določitev krajevne pristojnosti - izpolnitev denarne obveznosti - sedež odvetnika - začasni zastopnik - pristojnost slovenskega sodišča
Določbe 47. člena ZPP ni mogoče razlagati tako, da bi se splošna krajevna pristojnost določila na podlagi sedeža začasnega zastopnika. Takšno razlogovanje bi namreč neutemljeno širilo pojem splošne krajevne pristojnosti iz 47. člena ZPP in 48. člena ZPP, saj je sistem pristojnosti v ZPP urejen tako, da je krajevna pristojnost določena (predpisana) glede na določeno zvezo spornega razmerja s krajevnim območjem sodišča, bodisi na podlagi personalnega ali pa realnega kriterija.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 393, 393/1, 393/2, 394.
izvršba - menica v zavarovanje izpolnitve obveznosti - pooblastilo za izpolnitev menice - samostojna menična zaveza - deljiva obveznost - solidarna obveznost - določitev obsega izpolnitve obveznosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Glede obveznosti druge toženke je tožeča stranka trdila, da je le ta osebno kot trasant podpisala drugo (prav tako bianco) menico in ji jo izročila s pooblastilom za izpolnitev v zavarovanje bodočih obveznosti prvega toženca iz Prodajne pogodbe. In glede na navedeno je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka odgovarja tožeči stranki samostojno na podlagi dane menične zaveze. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za pravilno odločitev relevanten njen ugovor, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila. Pri tem pa ugotavlja, da obrazložitev sodbe ne vsebuje relevantnih dejstev o vsebini pooblastila druge toženke tožeči stranki za izpolnitev bianco menice, prav tako pa sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je tožeča stranka v tem znesku izpolnila bianco menico druge toženke v skladu z vsebino njenega meničnega pooblastila. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da morata biti zavezi obeh strank enaki, ker gre za zavarovanje iste obveznosti. Zato v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.
V obravnavanem primeru je izrek sodbe tak, da zavezuje vsako od toženk k plačilu polovice vtoževanega zneska.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - preizkus višine terjatve - konkretizacija - prehod trditvenega in dokaznega bremena - nepremičninska izvršba - pogoji za sodno izvršbo - dom dolžnika - načelo sorazmernosti - omejitev izvršbe - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.
Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.
V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.
Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.
Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
odlog - nepremičnina - dom dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - izjemne okoliščine - nesorazmernost
Izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. A izvršba na tako nepremičnino sama po sebi ni nedopustna, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri njem ali njegovih družinskih članih podane okoliščine, ki jim trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe onemogočajo poplačilo dolgov in ureditev novega doma drugje.
Ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine dolžnika v višini 261.000,00 EUR in goli glavnici terjatev upnikov nad 30.000,00 EUR, pri čemer so izvršbe dovoljene tudi zaradi zamudnih obresti in stroškov izvršilnih postopkov, v konkretnem primeru očitna nesorazmernost ni podana.
pravna oseba - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca
Sodišče prve stopnje je na podlagi javno dostopnih evidenc ugotovilo, da dolžnik posluje z dobičkom in ima odprt transakcijski račun, ki ni blokiran. Tako je pravilno presodilo, da premoženjsko stanje dolžnika ob upoštevanju njegovih skopih trditev, podatkov iz javno dostopnih evidenc in zneska sodne takse ni takšno, da ne bi zmogel plačati sodne takse.
ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - obrazloženost ugovora tretjega - neobrazložen ugovor - neutemeljen ugovor - ustavitev izvršbe
Glede solastnega deleža 57/200 dolžnika je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da je bil ugovor tretje tudi glede tega solastnega deleža in tako izvršbe, ki jo sodišče vodi na ta delež, obrazložen. V zvezi s tem solastniškim deležem namreč tretja ni uveljavljala nobene svoje pravice in tako v zvezi s tem solastnim deležem ni navajala nobenih pravno pomembnih dejstev, zaradi katerih bi njen ugovor lahko bil obrazložen. Posledica iz prvega odstavka 65. člena ZIZ, po katerem sodišče v celoti ali delno ustavi izvršbo, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, pristopnih upnikov, ki vodijo izvršbo na solastni delež dolžnika 57/200, glede katerega dolžnica ne uveljavlja nikakršne svoje pravice, ki bi preprečevala izvršbo, tako ne more doleteti.
V primeru, če eden od upnikov izvršbi na izločani predmet ne nasprotuje, posledica ustavitve izvršbe na ta predmet doleti le tega upnika in ne tudi ostale upnke, ki ugovoru tretjega nasprotujejo.
odgovornost za dolgove iz poslovanja samostojnega podjetnika - statusno preoblikovanje iz s.p. v d.o.o. - odškodninska odgovornost
Univerzalni pravni naslednik podjetnika kot prvotno tožene stranke je novoustanovljena družba in ne fizična oseba. Potrebno je zato uporabiti pravila o prekinitvi in nadaljevanju postopka iz prvega odstavka 208. člena v zvezi s prvim odstavkom 205. člena ZPP, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in posledično postopka ni nadaljevalo s pravo osebo kot toženo stranko. Fizična oseba bi sicer lahko bila stranka postopka in s tem pasivno legitimirana, toda šele po tem, ko bi terjatev zoper njo zapadla.
Storilec v napovedi pritožbe jasno izraža voljo, da se pritožuje zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, zato po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v sodbi IV Ips 21/2018, z dne 26. 11. 2018, ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe podane zoper sodbo brez obrazložitve.
ZPP člen 151, 151/1, 151/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1.
odločitev o stroških - načelo formalne legalitete - stroški odgovora upnika na ugovor dolžnika - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
Dolžnica stroškovne odločitve konkretno ne izpodbija. Uradni preizkus odločitve o upnikovih stroških, ki predstavljajo stroške za pripravo odgovora na ugovor, pa je pokazal nepravilno uporabo materialnega prava. Po drugem odstavku 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora upravičenje drugih oseb do nagrade izhajati iz zakona. Upnik, ki kot podlago za stroške navaja svoj cenik, do te nagrade zato ni upravičen.
Upniku kot stranki sicer pripadajo izdatki (prvi odstavek 151. člena ZPP). Zahteva za njihovo povrnitev mora biti opredeljena (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker v konkretnem primeru upnik v stroškovniku določno navaja, da gre za plačilo za pripravo odgovora na ugovor, tem stroškom ni mogoče pripisati naravo izdatkov po prvem odstavku 151. člena ZIZ.
Predlagatelji so pravočasno, znotraj 15 dnevnega roka iz 325. v zvezi s 332. členom ZPP, 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1, predlagali izdajo dopolnilnega sklepa, saj sodišče v njem ni odločilo o obrestih za primer zamude s plačilom pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njihovemu predlogu utemeljeno ugodilo. Zgolj dejstvo, da je prvi nasprotni udeleženec svojo obveznost pravočasno poravnal (po predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa), na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Pomeni le, da sankcija obresti za primer zamude zanj ne bo nastopila.
ZFPPIPP člen 22, 227, 296, 296/1, 296/4, 296/5, 299, 299/5. ZZZDR člen 58.
skupno premoženje zakoncev - obseg skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - izločitvena pravica - postopek osebnega stečaja - prijava terjatve
Za uveljavljanje izločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja ZFPPIPP sicer ne določa časovnih rokov njihove prijave v stečajni postopek in izgube takšnih pravic zaradi zamude rokov, vendar pa v petem odstavku 299. člena ZFPPIPP določa, da v primeru, če stečajni upravitelj v stečajnem postopku proda predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico, lahko pa zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo. Dajatev iz naslova pravice do nadomestila za prodano nepremičnino je obligacijska pravica podvržena pravilom ZFPPIPP (227. člen) in jo je zato, ker se poplačuje iz stečajne mase, potrebno tudi v postopkih osebnega stečaja po posebnih pravilih, ki veljajo za osebni stečaj, prijaviti. Uveljavljena terjatev je v osebnem stečaju preizkušena po stečajnem upravitelju in upnikih. ZFPPIPP v zvezi s prerekanimi v stečajnem postopku prijavljenimi izločitvenimi pravicami, pridobljenimi na izviren način mora upnik te uveljavljati v pravdi, tam pa s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja prerekane pravice. Tožbeno uveljavljanje terjatve ni dopustno z dajatvenim zahtevkom zoper toženca kot stečajnega dolžnika ob ugotovljenem, da bi to lahko predstavljalo le uveljavljanje zahtevka iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, tega pa tožnica v stečajnem postopku zoper toženca ni prijavila in uveljavila, njeno tožbeno uveljavljanje v pravdnem postopku niti ni dopustno. Tako sodišču prve stopnje kot obema pravdnima strankama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvoumno, kakšno pravno varstvo želi tožnica in v kakšnem obsegu. Zato bi ugoditev pritožbeno prvič uveljavljenim, sicer pravilnim pritožbenim trditvam toženca o nesklepčnosti tožbe v tem delu zaradi nepravilnega zahtevka pomenila nesorazmeren poseg v tožničino pravico do učinkovitega pravnega varstva.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2. OZ člen 288, 347, 347/1, 356, 356/2, 365, 378, 378/1.
zamudne obresti - izvršilni naslov - bodoče zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - tek zamudnih obresti - plačilo glavnice - prenehanje teka zamudnih obresti - pretrganje zastaranja
Zamudne obresti od dne plačila glavnice ne tečejo več.
Ker so zamudne obresti občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče, glede njih velja, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Napačno je stališče pritožnika, da je bil z vložitvijo predloga za izvršbo v izvršilni zadevi In 000/2013 tek zastaralnega roka glede 50 % povišanja pretrgan. Ker tega povišanja oziroma obresti, nateklih na ta račun, v prvotnem postopku upnik ni zahteval in torej te terjatve ni uveljavljal, tudi njihovega zastaranja ni pretrgal. Iz istega razloga s plačilom terjatve v izvršilnem postopku In 000/2013 dolžnica tudi ni pripoznala zahtevka upnika za zamudne obresti, natekle na račun 50 % povišanja, in s tem ni pretrgala zastaranja teh obresti.
Ker jih torej upnik prej ni uveljavljal, so vse zamudne obresti v višini 50 % zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle v obdobju od zapadlosti glavnice pa do tri leta pred vložitvijo predloga v tem izvršilnem postopku zastarale.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODNE TAKSE
VSL00046328
ZPP člen 105a, 105a/3, 139, 139/6, 224, 224/4. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 14.
spor majhne vrednosti - ustavitev postopka - plačilo sodne takse - domneva umika tožbe - vročanje v tujino - uredba - neposredno vročanje stranki - pravilnost vročitve - kršitev pravil o vročanju - poizvednica - javna listina - dokazna moč javne listine - dejanski prejem sodnega pisanja - seznanjenost z vsebino pošiljke - načelo kontradiktornosti
Uredba št. 1393/2007 omogoča tri načine vročanja, in sicer vročanje preko organov za sprejem v državi članici izvršitve, vročanje po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države članice izvora ali po pošti. Uredba št. 1393/2007 v 14. členu dopušča, da vsaka država članica osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroča sodna pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.
Tožnica se ne more uspešno sklicevati na kršitev pravil o vročanju, ker je sodno pisanje dejansko prejela (šesti odstavek 139. člena ZPP). Pravila o vročanju namreč niso sama sebi namen, pač pa želijo zagotoviti čim večjo gotovost, da se stranka dejansko seznani s procesnim gradivom. Kršitve pravil o vročanju torej učinkujejo le, če je bila stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti.
Iz sklepa z dne 18. 6. 2020 jasno in določno izhaja, da je sodišče izvedenskemu organu med drugim naložilo tudi odgovore na vprašanja, ali je pri tožnici do 14. 11. 2019 prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela ter opredelitev vzroka in datuma nastanka takšne invalidnosti. Za podano pisno izvedensko mnenje z dne 15. 7. 2020 je s sklepom z dne 17. 7. 2020 izvedenskemu organu odmerilo 1.015,63 EUR izvedenine iz naslova nagrade in priglašenih materialnih stroškov. Ker v pisnem izvedenskem mnenju z dne 15. 7. 2020 ni bilo odgovorjeno na vprašanji o vzroku in datumu nastanka I. kategorije invalidnosti, je izvedenski organ dne 25. 8. 2020 zaprosilo za dopolnitev v navedeni smeri in dopolnilno mnenje prejelo 16. 10. 2020 . Izvedenskemu organu je posledično neutemeljeno priznane 258,64 EUR izvedenine (51,00 EUR za študij spisa + 153,00 EUR nagrade + 8,00 EUR materialnih stroškov = 212,00 EUR, povečanih za 46,64 EUR iz naslova 22 % DDV ), saj bi odgovora iz dopolnilnega mnenja moral podati že v osnovnem pisnem izvedenskem mnenju.
kazenska sankcija - izrek zapora ali pogojne obsodbe - obteževalne in olajševalne okoliščine - predkaznovanost - kaznivo dejanje goljufije
Obdolženec je obravnavano kaznivo dejanje storil v mesecu juliju 2015, pred tem pa še kaznivi dejanji leta 2014 in 2013, kar povzema tudi pritožba, v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja pa je po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 35709/2014 z dne 6. 3. 2015, ki je postala istega dne pravnomočna, tekla preizkusna doba, torej je obravnavano kaznivo dejanje storil kljub temu, da mu je bila izrečena sankcija opozorilne narave, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Upravičeno je zaključilo, da izrečene pogojne obsodbe obdolženca očitno niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj in zato ponovni izrek sankcije opozorilne narave ne bi bil primeren.
ZPP člen 191, 191/1, 191/2. ZZK-1 člen 1. SPZ člen 11, 11/1.
naknadna razširitev tožbe - naknadno sosporništvo na pasivni strani
Tožničina naknadna razširitev tožbe še na novega toženca (poleg prvotnega toženca) predstavlja naknadni nastanek sosporništva, ki ga opredeljuje ZPP v 191. členu in za dovolitev katerega morajo biti podane tako splošne predpostavke, kot so te določene v prvem odstavku 191. člena, kot posebne predpostavke na strani tožene stranke, kot so določene v drugem odstavku.
Glede na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi je lastništvo stopnic in s tem imetništvo stopnic kot nevarne stvari jasno ter zato za dokazovanje lastništva teh stopnic samo dejstvo, kateri pravni subjekt vodi to stopnišče tudi v svojih poslovnih knjigah, ni pravno pomembno. Za stopnišče, kot poseben del stavbe, ki je kot tak vpisan v zemljiško knjigo in za katerega velja pravni režim nepremičnine, velja, da je lastnina tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, saj to izhaja iz pomena zemljiške knjige kot javne evidence (stvarnih) pravic na nepremičninah (1. člen ZZK-1) in iz določila 11/1 člena SPZ.
nagrada cenilca - pripombe na cenitveno poročilo - odmera nagrade in stroškov cenilcu
Dolžnik je podal pripombe na cenitveno poročilo sodne cenilke kmetijske stroke, vendar to ne pomeni, da ji ne pripada nagrada za opravljeno delo.
Glede na podano izvedensko mnenje ni mogoče reči, da bi bilo očitno napačno, da sodna cenilka ne bi sledila sklepu sodišča o določitvi in da ji že v tej fazi ne bi pripadala nagrada. Na dolžnikove pripombe bo morala odgovoriti v nadaljevanju postopka ugotavljanja vrednosti nepremičnine.