ZVEtL člen 9, 13, 17, 18, 23, 23/1, 23/1-3, 25. ZPP člen 328.
vzpostavitev etažne lastnine – predlagatelj postopka – očitne pisne pomote – narok – kataster – kataster stavb – skupni del stavbe – posamezni del stavbe – domneve v postopku za vzpostavitev etažne lastnine – uveljavljanje zahtevkov po vzpostavitvi etažne lastnine
Ker so udeleženci postopka v svoje predloge zajeli vse skupne in posamezne dele stavbe in si je vsak posamezen del stavbe lastil le eden od udeležencev, pa tudi solastninski deleži na skupnih delih stavbe niso bili sporni, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da ne razpiše naroka na kraju samem. Narok v postopku etažiranja po ZVEtL ni obligatoren, opravi se le, če je to smotrno. Glede na navedbe udeležencev in priložena dokazila dejansko stanje ni bilo sporno, zato bi bil razpis naroka v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.
Le če ugotovi, da vpis stavbe in posameznih delov v kataster stavb ne odraža v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče zahteva izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb. Predlagatelji vpisa v kataster ne izpodbijajo; nanj so se izrecno sklicevali in tudi v pritožbi ne zatrjujejo, da bi bilo dejansko stanje glede spornih dveh stanovanj spremenjeno. Zato ni zakonske podlage, da bi sodišče zahtevalo izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb. Glede na domneve iz 9. člena ZVEtL v katastru stavb vpisani posebni del stavbe brez spremembe katastrskih vpisov v postopku po ZVEtL ne more postati skupni del stavbe. V primeru spora med udeleženci o tem, kateri deli nepremičnine predstavljajo skupne dele stavbe in kateri so posamezni deli stavbe se, če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, domneva, da je skupni del stavbe samo pripadajoče zemljišče, posamezni etažni deli stavbe pa so samo tisti posamezni deli, ki so vpisani v katastru stavb.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0084867
OZ člen 131, 171, 179, 299, 299/1. ZOZP člen 20a. ZOdvT člen 12. ZOdvT tarifna številka 2200.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – zamuda – soprispevek oškodovanca – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – zmanjšanje življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi skaženosti – strah – zakonske zamudne obresti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – odločitev o stroških postopka – nagrada za posel – načelo uspeha – ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini
Določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki določa, da zamuda zavarovalnice nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, velja izključno za položaje, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani, pa je glede vprašanja zamude zavarovalnice in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti treba uporabiti 299. člen OZ.
Sodišče lahko stranke, interveniente, njihove zakonite zastopnike in pooblaščence kaznuje z denarno kaznijo, ali jim izreče druge ukrepe, če z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu. V primeru ugotovitve ravnanj storjenih s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zakon ne predpisuje kot kumulativnega pogoja namena škodovati drugemu, saj se besedilo ne nadaljuje z besedno zvezo „in“, pač pa z „ali“.
V nasprotju z vestnostjo in poštenjem je prizadevanje doseči koristi družbi z neplačilom sodne takse in z vlaganjem predlogov za oprostitev plačila sodne takse, čeprav zakoniti zastopnik ve, da za pridobitev te pravice družba ne izpolnjuje pogojev. Na požrtvovalnost se brez vestnega in poštenega ravnanja pritožnik neutemeljeno sklicuje.
stroški pravdnega postopka – pripoznava tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo – povod za tožbo – neobvestitev stečajnega upravitelja o priznani terjatvi
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Za odločitev v korist tožene stranke pa bi morala biti izpolnjena oba pogoja. Le v primeru, če toženec ne da povoda za tožbo in če obenem pripozna tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške. Ta določba pomeni enega od posebnih primerov odločanja po načelu krivde. Toženec na splošno da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0060407
OZ člen 50, 52, 58. SPZ člen 23. ZZK-1 člen 32.
pogodba o prodaji nepremičnine – navidezna pogodba – simulirana pogodba – resnična volja pogodbenih strank – darilni namen – delna ničnost – načelo kavzalnosti – ničnost zavezovalnega posla – ničnost razpolagalnega posla – konverzija nične pogodbe – obličnost – oblika pogodbe o prenosu nepremičnin – pisna oblika pogodbe – če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika – darilna pogodba – izpolnitev pogodbene obveznosti – veljavnost darilne pogodbe – zavezovalni pravni posel – prenos lastninske pravice – razpolagalni pravni posel – zemljiškoknjižno dovolilo – vsebina zemljiškoknjižnega dovolila
Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da pogodbena določila, ki se nanašajo na višino in plačilo kupnine, ne ustrezajo pravi volji pogodbenih strank in so zato nična. Po presoji pritožbenega sodišča pa so nična tudi preostala pogodbena določila. Pogodbenika sta v sporni prodajni pogodbi združila zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Ker se v resnici nista pogodila za prodajo, ampak za daritev nepremičnin, naštetih v pogodbi, je zavezovalni del prodajne pogodbe ničen, ker sta ga pogodbenika sklenila samo navzven, da bi se izognila plačilu davka. Zaradi odnosa kavzalnosti pa je posledično ničen tudi razpolagalni del prodajne pogodbe, ki ga predstavlja dovolilo prodajalca, da se na podlagi te (torej prodajne) pogodbe pri naštetih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Po navedenem je sporna prodajna pogodba v celoti nična.
Stranski intervenient v pritožbi pravzaprav ne izpodbija presoje sodišče prve stopnje, da je veljavnost sklepov, sprejetih na 12. in 13. seji skupščine, predhodno vprašanje v tej zadevi, v kateri se odloča o veljavnosti sklepov, sprejetih na 14. in 15. seji skupščine, niti tega, da bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, kaj je predmet odločanja v postopku I Pg 312/2007. V pritožbi uveljavlja le razloge, ki glede na vsebino izpodbijanega sklepa niso pravno relevantni.
Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem, da zavrne predlagateljev predlog za določitev stikov med njim in njegovima hčerama oprlo na izraženo voljo N. in M. glede stikov z očetom, ki sta jo podali na CSD in na sodišču na neformalnem razgovoru. Ocenilo je, da sta dekleti dovolj stari in sposobni razumeti izraženo voljo ter posledice in je v njuno korist, da nimata stikov z očetom. Pritožbeno sodišče odločitev in vse argumente prvostopenjskega sodišča sprejema.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – dogovor o prepustitvi solastniškega deleža – skupna gradnja – dogovor o skupni gradnji – pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice – gradnja na tujem svetu – nova stvar – vlaganja v nepremičnino – sodba presenečenja
Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija pravno presojo, ali je po obnovi in opravljenih vlaganjih v nepremičnine, nastala nova stvar, s čimer tožnica zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice, so neutemeljene že iz razloga, ker v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo, na kar se sklicuje tožnica, določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni moč uporabiti. Tudi sicer za novo stvar (v smislu gradnje na tujem svetu) ne gre v primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da objekt, četudi je bil skoraj v celoti obnovljen, ohranja prvotni bivalni pomen, kar pa je sodni izvedenec v ustnem mnenju potrdil, in sicer, da je bil objekt tudi prej namenjen bivanju.
vrednost spornega predmeta - sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - možnost pritožbe
Ker zaradi pravnomočne ustavitve postopka v tej zadevi o glavni stvari ne bo odločeno, se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato ima po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka posebno pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki sicer ni dovoljena.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke dopustilo, saj bo tožeča stranka kljub umiku tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 sodne takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Zato je pomembno, od katere vrednosti spornega predmeta bo morala tožeča stranka plačati znižano takso.
Povečanje premoženja na podlagi koncesijske pogodbe se v izkazu poslovnega izida izkazuje kot prihodki. V primeru opravljanja dejavnosti pa bi koncesionarju nastajali tudi stroški in drugi odhodki. Vrednost spornega predmeta bi morala torej biti opredeljena kot razlika med prihodki in odhodki.
Za izvedbo postopka delitve solastne nepremičnine bo sodišče prve stopnje moralo predhodno odpraviti navedeno oviro, tako da bo stanovanjska stavba, ki se deli s prodajo, predstavljala zemljiško parcelo kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (18. člen SPZ).
zamudna sodba – dejstva v nasprotju s priloženimi dokazi – zadostno število izvodov odgovora na tožbo – zavrženje odgovora na tožbo – vročilnica – izpodbijanje pravilnosti vročitve
Pritožbeni očitek, da so dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam, je utemeljen.
V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razpisati glavno obravnavo, na kateri bo moralo dati pravdnima strankama skladno z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP možnost, da do konca glavne obravnave navedeta vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov, da predložita dokaze in se izjavita o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
Skladno z določilom šestega odstavka 108. člena ZPP sodišče zavrže odgovor na tožbo tudi takrat, kadar toženec niti po pozivu ne predloži zadostnega števila izvodov svoje vloge.
Konkretnih trditev, s katerimi bi toženka morda lahko izpodbila domnevo o resničnosti vsebine, navedene v vročilnici, pa v pritožbi ni izpostavila. Navedla je le, da omenjenega dokumenta s strani sodišča ni prejela in da naj v zvezi s tem sodišče zasliši njenega moža. Ta pritožbena navedba pa je presplošna, da bi lahko omajala domnevo o vsebini vročilnice
določitev nujne poti – priključitev na komunalno omrežje – prekomeren poseg v lastninsko pravico
Zakonsko predvideni pogoji (razlogi) za vzpostavitev predlagane nujne poti (po parceli nasprotnih udeleženk) za priključitev na komunalno omrežje niso izpolnjeni. V tem okviru je ob tehtanju interesov obeh strani sodišče utemeljeno zaključilo, da bi vzpostavitev predlagane trase predstavljala prekomeren poseg v lastninsko pravico nasprotnih udeleženk in da ima predlagatelj za uresničitev svojega interesa tudi druge možnosti.
V skladu z določbo tretjega odstavka 285.d člena ZKP morajo biti predlogi obdolženca oziroma njegovega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov konkretizirani in obrazloženi. Če se predlaga izločitev dokaza, je treba navesti razloge, zakaj naj bi bil v obtožnici predlagan dokaz nedovoljen.
načelo neposrednosti - posamična dejanja - zaslišanje izven glavne obravnave - strokovni sodelavec
Načelo neposrednosti bi bilo lahko kršeno le v primeru, če bi bila opravljena glavna obravnava pred dvema različnima sodnikoma (brez ponovne otvoritve). V konkretnem primeru pa so se izvajali dokazi posamično (kar je primerljivo tudi z opravo posameznih preiskovalnih dejanj v kazenskem postopku pred okrajnimi sodišči), zato je dokaze v skladu z določbo člena 54 Zakona o sodiščih (ZS) smela opraviti strokovna sodelavka, kajti iz navedene določbe jasno izhaja, da strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavne obravnave, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika pa vodijo tudi glavne obravnave, opravljajo pa tudi drugo delo, vselej po odredbi in pod vodstvom sodnika.
Ko gre za dokazni predlog, ki ga ni mogoče izvesti, kar se da ugotoviti tudi iz sodbe, pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
kraj storitve prekrška - cestni promet - vožnja pod vplivom alkohola
Zakon prepoveduje vožnjo vozila pod vplivom alkohola v cestnem prometu, cestni promet pa je promet vozil, peščev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Zato opredelitev storitve kraja storitve prekrška zgolj s splošno navedbo imena naselja L. ne omogoča zadostne konkretizacije kraja storitve prekrška, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženec bil udeležen z motornim vozilom v cestnem prometu.
OZ člen 163. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 30, 31.
zdrs na poledeneli površini - zasneženo in neočiščeno cestišče - opustitev dolžne skrbnosti pri izvajanju komunalne dejavnosti - opravljanje zimske službe - merila zahtevane profesionalne skrbnosti
Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen OZ. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost se torej kaže v opustitveni dolžnosti. Po presoji sodišča druge stopnje zato ugotovljeno ravnanje zavarovanke toženke (ob ugotovitvi neprestanega sneženja in predhodno izvedenega posipa) v danem primeru ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti in posledično odškodninska odgovornost toženke ni podana.
Upravnik oziroma v konkretnem primeru skupnost lastnikov mora v primeru, če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti potrebne za vložitev tožbe. Pri tem ne gre zgolj za podatke o imenu etažnega lastnika ter višini njegovega dolga, ampak za vse podatke, ki so potrebni za utemeljitev zahtevka, med drugim tudi njegove višine.
Dolžnost pravnega subjekta, vpisanega v sodni register, je, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. Da bi moral vročevalec vedeti, da pritožnik z obvestilom o prispelem pismu ne bo seznanjen, ker nima urejenega hišnega predalčnika, zaradi česar v roku 15 dni pisanja na pošti ne bo mogel dvigniti, presega dolžno ravnanje vročevalca. Vročevalec ni dolžan sklepati, da naslovnik zaradi neurejenega predalčnika ne bo vedel, kje in kdaj je potrebno sodno pisanje prevzeti, prav tako ni njegova dolžnost, da o okoliščinah konkretnega primera obvešča sodišče.
Odgovornosti za neurejenost lastnega predalčnika ni mogoče prevaliti na vročevalca. Tudi sicer bi taka razlaga pomenila, da je stranki, ki zavestno ne poskrbi za ustreznost predalčnika, omogočeno odlaganje in / ali izogibanje vročitvam, kar v končni posledici pomeni izigravanje zakonskih določb. Takemu ravnanju sodnega varstva ni mogoče nuditi.
Obvestilo ima naravo javne listne in dokazuje resničnost tistega, kar je njem potrjeno, tožena stranka pa bi lahko dokazala nasprotno, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Iz nobenega dokaza namreč ne izhaja, da v obvestilu o prispelem pismu opozorilo ni bilo vsebovano. Čeprav gre za negativno dejstvo, ga je mogoče dokazati, in sicer s predložitvijo obvestila, iz katerega bi izhajalo, da tega opozorila ne vsebuje.
Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme. V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek, v vsebinskem pogledu pa dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve).
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - stopnja verjetnosti - prenehanje veljavnosti pogodb - verjetnost obstoja razlogov za prekinitev pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga - izpodbijanje verjetnosti obstoja terjatve - dogovori med strankama - nedovoljeno nadomeščanje trditev z listinami - pravica stranke do izjave
V postopku za izdajo začasne odredbe mora upnik (tožeča stranka) s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj vtoževane terjatve oziroma zahtevka. Verjetnost tega, da sta pogodbi prenehali veljati 26. 3. 2015, je tožena stranka izpodbijala tudi z navedbo, da sta se pravdni stranki tudi še po tem datumu dogovarjali v zvezi s pogodbama, kar že samo po sebi izpodbija trditve o prenehanju njune veljavnosti. Tožena stranka je za te svoje trditve predložila tudi dokaze. O tem se tožeča stranka ni izjasnila, niti v predlogu za izdajo začasne odredbe. S svojimi navedbami in dokazi o medsebojnem dogovarjanju med strankama v zvezi z izpolnitvijo pogodb je tožena stranka izpodbila verjetnost tega, da naj bi pogodbi prenehali veljati že 26. 3. 2015. Na tožeči stranki je bilo, da z nasprotnimi navedbami in dokazi izkaže za verjetno, da je pogodba kljub temu prenehala veljati že 26. 3. 2015, kot to uveljavlja v zahtevku, tega bremena pa tožeča stranka ni zmogla, saj v tej smeri sploh ničesar ni storila (v zavrnjenem predlogu je le ponovila tožbene navedbe). Zato tožeča stranka verjetnosti te terjatve ni izkazala.
Ni naloga sodišča, da samo po listinah išče manjkajočo trditveno podlago, kar bi bilo tudi v nasprotju z določili pravdnega postopka in bi kršilo pravico tožene stranke do izjave, saj se tako posplošenih navedb niti ne more konkretno ubraniti.
Ker tožeča stranka ni izkazala že verjetnosti terjatve oziroma zahtevka, ni nikakršnega razloga, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s predpostavkami iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi ni razloga, da bi se z njimi ukvarjalo višje sodišče.