CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0079621
ZPP člen 212, 214. OZ člen 311, 312, 1019, 1019/1. SZ-1 člen 24, 24/5.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - ugovor pobota - materialnopravni pobot - izvrševanje pravic najemnika - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja - nesubstanciranost dokaznega predloga - vpogled v spis - subsidiarno poroštvo - obratovalni stroški - pisni poziv - dospelost obveznosti subsidiarnega poroka - pobotna izjava
V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka.
Iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, kaj konkretizirano oziroma katere neplačane (obratovalne) stroške najemnika naj bi tožena stranka pobotala z vtoževano terjatvijo. Na taki pomanjkljivi trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke obstoji oziroma je obstajala in bila zapadla ob podaji pobotne izjave.
Pri predlogu za vpogled v spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.
Dejstvo, da je obsojenec poravnal dve tretjini obveznosti (plačila preživnine), določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, celotne izpolnitve pa ni zmogel, saj je bil brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, ne utemeljuje sklepa o njegovem vztrajajočem antisocialnem odnosu do kaznivega dejanja, ki bi upravičeval preklic pogojne obsodbe.
ZDoh-2 člen 44. ZPIZ-2 člen 144. ZDR-1 člen 44, 126. ZDR člen 42, 126, 127, 127/3, 130, 130/1. ZDCOPMD člen 3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obveznost plačila – plačilo za delo – plačilo za poslovno uspešnost- dodatki za posebne pogoje dela – povračilo stroškov v zvezi z delom – nadurno delo – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – stroški prevoza na delo in z dela – kaznivo dejanje goljufije
Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podan je bil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.
Obveznosti samostojnega podjetnika, ki izvirajo iz opravljanja gospodarske dejavnosti, z zaključkom stečajnega postopka, ki je tekel po pravilih ZPPSL, niso prenehale. Zastaviteljeva odgovornost za (tujo) obveznost je odvisna samo od obstoja te obveznosti, ne pa od odgovornosti glavnega dolžnika za to obveznost.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066259
ZP-1 člen 14, 14/1, 15, 15/1, 26, 56, 62, 62/1, 62/1-3, 155, 155/1, 155/1-4, 155/1-6, 155/1-8. ZFU člen 2, 2-3, 2-4, 2-8, 13, 13/2, 24, 25, 25/2, 25/4. ZDCOPMD člen 40č, 40č/1, 40č/2, 41. Direktiva 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu in razveljavitvi Direktive Sveta 88/599/EGS.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pouk o pravici do uporabe svojega jezika v postopku - pregled in preiskava prevoznih in prenosnih sredstev - (ne)zakonit dokaz
Ker je storilec v postopku o prekršku izjavil, da razume slovenski jezik in ne potrebuje tolmača, ni bil prikrajšan za pravico do uporabe jezika, ki ga razume.
Dokazi, ki jih na podlagi določb ZFU pridobijo finančni preiskovalci pri preiskavi prevoznega ali prenosnega sredstva, so zakonito pridobljeni.
Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine.
Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.
Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.
določitev preživnine – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – porazdelitev preživninskega bremena – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi
Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – imenovanje v naziv – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred. Tožba je v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
EKČP člen 6, 6/3, 6/3-d. URS člen 8, 29. KZ-1 člen 187, 187/1. ZKP člen 12, 12/4, 148, 148/6, 178, 178/5, 340, 340/2, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-6.
omogočanje uživanja prepovedanih drog – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – uradni zaznamek o izjavi osumljenca – nedovoljeni dokazi – opiranje sodbe na vsebino uradnega zaznamka – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do obrambe – zaslišanje obremenilne priče – soglasje z branjem izpovedbe v preiskavi – odpoved procesnemu jamstvu
Ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na obremenilne dokaze, ki so bili izvedeni v sodnem postopku, ni mogoče trditi, da se izpodbijana sodba v ključni ali pretežni meri opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca po šestem odstavku 148. člena ZKP, kljub temu, da vsebina takšnega uradnega zaznamka nima dokazne vrednosti.
S podajo soglasja za branje izpovedbe priče na zaslišanju v preiskavi, na katerem obtoženec res ni bil navzoč, se je obramba ob seznanjenosti z vsebino pričine izpovedbe veljavno odpovedala procesnemu jamstvu neposredno zaslišati obremenilno pričo.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM0023164
OZ člen 393, 923, 923/2, 963, 964, 1061. ZBan-2 člen 5, 5/2, 5/2-6. ZGO člen 85, 86, 87, 88,88/3, 88/4. ZOR člen 1087, 1087/2, 1088. ZPP člen 360, 360/1. ZZavar člen 2, 2-15.
Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje.
- Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del.
- Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika.
- V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanje bančnih garancij in drugih jamstev uvrščeno med finančne storitve, ki jih lahko opravljajo tudi drugi subjekti (6. točka drugega odstavka 5. člena ZBan-2).
- Dejansko v razmerju do naročnika odgovarjajo solidarno izvajalec, projektant in nadzorni inženir, in sicer vsak od njih za napako odgovarja v celoti (393. člen OZ).
Načeloma drži, da rojstvo novih otrok ne more biti izgovor za znižanje obstoječe preživninske obveznosti, drži pa tudi, da so preživninski upravičenci vsi zavezančevi otroki in da se sredstva, ki so za to na razpolago, z njihovo številčnostjo pač manjšajo.
Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu ZDR-1 namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika (iz naslova posojila – kreditnega razmerja med toženo stranko in tožnikom), je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016891
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/2. ZJU člen 15, 15/1.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – javni uslužbenec
Odvzemanje nalog oziroma zadolžitev, ki sodijo v delokrog delovnega mesta, ter neposredno dodeljevanje teh nalog drugim delavcem, ki jim je sicer delo odrejal delavec, pomeni izrivanje delavca iz delovnega procesa oziroma predstavlja mobing. V zvezi s tem je vprašljiv, najmanj pa preuranjen zaključek sodišča, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožena stranka 2010 odvzela delovno nalogo podpisovanja odločb (odločanja) in jo prerazporedila na F.F., ki je bila tožnici takrat podrejena. Enako velja za zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je njene naloge v zvezi z najpomembnejšimi projekti, ki jih je opravljala v zadnjih letih, prerazporedila sodelavki G.G.. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do očitka onemogočenja opravljanja dela oziroma, odvzemanja ključnih delovnih nalog pri pripravi najzahtevnejših sistemskih rešitev, in da so bile tožnici, v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in aktom o sistemizaciji, dodeljene le rutinske naloge.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša.
Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).
Kljub spremenjenim okoliščinam (oba starša sta trenutno brezposelna) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker se zmožnosti preživninskih zavezancev niso spremenile.