ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju v svojstvu kuharja vrtca podružnične šole v nasprotju z normativi za pripravo kosil in malic nabavljal večje količine živil, predvsem mesnih; da si je od tako nabavljenih živil protipravno prilastil najmanj 126,33 kg mesa oziroma mesnih izdelkov, kar ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/1 KZ-1. Tožniku ni mogoče očitati, da je meso naklepno porabil zase in si ga s tem protipravno prilastil. Zgolj dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju nabavil za 126,33 kg mesa in mesnih izdelkov nad predpisanimi normativi, še ne dokazuje, da si je to količino mesa tudi prilastil. Sicer pa je bistveno to, da v izpodbijani izredni odpovedi PZ znaki očitanega kaznivega dejanja sploh niso bili navedeni, niti ne izhajajo iz opredelitve očitkov. Navedeno je le, da je v nasprotju z normativi nabavljal večje količine predvsem mesnih živil in si jih protipravno prilastil. Ker torej v izredni odpovedi PZ niso navedeni vsi znaki kaznivega dejanja po členu 209/1 KZ-1, je izredna odpoved PZ glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nezakonita.
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o sodelovanju za izvajanje storitev reševanja iz vode, delo pa je opravljal preko študentske napotnice. Tožnik je delo v vtoževanem obdobju opravil, zato mu pripada plačilo za opravljeno delo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086186
KZ člen 3, 113, 113/1, 113/1-5, 115, 115/1, 115/3, 115/4, 115/5. KZ-1 člen 7, 92, 92-5, 94, 94/1. KZ-1B člen 47. ZKP člen 129a, 129a/6, 371, 371/2, 372, 372-4, 383, 383/1.
neplačana denarna kazen – neizvršljivost denarne kazni – izvršitev denarne kazni – sprememba v kazen zapora – zastaranje izvršitve denarne kazni – uporaba milejšega zakona – kršitev kazenskega zakona – absolutno in relativno zastaranje – pretrganje zastaranja – interimni zakon – ustavitev postopka za izvršitev denarne kazni
Ob uporabi pravilnega, za konkretnega obsojenca (naj)milejšega zakona, tj. KZ-1, je izvršitev denarne kazni zastarala po treh letih od pravnomočnosti obsodilne sodbe, zato ni podlage za spremembo neplačane in neizvršljive denarne kazni v kazen zapora.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - policist - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic
Tožena stranka je tožniku (kriminalistu) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je pri preiskavi kaznivega dejanja tatvine osebnega avtomobila toženi stranki zamolčal del informacij in sodeloval pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanju v zvezi s tem. Odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi oškodovanec tožniku na njegovo zahtevo izročil 1.000,00 EUR. Ugotovljeno je le, da je bil denar izročen, vendar ne tožniku, ampak tretji osebi. Ugotovljena kršitev iz odpovedi, upoštevaje njeno naravo in težo, tudi ni hujša. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZZRZI člen 40. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – invalid – invalidnost - komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi – negativno menje
Tožnik je postal invalid III. kategorije invalidnosti s spremenjeno delazmožnostjo, zato mu je tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na podlagi 4. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ob upoštevanju določbe 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in ta komisija je podala negativno mnenje za odpoved pogodbe o zaposlitve tožniku. Ker pa je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka in delodajalec nanj ni vezan, to pomeni, da lahko kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, glede na spremenjeno dela zmožnost, za tožnika nima ustreznega delovnega mesta, prav tako tudi pri drugih delodajalcih ni našla ustrezne zaposlitve. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno s 4. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, pravilna,
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je že v času podaje odpovedi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da bo zaradi dolgotrajne plačilne nediscipline podjetja B. d.o.o. odstopila od pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sicer sklenjena za neodločen čas. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, pa se je iztekel. Zato je tožnikovo delo poslovnega sekretarja, ki je obsegalo delo na tem projektu ter delo, povezano z B. d.o.o., postalo nepotrebno. Druge tožnikove naloge niso bile takšnega obsega, da bi zagotavljale nadaljnjo potrebo po tožnikovem delu. Opravljanje teh preostalih nalog manjšega obsega pa sta prevzela prokurist in direktorica tožene stranke. Ker je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita.
kazniva dejanja zoper premoženje – izsiljevanje – poskus – samovoljnost – pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preizkusna doba – ni določenega trajanja preizkusne dobe – dvom o izvršljivosti odločbe o kazenski sankciji – prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – sprememba sodbe
Kolikor se obramba (kot edini subjekt) ne bi pritožila zoper (kasneje razveljavljeno) sodbo, v kateri odločba o pogojni obsodbi ni vsebovala izreka o trajanju preizkusne dobe, bi bilo v dvomu v zvezi z izvršljivostjo odločbe o kazenski sankciji v korist obtoženca kvečjemu moč šteti, da je bila določena preizkusna doba v najkrajšem trajanju. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odmerilo preizkusno dobo v trajanju treh let, je s tem prekršilo pravilo o prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, s čimer je izpodbijano sodbo obremenilo z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
plačilo razlike plače – nadomestilo plače – nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi – reparacija – odškodnina – načelo popolne odškodnine – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.
V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan. Zato ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013, neutemeljen.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
Tožena stranka bi lahko bila oproščena odgovornosti za nastalo škodo, skladno z določbo člena 131 in 135 Obligacijskega zakonika, le, če bi dokazala, da je za pritrditev panelov uporabila pravilne vijake in upoštevala pogoje za obremenitev z vetrom in navodila za pritrditev, torej da odgovornost za nastalo škodo ni v njeni sferi, kakor je to zapisalo že sodišče prve stopnje. Odgovornosti pa je ne more razbremeniti sklicevanje na višjo silo po prvem odstavku 153. člena OZ, na katerega se sklicuje, saj je to predvideno le v zvezi z odgovornostjo za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
vknjižba lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu - vsebina predloga za vpis lastninske pravice
Zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice varuje vrstni red vknjižbe ter je njen osnovni namen ta, da bo pridobitelj pridobil lastninsko pravico v zaznamovanem vrstnem redu, torej tako pravico, kot bi jo pridobil, če bi se vpisal kot lastnik takrat, ko je predlagal zaznambo, npr. brez novih obremenitev (hipoteka,...). Vpisi, ki so začeli učinkovati po trenutku učinkovanja zaznambe, so namreč pogojne narave, učinkujejo pod razveznim pogojem (68. člen in naslednji členi ZZK-1). Ko predlagatelj vloži predlog za vpis lastninske pravice, mora, če želi doseči vpis v zaznamovanem vrstnem redu, podati tudi izrecen zahtevek za vpis v zaznamovanem vrstnem redu. Predlagatelj, ko je predlagal vknjižbo pridobitve lastninske pravice, ni predlagal te vknjižbe v zaznamovanem vrstnem redu (prim. 74. člen ZZK-1), zato je sodišče prve stopnje v predhodnem postopku vpisalo lastninsko pravico z učinkom na dan vložitve predloga. Ni pa mogoče, tega tudi zakon ne predvideva, ko se torej ne predlaga vknjižba (oz. je že opravljena) samostojno, kot želi sedaj doseči predlagatelj, predlagati "vpis" v vrstnem redu zaznambe oziroma spremeniti časa učinkovanja vpisa s sklicevanjem na zaznamovan vrstni red.
vrnitev v prejšnje stanje – zamuda roka – upravičen razlog za zamudo
Stranka lahko v primeru, ko je za opravo nekega procesnega dejanja določen rok, to dejanje opravi tudi zadnji dan roka. Za presojo utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pravno odločilno le, ali se ji je kadar koli znotraj tega roka (četudi zadnji) dan pripetilo nekaj, kar ji je onemogočilo, da bi procesno dejanje opravila pravočasno.
V primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju gre za vzajemne dajatve in aleotornost, česar pa v primeru sporne darilne pogodbe ni. Res, da sporna pogodba vsebuje določene zaveze toženca, a od izpolnjevanja le-teh ni odvisna veljavnost darilne pogodbe, saj so zaveze toženca nedefinirane in ohlapne, pa tudi izrecna določba o preklicu pogodbe zaradi stiske se izrecno sklicuje na člen 539 OZ. Zaveza po svojih najboljših močeh ni jasna zaveza in v primeru odplačne pogodbe ne predstavlja jasne zaveze ter vsled tega ne gre za odplačnost, kar velja tudi za obveznost do tožnice.
družba z omejeno odgovornostjo - skupno zastopanje - pooblastilo odvetniku - dovoljenost pritožbe - zavrženje pritožbe
Iz sodnega registra izhaja, da sta direktor družbe T. d.o.o., F. C. in A.T. Pri obeh navedenih direktorjih pa je kot način zastopanja navedeno: skupno. Tak način zastopanja torej omejuje upravičenje posameznega zastopnika za (samostojno) zastopanje, kar pomeni, da bi morala poblastilo za pritožbo oz. pritožbo (so)podpisati tudi oba direktorja, da bi imela obravnavana pritožba pravno veljaven učinek.
Odločilna je sodba kot logična celota, saj če ji manjka kateri od temeljnih logičnih elementov, ni miselne povezave med njeno podlago in izrekom. Po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne bi bila logična celota, saj vsebuje vse odločilne razloge glede na pravno odločilno trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena poravnava nična. Izpodbijana sodba ima razloge, tako da jo je možno preizkusiti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni vezano na posebne, vnaprej opredeljene zakonske okvire, kako morajo razlogi biti podani, temveč je odločilno, da sodba ima razloge. Če je pri tem sodišče prve stopnje uporabilo metodo, da je kot svoje razloge štelo navedbe tožene stranke, to ne pomeni, da bi spregledalo navedbe tožeče stranke, pač pa, da je štelo argumente tožene stranke za tako prepričljive, da jih je vzelo v razloge sodbe kot odločilne. Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Podlaga (razlog) poravnave je v odpravi spora ali negotovosti. Poravnava ima svojo kavzo v odpravi spora oziroma negotovosti. Zmotno prepričanje obeh strank poravnave, da s poravnavo odpravljata resničen spor ali negotovost, pa povzroči, da je poravnava nična. Predpogoj za sklenitev veljavne poravnave je obstoj spora ali negotovosti. Če pa bi stranki v trenutku sklepanja poravnave razpolagali s podatki, ki jih pridobita po sklenitvi poravnave, pa bi ti podatki, če bi jih imeli, odpravili dvom glede obstoja spora ali negotovosti, poravnava ne more veljati, ker nima kavze. Sedaj pravdni stranki sta tako bili v negotovosti glede višine zavarovalnine in to negotovost sta s sklenitvijo poravnave odpravili, ta pa bi obstajala tudi, če bi stranki razpolagali z izvedenskimi mnenji, iz katerih izhaja, da bi bilo mogoče stroj spraviti v prejšnje stanje, ker bi še vedno ostalo odprto vprašanje višine zavarovalnine. Med sedaj pravdnima strankama sklenjena poravnava po navedenem ni nična. Ker pa je tožeča stranka višino zavarovalnine obračunala po načelu “totalne škode”, tožena stranka pa je takšno ponudbo sprejela, sedanje zatrjevanje tožeče stranke, da je izplačala nesorazmerno visoko zavarovalnino ob veljavni poravnavi, ki je bila temelj izplačila, pomeni očitek čezmernega prikrajšanja po 1055. členu OZ. Zaradi čezmernega prikrajšanja pa se ne more zahtevati razveljavitev poravnave, saj se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti.
odškodninska odgovornost – oškodovanec z osteoporozo – masaža – zlom rebra – protipravnost ravnanja – pravična denarna odškodnina – vzročna zveza – dokazovanje – dokazni standard
Dokazni standard popolnega prepričanja pri dokazovanju vzročne zveze je v sodni praksi presežen. Če so v postopku razpoložljivi dokazi izčrpani in se mozaik sestavi v logično celoto tako, da je dejstvo pretežno verjetno, potem je prav, da se ga povzame v dejansko podlago sodbe.
Toženec ne more biti odškodninsko odgovoren zgolj zato, ker ni uspel s tožbo na ugotovitev izključne lastninske pravice na sporni nepremičnini.
Če je toženec želel preprečiti vnovčenje vknjiženih hipotek na sporni nepremičnini, je moral terjatve plačati, z izvensodno poravnavo pa je dosegel njihovo plačilo v nižjem znesku. Stališče, da plačilo v situaciji grozeče realizacije hipoteke v izvršbi ne predstavlja plačila v izogib sili, je prestrogo in materialnopravno napačno. Za takšno plačilo namreč ni mogoče reči, da prestavlja svobodno privolitev v plačilo tujega dolga.
Tožnik zahteva, da toženka vzpostavi prejšnje stanje na dveh parcelah, ki nista v tožnikovi lasti niti v izključni lasti toženke. Solastnice teh dveh parcel so poleg toženke še druge osebe, ki niso stranke postopka. Odločitev, če bi sodišče zahtevku ugodilo, bi vodila do posledic, ki so enake aktu razpolaganja – sodišče bi enemu od solastnikov naložilo, da (na v zahtevku opisan način) poseže v solastno stvar. Ker posamezen solastnik po materialnem pravu brez soglasja ostalih solastnikov takšnega upravičenja nima, tudi ne more sam nastopati na toženi strani.
Pasivna (stvarna) legitimacija se ne presoja po stanju v času, ko se je gradnja vršila, ampak po stanju v času, ko je tožnik postavil zahtevek oziroma, ko je bila o njem obveščena nasprotna stranka.