KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005840
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3, 170, 170/4, 170/4-1. ZKP člen 358, 358-3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - posilstvo - razlogi za oprostitev obtožbe - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da obdolženec oškodovanke ni preganjal oziroma vrgel iz skupnega prebivališča, kot se mu to očita, še ob tem, ko se ta ni želel razvezati in je oškodovanko prigovarjal naj ostane z njim in otrokoma, ko se je po izselitvi oškodovanka vračala domov, šla z obdolžencem na kavo in ga celo klicala v zvezi s pokvarjenim avtomobilom.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnik ni bil tako obremenjen z delovnimi zadolžitvami, da ne bi mogel ustrezno opravljati svojega dela. Dejstvo, da ga je tožena stranka kot odgovornega za reševanje reklamacij poslala na pot, da reši reklamacijske probleme, ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu, temveč normalno komunikacijo med nadrejenimi in podrejenimi delavci. V zvezi z tožnikovimi trditvami, da mu je tožena stranka v času bolniškega staleža zbrisala datoteke z računalnika, ki ga je imel v uporabi pri toženi stranki, je bilo ugotovljeno, da tožnik pristojnim osebam ni sporočil, da so bile datoteke z njegovega računalnika brisane. Prav tako datoteka ni bila blokirana z namenom šikaniranja tožnika. Tožnik tako ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu, zato njegov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
invalid II. kategorije - nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - odmera - višina priznanega zneska nadomestila
Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.
Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo odločil o višini tožnikove starostne pokojnine na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oziroma obroka. Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je navedena odločba toženca postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno predhodno izdani izpodbijani odločbi toženca glede starostne pokojnine nista bili odpravljeni, ju je navedena (pravnomočna) odločba toženca nadomestila in za tožnika ne moreta imeti nobenih (negativnih) pravnih posledic več. Tožnik si na podlagi izpodbijanih odločb zato tudi ne more svojega pravnega položaja več izboljšati, saj ne more pridobiti več (in drugače) kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Ker tožnik tako nima več pravnega interesa za vodenje tega spora, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zastaranje
V obravnavani zadevi je škoda tožnici nastala, ko se je poškodovala pri usposabljanju pri toženi stranki, zato bi morala tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka petih let, ki je začel teči s samim nastankom škode. Ker tega ni storila, je potrebno, glede na podan ugovor tožene stranke o poteku petletnega zastaralnega roka, tožničin zahtevek na plačilo odškodnine zavrniti.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - pridobitev pravice - izplačevanje invalidske pokojnine - priznanje pravice
Tožnica ima znake osebnostne motenosti, zaradi česar je njena komunikacija z drugimi osebami hudo ovirana. Njeno neustrezno funkcioniranje v smislu konfliktnosti, netolerantnosti do drugih in elementov agresivnosti ji onemogoča, da bi opravljala enostavna dela v skupini, dela pod nadzorom oz. delo, vodeno po tretji osebi. Zaradi slabe kontrole realnosti ni in ne bo več sposobna za sodelovanje v organiziranem delu. Tožnica za kakršnokoli pridobitno delo ni sposobna, saj njenih zdravstvenih težav ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Kot vzrok nastanka invalidnosti je sodna izvedenka določila osebnostno motnjo (socialna fobija), anksiozno-depresivno motnjo ter organske motnje v delovanju možganov. Glede na navedeno je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, zato je tožničin zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.
plača - obveznost plačila - pobotni ugovor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Dokazno breme glede izplačila plač je na delodajalcu. Ta mora dokazati, da je bilo plačilo izvedeno, oziroma da je delavec prejel plačo. Ni sicer odločilno, da bi morala tožena stranka dokazati, da so bila izplačila opravljena na TRR tožnika, vendar pa morajo biti izplačila iz naslova plače nesporno izkazana.
Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko presojati pobotni ugovor in navedbe tožene stranke, da si je tožnik neupravičeno prisvajal denarna sredstva v gotovini oziroma dvigal sredstva z računa tožene stranke, katerih višina bistveno presega znesek, ki bi mu pripadal iz naslova plače na podlagi opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je v tej smeri podala ustrezno trditveno podlago, saj se je sklicevala na to, da je tožnik dvigoval sredstva neupravičeno ter tudi predložila dokaze ter predlagala zaslišanje prič. Prav tako je predlagala imenovanje izvedenca finančne stroke. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za odločanje o pobotnem ugovoru ni pristojno in o pobotu sploh ni odločilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
zavarovanje s predhodno odredbo - postopek zavarovanja terjatev - predhodna odredba
Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sklep o izvršbi, ki se glasi na denarno terjatev glede priznane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamezne terjatve dalje do plačila, predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in kot taka predstavlja enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve, ki izhaja iz njih. Izkazana je tudi verjetnost obstoja nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ima tožena stranka velike težave pri poslovanju in je prezadolžena. Zato je predlagana predhodna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo, utemeljena.
stranska intervencija – pravni interes – vsebinska zveza
Obstajati mora vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem stranskega intervenienta in stranko, ki se ji hoče pridružiti. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo.
Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. S podpisom te pogodbe ni ohranil pravic, ki jih pridobi pri prejšnjem delodajalcu. Kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu ni podana. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe tožnikovega prejšnjega delodajalca. Gre za dva različna pravna subjekta, ki samostojno poslujeta na istem naslovu. Dejstvo, da je direktor obeh družb ista oseba, ne izkazuje kontinuitete delovnega razmerja.
Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju 4 leta in 7 mesecev. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ob upoštevanju 1/5 od te osnove in število let delovne dobe (4 leta) mu pripada odpravnina v višini, ki mu jo je tožena stranka že izplačala. Ker med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, zahtevek tožnika za plačilo višje odpravnine, ni utemeljen.
Sklepanje glede presoje izvedenih dokazov mora sodišče argumentirano obrazložiti. Le na takšen način je upravičencem do pravnega sredstva omogočeno učinkovito izvrševanje te pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.
URS člen 30. ZKP 546, 546/1, 546/2, 546/3. ZPIZ-1 člen 181, 181/1.
odmera pokojnine - naknadno priznana zavarovalna doba - čas neupravičenega odvzema prostosti - zamudne obresti - odškodnina - prispevki
Na podlagi pravnomočnega sklepa o razveljavitvi sodbe vojaškega sodišča, s katero je bila tožniku odvzeta prostost, je prvi toženec (ZPIZ) skladno s prvim odstavkom 546. člena ZKP (po kateri se osebi, ki ji je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja ali ji je bila onemogočena ali odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila) tožniku vštel v pokojninsko dobo čas neupravičeno odvzete prostosti in mu za to dobo na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPIZ-1 (po kateri se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine) povečal predčasno pokojnino od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove. Do take na novo odmerjene predčasne pokojnine pa je tožnik kot uživalec predčasne pokojnine skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPIZ-1 upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Za višjo odmero starostne pokojnine ni pravne podlage.
Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje razširil tožbo na drugo toženko (Republiko Slovenijo), tako da je od nje zahteval plačilo prispevkov za čas neupravičenega odvzema prostosti. V skladu s tretjim odstavkom 546. člena ZKP lahko oškodovanec zahteva, da sodišče splošne pristojnosti ugotovi kot zavarovalno dobo čas, ki ga je oškodovani zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubil, če zavod (prvi toženec) ne upošteva oziroma ne prizna zavarovalne dobe. Le v takem primeru se tožba vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe, in zoper Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je čas neupravičenega odvzema prostosti prvi toženec kot zavarovalno dobo tožniku vštel v pokojninsko dobo. Zato po navedeni določbi ni izpolnjen pogoj za vložitev tožbe zoper prvega toženca in drugo toženko pred sodiščem splošne pristojnosti.
nadomestilo za čas čakanja - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti – zakonske zamudne obresti - neprerekana dejstva
V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi mu nastala zato, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, poleg tega pa mu ni pravočasno izplačala niti letnega dodatka. Ker je tožena stranka odškodninsko terjatev po temelju izrecno priznala (priznala je torej odgovornost za nastalo škodo) in sicer tako iz naslova nepravočasnega plačila zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev kot iz naslova nepravočasnega plačila zneskov letnega dodatka, bi moralo sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku tožnika iz obeh naslovov po temelju ugoditi.
zamudna sodba - odpravnina - odgovor na tožbo - poziv
Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odpravnine, plač, regresa za letni dopust in prispevkov. Sodišče prve stopnje je toženi stranki poslalo poziv, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je toženo stranko tudi izrecno opozorilo na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila (318. člen ZPP). Tožena stranka je zoper poziv na odgovor podala pritožbo. ZPP ne predvideva pritožbe zoper poziv na odgovor, tako da tožena stranka ni mogla podati pritožbe zoper poziv in tudi sodišče ni moglo odločati o takšni pritožbi, pač pa je bila tožena stranka dolžna odgovoriti na tožbo v roku 30 dni. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v skladu s pozivom sodišča, je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - zakonske zamudne obresti
Prvostopenjska odločba o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe VDSS, s katero sta bili odločbi tožene stranke o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine kot nezakoniti in nepravilni odpravljeni. Tožena stranka krivdo za izdajo neustrezne oziroma nepravilne odločbe ne more uspešno prevaliti na delodajalca. Sama je bila dolžna v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti sporno vprašanje glede premalo izplačanih plač. Zato so izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
ZDR člen 43, 184. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 132, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - protipravno ravnanje - izvajalec del - delodajalec
Tožnik je pri opravljanju dela na gradbišču padel v 2 m globok jašek in se poškodoval. Tožena stranka je le zagotavljala delavce drugemu podjetju, ki je bilo sicer glavni izvajalec gradbenih del, pri čemer so le oni organizirali delo, odrejali delo in naloge posameznim izvajalcem, izvajali izključno kontrolo in izvajali nadzor nad izvajanjem gradbenega projekta. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je svojega delavca napotila na delo k drugemu podjetju, ki je bilo izključni nosilec projekta, tožena stranka pa le podizvajalec. Zgolj dejstvo, ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ne pomeni, da je tožena stranka kot njegov delodajalec odškodninsko odgovorna po pravilih civilnega prava, odškodninsko bi bilo odgovorno kvečjemu drugo podjetje, ki je bilo glavni izvajalec, ki je izključno organiziral delo, odrejal dela in naloge ter zagotavljal izključni nadzor nad izvajanjem dela. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, naperjen zoper delodajalca, ni utemeljen.
Če bi šlo za konsignacijo, bi bili zneski delnih plačil usklajeni z dejansko prodajo, kar pa v konkretnem primeru niso bili. Tudi DDV bi bil v primeru konsignacije plačevan sukcesivno, torej glede na vsak izdan račun, ki bi bil usklajen z dejansko prodajo.
Ni nična določba pogodbe o izobraževanju, po kateri mora tožena stranka v primeru, da ne zaključi izobraževanja v roku, povrniti nadomestila plač za čas trajanja izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter po vsebini, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno, pravo varuje pogodbi zvesto stranko.
Tožena stranka je prostovoljno sklenila pogodbo o izobraževanju, kjer je bilo jasno določen čas izpolnitve obveznosti ter posledice nedokončanja študija 1. letnika v dogovorjenem roku. Volja strank je bila jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti. Ker tožena stranka dogovorjene obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna vrniti stroške izobraževanja.
V poglavju VI B tč. 15a Seznama, ki določa, za katera stanja je določena telesna okvara in po kakšni višini, je določena telesna okvara v višini 30 % do 40 %, v primeru hujših kontraktur štirih prstov ali petih prstov, morebiti komplicirane z ankilozo posameznih sklepov, po teži oziroma ohranjenosti globalne funkcije roke in sicer na eni roki, če pa gre za hujše kontrakture štirih ali petih prstov na vsaki roki pa za telesno okvaro v višini 50 % do 70 %. Takšno stanje pri tožniku ni podano. Na levi roki ima tožnik prizadete tri prste in na desni enega. Na podlagi takšnega stanja pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare po VI B tč. 15a, niti drugih telesnih okvar, zaradi okvare femoralnega živca, posledic opeklin in večih črevesnih resekcij, ker v Seznamu ta stanja niso opredeljena kot telesne okvare. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za najmanj 50 % telesno okvaro, ni utemeljen.
Ker pritožba ni navedla, kako je lahko opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca nepotrebna (ob ugotovljenem dogovoru, da se od obveznosti tožene stranke zaradi prenehanja pogodbe odšteje vrednost kupnine, torej vrednost, ki je dosežena ob prodaji vozila, in ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnosti pri prodajanju vozila).