Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam.
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.
nujna pot - konkretizacija v izreku - določnost izreka
Čeprav iz izreka v točki I izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dovolilo nujno pot zaradi priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, ki se izvede z napeljavo in izgradnjo vodov kanalizacije po obstoječi makadamski utrjeni poti po parcelni številki 425/2 k.o. …, je v točki II izreka njen potek po parcelni številki 425/2 k.o. … premalo določno opredelilo kljub sklicevanju na priloženo skico, ki je na list. št. 75 spisa in je sestavni del sklepa. To pa iz razloga, ker na skici niso opredeljeni vsi potrebni numerični podatki glede poteka in obsega dovoljene nujne poti za izgradnjo vodov kanalizacije oziroma določene trase (dolžina in širina).
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. ZDR člen 42. ZDR-1 člen 40.
plača – javni uslužbenec – plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delu člen 37, 37/1.
nezgoda pri delu – vmesna sodba – krivdna odgovornost - soprispevek
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je opravljal delo pomočnika razrezovalca pri pakirni liniji. Ko je odložil pakirno enoto na dvižno mizo, je opazil, da je paleta iz slabega lesa. Želel je preprečiti, da bi se paleta raztresla, ker bi to povzročilo zastoj v delovnem procesu. Zato je tekel nazaj, da bi pakirno linijo ustavil. Na poti do tipke za izklop stroja v sili med dvižnima mizama je stopil na gladko kovinsko pločevino, na kateri mu je spodrsnilo. Pri padcu se je z roko ujel v pakirno linijo in se poškodoval. Druga toženka (delodajalec) je ravnala protipravno, ker so tla na poti do tipke za izklop stroja v sili drsela, in ker tožnik ni imel na voljo še kakšne tipke za izklop dvižne mize v sili, tako da bi mu bila tipka (bolj) dostopna v vseh fazah delovnega procesa. Ob neskrbnosti druge toženke in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene neskrbnosti tožnika (ki je v tem, da je prepozno opazil pomanjkljivosti palete), tožniku večjega prispevka k nastanku škode od 20 % ni mogoče pripisati.
Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
direktor – razrešitev s funkcije – odškodninska odgovornost – nadomestilo plače – nezakonita razrešitev – javni zavod
Tožnik uveljavlja odškodnino v višini prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja tožene stranke (nad prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju), in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja pri tožencu do izteka mandata. Tožnik je bil predčasno razrešen iz razloga nezaupanja (kar pa ni zakonit razlog za razrešitev po drugem odstavku 38. člena ZZ) in brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov za odpoklic, zaradi česar je bila odločitev o razrešitvi arbitrarna. Ker je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da sklep o razrešitvi tožnika ni zakonit, je šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga, toženka pa pri razrešitvi tudi ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožniku je tako nastala škoda v posledici nezakonite razrešitve, saj mu je bila tudi pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi prenehanja funkcije direktorja.
zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Že dejstvo, da je tožnik sprejel obveznost v taki višini, kot sam navaja – 2 milijona EUR, ne vodi k sklepu, da ne zmore plačati 33 EUR sodne takse. Sicer pa je sodišče prve stopnje ob tem ugotovilo, da prejema približno 3606 EUR mesečnega dohodka, to pa na podlagi podatkov, ki jih je sam navedel v prošnji za oprostitev plačila taks.
S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 2. 2016 je bil začet stečajni postopek nad tožencem. Istega dne je bil objavljen tudi oklic o začetku tega postopka, zato so 17. 2. 2016 nastopile pravne posledice stečajnega postopka. V 4. točki 1. odstavka 205. člena ZPP je določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, odločbo lahko izda le, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (2. odstavek 207. člena ZPP). Ker je prvostopno sodišče zamudno sodbo izdalo 8. 3. 2016, ko so že nastale pravne posledice stečajnega postopka, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 207. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje novo sojenje.
Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je čistilka oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev verjetno izkazana, vendar pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe skladno iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj dejstvo, da je bila na toženčevi nepremičnini, to je poslovni stavbi tožene stranke, v kateri deluje radio, vpisana hipoteka za zavarovanje posojila, samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Drugega aktivnega ravnanja dolžnika (tožene stranke), ki bi pomenilo nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu (odpravnina), onemogočena ali precej otežena, pa tožeča stranka ni konkretizirala. Zato predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, da sodišče toženi stranki v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke prepove odtujitev oziroma obremenitev nepremičnine, ni utemeljen.
navajanje dejstev - prvi narok - prekluzija - dejstva iz izvedenskega mnenja
Dejstev, ki spadajo v strokovno področje izvedenca, tožeča stranka ni mogla navesti že na prvem naroku, zato z navedbo le-teh po vročitvi izvedenskega mnenja ni bila prekludirana.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
preprečevanje nasilja v družini - prepustitev stanovanja v skupni uporabi žrtvi nasilja - skupno gospodinjstvo
Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zakonske dikcije mnenja, da bi bila odločitev sodišča eventualno pravilna, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da sta udeleženca živela v skupnem gospodinjstvu, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da instituta prepustitve stanovanja ni moč ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle, ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je predlagateljica skupno bivališče udeležencev zapustila septembra 2015 ter je predlog za prepustitev stanovanja vložila 10. 6. 2016.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, je s tem, ko je spornega dne zapustil določeno območje, opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost tega območja ter s tem, ko je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ustrezna zaposlitev - odpravnina
Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med druge zaposlene je utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela.
Odločilno za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dejstvo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, njegovo delo, za katerega ni dvoma, da še obstaja, pa so prevzeli ostali zaposleni. To pa pomeni, da organizacijske spremembe niso bile le navidezne ali namenjene le temu, da se pogodba odpove prav tožniku oziroma da se ga razporedi na drugo delovno mesto z nižjo plačo. Potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces, na podlagi ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški, takšne odločitve pa so izključno v pristojnosti delodajalca, to je tožene stranke.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja - zaključeno zdravljenje
Tožnica
je delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. Ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in še ni mogoče ugotoviti, če gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni utemeljen.
ZZZDR člen 51, 57. ZPP člen 224, 224/1. ZIZ člen 64.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe – pravica, ki preprečuje izvršbo – lastninska pravica – pravni položaj tretjega – javna listina
Da je zakonska zveza obstajala tudi v času nakupa spornih nepremičnin v letih 2008 in 2009, je sodišče ugotovilo na podlagi predloženega izpiska matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi. Gre za listino, ki jo je v predpisani obliki izdal državni organ v mejah svoje pristojnosti in ki kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP - javna listina). Glede na dokazno moč takšne listine, je bilo posledično na toženki breme, da dokaže nasprotno.
Sodišče sme izreči ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje vozil. Namen tega ukrepa ni v tem, da bo obdolženi lahko „temeljito premislil o svojem dejanju in da mu bo to šola in izkušnja, zaradi katere ne bo nikoli več sedel za volan vinjen“, ampak v preprečitvi, da je storilec kot voznik udeležen v javnem prometu zato, ker predstavlja nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnostni ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadomestilo plače - nadomestilo med brezposelnostjo
Glede na pravnomočno odločitev o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni zakonito prenehala ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 6. 6. 2014 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, je tožničin zahtevek za obračun nadomestila plače za to obdobje, utemeljen. Vendar pa tožnici ne more iti to nadomestilo v polnem znesku tudi v obdobju, ko je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo s strani Zavoda za zaposlovanje. Tožnica je šest mesecev prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka tožnici dolžna obračunati bruto razliko med pripadajočim nadomestilom plače in prejetimi nadomestili plače med brezposelnostjo, in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek. V presežku pa je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, saj ji ne more iti poleg denarnega nadomestila med brezposelnostjo še celotno nadomestilo plače pri delodajalcu, ker bi bila v tem primeru neupravičeno obogatena.