ustavitev postopka – odločitev o pravdnih stroških – vrednost spornega predmeta
Samo v primeru, če bi tožeča stranka navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, bi se moralo sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. Ker vrednost spora kot jo je navedla tožeča stranka ni ne previsoka ne prenizka, opisana možnost ne pride v poštev. Tudi sicer v tej zadevi ni sporna niti stvarna pristojnost in tudi ne pravica do revizije (31. člen ZDSS-1). Prav tako ne gre za druge primere po ZPP, za katere bi bila odločilna vrednost spornega predmeta oziroma bi obstajali razlogi za določitev drugačne vrednosti spornega predmeta, kot jo je določila tožeča stranka.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.
V primeru, če je v sporu ugotovljena stvarna pristojnost rednega sodišča, je glede krajevne pristojnosti takega sodišča potrebno upoštevati 48. člen ZPP, po katerem je za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Toženka je pravna oseba, zato je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njen sedež, to pa je v Ljubljani. Poleg tega sta stranki tega spora v pogodbi o sodelovanju sklenili sporazum o krajevni pristojnosti sodišča glede na sedež naročnika, torej toženke.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
Po 6. alineji 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oziroma če na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Tožnica je predložila dokazila o tem, da iz opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelala. Kakšni so opravičljivi zdravstveni razlogi, je določeno v drugem odstavku 48. člena ZŠtip. Pri tožnici takšni opravičljivi zdravstveni razlogi obstajajo (bolezen ali poškodba, ki je trajala neprekinjeno najmanj dva meseca in je vplivala na zmanjšanje učnih oziroma študijskih sposobnosti, kar se dokazuje z mnenjem zdravnika specialista). Ker niso bili podani razlogi iz 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno odpravilo odločbi toženke o prenehanju štipendijskega razmerja.
Pravno stališče, da lahko mirovanje štipendijskega razmerja traje zgolj eno leto in da mora nato štipendist ali letnik dokončati ali pa mu štipendijsko razmerje preneha, je napačno. V 48. členu ZŠtip za takšno razlogovanje ni podlage, saj zakon ne omejuje mirovanje štipendijskega razmerja na eno leto.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - policist - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic
Tožena stranka je tožniku (kriminalistu) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je pri preiskavi kaznivega dejanja tatvine osebnega avtomobila toženi stranki zamolčal del informacij in sodeloval pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanju v zvezi s tem. Odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi oškodovanec tožniku na njegovo zahtevo izročil 1.000,00 EUR. Ugotovljeno je le, da je bil denar izročen, vendar ne tožniku, ampak tretji osebi. Ugotovljena kršitev iz odpovedi, upoštevaje njeno naravo in težo, tudi ni hujša. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi stališči je lahko razumljiva. Ker je razumljivost formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe, sta konkretna očitka procesnih kršitev le navidezna, saj tožnik z njima v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog
Opis nalog novega delovnega mesta se sicer nekoliko razlikuje od opisa nalog ukinjenega delovnega mesta, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica, vendar je, bolj kot formalno pretežno prekrivanje opisa del in nalog obeh delovnih mest, pomembna ugotovitev, da so se naloge obeh delovnih mest tudi po vsebini dejansko prekrivale. Tožnica je imela na podlagi sklepov uprave posebna pooblastila na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Njeno delo je predstavljalo izključno opravljanje nalog pooblaščenke. Tožnici so bila ta pooblastila preklicana in podeljena sodelavki, ki je nato opravljala domala enake naloge kot predhodno tožnica. Organizacijska sprememba, ki spreminja le naziv delovnega mesta, pri čemer vsebina nalog ostaja domala enaka (čeprav v drugi organizacijski enoti in spremenjeni sistemizaciji), ne utemeljuje organizacijskega odpovednega razloga.
V 3. tč. 1. odst. 21. člena ZFPPIPP je določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 1. odst. 212. člena ZFPPIPP pa je določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES, je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena s sklepom z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo, da pričetek prisilne poravnave dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.
ZPP člen 108, 274, 274/1, 319, 319/2. ZDSS-1 člen 72.
starostna pokojnina – zavrženje tožbe – res iudicata
Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu z 72. členom ZDSS-1 mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Tožba ni dopustna niti zoper tiste posamične upravne akte, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, kot v obravnavani zadevi. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na 2. odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da gre za res iudicata, je dolžno tožbo kot nedopustno zavreči.
S sodbo, izdano v drugem socialnem sporu, je bilo pravnomočno razsojeno o istih posamičnih upravnih aktih, zoper katera je vložena tožba v obravnavani zadevi. Ker vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je tožba na temelju 1. odst. 274. člena v zvezi z 2. odst. 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.
regres za letni dopust – plačilo za delo – obveznost plačila v denarni obliki
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se je tožena stranka razbremenila plačila regresa za letni dopust za sporno leto, s tem, ko bi naj tožniku izročila masažno tuš kabino za savno in polno opremo, ki je zneskovno presegala znesek, ki ga je dolgovala tožniku iz naslova regresa. Izročitev blaga namesto plačila prejemkov iz delovnega razmerja, ni dopustna.
ZDR v 126. členu določa plačilo za delo in vrste plačil ter določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče meni, da je dolžan delodajalec tudi ostale prejemke iz delovnega razmerja, med drugim tudi regres za letni dopust plačati v denarni obliki, saj 131. člen ZDR ne daje podlage delodajalcu, da bi delavcu svojo obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust izpolnil z nedenarno dajatvijo. Prav tako je pomembno tudi, da je delodajalec od denarnih prejemkov zavezan k plačilu davkov in prispevkov v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju v svojstvu kuharja vrtca podružnične šole v nasprotju z normativi za pripravo kosil in malic nabavljal večje količine živil, predvsem mesnih; da si je od tako nabavljenih živil protipravno prilastil najmanj 126,33 kg mesa oziroma mesnih izdelkov, kar ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/1 KZ-1. Tožniku ni mogoče očitati, da je meso naklepno porabil zase in si ga s tem protipravno prilastil. Zgolj dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju nabavil za 126,33 kg mesa in mesnih izdelkov nad predpisanimi normativi, še ne dokazuje, da si je to količino mesa tudi prilastil. Sicer pa je bistveno to, da v izpodbijani izredni odpovedi PZ znaki očitanega kaznivega dejanja sploh niso bili navedeni, niti ne izhajajo iz opredelitve očitkov. Navedeno je le, da je v nasprotju z normativi nabavljal večje količine predvsem mesnih živil in si jih protipravno prilastil. Ker torej v izredni odpovedi PZ niso navedeni vsi znaki kaznivega dejanja po členu 209/1 KZ-1, je izredna odpoved PZ glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nezakonita.
ZIZ člen 270, 271, 272. ZFPPIPP člen 122, 310, 310/1, 310/2, 310/3, 383, 383/2. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. ZN člen 47, 48.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj terjatve - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - izločitvena pravica v stečajnem postopku - osebni stečaj
Z zmotno uporabo določila 3. odstavka 310. člena ZFPPIPP, ki se v postopku osebnega stečaja, sploh ne uporablja, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sprejelo napačni materialnopravni zaključek, da je izločitvena pravica tožnice, ki jo je sicer pravočasno prijavila v postopku osebnega stečaja, ki teče nad tožencem, prenehala zaradi tega, ker v prekluzivnem enomesečnem roku v skladu s 1. in 2. odstavkom 310. člena ZFPPIPP ni vložila tožbe zaradi ugotovitve obstoja te njene, s strani stečajnega upravitelja sicer prerekane, izločitvene pravice in da že iz tega razloga tožnica verjetnosti obstoja te svoje terjatve, kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, ni izkazala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neupravičen izostanek z dela – hujša kršitev pogodbenih obveznosti – odsotnost delavca z dela – nedovoljen dokaz
Tožnica je predložila CD posnetek pogovora z direktorjem, ko sta se prijateljsko pogovarjala o osebnih stvareh. Pogovor je tekel tudi o koriščenju starega in novega letnega dopusta, o posegu umetne oploditve, o vrnitvi nazaj na delo, če poseg ne uspe in bolniškem staležu, če ta uspe. Na podlagi navedenega CD posnetka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica obvestila direktorja, da želi koristiti stari in novi letni dopust do ponovnega postopka umetne oploditve. Zato tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnica direktorja tožene stranke obvestila o odsotnosti. Pri tem ni pomembno, ali je direktor tožnici dopust v celotnem trajanju do spornega dne odobril, ker je v skladu z določilom 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 bistveno, da delavec delodajalca ne obvesti o razlogih odsotnosti, četudi je morda neopravičeno izostal z dela.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Ustava RS v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen). Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pri tem pride do kolizije pravic, zato teorija poudarja, da je pri odločanju treba izhajati iz načela sorazmernosti. V obravnavanem primeru je tožnica snemala v prostorih delodajalca pogovor z direktorjem, ko se je dogovarjala za koriščenje dopusta in ob ponovnem postopku umetne oploditve in predvideni odsotnosti ter je tožnica pogovor snemala v obrambi svoje pravice do dela in socialne varnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo CD posnetek oziroma prepis le-tega, kot dovoljen dokaz.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
Čeprav je tožnica šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje odvetnico pooblastila za zastopanje, je pooblaščenka upravičena tudi do nagrade za postopek.