ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnik je bil v spornem obdobju vpisan v poslovni register kot samostojni podjetnik posameznik in hkrati uživalec pokojnine francoskega nosilca zavarovanja. Ker je imel 1. 1. 2013 dvojni status, torej je bil hkrati uživalec pokojnine in je opravljal samostojno dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca, za uskladitev katerega pa rok pred izdajo izpodbijanih odločb še ni potekel, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi o vključitvi v zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti utemeljeno odpravilo.
Dopolnilno mnenje po obsežnosti in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od dopolnilnih mnenj v podobnih zadevah. Tudi sicer priglasitev nagrade nima nikakršne utemeljitve, zakaj bi bilo potrebno dopolnilno pisno izvedensko mnenje šteti za zelo zahtevno, oziroma zakaj naj bi bilo zahtevnejše od osnovnega pisnega izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi ni z ničemer izkazan dejanski stan iz 3. točke 2. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da bi bilo mnenje mogoče šteti za zelo zahtevno.
Sodno zapriseženi izvedenci in cenilci so tiste osebe, jim je ta naziv podelilo Ministrstvo za pravosodje in so vpisani v veljavni imenik sodnih izvedencev in cenilcev. To pa ne pomeni, da v konkretni izvršilni zadevi izvršilno sodišče ne more kot ustreznega dokaza upoštevati tudi mnenja (cenitve) pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij. Pooblaščeni ocenjevalci vrednosti podjetij so namreč vrhunski strokovnjaki z opravljenim izpitom s področja ocenjevanja vrednosti podjetij, katerim je naziv v skladu z določbami Zakona o revidiranju podelil Slovenski inštitut za revizijo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 50.
invalidnost - izvedenina - osebni pregled
Ker sta osebni pregled opravila le dva od treh članov izvedenskega organa, je mogoče nagrado za manj zahtevni pregled priznati le dvakrat (in ne trikrat).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49.
invalidnost - izvedenina - dodatna dokumentacija
Sodišče prve stopnje je pridobilo zdravstveni karton tožnika in ga je skupaj s sklepom o izvedenstvu ter sodnim in upravnim spisom posredovalo izvedenskemu organu v izdelavo izvedenskega mnenja. Ker izvedenski organ ni zbiral dodatne dokumentacije, ni upravičen do nagrade za zbiranje in študij dodatne dokumentacije.
Pri tožniku je podana skupna 60 % telesna okvara zaradi bolezni. Predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine je bil vložen v času veljavnosti ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Sporazuma TO pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato mu pravice do invalidnine ni mogoče priznati.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086188
URS člen 39, 39/1. KZ-1 člen 158, 159, 160, 160/4. ZKP člen 299, 299/2, 329, 329/2, 358, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – obrekovanje – razžalitev – zavrnitev dokaznih predlogov – prosta presoja dokazov – dokaz resnice – utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav – resničnost trditev – pravica do svobode izražanja – verodostojnost izpovedb prič – trditev oziroma raznašanje informacij – motiv storilca – zavrnitev pritožbe
V okviru načela proste dokazne presoje sodišče izvede le materialnopravno relevantne dokaze, dokazne predloge strank pa zavrne, kadar so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena že na podlagi izvedenih dokazov, nadaljnje dokazovanje pa bi pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.
Ne samo, da je imel obtoženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Prepričljiva dokazna ocena kaže, da je bila v bistvenem dokazana resničnost trditev.
S posplošenim navajanjem, da se priči zaradi svojega poklicnega delovanja že vrsto let poznata z obtožencem, ni mogoče omajati verodostojnosti njunih izpovedb.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, ker je po 19. členu Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) Upravni odbor Odvetniške zbornice pristojen dajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ne pa tudi razlage ZOdv, torej tudi ne konkretno določbe petega odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko ni upoštevalo razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.
Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
plačilo vodarine - skupen priključek za več stavb - samostojni lastniki posameznih stavb - različne parcele - skupen števec za porabo vode - deljiva obveznost - več dolžnikov - odsotnost dogovora - enaki deli - domneva solidarnosti - gospodarske pogodbe
Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost. Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.
zavrženje tožbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je vložil tožbo zoper sklep drugostopenjskega organa, s katerim je bila njegova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno vložena zavržena. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in obrazložilo, zakaj meni, da naj bi bila tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, prepozna. Tožniku ni mogoče odreči sodnega varstva. Zoper drugostopenjski sklep tožnik drugega pravnega sredstva, kot je vložitev tožbe pred sodiščem, nima. Le s postopkom pred sodiščem pa je mogoče presoditi, ali je bil drugostopenjski sklep pravilen in zakonit. Določbo 75. člena ZDSS-1 ni mogoče tolmačiti na način, da če sodišče ugotovi, da je bila pritožba zoper prvostopenjski sklep vložena prepozno, v takem primeru sodno varstvo zoper drugostopenjsko odločbo ni dopustno. V socialnem sporu je treba vsebinsko presoditi zakonitost izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe v zvezi s prvostopenjskim procesnim sklepom, ne pa tožbo zavreči. Odločilna dejstva o tem, ali je bila pritožba zoper vsebinsko odločbo tožene stranke v zvezi s pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravočasna ali ne, so lahko le predmet dokaznega postopka v postopku meritorne presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, ki sta predmet sodno socialnega spora. O zakonitosti in pravilnosti upravnega akta pa lahko presoja le senat (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne pa sodnik posameznik. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZPIZ-1 člen 36, 455. ZPIZ-2 člen 254, 254/1, 254/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20.
starostna pokojnina - Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju
Tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let, 7 mesecev in 5 dni in je dopolnil 58 let starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju mu je bila s seštevanjem zavarovalnih dob pravilno priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza invalidnosti III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zato neutemeljen. Stanje, kakršno je na podlagi novejše dokumentacije, ni stvar tega postopka. Skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja, izkazanega do dneva dokončne odločbe. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017074
OZ člen 131, 131/1, 149, 150. ZDR člen 43, 184, 184/1. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica je po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dopolnila svoje navedbe, tožena stranka pa je odgovorila na to vlogo tožnice v svoji pripravljalni vlogi, pri čemer je nasprotovala takšnim navedbam tožnice ter navajala, da ni znano, pri katerih dejavnostih je okvaro utrpela, vojaškega urjenja pa na splošno ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Vendar pa sodišče prve stopnje, ne glede na pravočasno navajanje novih dejstev, tega dela tožbenega zahtevka ni ustrezno obravnavalo, saj je štelo, da je tožnica upravičena do odškodnine le zaradi zdrsa z vrvi in posledičnega padca, ter ji je le iz tega naslova dosodilo odškodnino, ne da bi ugotavljalo dejansko stanje v smeri, ali je poškodba tožnice posledica vojaškega urjenja in ne (zgolj) padca z vrvi spornega dne. Zato v tem delu pritožba utemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.
Nepravilno oziroma vsaj preuranjena je dokazna ocena, da je tožnica odgovorna za nastanek poškodbe v višini do 50 %. Potrebno je izhajati iz ugotovitve izvedenca, da je tožnico pri plezanju lahko ovirala poškodba, zaradi česar ni mogla na enak način kot zdrava oseba loviti vrvi z nogami. Ker ni ugotovljeno oziroma razčiščeno, ali je bila tožnica ustrezno opozorjena, da lahko kadarkoli preneha s plezanjem, niti ji ni mogoče očitati krivde za to, da nadrejenega ni opozorila, da ne zmore več plezati, je takšen soprispevek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kvečjemu bistveno prevelik, ne glede na to, kaj bi ugotovilo sodišče prve stopnje v novem sojenju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da z ustreznim varovanjem sploh ne bi prišlo do padca, saj je izvedenec pojasnil, da se plezalca lahko varuje z dodatno varovalno vrvjo ali uporabo plezalnega pasu in samolovilne naprave.
plača – razvrstitev v plačni razred – nezakonito določena plača
Tožena stranka je morala izdati izpodbijana sklepa zaradi upoštevanja določb ZSPJS, ki predpisujejo ravnanje delodajalca v primeru nezakonito določene plače. Če je namreč ugotovljeno, da je plača v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi ali sklepu določena v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS (torej v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), mora delodajalec glede na določbo 1. odstavka 3.a člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če je plača javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, se skladno s 5. odstavkom 3. člena ZSPJS uporabijo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. V konkretnem primeru je morala tožena stranka namesto 5. člena Aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi upoštevati 19. člen ZSPJS. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita, posledično je pravilna tudi zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dokazno breme – sodna razveza
Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka odpovednega razloga, kot ga je navedla v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, čeprav je bilo v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tožena stranka je predložila računovodske bilance in sicer bilanco poslovnega izida in bilanco stanja za leti 2013 in 2014 in za januar 2016, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ti podatki za odločitev niso relevantni oziroma so deloma nepopolni, saj kažejo le trend padanja prihodkov iz poslovanja, pri čemer podatkov za leto 2015, v katerem je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka sploh ni predložila, zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga.
ZDR-1 člen 44, 56, 108, 126. ZDR člen 54. ZPP člen 168, 168/3. ZST-1 člen 15, 15/2.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – plačilo za delo – odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.
Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.
Vročilnica, na kateri je bilo zapisano, da stranka nima hišnega predalčnika, je javna listina. Tožena stranka zgolj s fotografijo hišnega predalčnika, na kateri ni zabeleženo, kdaj in kje je bila posneta (o tem ni trditev), ne da bi predlagala še kakšen drug dokaz (na primer zaslišanje zakonitega zastopnika, zaslišanje poštarja ali vsaj poizvedbe na pošti) ni uspela zbuditi dvoma v resničnost podatkov na vročilnici.