poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja - zaključeno zdravljenje
Tožnica
je delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. Ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in še ni mogoče ugotoviti, če gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni utemeljen.
ZMEPIZ-1 člen 4, 4/12, 80, 81, 81/1. ZPIZ-2 člen 16, 20, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15, 15/2, 26, 26/5.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - zavarovanje za poseben primer
Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.
O višini starostne pokojnine, vključno s spornim vštetjem plač iz naslova nadurnega dela od leta 1973 do 1985 v pokojninsko osnovo, je že bilo pravnomočno odločeno, zato je bila ponovna zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem nadur v pokojninsko osnovo, zakonito zavržena. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ v fazi predhodnega preizkusa zahtevo stranke zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšno pravico.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081625
SPZ člen 77. ZPP člen 21.
pravdni postopek – nepravdni postopek – mejni spor – sporna meja – ugotovitev lastninske pravice – lastninski spor – spor o poteku meje – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla
Res je, da gre v bistvu tudi pri mejnem sporu, ki svoj predlog opira na močnejšo pravico, po naravi za lastninski zahtevek. A to ne pomeni, da gre v tej zadevi za spor o poteku meje, ki se rešuje v nepravdnem postopku.
Konkretno niso izpolnjeni pogoji iz 21. člena ZPP za ustavitev postopka in njegovo nadaljevanje po pravilih nepravdnega postopka pred drugim sodiščem, saj ni ovire, da tožnik v tem postopku uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na delu parcele tožencev.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016833
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – protipravno ravnanje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč uveljavljal, da je za pljučnico zbolel zato, ker mu tožena stranka ni zagotavljala primernih bivalnih in delovnih pogojev - da stanovanje, v katerem so bivali delavci tožene stranke, ni bilo ogrevano, da je bilo hladno in na prepihu tudi v prostorih, kjer je potekalo delo, ter da tožena stranka delavcem ni zagotovila primernih oblačil. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne bivalne in delovne pogoje v času, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko in bival v tujini, da so bili bivalni prostori, v katerih je bival tožnik (in drugi delavci tožene stranke) primerno ogrevani in da je imel tožnik (in tudi drugi delavci) na voljo ustrezno oblačilo (jakno), ki ga je ščitilo pred hladnim vremenom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006851
KZ-1 člen 5, 257, 257/3. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
uradni položaj – uradna oseba – prosta presoja dokazov – znaki kaznivega dejanja - krivda
Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009).
ZZZDR člen 51, 57. ZPP člen 224, 224/1. ZIZ člen 64.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe – pravica, ki preprečuje izvršbo – lastninska pravica – pravni položaj tretjega – javna listina
Da je zakonska zveza obstajala tudi v času nakupa spornih nepremičnin v letih 2008 in 2009, je sodišče ugotovilo na podlagi predloženega izpiska matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi. Gre za listino, ki jo je v predpisani obliki izdal državni organ v mejah svoje pristojnosti in ki kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP - javna listina). Glede na dokazno moč takšne listine, je bilo posledično na toženki breme, da dokaže nasprotno.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delu člen 37, 37/1.
nezgoda pri delu – vmesna sodba – krivdna odgovornost - soprispevek
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je opravljal delo pomočnika razrezovalca pri pakirni liniji. Ko je odložil pakirno enoto na dvižno mizo, je opazil, da je paleta iz slabega lesa. Želel je preprečiti, da bi se paleta raztresla, ker bi to povzročilo zastoj v delovnem procesu. Zato je tekel nazaj, da bi pakirno linijo ustavil. Na poti do tipke za izklop stroja v sili med dvižnima mizama je stopil na gladko kovinsko pločevino, na kateri mu je spodrsnilo. Pri padcu se je z roko ujel v pakirno linijo in se poškodoval. Druga toženka (delodajalec) je ravnala protipravno, ker so tla na poti do tipke za izklop stroja v sili drsela, in ker tožnik ni imel na voljo še kakšne tipke za izklop dvižne mize v sili, tako da bi mu bila tipka (bolj) dostopna v vseh fazah delovnega procesa. Ob neskrbnosti druge toženke in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene neskrbnosti tožnika (ki je v tem, da je prepozno opazil pomanjkljivosti palete), tožniku večjega prispevka k nastanku škode od 20 % ni mogoče pripisati.
reparacija – nadomestilo plače – obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo nadomestil plače za sporno obdobje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je na podlagi pravnomočne odločitve VDSS tožniku za sporno obdobje vzpostavila delovno razmerje in mu izplačala nadomestilo plače za isto obdobje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano izpolnitvijo obveznosti tožene stranke v dosedanjem postopku ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilni del izreka sodbe razveljavilo in v tem delu ter glede odločitve o stroških postopka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje bo v okviru materialno procesnega vodstva stranki pozvalo in sicer toženo stranko, da predloži dokaze o svojih trditvah v pritožbi, da je zahtevek tožnika že izpolnila, tožniku pa omogočilo, da se v zvezi s predloženimi dokazi tožene stranke izjasni. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje odločilo o reparacijskem delu zahtevka, katerega je tožena stranka že izpolnila na podlagi pravnomočne odločitve sodišča (da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za sporno obdobje), zato do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje tega dejstva ni izpostavila in ni predložila dokazil o plačilu nadomestila plače in regresa za sporno obdobje. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je z navajanjem teh dejstev prepozna.
konkurenčna klavzula – sporazum o prenehanju konkurenčne klavzule
Pravdni stranki sta se dogovorili za konkurenčno klavzulo le za primer, če bi toženec sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali če bi jo po toženčevi krivdi odpovedala tožeča stranka. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da konkurenčna klavzula velja tudi v primeru, če pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, ki skladno s 75. členom ZDR predstavlja enega od zakonsko določenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v pogodbi o zaposlitvi določena konkurenčna klavzula toženca ne zavezuje, oziroma niti ne velja, ker je tožencu delovno razmerje prenehalo s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi odpovedi s strani katere od strank.
direktor – razrešitev s funkcije – odškodninska odgovornost – nadomestilo plače – nezakonita razrešitev – javni zavod
Tožnik uveljavlja odškodnino v višini prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja tožene stranke (nad prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju), in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja pri tožencu do izteka mandata. Tožnik je bil predčasno razrešen iz razloga nezaupanja (kar pa ni zakonit razlog za razrešitev po drugem odstavku 38. člena ZZ) in brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov za odpoklic, zaradi česar je bila odločitev o razrešitvi arbitrarna. Ker je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da sklep o razrešitvi tožnika ni zakonit, je šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga, toženka pa pri razrešitvi tudi ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožniku je tako nastala škoda v posledici nezakonite razrešitve, saj mu je bila tudi pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi prenehanja funkcije direktorja.
plačilo za delo – obveznost plačila – obveznost zagotavljanja dela
Tožena stranka se obveznosti plačila za opravljeno delo ne more izogniti s (pavšalnim) sklicevanjem na dejstvo, da naj tožnik dela ne bi opravljal. Skladno z ZDR oz. ZDR-1 ima delodajalec, če delavec krši svojo temeljno obveznost (vestno opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu), na voljo ustrezne ukrepe za sankcioniranje take kršitve.
Sodišče sme izreči ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje vozil. Namen tega ukrepa ni v tem, da bo obdolženi lahko „temeljito premislil o svojem dejanju in da mu bo to šola in izkušnja, zaradi katere ne bo nikoli več sedel za volan vinjen“, ampak v preprečitvi, da je storilec kot voznik udeležen v javnem prometu zato, ker predstavlja nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnostni ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.
nujna pot - konkretizacija v izreku - določnost izreka
Čeprav iz izreka v točki I izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dovolilo nujno pot zaradi priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, ki se izvede z napeljavo in izgradnjo vodov kanalizacije po obstoječi makadamski utrjeni poti po parcelni številki 425/2 k.o. …, je v točki II izreka njen potek po parcelni številki 425/2 k.o. … premalo določno opredelilo kljub sklicevanju na priloženo skico, ki je na list. št. 75 spisa in je sestavni del sklepa. To pa iz razloga, ker na skici niso opredeljeni vsi potrebni numerični podatki glede poteka in obsega dovoljene nujne poti za izgradnjo vodov kanalizacije oziroma določene trase (dolžina in širina).
Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
osebni stečaj – upnik – sklep o preizkusu terjatev – objektivna identiteta tožbenega zahtevka – identiteta strank – pravnomočnost – ne bis in idem – res iudicata – prepoved ponovnega odločanja – zavrženje tožbe
Ker sta bili obe pravdni stranki kot upnika stranki stečajnega postopka zoper istega dolžnika, in v katerem je bila končno priznana ista terjatev tožene stranke, je poleg objektivne identitete zahtevka podana tudi potrebna identiteta strank. Zaradi učinka pravnomočnosti o isti terjatvi ni mogoče ponovno odločati v pravdi.
Vsak upnik, ki prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, lahko v določenem roku prereka terjatve drugih upnikov. Po preteku zakonskih rokov zoper terjatve drugih upnikov ne more več ugovarjati (četrti odstavek 63. člena ZFPPIPP). Priznanje terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve. Veže tako upravitelja pri glavni razdelitvi in vse upnike, ki so sodelovali v postopku prijave in priznanja terjatve.
plačilo uporabnine – pogodba o odstopu terjatev – prenosljivost terjatve – privolitev v prikrajšanje
Iz najemnih pogodb ne izhaja, da toženki v zameno za vzdrževanje nepremičnine ne bi bilo potrebno plačevati najemnin. Pogodbi vsebujeta izrecne določbe o višini najemnine in hkratni obveznosti toženke za redno vzdrževanje stanovanjske hiše.
Sodišče sme stranki naložiti zgolj izvedbo dajatve, ki je zapadla do konca glavne obravnave, zato je zahtevek za plačilo uporabnine v višini 350,00 EUR v obdobju po koncu glavne obravnave preuranjen.