ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - reintegracija
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 7-krat neupravičeno uporabil geslo pokojnega poslovodje bencinskega servusa ter vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“ in posegel v naročilo tako, da je način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil toženki denarno škodo. Tožnik je ves čas postopka zanikal, da bi vršil neupravičene posege v aplikacijo za prodajo kurilnega olja. Na videoposnetkih je bil v spornem času v bencinskem servisu poleg tožnika prisoten tudi pokojni poslovodja. Izvedenec je podal mnenje, da se ne da ugotoviti, kdo je vstopal v aplikacijo in iz katerega računalnika in da je bilo praktično možno, da sta tako tožnik kot poslovodja istočasno delala na aplikaciji kurilnega olja, kar pomeni, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1, 81/2. ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPP člen 358.
invalidnina - telesna okvara - odločitve sodišča
Zdravniško spričevalo, ki ga je izvedenec kot ključnega upošteval pri podaji mnenja in ugotovil pri tožnici 40% telesno okvaro, presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe, saj je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe. To je na podlagi izvida specialistke ORL, ki ga je tožnica pridobila šele po dokončni odločbi. Obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo in ne gre za pravico določeno v 4. členu ZPIZ-1, o kateri bi sodišče posebej odločalo na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti. Ker je sodišče prve stopnje (sicer brez podlage za 40% telesno okvaro) zavrnilo (višji) tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine, je s tem odločilo o pravici do invalidnine in ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca in bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
ZPIZ-1 člen 156, 156/5. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
invalidnost - invalid I. kategorije - invalidska pokojnina
Tožnik ni upravičen do „samostojne“ invalidske pokojnine, temveč do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Postopek se je namreč začel na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH. Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, temveč pogoje izpolnjuje s seštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih v RS in BIH, kot je to določeno v 22. členu Sporazuma.
ZDSS-1 člen 72, 72/1, 72/2, 75. ZPIZ-1 člen 11. ZUP člen 256.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - molk organa
Tožnik je vložil tožbo zoper ugotovitveno odločbo. Zoper to odločbo je v predsodnem postopku pri tožencu vložil pritožbo, novo zahtevo za izdajo odločbe pa, še preden je potekel rok za izdajo odločbe, določen v 256. členu ZUP. Ker tožnik ni postopal skladno z določbo 72. člena ZDSS-1 (po kateri se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta; stranka pa sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, tudi v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh), niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe po navedeni določbi, zato jo je potrebno zavreči (75. člena ZDSS-1). Tožba je bila preuranjeno vložena, ne sicer zaradi tega, ker je bila vložena zoper ugotovitveno odločbo toženca, ampak zato, ker ob vložitvi nove zahteve za izdajo odločbe o pritožbi še ni pretekel rok za izdajo odločbe. Za ugotovitev, ali je tožba v tem primeru dopustna, ne zadostuje le dejstvo, da je od dneva vložitve nove zahteve preteklo še nadaljnjih 7 dni, pač pa tudi, da je nova zahteva za izdajo odločbe vložena po preteku roka za izdajo in vročitev odločbe o pritožbi.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu – vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja – odgovornost za prekršek – odvzem predmeta (osebnega avtomobila)
Glede na to, da je obdolženi storil obravnavani prekršek v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi zanj tudi odgovoren. Vedel je namreč, da mu je vozniško dovoljenje začasno odvzeto, pa se je, glede na njegov zagovor, kljub temu odločil za vožnjo. Njegovo stališče, da so mu odvzeli vozniško dovoljenje popolnoma neupravičeno, češ da je vozil po vseh cestnoprometnih predpisih, nima nikakršne teže. V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov med drugim tudi nadzor voznikov kot udeležencev cestnega prometa, kar pomeni, da imajo pravico ustaviti voznika tudi zaradi tega, da preverijo, ali voznik izpolnjuje pogoje za udeležbo v cestnem prometu kot voznik motornega vozila glede na določbe 50. člena ZVoz.
ZDSS-1 člen 58, 81, 81/2, 182, 182/3. ZSDP člen 91, 91/3. Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 3, 4, 5, 6.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - otroci z več motnjami - duševna motnja
Za potrebe uveljavljanja pravic po ZSDP Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik) v 2. členu glede na težo duševnih motenj, razlikuje otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju, otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju in otroke s težko motnjo v duševnem razvoju. Po tej določbi ima otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35 - 49, mentalna starost odraslih pa je od 4 do 7 let. V skladu s 7. členom Pravilnika je do posebne nege in varstva upravičen tudi otrok, ki ima hkrati dve ali več motenj oz. bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz predhodnih členov tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem Pravilniku, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje (otroci z več motnjami). Pri tožničinem otroku ni podana zmerna duševna motnja, zato njegovo stanje ne ustreza opredelitvi v tč. a. 2. člena Pravilnika. Pri njem prav tako ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan, ki ga določa 7. člen Pravilnika (otroci z več motnjami) saj pri njemu ni podanih značilnosti pervazivne motnje (v smislu avtizma), ni gibalne ali katere druge telesne zdravstvene motnje in tako pri njem ne gre za več sočasnih zdravstvenih motenj. Zato zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dodatka za nego otroka, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZIZ člen 53, 53/2, 56a. --------------------- Op. št. (1): 56.a člen ZIZ uzakonja pravico novega dolžnika, da izpodbija sklep o izvršbi iz ugovornega razloga, da obveznost ni prešla nanj, medtem ko drugi odstavek 53. člena ZIZ dolžniku nalaga, da mora v ugovoru navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.
Upnikov zahtevek je utemeljen zgolj na nepremičnine pokojne zastavne dolžnice v sporazumu. S tem sporazumom je bila namreč zavarovana denarna terjatev upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah, vpisanih pod k.o. M., katerih solastnica do 3/4 je bila zastavna dolžnica V.R., zato tudi pravni naslednik zastavne dolžnice (drugi dolžnik) odgovarja za dolgove glavne dolžnice M.R. le z navedenimi nepremičninami. Sodišče prve stopnje je tako nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičnine drugega dolžnika, ki niso zajete v izvršilnem naslovu ustavilo.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004 in je nato še razširila zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)
ZPP člen 318, 318/1. OZ člen 239, 378, 378/1, 1050.
zamudna sodba - državna štipendija - vrnitev - poravnava
Pravdni stranki sta sklenili izvensodno poravnavo, po kateri je toženka tožeči stranki dolžna vrniti zneske prejete štipendije, ker letnika, za katerega je prejela štipendijo, ni uspešno zaključila. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti izplačani znesek, utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Toženec je ugovarjal pravočasnost vložitve tožbe glede na določbo člena 204/3 ZDR v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti oziroma razveljavitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar mora sicer sodišče prve stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti. 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz člena 204/3 ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledice izgubo pravice zahtevati meritorno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če je tožnik tožbo v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja za določeno obdobje, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
OZ člen 54, 58, 808, 808/1, 808/2, 831, 831/2. Uredba EU št. 44/2001 člen 23, 26, 26/1. ZMZPP člen 19.
pogodba o trgovskem zastopanju - obličnost pogodbe – dogovorjena oblika – sprememba iste pogodbe – dogovorjena oblika kot pogoj za spremembo te iste pogodbe
Sicer določa 2. odstavek 54. člena OZ, da je pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, mogoče spremeniti tudi z neobličnim sporazumom. Poleg tega je 2. odstavek 54. člena OZ tudi sam dispozitiven in isto velja tudi za 3. odstavek 54. člena OZ; stranki se lahko dogovorita tudi drugače. To je razumljivo; če se stranki lahko dogovorita, da je posebna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, potem ni nobenega razloga, da se ne bi mogli dogovoriti tudi, da je posebna oblika pogoj za spremembo te iste pogodbe.
Opustitev predložitve dokazila o plačilu varščine izvršitelju in sodišču je manjšega pomena in bi bilo nesmotrno vztrajati pri ustavitvi izvršbe, ki bi jo upnik ponovno začel, zato lahko sodišče v primeru, če upnik k vloženi pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršbe predloži dokazilo o plačilu varščine, izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pridobitev pravice - sprememba invalidnosti
Tožnica je bila v pravnomočno zaključenem postopku razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. V predmetnem socialnem sporu je tožnica zatrjevala poslabšanje invalidnosti in nastanek nove invalidnosti. Ugotovljena I. kategorija invalidnosti nedvomno predstavlja spremembo invalidnosti. Posledično pa to pomeni, da glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ (po kateri se v primeri, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe) tožnica lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, in ne že z dnem ugotovljene I. kategorije invalidnosti z odločbo ZPIZ.
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.
SPZ člen 217, 217/3, 220, 223. ZPP člen 2, 7, 12, 285.
vznemirjanje lastninske pravice – stvarna služnost – služnost hoje in vožnje – priposestvovanje – prekarij – zloraba priposestvovanih pravic - materialno procesno vodstvo – pomoč prava neuki stranki
Materialnoprocesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Ne sme iti tako daleč, da bi dalo strankam pobudo za to, da spremenijo dosedanje navedbe ali da stranke opozarja na teoretične poglede na predmet spora.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076766
ZPP člen 44, 44/3, 187, 437, 437/1. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 382.
opredelitev stranke – subjektivna sprememba tožbe – konkludentna privolitev v spremembo tožbe – razveljavitev sklepa o izvršbi – predložitev verodostojne listine – vrednost spornega predmeta – pogodbene obresti
Opredelitev tožene stranke predstavlja dispozicijo tožeče stranke. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila zoper MOL, zoper MOL pa se je nato ves čas tudi vodil postopek.
Zatrjevanje, da predlogu za izvršbo ni bila predložena verodostojna listina, ki se glasi na tožene stranke, pomeni smiselno zatrjevanje, da ni zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga v smislu prvega odstavka 437. člena ZPP. Ta določa, da sodišče na ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga (ali sklepa o izvršbi) razveljavi plačilni nalog (ali sklep o izvršbi) in nato obravnava glavno stvar kot v rednem postopku.
Tožeča stranka ima pravico do plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so nastale zaradi zamude s plačilom, morebitno plačilo pogodbenih obresti pa na to njeno pravico ne vpliva.