OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
sprememba delodajalca - delovnopravna kontiniuteta - trajen prenos dejavnosti - začasen prenos dejavnosti
V konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja ni šlo za začasen prenos od delodajalca prenosnika (to je druge tožene stranke) na delodajalca prevzemnika (to je prvo toženo stranko) v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, temveč za trajen prenos v smislu določbe 1. odstavka 73. člena ZDR. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki, saj za prenehanje ni bilo podlage v nobeni od določb ZDR, zlasti pa ne v določbi 6. odstavka 73. člena ZDR, na katerega se je sklicevala prva tožena stranka. Zato je utemeljen tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri prvi toženi stranki in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZDSS-1 člen 58, 81, 81/2, 182, 182/3. ZSDP člen 91, 91/3. Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 3, 4, 5, 6.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - otroci z več motnjami - duševna motnja
Za potrebe uveljavljanja pravic po ZSDP Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik) v 2. členu glede na težo duševnih motenj, razlikuje otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju, otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju in otroke s težko motnjo v duševnem razvoju. Po tej določbi ima otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35 - 49, mentalna starost odraslih pa je od 4 do 7 let. V skladu s 7. členom Pravilnika je do posebne nege in varstva upravičen tudi otrok, ki ima hkrati dve ali več motenj oz. bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz predhodnih členov tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem Pravilniku, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje (otroci z več motnjami). Pri tožničinem otroku ni podana zmerna duševna motnja, zato njegovo stanje ne ustreza opredelitvi v tč. a. 2. člena Pravilnika. Pri njem prav tako ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan, ki ga določa 7. člen Pravilnika (otroci z več motnjami) saj pri njemu ni podanih značilnosti pervazivne motnje (v smislu avtizma), ni gibalne ali katere druge telesne zdravstvene motnje in tako pri njem ne gre za več sočasnih zdravstvenih motenj. Zato zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dodatka za nego otroka, ni utemeljen.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu – vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja – odgovornost za prekršek – odvzem predmeta (osebnega avtomobila)
Glede na to, da je obdolženi storil obravnavani prekršek v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi zanj tudi odgovoren. Vedel je namreč, da mu je vozniško dovoljenje začasno odvzeto, pa se je, glede na njegov zagovor, kljub temu odločil za vožnjo. Njegovo stališče, da so mu odvzeli vozniško dovoljenje popolnoma neupravičeno, češ da je vozil po vseh cestnoprometnih predpisih, nima nikakršne teže. V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov med drugim tudi nadzor voznikov kot udeležencev cestnega prometa, kar pomeni, da imajo pravico ustaviti voznika tudi zaradi tega, da preverijo, ali voznik izpolnjuje pogoje za udeležbo v cestnem prometu kot voznik motornega vozila glede na določbe 50. člena ZVoz.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obveznost uveljavljanja pospešitvenih sredstev
Pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni bilo treba uveljavljati le, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, torej v času, ko bi bil lahko po uveljavitvi ZVPSBNO in pred zaključkom prekomerno trajajočega postopka v celoti izpeljan postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi po ZVPSBNO.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1. ZUP člen 50. ZPIZ-1 člen 120, 122, 200.
vdovska pokojnina - odmera - določitev osnove - mednarodni sporazum o socialni varnosti - smrt uživalca starostne pokojnine - ustavitev postopka
Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma.
Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.
Vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine, je bila za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnova za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino.
ugovor zoper plačilni nalog – posebne takse - revizija
Tožeča stranka je vložila revizijo zoper sklep, s katerim je višje sodišče potrdilo sklep o zavrženju revizije. Z navedenim sklepom sodišča prve stopnje, ki ga je potrdilo sodišče druge stopnje, je sodišče, čeprav gre za sklep procesnopravne narave, dokončno odločilo o zaključku postopka. Ker je bilo z navedenim sklepom zavrnjeno pravno sredstvo vloženo proti odločbi o glavni stvari, pomeni pravnomočno zavrženje revizije zoper sodbo v bistvu pravnomočnost meritorne sodne odločbe, proti kateri je bilo pravno sredstvo vloženo. Iz navedenega izhaja, da gre v obravnavanem primeru po vsebini smiselno za en postopek in ne za dva ločena postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
OZ člen 179, 239, 243, 246, 460, 660, 661. ZVKSES člen 23, 23/2.
odgovornost za stvarne napake – jamčevalni zahtevki – izključitev odgovornosti – privolitev v napako – napaka v solidnosti gradbe – odgovornost za solidarnost gradbe – nepripravljenost za odpravo napake – izpolnitev z napako – poslovna odškodninska odgovornost – nepremoženjska škoda
S stališčem pritožbe, da pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru pogodbene odškodninske obveznosti nikoli ni mogoče priznati, se pritožbeno sodišče ne strinja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pri vprašanju pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno razčistiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi je treba presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane.
OZ člen 340, 341, 349, 349/3, 364. -------------------- Op. št. (1): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (2): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ). Op. št. (3): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (4): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ).
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo
Pretrganje zastaranje na podlagi 364. člena OZ ne more nastopiti, ko je terjatev že zastarala. Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le dokler terjatev (še) ni zastarana. Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ.(1) Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek.(2) Pripoznava dolga po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - akt o sistemizaciji - ukinitev delovnega mesta
Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za samo zakonitost odpovedi.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik je vrsto let prihajal na delo in tako vedel za razmere na parkirišču v različnih vremenskih razmerah in tudi v snežnih razmerah. Kritičnega dne se je pripeljal na parkirni prostor, izstopil iz avta, padel in se pri tem poškodoval. Tožena stranka je imela dobro organizirano in utečeno prakso, da v zimskem času pred pričetkom dela počisti in posoli dovozno pot in parkirišče. To je bilo izvajano tudi tega dne, ko se je pripetila nesreča. Tla so bila počiščena, pri čemer je morda ostala kakšna spolzka površina, ker sol še ni pričela v celoti delovati. V kolikor je tožnik padel na poledenelih tleh, je šlo za nesrečen slučaj, ne pa za krivdno odgovornost delodajalca. Zato tožnikov delodajalec ni odgovorne za nastalo škodo tožniku.
zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - Zoisova štipendija - pasivna legitimacija
Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže.
Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.
kolektivni delovni spor - stvarna pristojnost - pravnomočnost - izvršitev sodne odločbe - izvršilno sodišče - individualni delovni spor
Delovno sodišče ni pristojno, da izvršuje svoje odločitve izdane v kolektivnem sporu. Za izvršitev odločitev v kolektivnih sporih je pristojno redno sodišče in sicer okrajno sodišče na podlagi določil 5. člena ZIZ.
Na odločitev Ustavnega sodišča je pritožbeno sodišče vezano. Iz procesnih dejstev, razvidnih iz spisa, izhaja, da je, upoštevajoč odločbo U-I-41/13 z dne 10.10.2013 tožeča stranka pravočasno prosila za oprostitev plačila sodne takse.
ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1, 81/2. ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPP člen 358.
invalidnina - telesna okvara - odločitve sodišča
Zdravniško spričevalo, ki ga je izvedenec kot ključnega upošteval pri podaji mnenja in ugotovil pri tožnici 40% telesno okvaro, presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe, saj je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe. To je na podlagi izvida specialistke ORL, ki ga je tožnica pridobila šele po dokončni odločbi. Obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo in ne gre za pravico določeno v 4. členu ZPIZ-1, o kateri bi sodišče posebej odločalo na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti. Ker je sodišče prve stopnje (sicer brez podlage za 40% telesno okvaro) zavrnilo (višji) tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine, je s tem odločilo o pravici do invalidnine in ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca in bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
premestitev - javni uslužbenci - dodatek za dvojezičnost
Tožena stranka je s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistemizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na območju, kjer dela tožnik, ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika.
Delež na nepremičnini nima vpliva na plačilo računov po podjemni pogodbi; gre za notranje razmerje med solastniki, ki pa se podjemnika ne tiče. V tem primeru tudi ne gre za nujno sosporništvo. Bistveno je, da je toženec pri tožniku ustvaril vtis, da je on pogodbena stranka in v poslu je aktivno sodeloval, zato je njegova pasivna legitimacija podana.
sklep o določitvi sodnih penalov - paricijski rok - primernost izvršilnega naslova za izvršbo
Po stališču teorije in sodne prakse začne paricijski rok v primeru, če dolžnik vloži pritožbo, teči prvi dan po vročitvi sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o pravnem sredstvu.