ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – stroški prevoza na delo in z dela – kaznivo dejanje goljufije
Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podan je bil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.
Obveznosti samostojnega podjetnika, ki izvirajo iz opravljanja gospodarske dejavnosti, z zaključkom stečajnega postopka, ki je tekel po pravilih ZPPSL, niso prenehale. Zastaviteljeva odgovornost za (tujo) obveznost je odvisna samo od obstoja te obveznosti, ne pa od odgovornosti glavnega dolžnika za to obveznost.
zakonska zveza – razveljavitev zakonske zveze – neveljavnost zakonske zveze – skupno življenje zakoncev – preživnina zakonca
Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom in njuno skupno hčerko, tožnik je imel svojo sobo, toženka in tožnikov brat pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici tožnikovega brata kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj – napake volje - prevara
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika spornega dne nezakonito odjavila iz obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Ni sledilo njenemu ugovoru, da veljavno podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas predstavlja listina ''samovoljni odpoved delovnega razmerja'' z dne 18. 9. 2015. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožnika zavedla k temu, da je podpisal to listino, ki jo je sama pripravila, da torej ni šlo za izjavo tožnikove prave volje, ki mora biti resna in svobodna, ampak je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro.
ZFPPIPP člen 21, 21/2, 212, 213. ZPP člen 299, 299/1, 313.
plača – obveznost plačila – prisilna poravnava – prednostne terjatve – pravdni stroški – rok za izpolnitev obveznosti – paricijski rok – zakonske zamudne obresti
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – soprispevek – nepremoženjska škoda
Tožnica neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % tožnice kot delavke in 80 % tožene stranke (delodajalca) z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode. Navedena določba obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožničino) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Tožnica je posegla z roko v območje stroja, kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da lahko sega v področje stiskalnice s pomočjo pincete in ne z roko. S tem se je tožnica izpostavila nesreči. Tožena stranka, ki je sicer za nastalo nezgodo objektivno odgovorna, je ravnala tudi sicer v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu s tem, ko ni zagotovila dvoročnega vklopa na stiskalnici, ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja, obveznih obdobnih pregledov in preizkusa stiskalnice, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci pri opravljanju dela povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zaradi ugotovljene nepazljivosti tožnice niso utemeljene pritožbene navedbe, da je podana izključna odgovornost tožene stranke.
določitev preživnine – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – porazdelitev preživninskega bremena – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi
Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – imenovanje v naziv – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred. Tožba je v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
EKČP člen 6, 6/3, 6/3-d. URS člen 8, 29. KZ-1 člen 187, 187/1. ZKP člen 12, 12/4, 148, 148/6, 178, 178/5, 340, 340/2, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-6.
omogočanje uživanja prepovedanih drog – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – uradni zaznamek o izjavi osumljenca – nedovoljeni dokazi – opiranje sodbe na vsebino uradnega zaznamka – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do obrambe – zaslišanje obremenilne priče – soglasje z branjem izpovedbe v preiskavi – odpoved procesnemu jamstvu
Ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na obremenilne dokaze, ki so bili izvedeni v sodnem postopku, ni mogoče trditi, da se izpodbijana sodba v ključni ali pretežni meri opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca po šestem odstavku 148. člena ZKP, kljub temu, da vsebina takšnega uradnega zaznamka nima dokazne vrednosti.
S podajo soglasja za branje izpovedbe priče na zaslišanju v preiskavi, na katerem obtoženec res ni bil navzoč, se je obramba ob seznanjenosti z vsebino pričine izpovedbe veljavno odpovedala procesnemu jamstvu neposredno zaslišati obremenilno pričo.
Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine.
Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - potreba po delu - napoteni delavec
Ker potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več obstajala (niti pri uporabniku, kamor je bil tožnik napoten, niti pri ostalih uporabnikih, s katerimi je tožena stranka sodelovala), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 403, 403/3. ZPP člen 339, 339/15. ZDSS-1 člen 62.
telesna okvara - invalidnina - bolezen
Za telesno okvaro, nastalo v času veljavnosti ZPIZ-2, ki je posledica bolezni, v predsodnem upravnem postopku, uvedenem v času veljavnosti ZPIZ-2, ni več zakonske podlage za priznanje pravice do invalidnine.
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
ZPP člen 116, 116/1, 140, 140/1, 270, 270/3, 277, 277/2.
odgovor na tožbo – zavrženje odgovora na tožbo – vročanje – član gospodinjstva – razvezana zakonca, ki živita na istem naslovu – sklep procesnega vodstva – pritožba zoper sklep procesnega vodstva – vrnitev v prejšnje stanje – skrbnost pri prejemanju poštnih pošiljk – napake sodišča pri vročanju
Vročitev odraslemu članu gospodinjstva velja za vročitev naslovniku le, če gre za člana gospodinjstva (prvi odstavek 140. člena ZPP). Upoštevaje podatke spisa, da tožnik in druga toženka sicer živita na istem naslovu, vendar ločeno, da gre za razvezana zakonca in da v pravdi nastopata na nasprotnih straneh, tožnika ni mogoče šteti za člana gospodinjstva. Glede na to njegov podpis vročilnice, ki se nanaša na vročitev izpodbijanega sklepa, ne izkazuje veljavne vročitve.
Ker ZPP izključuje možnost pritožbe zoper sklepe procesnega vodstva, pritožbi zoper sklep o zavrženju odgovorov na tožbo nista dopustni.
Napake pri vročanju, ki naj bi jih storilo sodišče (ali poštni uslužbenec), so lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog.
odškodninska odgovornost države - protipravnost ravnanja upravnega organa - izbris iz registra stalnega prebivalstva - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - omejitev odškodnine - pravična denarna odškodnina
Ker tožnik ne uveljavlja odškodnine le zaradi nedopustnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tudi zaradi očitno napačne odločitve o zavrnitvi vloge za državljanstvo, za prisojo odškodnine ne veljajo omejitve posebnega zakona, ki ureja pravico do denarne odškodnine (in drugih oblik pravičnega zadoščenja) z namenom poprave kršitev temeljnih pravic osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.
prerekanje trditev - priznanje dejstev - dokazovanje - dejansko stanje
V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnikovi trditvi, da toženec uporablja poslovni prostor v tožnikovi lasti, toženec ni nasprotoval in je zato dejstvo štelo kot priznano.
določitev nujne poti – priključitev na komunalno omrežje – prekomeren poseg v lastninsko pravico
Zakonsko predvideni pogoji (razlogi) za vzpostavitev predlagane nujne poti (po parceli nasprotnih udeleženk) za priključitev na komunalno omrežje niso izpolnjeni. V tem okviru je ob tehtanju interesov obeh strani sodišče utemeljeno zaključilo, da bi vzpostavitev predlagane trase predstavljala prekomeren poseg v lastninsko pravico nasprotnih udeleženk in da ima predlagatelj za uresničitev svojega interesa tudi druge možnosti.
ureditev meje – kriteriji – močnejša pravica – zadnja mirna posest
Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega od pravno veljavnih načinov. Na presojo, do kam sega močnejša pravica enega ali drugega mejaša, gradbeni poseg na sporni površini ne more vplivati. Enako pa velja tudi za primer, da bo sodišče urejalo mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Zadnja mirna posest je namreč tisto posestno stanje, ki sta ga določeno dobo pred začetkom spora oba mejaša poznala, upoštevala in spoštovala.
predlog za izdajo začasne odredbe – zavarovanje denarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – subjektivna nevarnost – prenos premoženja na bivšega zakonca – simulirani pravni posli – neznatna škoda – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena stranka je fizična oseba, zaradi česar tožeča stranka nima možnosti vpogleda v posamezne premoženjske transfere tožene stranke oziroma v njene bančne račune. Tožeča stranka ima iz tega razloga omejeno možnost seznanitve s sedanjimi ravnanji tožene stranke, lahko pa obstoj subjektivne nevarnosti izkazuje s preteklim ravnanjem tožene stranke.
Stališče ustaljene sodne prakse, da je vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv, velja le v primeru, če tožeča stranka ne dokaže drugače. Drži, da takšen poseg lastniku omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Vendar pa v konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je bilo na toženo stranko preneseno premoženje v skupni vrednosti 1.000.000,00 EUR ter da ima redne mesečne prihodke iz naslova preživnine v višini 1.600,00 EUR, kot tudi iz naslova lastne pokojnine, zaradi česar ji prepoved razpolaganja z določenim premoženjem, ki naj služi zavarovanju denarne terjatve v višini 88.000,00 EUR ne bo povzročilo škode.
vrednost spornega predmeta - sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - možnost pritožbe
Ker zaradi pravnomočne ustavitve postopka v tej zadevi o glavni stvari ne bo odločeno, se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato ima po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka posebno pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki sicer ni dovoljena.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke dopustilo, saj bo tožeča stranka kljub umiku tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 sodne takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Zato je pomembno, od katere vrednosti spornega predmeta bo morala tožeča stranka plačati znižano takso.
Povečanje premoženja na podlagi koncesijske pogodbe se v izkazu poslovnega izida izkazuje kot prihodki. V primeru opravljanja dejavnosti pa bi koncesionarju nastajali tudi stroški in drugi odhodki. Vrednost spornega predmeta bi morala torej biti opredeljena kot razlika med prihodki in odhodki.