OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072602
OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odstop od pogodbe – neizpolnitev – dodaten rok za izpolnitev – sodelovalna dolžnost – pravica do izjave
Pogoji za utemeljen odstop od pogodbe bi bili podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve ni opravila.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
Pri tožniku je podana skupna 60 % telesna okvara zaradi bolezni. Predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine je bil vložen v času veljavnosti ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Sporazuma TO pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato mu pravice do invalidnine ni mogoče priznati.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
zavrženje tožbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je vložil tožbo zoper sklep drugostopenjskega organa, s katerim je bila njegova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno vložena zavržena. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in obrazložilo, zakaj meni, da naj bi bila tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, prepozna. Tožniku ni mogoče odreči sodnega varstva. Zoper drugostopenjski sklep tožnik drugega pravnega sredstva, kot je vložitev tožbe pred sodiščem, nima. Le s postopkom pred sodiščem pa je mogoče presoditi, ali je bil drugostopenjski sklep pravilen in zakonit. Določbo 75. člena ZDSS-1 ni mogoče tolmačiti na način, da če sodišče ugotovi, da je bila pritožba zoper prvostopenjski sklep vložena prepozno, v takem primeru sodno varstvo zoper drugostopenjsko odločbo ni dopustno. V socialnem sporu je treba vsebinsko presoditi zakonitost izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe v zvezi s prvostopenjskim procesnim sklepom, ne pa tožbo zavreči. Odločilna dejstva o tem, ali je bila pritožba zoper vsebinsko odločbo tožene stranke v zvezi s pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravočasna ali ne, so lahko le predmet dokaznega postopka v postopku meritorne presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, ki sta predmet sodno socialnega spora. O zakonitosti in pravilnosti upravnega akta pa lahko presoja le senat (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne pa sodnik posameznik. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
plačilo vodarine - skupen priključek za več stavb - samostojni lastniki posameznih stavb - različne parcele - skupen števec za porabo vode - deljiva obveznost - več dolžnikov - odsotnost dogovora - enaki deli - domneva solidarnosti - gospodarske pogodbe
Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost. Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 22. ZDR-1 člen 31, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kraj opravljanja dela
Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način, in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B.
odločitev o pravdnih stroških – brezplačna pravna pomoč
Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče ob izdaji sodbe pri odločanju o stroških to dolžno upoštevati. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačen pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Pri tem ni bistveno, ali so bili dodeljenemu pooblaščencu stranke že izplačani stroški in nagrada v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ali ne. V nobenem primeru namreč sodišče ne sme naložiti toženi stranki, da stroške postopka povrne neposredno tožeči stranki, če ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
ZDR-1 člen 44, 56, 108, 126. ZDR člen 54. ZPP člen 168, 168/3. ZST-1 člen 15, 15/2.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – plačilo za delo – odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.
Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016850
ZDR člen 184. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – nepremoženjska škoda – stroški za tujo nego in pomoč – družinski člani
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne pri sestopanju s skladovnice pragov, ko je stopil na lesen tram, ki se mu je spodmaknil, zaradi česar je padel in si poškodoval desno nogo. Tožena stranka delavcem ni dala navodil za pravilno zlaganje pragov (ki bi morali biti zloženi stopničasto in ne navpično), prav tako jim ni dala navodil za sestop iz navpično zložene skladovnice pragov in jim za to tudi ni zagotovila ustreznega pripomočka. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice.
Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Tožniku so pomoč nudili brat in njegova žena ter dve hčerki, in sicer pri vožnji, nakupih, osebni negi in higieni ter oblačenju. Nato je odšel domov v Bosno, kjer mu je pomoč in nego nudila žena. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.
plača – razvrstitev v plačni razred – nezakonito določena plača
Tožena stranka je morala izdati izpodbijana sklepa zaradi upoštevanja določb ZSPJS, ki predpisujejo ravnanje delodajalca v primeru nezakonito določene plače. Če je namreč ugotovljeno, da je plača v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi ali sklepu določena v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS (torej v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), mora delodajalec glede na določbo 1. odstavka 3.a člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če je plača javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, se skladno s 5. odstavkom 3. člena ZSPJS uporabijo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. V konkretnem primeru je morala tožena stranka namesto 5. člena Aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi upoštevati 19. člen ZSPJS. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita, posledično je pravilna tudi zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dokazno breme – sodna razveza
Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka odpovednega razloga, kot ga je navedla v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, čeprav je bilo v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tožena stranka je predložila računovodske bilance in sicer bilanco poslovnega izida in bilanco stanja za leti 2013 in 2014 in za januar 2016, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ti podatki za odločitev niso relevantni oziroma so deloma nepopolni, saj kažejo le trend padanja prihodkov iz poslovanja, pri čemer podatkov za leto 2015, v katerem je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka sploh ni predložila, zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga.
zamudna sodba – predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti – nadomestna vročitev zamudne sodbe – nepristnost podpisa na vročilnici
Zamudna sodba je bila vročena takratnemu možu druge toženke. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožnica ne zatrjuje, da takratni mož druge toženke v času vročitve ni bil član skupnega gospodinjstva ali pa, da na naslovu, na katerem ji je bilo pisanje vročeno, dejansko ni prebivala. Pritožnica torej zgolj s trditvijo, da podpis na vročilnici ni njen, ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, s katero bi lahko izpodbila pravilnost vročitve.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja invalidnosti v smislu dodatnih razbremenitev pri delu, vendar niso izkazane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi jo popolnoma onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo, niti takšen funkcijski psihosomatski status, ki bi poleg potrebnih stvarnih razbremenitev utemeljeval še časovno razbremenitev. Zato je del tožbenega zahtevka na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, oziroma na temelju preostale delovne zmožnosti pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno utemeljeno zavrnjen.
Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala vtoževani znesek, ker je bila ta po njenem mnenju neupravičeno obogatena, saj je za isto časovno obdobje prejela prejemke iz naslova brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) in nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od tožeče stranke (delodajalca). Ni utemeljeno zavzemanje pritožnice, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska toženki, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve (dela) nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da delavka ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ), temveč da pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
Iz pisnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenka pridobivala dodatno dokumentacijo za izdelavo izvedenskega mnenja, temveč je zdravstveni karton pribavilo sodišče, zato ji nagrade za zbiranje in študij dodatne dokumentacije ni mogoče priznati.
ZDR-1 člen 75, 75/7, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. URS člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnika več kot pet dni zaporedoma ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ker pa se na delo, kljub pozivom tožene stranke, ni zglasil in tudi ni javil in opravičil svoje odsotnosti, pa nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do iztega odpovednega roka, zato je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1.