odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi
Tožnici je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev, zato je upravičena do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbo 4. odstavka 90. člena ZDR.
Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ZZK-1 v prehodnih in končnih določbah ni posebej določal, kateri predpis se uporablja za vložitev izbrisne tožbe za vpis, ki je bil opravljen pred veljavnostjo ZZK-1, v času, ko je veljal triletni prekluzivni rok, vendar pa sta tako teorija kot tudi večinska sodna praksa štela, da prekluzivni rok, ki ga je določal drugi odstavek 102. člena ZZK ne velja, ker gre za nepravo retroaktivnost zakona, ki načeloma ni prepovedana.
sprememba delodajalca - delovnopravna kontiniuteta - trajen prenos dejavnosti - začasen prenos dejavnosti
V konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja ni šlo za začasen prenos od delodajalca prenosnika (to je druge tožene stranke) na delodajalca prevzemnika (to je prvo toženo stranko) v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, temveč za trajen prenos v smislu določbe 1. odstavka 73. člena ZDR. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki, saj za prenehanje ni bilo podlage v nobeni od določb ZDR, zlasti pa ne v določbi 6. odstavka 73. člena ZDR, na katerega se je sklicevala prva tožena stranka. Zato je utemeljen tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri prvi toženi stranki in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
kaznovanje odvetnika zaradi motenja reda in neupoštevanja ukazov predsednice senata na naroku za glavno obravnavo
Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pritožnik motil red glavne obravnave, saj takšno dejansko stanje izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, na katerega pritožnik ni podal pripomb, tega v pritožbi niti ne izpodbija.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
OZ člen 340, 341, 349, 349/3, 364. -------------------- Op. št. (1): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (2): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ). Op. št. (3): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (4): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ).
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo
Pretrganje zastaranje na podlagi 364. člena OZ ne more nastopiti, ko je terjatev že zastarala. Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le dokler terjatev (še) ni zastarana. Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ.(1) Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek.(2) Pripoznava dolga po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.
Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)
skupno premoženje - dolg, ki bremeni oba zakonca - zunajzakonska skupnost - terjatev zakonca do drugega zakonca
Ker je tožnica v času trajanja zunajzakonske skupnosti v celoti sama krila stroške za registracijo svojega vozila v letih 2005 in 2006, ki sta ga uporabljala oba s tožencem, in stroške nakupa drv v letih 2005 do 2008, ji mora toženec povrniti 1/2 plačanega zneska.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK0005552
OZ člen 50. ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZFPPIPP člen 22, 22/1.
pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe - izločitvena pravica - pogodba o finančnem lizingu - navidezna pogodba - nedokončani pogodbeni predmeti - prodaja bodoče stvari - namen uporabe predmetov lizinga
Samo dejstvo, da tožena stranka predmetov lizinga ni imela namena uporabljati sama (ampak jih je – potem ko bodo predmeti dokončno izdelani - imela namen prodati na trgu) ne pomeni, da so konkretne pogodbe o finančnem lizingu nične oziroma navidezne pogodbe (pogodbo o finančnem lizingu, kjer je v ospredju element financiranja, ni mogoče enostavno podrediti pravilom zakupne pogodbe).
V drugem odstavku 53. člena ZIZ je uzakonjeno razpravno načelo, ki dolžniku nalaga aktivnost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. V kolikor dolžnik dejstev, s katerimi ugovor utemeljuje, ne navede in predloži dokaze, se ugovor šteje za neutemeljenega.
zastopanje d. o. o. - zastopanje predsednika nadzornega sveta
Če ima družba z omejeno odgovornostjo nadzorni svet, se zanj smiselno uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški družbi. Po izrecnem določilu 283. člena ZGD-1 pa predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave (v d. o. o. proti direktorju).
odškodnina - igranje bowlinga - organizator dejavnosti
Tožnica se je poškodovala pri igranju bowlinga, ko ji je iz stojala na nogo padla krogla. Res je, kar izpostavlja pritožnica, da tipična tveganja pri posameznem športu prevzamejo udeleženci sami, vendar pa to ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti, ki so vsebovana ali v varnostnih predpisih, pravilih stroke ali pa v splošnem načelu prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004 in je nato še razširila zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
ZIZ člen 34, 55, 55/1, 101, 102, 137. --------------------- Op. št. (1): Dolžnik je bil na vsebino ugovora, kot jo zahteva zakon za obrazložen ugovor, opozorjen v pravnem pouku sklepa o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo izvršbe.
ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlogi - prejemki, izvzeti iz izvršbe
Zoper sklep, s katerim sodišče med izvršilnim postopkom na predlog upnika skladno s 34. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) spremeni sklep o izvršbi tako, da dovoli izvršbo na novo izvršilno sredstvo in s tem tudi predmet izvršbe, ima dolžnik pravico do ugovora z omejitvijo ugovornih razlogov zgolj na novo izvršilno sredstvo ali predmet izvršbe (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1996), pri čemer mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1. ZUP člen 50. ZPIZ-1 člen 120, 122, 200.
vdovska pokojnina - odmera - določitev osnove - mednarodni sporazum o socialni varnosti - smrt uživalca starostne pokojnine - ustavitev postopka
Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma.
Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.
Vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine, je bila za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnova za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino.
ZDSS-1 člen 58, 81, 81/2, 182, 182/3. ZSDP člen 91, 91/3. Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 3, 4, 5, 6.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - otroci z več motnjami - duševna motnja
Za potrebe uveljavljanja pravic po ZSDP Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik) v 2. členu glede na težo duševnih motenj, razlikuje otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju, otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju in otroke s težko motnjo v duševnem razvoju. Po tej določbi ima otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35 - 49, mentalna starost odraslih pa je od 4 do 7 let. V skladu s 7. členom Pravilnika je do posebne nege in varstva upravičen tudi otrok, ki ima hkrati dve ali več motenj oz. bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz predhodnih členov tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem Pravilniku, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje (otroci z več motnjami). Pri tožničinem otroku ni podana zmerna duševna motnja, zato njegovo stanje ne ustreza opredelitvi v tč. a. 2. člena Pravilnika. Pri njem prav tako ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan, ki ga določa 7. člen Pravilnika (otroci z več motnjami) saj pri njemu ni podanih značilnosti pervazivne motnje (v smislu avtizma), ni gibalne ali katere druge telesne zdravstvene motnje in tako pri njem ne gre za več sočasnih zdravstvenih motenj. Zato zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dodatka za nego otroka, ni utemeljen.
premestitev - javni uslužbenci - dodatek za dvojezičnost
Tožena stranka je s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistemizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na območju, kjer dela tožnik, ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika.
Veljavna določila pravdnega postopka ne poznajo nobenih pravil o dokazni moči posameznih dokazov. V našem pravdnem postopku je vpeljana prosta dokazna ocena (8. člen ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - akt o sistemizaciji - ukinitev delovnega mesta
Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za samo zakonitost odpovedi.
Voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pa bilo izvršeno na podlagi 202.d člena ZP-1, ima poseben položaj, saj lahko v preizkusni dobi in vse do izdaje sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, sodeluje v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in se torej tudi lahko znajde v položaju, ko mu je zaradi kršitve določb cestnoprometnih predpisov mogoče izreči sankcijo kazenskih točk v številu, ki ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je hkratno vodenje dveh postopkov, torej postopka dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z izdajo sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, kot določa 1. odstavek 202.e člena ZP-1 prej in sedaj veljavnega ZP-1 in vodenje postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi novega prekrška, kot določa 1. odstavek 202.č člena v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZP-1, pravno nevzdržno, saj bi zaradi pravne praznine (ZP-1 pred dopolnitvijo ZP-1H v 5. odstavku 202e. člena te pravne situacije ni urejal) prišlo do neenakega obravnavanja enakih situacij.