Tožnik predlaga popolno oprostitev plačila sodne takse, za kar ne izpolnjuje pogojev. Podredno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se mu namesto obročnega odplačevanja sodne takse dovoli odlog plačila. Ker ne on ne njegova žena nimata prihrankov, tožbeni zahtevek (ne primarni ne podredni) pa ni denaren, ter glede na njune mesečne prihodke pritožbeno sodišče ocenjuje, da je kot oblika (delne) oprostitve plačila sodne takse v tem primeru bolj primerno obročno odplačevanje.
ZPP člen 254, 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-14, 442, 452, 453, 458, 458/1. OZ člen 639, 639/1.
spor majhne vrednosti – pogodba o delu – odgovornost za napake – rok za odpravo napake – neizvedba naroka v novem sojenju – opredelitev do izvedenih dokazov – nedovoljen pritožbeni razlog – dokazna ocena – prekluzija – dopolnitev izvedenskega mnenja
Ker se lahko v sporih majhne vrednosti dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člen ZPP, se dejstva in dokazi, ki bi jih stranke navajale izven omenjenih vlog ali na eventualnem ponovno izvedenem naroku, v nobenem primeru ne bi upoštevali (453. člen ZPP). Glede na navedeno očitana procesna kršitev ni podana.
Če ima izvršeno delo podjemnika napake, je (dodatna) predpostavka za uresničitev jamčevalnega zahtevka oziroma za uspešno uveljavljanje ugovora zoper zahtevek podjemnika za plačilo opravljenega posla tudi, da naročnik podjemniku omogoči odpravo napake in mu za odpravo določi primerni dodatni rok, česar v obravnavanem primeru tožena stranka ni storila. Glede na navedeno s svojim ugovorom nepravilne izpolnitve oziroma izpolnitve z napako ne more biti uspešna.
Sodišču prve stopnje ni treba dokazno oceniti vsak dokaz posebej, na podlagi četrtega odstavka 324. člena v zvezi s 442. členom ZPP mora v obrazložitvi sodbe navesti le zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo.
spor majhne vrednosti - izdaja odločbe brez razpisa naroka - sporno dejansko stanje - lex specialis - obrazložitev odločbe - izostanek navedbe procesne določbe - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V gospodarskih sporih majhne vrednosti je določba 454. člena ZPP lex specialis v razmerju do 488. člena ZPP.
V zvezi z neizvedbo naroka bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe moralo navesti, da je v konkretnem primeru tako postopalo na podlagi določbe drugega odstavka 454. člena ZPP. Vendar pa opustitev navedbe te določbe gotovo ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (kot se to zavzema pritožnica), relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je, četudi bi bila podana, v sporih majhne vrednosti kot pritožbeni razlog izključena.
sprejem v nadzorovano obravnavo - zaslišanje pridržane osebe - zaslišanje izvedenca - zaslišanje najbližje osebe - zaslišanje koordinatorke nadzorovane obravnave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je sodišče prve stopnje opustilo neposredno izvedbo dokazov z zaslišanjem nasprotne udeleženke oziroma z opravo neposrednega stika z njo, in ko tudi ni opravilo zaslišanja z ostalimi udeleženci v postopku in na ta način kršilo procesne določbe ZDZdr (46. in 47. člen), je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 249, 249/1, 251, 251/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 51.
nagrada izvedenca - odmera nagrade - pisni izvid in mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Če je izvedensko mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke in v skladu z navodilom sodišča, je izvedencu nagrado treba priznati. Le v primeru evidentno neskrbnega in nestrokovnega mnenja, bi bilo izvedencu plačilo mogoče odreči.
Gre za pogodbo med upnikom in tretjim (novim dolžnikom), kar ustreza pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu iz 432. člena OZ, s katero tretji vstopi v zavezo poleg dolžnika. Uporaba izraza „prevzame dolg“ ne spremeni pravne narave pogodbe. Prevzem dolga se namreč po določbi 427. člena OZ opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom (tretjim), v katero mora privoliti tudi upnik. Tožena stranka niti ni trdila, da bi pogodbo sklenila tožena stranka in P.L., poleg tega pa iz pogodbe med tožečo stranko in novim dolžnikom ne izhaja, da bi tožeča stranka v razmerju do tožene stranke štela, da je obveznost prenehala. S sklenitvijo dogovora o saniranju obveznosti zato obveznost tožene stranke ni prenehala.
Tožeča stranka je v bistvenem zatrjevala le, da se tožena stranka na poziv po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ni odzvala, zato plačilo neporavnanih terjatev, ki jih ima do etažnih lastnikov, zahteva od tožene stranke. Iz teh navedb pa niti smiselno ne izhaja, da bi tožeča stranka uveljavljala pravno priznano premoženjsko škodo. Dejstvo, da ni dobila poplačanih terjatev do etažnih lastnikov, namreč samo po sebi v ničemer ne zmanjšuje premoženja tožeče stranke, saj tudi terjatve predstavljajo premoženje družbe. Drugače bi bilo, če bi te terjatve postale npr. objektivno neizterljive. Vendar pa trditev v tej smeri tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala.
Ob tehtanju prispevka tožene stranke (kršitev dolžnosti skrbnega vzdrževanja ceste, pri čemer je spolzko vozišče po ugotovitvah izvedenca glavni vzrok prometne nesreče) in prispevka zavarovanca tožeče stranke (vožnja, neprilagojena razmeram) bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno razmerje 70 (prispevek tožene stranke) : 30 (prispevek zavarovanca tožeče stranke).
spor majhne vrednosti – neupravičena obogatitev – stroški upravljanja – stroški obratovanja – zastaralni rok
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za stroške upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. Zastaralni rok, ki je določen v 6. točki 355. člena OZ, kot izjema od splošnega petletnega zastaralnega roka, zato ne pride v poštev.
Poslovni delež družbenika preneha z izstopom iz družbe na podlagi pravnomočne sodbe o izstopu (peti odstavek 502. člena ZGD-1), zato se vrednost poslovnega deleža oceni na dan izstopa (ki je pri sodnem izstopu dan pravnomočne sodbe o izstopu). To pa v konkretnem primeru pomeni, da je treba denarno terjatev, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka šteti kot terjatev, ki bo tožeči stranki še nastala. Do pravnomočne (obsodilne) sodbe o izstopu tožnika iz družbe (tožene stranke), namreč terjatev do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža (poslovni delež preneha s pravnomočno sodbo o izstopu) še ne obstoji.
razdelitev solastnine – delitev v naravi – izplačilo solastnika – delitev stanovanjske hiše – manjše prilagoditve – vzpostavitev etažne lastnine
Ker je po določbah SPZ primarna dolžnost sodišča razdeliti solastne nepremičnine v naravi, je po presoji pritožbenega sodišča glede na že ugotovljene dejanske pravno pomembne okoliščine nesprejemljivo, da bi od dveh solastnikov z enakim, torej polovičnim deležem, in ki v solastninskem razmerju vsak od njiju zadovoljuje svoje osnovne stanovanjske potrebe, lahko tisti, ki noče prispevati k minimalnim stroškom za prilagoditev stanovanjske hiše, da bi ta postala deljiva z nastankom etažne lastnine, dosegel s svojim upiranjem prilagoditvi tudi v primeru, ko je pripravljen vse potrebne stroške kriti drugi solastnik, da sam postane izključni lastnik.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.
Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.
Iz zapisnika o glasovanju in rezultatih glasovanja članov vzgojiteljskega zbora izhaja, da je potekalo tajno glasovanje o obeh kandidatkah za ravnateljico ter da je dobila največ (44) glasov podpore kandidatka A.A., tožnica pa je prejela 18 glasov podpore. Glede na navedeno je vzgojiteljski zbor podal najvišjo podporo in pozitivno mnenje kandidatki A.A., s tem pa je smiselno sprejel negativno mnenje za tožnico, ki ji ni izglasoval podpore. Dejstvo, da vzgojiteljski zbor ni še izrecno sprejel posebnega (negativnega) mnenja glede tožničine kandidature, ne pomeni kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (36. člen ZZ).
V sedmem odstavku 53.a člena ZOFVI je določeno, da v primeru, če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila Mestna občina B. zaprošena za podajo mnenja v zvezi s kandidatkama za ravnateljico, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da navedeni rok teče od datuma izdelave vloge za pridobitev obrazloženega mnenja o kandidatkah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM0023164
OZ člen 393, 923, 923/2, 963, 964, 1061. ZBan-2 člen 5, 5/2, 5/2-6. ZGO člen 85, 86, 87, 88,88/3, 88/4. ZOR člen 1087, 1087/2, 1088. ZPP člen 360, 360/1. ZZavar člen 2, 2-15.
Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje.
- Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del.
- Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika.
- V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanje bančnih garancij in drugih jamstev uvrščeno med finančne storitve, ki jih lahko opravljajo tudi drugi subjekti (6. točka drugega odstavka 5. člena ZBan-2).
- Dejansko v razmerju do naročnika odgovarjajo solidarno izvajalec, projektant in nadzorni inženir, in sicer vsak od njih za napako odgovarja v celoti (393. člen OZ).
Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu ZDR-1 namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika (iz naslova posojila – kreditnega razmerja med toženo stranko in tožnikom), je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1).
Prvostopenjsko sodišče je preživninsko breme v znesku 520,00 EUR med oba starša porazdelilo tako, da je toženec dolžan kriti 54 % ugotovljenih potreb, tožnikova mati pa 46 %. Pri tem je še navedlo, da je toženec dolžan materialno prispevati za preživljanje mladoletnega tožnika več kot njegova mati, tudi zato, ker je vsa skrb za vzgojo in varstvo mladoletnega otroka v celoti na materi. Takšen zaključek ni logičen, glede na okoliščino, da je toženčeva preživninska zmožnost glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča za več kot 50 % večja od preživninske zmožnosti tožnikove matere. V seštevku dohodkov tožnikove matere in toženca, bi bil delež slednjega 61,2 %, delež matere pa 38,8 %. Porazdelitev preživninskega bremena v znesku 520,00 EUR v enakem odstotku pomeni, da bi morala tožnikova mati za njegovo preživljanje prispevati po 200,00 EUR mesečno, tožnik pa 320,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča bi preživnina določena v navedenih zneskih predstavljala sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki iz 129. člena ZZZDR.
Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.
Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V konkretnem primeru je presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožničino delo postalo nepotrebno v poslovni enoti F.. Tožnica je delo opravljala v tej poslovni enoti, takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožničine delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec v drogeriji, v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljala delo tožnica, je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.