo je navedla, da bi lahko tožnik kadarkoli poklical nadrejenega. A.A. naj bi tožniku izrecno povedal, da ga lahko kadarkoli pokliče. Dejansko je torej toženka ugovore glede kršitve dolžnosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 podala že pred sodiščem prve stopnje, sodišče pa se do tega očitka v sodbi ni opredelilo. V zvezi s tem toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ravnanje delavca, ki (očitno) v šali posnema kihanje ali kašljanje, pri čemer po opozorilu sodelavcev s takšnim ravnanjem preneha, in ki negoduje ter preklinja v jedilnici, četudi storjeno v času prisotnosti virusa COVID-19 in četudi morda neprimerno, ne dosega teže hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00047330
URS člen 29.. KZ-1 člen 32, 32/1, 196, 196/1, 196/2.. ZDavP-2 člen 352, 352/2.. ZDR-1 člen 44.. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/1-1, 31, 32, 34, 34/2, 34/2-1, 34/2-2.. ZGD-1 člen 498, 498/1.. ZPSV člen 2, 3.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev pravic iz socialnega zavarovanja - slabo finančno stanje - izvid in mnenje izvedenca - ločenost premoženja družbe in družbenika - prednostne terjatve - privolitev oškodovanca - pravica do obrambe - skrajna sila
Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.
V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je podano vselej, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja, celo, kadar to počne z namenom ohranitve dejavnosti.
Poplačilo terjatev iz delovnega razmerja ima prednost tudi pred ohranjanjem dejavnosti, v ta namen pa je družba dolžna izvesti določene ukrepe, kot so zmanjšanje obsega poslovanja in dejavnosti, odpuščanje delavcev, prisilna poravnava ali stečaj.
Upravičljiva skrajna sila, ki izključuje protipravnost ravnanja, temelji na tezi, da tisti, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, s tem da poškoduje nižji pravni interes - torej izpolni bit kaznivega dejanja, ki pomeni manjšo škodo (manjše zlo), kot bi bila povzročena, če storilec ne bi nič naredil - ne ravna v nasprotju s pravom. Eden izmed pogojev za uporabo instituta je tudi, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače oziroma da je bilo odvračanje nevarnosti neizogibno potrebno. Odvračanje nevarnosti mora biti torej nujno potrebno, da se prepreči poškodovanje dobrine višje vrednosti oziroma da se prepreči večje zlo. Pomemben vidik neizogibne potrebnosti je, da ravnanje skladno z zakonom ni mogoče, kar pomeni, da pravo ne ponuja rešitve, kako ravnati v konkretni situaciji. Če namreč obstaja rešitev, ki je skladna s pravom oziroma jo pravo v konkretni situaciji ponuja za razrešitev nastale situacije, potem ravnanje storilca ni bilo neizogibno potrebno in se na skrajno silo ne more sklicevati.
Obdolženca sta kot direktorja družbe C. d.o.o. bila dolžna ravnati v skladu z določbami ZDR oziroma ZDR-1 in naposled ZFPPIPP. Za nastalo situacijo (insolventnost) torej pravo ponudi rešitev v določbah insolvenčne zakonodaje, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da nevarnosti, ki je po mnenju pritožnikov stečaj družbe in socialna katastrofa, ne bi bilo mogoče odvrniti drugače.
Socialna varnost je dobrina, ki ni razpoložljiva, zato oškodovanec v njen poseg ne more privoliti.
Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost že ogrožena ter je tako vanjo poseženo, zaradi česar kasnejše plačilo prispevkov ne odpravlja kaznivosti.
ZSPJS člen 22e.. ZJU člen 24, 25.. ZDR-1 člen 200, 200/4.. Uredba o dopolnitvah Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 4.
povečan obseg dela - plačilo za povečan obseg dela
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je tožnik iz naslova povečanega obsega upravičen do višjega deleža osnovne plače od tistega, ki mu ga je priznala in izplačala tožena stranka, pravilno utemeljilo na ugotovitvah, da je znal odlično izkoristiti svoj delovni čas in da je bil z opravljanjem dodatnih del nadpovprečno obremenjen, saj je v 67 % delovnega časa opravljal naloge delovnega mesta "voznik V" in višje vrednotenega delovnega mesta "skladiščnik V - orožar", pri čemer svojih rednih delovnih nalog v pretežnem delu ni bil razbremenjen (opravljal je sedem od osmih nalog delovnega mesta "upravnik V").
postopek za preklic pogojne obsodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do izjave
Po stališču uveljavljene sodne prakse, zagreši sodišče bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če pogojno obsodbo obsojencu prekliče, ne da bi obsojenca, ki je dosegljiv, zaslišalo in ga obvestilo o seji senata.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
plačilo nagrade - vojska
Nova uredba je stopila v veljavo s 1. 1. 2020. Iz določbe drugega odstavka 7. člena izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala po stari in po novi uredbi. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na to, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s pogodbo o zaposlitvi v septembru 2011, se 10. leto opravljanja službe tožnika izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar mu je bilo pravilno priznano z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2020. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa mu ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba sploh še ni veljala.
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da bi se upoštevaje dolžno skrbnost od tožnika kot od vsakega drugega delavca pričakovalo, da pregleda, kar podpisuje. Če to ni bilo mogoče med delom, pa kasneje. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnik zatrjuje in dokazuje slabo znanje slovenskega jezika. Delavcu, ki ne razume dobro slovenskega jezika, skrbnost še toliko bolj nalaga, da (s pomočjo druge osebe, ki razume slovenski jezik) pregleda listno pred podpisom. Glede na navedeno, četudi bi šteli, da je tožnik dejansko bil v zmoti (kar je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži; da je tožnik vedel, da podpisuje odpoved, saj so se o tem pogovarjali, tožnik pa dovolj razume slovenski jezik), njegova zmota ni opravičljiva. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva. To pomeni, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (razveljavitev) prenehanja delovnega razmerja (odpovedi) pravilno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSM00048187
ZPP člen 8, 154, 154/1, 165, 165/2, 212, 243, 340, 341, 358. OZ člen 3, 9, 15.
plačilo pogodbene obveznosti - ostali materialni stroški - izvajanje pogodbenih obveznosti pri izvajalcu zdravstvenih storitev - izvajanje zdravstvenih storitev - izvajanje zdravstvenih storitev proti plačilu skupno dogovorjene pogodbene cene - ugovori zavoda za zdravstveno zavarovanje - cena zdravstvenih storitev - pogoji za pridobitev plačil - namenska poraba sredstev - pogodbeno materialno pravo - dokazno breme - obračun stroškov - neenaka obravnava - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba odločbe na drugi stopnji - izvedba dokaza z izvedencem - odločitev o stroških postopka
Stvar tožnikove poslovne politike pa je, kako bo s strani toženca plačan pogodbeno dogovorjen znesek razporedil v okviru svoje ambulante.
Bi pa glede na pogodbena določila moral tožnik izkazati dodatne materialne stroške, do katerih bi bil upravičen za laboratorij referenčne ambulante, česar pa do predmetnega pravdnega postopka ni storil, ampak je to izkazoval oziroma dokazoval šele z izvedenko finančne stroke v tem postopku.
Sodišče druge stopnje ob pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam in izračunom izvedenke finančne stroke O.K., ni pa upoštevalo med strankama sklenjene pogodbe oziroma pogodbenih določb o obračunu stroškov, ki v konkretnem primeru predstavljajo veljavno in relevantno materialno pravo (vključno s prej omenjenim pogodbenim pravom).
STVARNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00046186
SPZ člen 24, 25, 33, 33/1, 33/3. ZKZ člen 4.
motenje posesti - posestno varstvo - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - upravna odločba - načelo prirejenosti postopkov - upravni postopek - protipravnost - zloraba pravice - pravica do posesti - način izvrševanja posesti - raba nepremičnine - varstvo javnopravnih interesov - pogoji za začasno odredbo
Pri zlorabi pravice se pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata. Zlorabo pravice ni mogoče enačiti s čisto pravno kršitvijo, čeprav drži, da je zloraba sama po sebi prepovedana. Na drugi strani je treba upoštevati, da se zloraba vendarle oslanja na pravno dovoljeno izvrševanje pravice, zato je treba ravnanja upravičenca celovito ovrednotiti in enako tudi upravičenja tretjega, ki se sklicuje na nedovoljen poseg v njegova upravičenja zaradi zlorabe pravice.
Sodišče je vezano le na izrek upravne odločbe, ne pa na razloge iz obrazložitve ali na predhodna vprašanja, na podlagi katerih je upravni organ sprejel odločitev, ker le izrek odločbe določa in ureja obstoj ali neobstoj pravice in pravnega razmerja. To pomeni, da je sodišče vezano na odločitev upravnega organa o glavni stvari.
Domet upravne odločbe ni omejen zgolj na ureditev javnopravnega razmerja med državo in toženko, marveč vpliva tudi na način izvrševanja posesti na spornem delu nepremičnine, ki se ne sme uporabljati kot parkirišče.
Toženka bi morala pri izpolnitvi dolžnostnega ravnanja izbrati tistega, ki bi v najmanjši meri posegal v posestne pravice pritožnikov in ki bi hkrati zadostil obveznosti, kot ji je naložena z upravno odločbo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik od podrejenih delavcev zahteval, da se udeležijo ekskurzije, ki jo je ekskluzivno omogočil eden večjih dobaviteljev tožene stranke (družba I. d. o. o.), da uprava o ekskurziji, ki je bila sprva načrtovana kot brezplačna, ni bila obveščena in da so morali podrejeni delavci za udeležbo na tej ekskurziji koristiti letni dopust, pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožnika kot vodilnega delavca netransparentno, v nasprotju z notranjimi akti tožene stranke in določbami ZJN-3.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - neenaka obravnava - veljavnost kazenskega zakona - odmera kazni - omilitev kazni - denarna kazen - izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov
Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.
V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku.
Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časovno veljavnostjo zakona po 7. členu KZ-1 in splošnimi pravili za odmero kazni.
podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - alibi obdolženca - ponovitvena nevarnost - sorazmernost - ogrožanje varnosti ljudi - kazniva dejanja zoper premoženje
Ne gre se strinjati s pritožnikoma, da varnost ljudi z obdolžencema očitanimi kaznivimi dejanji ni bila ogrožena. Tudi Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je varnost ljudi lahko ogrožena zaradi nevarnosti ponavljanja premoženjskih deliktov, še posebej, če vsebujejo elemente sile.
odmera denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - individualizacija in objektivna pogojenost odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - višina škode - sodna praksa
Pri odmeri odškodnine je treba individualne značilnosti škodnih posledic oškodovanca (tožnika) objektivno ovrednotiti skozi prizmo primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila kršitev, kakršna se ji očita v pisnem opozorilu, da je prinašala tobak neznanega izvora uporabnikom v stanovanjsko skupino, ti pa so ji v zameno izročili gotovino, kar je glede na dejavnost tožene stranke in ranljivost njenih uporabnikov kot oseb z motnjami v duševnem zdravju kršitev tožničinih delovnih obveznosti, tudi če namen okoriščanja pri tožnici ni bil zaznan in ji torej tudi ni bil očitan.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - prometna nezgoda - način nastanka poškodb - minimalni trk - pritožbena obravnava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadpolovična verjetnost - dokazna ocena - izvedenec cestnoprometne stroke - varnostni pas
Tožnica ni zatrjevala dejstva, ki bi (glede na ugotovitve izvedenca) edino lahko pojasnilo zatrjevano veliko, silovito gibanje telesa ob trku, zato tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da to nezatrjevano dejstvo ugotavlja (7. člen ZPP).
Veliko število različic navedb in izpovedb v zvezi z mehanizmom poškodovanja ne utemeljuje zaključka, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, da naj bi bila tožničina izpovedba prepričljiva.
Zaključek izvedenke, da je do tožničine poškodbe na zatrjevani način lahko prišlo, vendar je ta možnost malo verjetna, pomeni le, da možnosti nastanka poškodbe na način, ki ga zatrjuje tožnica, ni mogoče izključiti; to pa še ne pomeni, da je v tej pravdi z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazano, da se je poškodba zares pripetila na tak način.
Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo, je mogoče preizkusiti. Sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine so sicer izdani samodejno v informacijskem sistemu, pri čemer se navede znesek stroškov, ki se upniku priznajo. Na njegovi podlagi in upoštevajoč upnikovo priglasitev v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, je tako mogoče razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo in katere ne.
Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi.
Priglašeni strošek opomina pred izvršbo je upnik utemeljeval z argumentom, da je po določbi 299. člena OZ dolžniku moral poslati opomin z določenim rokom za izpolnitev. Po oceni sodišča druge stopnje stroškov za pošiljanje opomina ni mogoče šteti kot del izvršilnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili neposredno povezani z izvršbo oziroma zanjo potrebni. Skladno z določili ZIZ sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve in druge podatke, predpisane v 41. členu ZIZ. V konkretnem primeru iz predloga za izvršbo izhaja, da je verodostojna listina zapadla v plačilo 2. 3. 2020. Povedano drugače, tudi če je upnik za to, da je terjatev zapadla, dolžniku moral poslati opomin, je strošek le tega mogoče šteti le kot strošek, povezan s samo terjatvijo oziroma njeno zapadlostjo, ne pa kot strošek, potreben za izvršilni postopek. ZIZ opomina nikjer v svojih določbah namreč ne določa kot procesne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo.
užitek - osebna služnostna pravica - služnost dosmrtne rabe nepremičnine - pravica dosmrtnega uživanja - podatki o pravici, ki se vpišejo v zemljiško knjigo - osebni podatki
V sklepu o dedovanju z dne 3. 2. 2020 je pritožnica z vsemi osebnimi podatki razglašena za dedinjo in volilojemnico. V pritožbi ne navaja, kateri njen osebni podatek, ki se po ZZK-1 vpisuje v zemljiško knjigo, manjka. Tudi glede njene pravice užitka je v izpodbijanem sklepu navedeno oziroma razglašeno ter v zemljiško knjigo odrejen vpis, da gre za dosmrtno osebno brezplačno služnostno pravico užitka nepremičnin. Dosmrtno pomeni, da traja do njene smrti, zato ni jasno, kaj v tem pogledu pritožnica pogreša. Sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 2. 2020 v povezavi z izpodbijanim sklepom tako vsebuje vse podatke, ki se po določbah ZZK-1 vpisujejo v zemljiško knjigo.
ZPP člen 108, 108/5. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2020) točka 2. ZS člen 83, 83a.
zavrženje pritožbe - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - dopolnitev pritožbe - procesni rok - rok za dopolnitev pritožbe - zadostno število izvodov
Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije je bila spremenjena z odredbo o spremembah in dopolnitvah te odredbe, tako, da je veljala do 31. 1. 2021, kar je pomenilo, da so procesni roki v nenujnih sodnih zadevah znova tekli od 1. 2. 2021 dalje.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obveščati drugega toženca o tem, kdaj so procesni roki začeli (znova) teči, saj je bila prej omenjena odredba o tem objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00046183
ZZZDR člen 51. ZPP člen 154, 154/2.
spor o premoženjskih razmerjih med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - najem kredita - skupna terjatev zakoncev - vlaganja v nepremičnino - posebno premoženje - darilo zakonca - odločitev o stroških - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
S samim najetjem kredita skupno premoženje še ni bilo zmanjšano, temveč bi bilo zmanjšano, če bi bil kredit odplačan iz skupnega premoženja.
Obveznost do skupnega premoženja, ki se je nanašala na nakup solastniških deležev toženčevih otrok, je poravnala tretja oseba (toženčev sin), torej zaradi poplačila dela kredita, ki se je nanašal na premoženje toženčevih otrok, skupno premoženje ni bilo prikrajšano.