izvedba dokaza z izvedencem - vmesna sodba - neplačilo predujma za izvedenca - spoznavna kriza - pravilo o dokaznem bremenu
Sankcija za nespoštovanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza. Sodišče mora v tem primeru glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima pasivnost stranke. Praviloma bo štelo, da je to v škodo stranke, na kateri je dokazno breme za dokazovanje določenega dejstva. Opustitev založitve predujma v pravdnem postopku ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj mora sodišče v skladu s postulatom proste presoje dokazov oceniti razpoložljive dokaze in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Le če kljub izvedbi vseh dokazov ne najde argumentov v prid določeni trditvi, torej če gre za spoznavno krizo, mora uporabiti pravila o dokaznem bremenu.
Sodišče lahko z vmesno sodbo odloči o neutemeljenosti ugovora zastaranja in pri tem počaka z obravnavanjem tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. 315.a člen ZPP mu torej ne nalaga nobenega dolžnostnega ravnanja, zaradi česar tožeča stranka na tej podlagi ne more doseči spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe. Poleg tega - če je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že na eni podlagi, se mu (upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka) z drugimi ugovori, ki merijo na zavrnitev zahtevka, ni treba ukvarjati.
Iz sklepa z dne 18. 6. 2020 jasno in določno izhaja, da je sodišče izvedenskemu organu med drugim naložilo tudi odgovore na vprašanja, ali je pri tožnici do 14. 11. 2019 prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela ter opredelitev vzroka in datuma nastanka takšne invalidnosti. Za podano pisno izvedensko mnenje z dne 15. 7. 2020 je s sklepom z dne 17. 7. 2020 izvedenskemu organu odmerilo 1.015,63 EUR izvedenine iz naslova nagrade in priglašenih materialnih stroškov. Ker v pisnem izvedenskem mnenju z dne 15. 7. 2020 ni bilo odgovorjeno na vprašanji o vzroku in datumu nastanka I. kategorije invalidnosti, je izvedenski organ dne 25. 8. 2020 zaprosilo za dopolnitev v navedeni smeri in dopolnilno mnenje prejelo 16. 10. 2020 . Izvedenskemu organu je posledično neutemeljeno priznane 258,64 EUR izvedenine (51,00 EUR za študij spisa + 153,00 EUR nagrade + 8,00 EUR materialnih stroškov = 212,00 EUR, povečanih za 46,64 EUR iz naslova 22 % DDV ), saj bi odgovora iz dopolnilnega mnenja moral podati že v osnovnem pisnem izvedenskem mnenju.
pravna oseba - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca
Sodišče prve stopnje je na podlagi javno dostopnih evidenc ugotovilo, da dolžnik posluje z dobičkom in ima odprt transakcijski račun, ki ni blokiran. Tako je pravilno presodilo, da premoženjsko stanje dolžnika ob upoštevanju njegovih skopih trditev, podatkov iz javno dostopnih evidenc in zneska sodne takse ni takšno, da ne bi zmogel plačati sodne takse.
kazenska sankcija - izrek zapora ali pogojne obsodbe - obteževalne in olajševalne okoliščine - predkaznovanost - kaznivo dejanje goljufije
Obdolženec je obravnavano kaznivo dejanje storil v mesecu juliju 2015, pred tem pa še kaznivi dejanji leta 2014 in 2013, kar povzema tudi pritožba, v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja pa je po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 35709/2014 z dne 6. 3. 2015, ki je postala istega dne pravnomočna, tekla preizkusna doba, torej je obravnavano kaznivo dejanje storil kljub temu, da mu je bila izrečena sankcija opozorilne narave, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Upravičeno je zaključilo, da izrečene pogojne obsodbe obdolženca očitno niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj in zato ponovni izrek sankcije opozorilne narave ne bi bil primeren.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - KONCESIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00049576
ZSV člen 108. ZUP člen 224, 224/2-3. ZUS-1 člen 32, 32/1, 64, 64/1, 64/3, 64/4.
spor majhne vrednosti - koncesija za opravljanje javne službe pomoč družini na domu - plačilo socialnovarstvene storitve - odstop od koncesijske pogodbe - prepoved izvajanja koncesije - prenehanje koncesijske pogodbe - prenehanje koncesije - inšpekcijski nadzor - izvršljivost odločbe - zadržanje izvršitve upravnega akta - pravna varnost - pobotni ugovor - odpadla pravna podlaga
Tako splošne pravne akte (zakoni in ustava) kot individualne (odločbe in sodbe) je treba spoštovati, pa tudi če se adresarji z njihovimi določili ne strinjajo. Le na tak način se dosega pravna varnost, ki je vitalnega pomena za obstoj in za funkcioniranje vsake pravne države.
Ignoriranje upravnega akta, kakršen je bil izrečen tožnici, ne more rezultirati v plačilu opravljenega dela, ki je bilo septembra 2017 tožnici (ker izrečenih napak in nepravilnosti ni odpravila) še prepovedano. Drugačna presoja bi pomenila negiranje pravne varnosti. Iz razlogov pravne varnosti pa je inšpekcijsko odločbo morala spoštovati tudi toženka. Če bi se tudi ona kot najpomembnejša in temeljna samoupravna lokalna skupnost požvižgala na inšpekcijsko prepoved, bi toliko bolj ogrozila pravni red. Tako pa je ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je po izdaji odločbe našla drugega izvajalca za tista dela, ki ga je inšpekcija tožnici do odprave napak prepovedala ter o novem izvajalcu obvestila tožničine stranke.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - preizkus višine terjatve - konkretizacija - prehod trditvenega in dokaznega bremena - nepremičninska izvršba - pogoji za sodno izvršbo - dom dolžnika - načelo sorazmernosti - omejitev izvršbe - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.
Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.
V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.
Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.
Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
posestno varstvo - ponovno motenje posesti - razlaga zakonske določbe - jezikovna, sistemska in namenska razlaga - namen posestnega varstva - način motenja, ki se bistveno razlikuje od prejšnjega motenja, ugotovljenega v izvršilnem naslovu - potrebnost stroškov - obrazloženost stroškovne odločitve - neutemeljeno povzročeni stroški - odlog izvršbe - pritožbene novote - pravni interes za pritožbo
S parkiranjem vozila je prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel.
Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote. Določbo prvega odstavka 229. člena je zato treba razlagati skladno z namenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari.
Namen, ki ga v posestnem sporu zasleduje upnica, je doseči neoviran in nemoten dostop do svojih parcel preko dolžnikove parcele, ta namen pa je bil v postopku I 000/2019 tudi dosežen. Upnica je namreč že v predlogu pojasnila, da ji je dolžnik kljub le delni izpolnitvi obveznosti po izvršilnem naslovu omogočil hojo in vožnjo preko svoje parcele na njene parcele (tega dolžnik v tem postopku tudi ne zanika), nato pa je s parkiranjem vozila njeno posest ponovno motil. Ker upnica že razpolaga z izvršilnim naslovom, s katerim se dolžniku prepoveduje s takimi ali podobnimi dejanji ali kakšnimi koli drugimi dejanji posegati v posest upnice, ne more uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, temveč ji je pravno varstvo treba zagotoviti v okviru 229. člena ZIZ.
Tudi pri presojo bistvene podobnosti ali različnosti motenja je treba izhajati iz prej pojasnjenega namena posestnega varstva, ki ga zasleduje upnica, torej iz namena zagotavljanja nemotenega in neoviranega dostopa preko parcel dolžnika na parcele upnice. Tako kot je dolžnik upnici posest motil s preprečitvijo dostopa s postavitvijo les in ograj, ji je dostop efektivno enako preprečil tudi s parkiranjem avtomobila, s katerim je dovozno pot zožal do te mere, da upnica s svojim avtomobilom po njej ni mogla priti do svojih parcel, zato je pritrditi prvostopenjskemu zaključku, da gre za bistveno podobno motenje posesti.
Glede na dosedanji potek izvršilnega postopka je bil upničin predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova utemeljen, saj je bil dolžnikov ugovor zavrnjen, posledično pa so stroški predloga potrebni za izvršbo in je upnica za njihovo izterjavo utemeljeno predlagala opravo premičninske izvršbe. Kljub dolžnikovemu uspehu s predlogom za odlog premičninske izvršbe zato ni mogoče šteti, da bi upnica dolžniku stroške predloga za odlog povzročila neutemeljeno, in ji jih ni mogoče naložiti v plačilo.
določitev krajevne pristojnosti - izpolnitev denarne obveznosti - sedež odvetnika - začasni zastopnik - pristojnost slovenskega sodišča
Določbe 47. člena ZPP ni mogoče razlagati tako, da bi se splošna krajevna pristojnost določila na podlagi sedeža začasnega zastopnika. Takšno razlogovanje bi namreč neutemljeno širilo pojem splošne krajevne pristojnosti iz 47. člena ZPP in 48. člena ZPP, saj je sistem pristojnosti v ZPP urejen tako, da je krajevna pristojnost določena (predpisana) glede na določeno zvezo spornega razmerja s krajevnim območjem sodišča, bodisi na podlagi personalnega ali pa realnega kriterija.
odlog - nepremičnina - dom dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - izjemne okoliščine - nesorazmernost
Izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. A izvršba na tako nepremičnino sama po sebi ni nedopustna, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri njem ali njegovih družinskih članih podane okoliščine, ki jim trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe onemogočajo poplačilo dolgov in ureditev novega doma drugje.
Ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine dolžnika v višini 261.000,00 EUR in goli glavnici terjatev upnikov nad 30.000,00 EUR, pri čemer so izvršbe dovoljene tudi zaradi zamudnih obresti in stroškov izvršilnih postopkov, v konkretnem primeru očitna nesorazmernost ni podana.
ZDavP-2 člen 57, 57/1, 58, 58/1, 58/1-1. ZDR-1 člen 126,. ZIZ člen 17, 17/1.
načelo formalne legalitete - vezanost sodišča na izvršilni naslov - obračun in izplačilo nadomestila plače - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi
Vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) ni kršena s tem, če opisno obveznost, kot ta izhaja iz obravnavanega izvršilnega naslova pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 30/2017 z dne 24. 11. 2017, ustrezno razlaga.
Obveznost obračunati in plačati denarno povračilo v višini 14.700,00 EUR, pri tem pa upoštevati davke in prispevke, je v obravnavani zadevi neposredno povezano s plačo, saj naveden znesek predstavlja 15 povprečnih plač upnice, kot izhaja tudi iz obrazložitve navedene sodbe. Dolžnikove obveznosti tako ni mogoče razumeti brez razumevanja obračuna in izplačila plače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODNE TAKSE
VSL00046328
ZPP člen 105a, 105a/3, 139, 139/6, 224, 224/4. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 14.
spor majhne vrednosti - ustavitev postopka - plačilo sodne takse - domneva umika tožbe - vročanje v tujino - uredba - neposredno vročanje stranki - pravilnost vročitve - kršitev pravil o vročanju - poizvednica - javna listina - dokazna moč javne listine - dejanski prejem sodnega pisanja - seznanjenost z vsebino pošiljke - načelo kontradiktornosti
Uredba št. 1393/2007 omogoča tri načine vročanja, in sicer vročanje preko organov za sprejem v državi članici izvršitve, vročanje po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države članice izvora ali po pošti. Uredba št. 1393/2007 v 14. členu dopušča, da vsaka država članica osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroča sodna pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.
Tožnica se ne more uspešno sklicevati na kršitev pravil o vročanju, ker je sodno pisanje dejansko prejela (šesti odstavek 139. člena ZPP). Pravila o vročanju namreč niso sama sebi namen, pač pa želijo zagotoviti čim večjo gotovost, da se stranka dejansko seznani s procesnim gradivom. Kršitve pravil o vročanju torej učinkujejo le, če je bila stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2. OZ člen 288, 347, 347/1, 356, 356/2, 365, 378, 378/1.
zamudne obresti - izvršilni naslov - bodoče zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - tek zamudnih obresti - plačilo glavnice - prenehanje teka zamudnih obresti - pretrganje zastaranja
Zamudne obresti od dne plačila glavnice ne tečejo več.
Ker so zamudne obresti občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče, glede njih velja, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Napačno je stališče pritožnika, da je bil z vložitvijo predloga za izvršbo v izvršilni zadevi In 000/2013 tek zastaralnega roka glede 50 % povišanja pretrgan. Ker tega povišanja oziroma obresti, nateklih na ta račun, v prvotnem postopku upnik ni zahteval in torej te terjatve ni uveljavljal, tudi njihovega zastaranja ni pretrgal. Iz istega razloga s plačilom terjatve v izvršilnem postopku In 000/2013 dolžnica tudi ni pripoznala zahtevka upnika za zamudne obresti, natekle na račun 50 % povišanja, in s tem ni pretrgala zastaranja teh obresti.
Ker jih torej upnik prej ni uveljavljal, so vse zamudne obresti v višini 50 % zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle v obdobju od zapadlosti glavnice pa do tri leta pred vložitvijo predloga v tem izvršilnem postopku zastarale.
ZPP člen 151, 151/1, 151/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1.
odločitev o stroških - načelo formalne legalitete - stroški odgovora upnika na ugovor dolžnika - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
Dolžnica stroškovne odločitve konkretno ne izpodbija. Uradni preizkus odločitve o upnikovih stroških, ki predstavljajo stroške za pripravo odgovora na ugovor, pa je pokazal nepravilno uporabo materialnega prava. Po drugem odstavku 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora upravičenje drugih oseb do nagrade izhajati iz zakona. Upnik, ki kot podlago za stroške navaja svoj cenik, do te nagrade zato ni upravičen.
Upniku kot stranki sicer pripadajo izdatki (prvi odstavek 151. člena ZPP). Zahteva za njihovo povrnitev mora biti opredeljena (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker v konkretnem primeru upnik v stroškovniku določno navaja, da gre za plačilo za pripravo odgovora na ugovor, tem stroškom ni mogoče pripisati naravo izdatkov po prvem odstavku 151. člena ZIZ.
Predlagatelji so pravočasno, znotraj 15 dnevnega roka iz 325. v zvezi s 332. členom ZPP, 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1, predlagali izdajo dopolnilnega sklepa, saj sodišče v njem ni odločilo o obrestih za primer zamude s plačilom pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njihovemu predlogu utemeljeno ugodilo. Zgolj dejstvo, da je prvi nasprotni udeleženec svojo obveznost pravočasno poravnal (po predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa), na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Pomeni le, da sankcija obresti za primer zamude zanj ne bo nastopila.
ZPP člen 142, 142/4, 343, 343/1, 343/2. ZST-1 člen 34a, 34a/4.
pritožba - pravnomočnost - zavrženje - nastop fikcije vročitve
V predmetni zadevi je bil dolžnici sklep z dne 12. 2. 2021 glede na ugotovitve sodišča prve stopnje vročen s fikcijo vročitve. V zvezi z navedenim pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je dolžnici navedeni sklep bil vročen dne 5. 3. 2021, ko ji je bil puščen v izpostavljenem hišnem predalčniku.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00047494
ZZZDR člen 105, 105/2, 106, 106/3, 130. DZ člen 135, 138, 138/2, 139, 151, 189. ZNP-1 člen 3, 23, 23/1. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 18.
spori iz razmerja med starši in otroki - pravice in dolžnosti staršev - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - skupno varstvo in vzgoja otroka - stiki med otrokom in staršema - starševska skrb - korist mladoletnega otroka - Konvencija ZN o otrokovih pravicah - šolanje - sklenitev sodne poravnave - nasprotni udeleženci - načelo ne bis in idem - bistveni vpliv na razvoj otroka - preživninska obveznost staršev - določitev preživnine - materialne zmožnosti staršev - potrebe preživninskega upravičenca
Z vidika pravic staršev bi bilo najprimerneje, da za otroka vselej skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, tudi če živijo ločeno. Te pravice se lahko omejijo samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Z vidika otrokove koristi pa velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena.
Zaključek prvostopenjskega sodišča, da otrokova starša nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve, ne zadošča za zavrnitev možnosti določitve skupnega varstva in vzgoje.
Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so preživninske zmožnosti predlagateljice slabše. Določitev preživnine je odvisna od preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev in ne od njunega trenutnega premoženjskega stanja. Pri presoji zmožnosti udeležencev imata oba enako izhodišče: oba sta mlada, očitno delazmožna in z enako stopnjo izobrazbe. Vsak od njiju ima tudi breme preživljanja še enega otroka iz življenjske skupnosti z drugim partnerjem.
odgovornost za dolgove iz poslovanja samostojnega podjetnika - statusno preoblikovanje iz s.p. v d.o.o. - odškodninska odgovornost
Univerzalni pravni naslednik podjetnika kot prvotno tožene stranke je novoustanovljena družba in ne fizična oseba. Potrebno je zato uporabiti pravila o prekinitvi in nadaljevanju postopka iz prvega odstavka 208. člena v zvezi s prvim odstavkom 205. člena ZPP, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in posledično postopka ni nadaljevalo s pravo osebo kot toženo stranko. Fizična oseba bi sicer lahko bila stranka postopka in s tem pasivno legitimirana, toda šele po tem, ko bi terjatev zoper njo zapadla.