Po ZPP morajo dejstva, ki tvorijo podlago tožbenega zahtevka, navesti stranke. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, katera navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – obstoj delovnega razmerja
Tožnik je dejansko nadomeščal začasno odsotnega zdravnika. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z 2. alinejo 1. odstavka 54. člena ZDR-1, pravilna.
V obravnavanem sporu tožnik uveljavlja denarno terjatev iz naslova svojih vlaganj v nepremičnino prvega toženca in druge toženke, ker je izvenzakonska skupnost s tretjotoženko prenehala in se je iz nepremičnine izselil, prvemu tožencu in drugi toženki pa je ostala povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj, torej sta prvi toženec in druga toženka za to povečano vrednost obogatena, tožnik pa prikrajšan. Zato lahko tožnik od prvega toženca in druge toženke zahteva povračilo s tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca in drugotoženko, nima pa zahtevka zoper tretjotoženko, ker sta z vlaganji obogatena le prvi toženec in druga toženka.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 37, 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. Namen sodnega postopka je v tem, da sodišče preveri tožničine navedbe, da je mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas po 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z dnem 9. 1. 2009. Za čas po tem datumu namreč tožnik ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja, zato tudi njegov reparacijski zahtevek vključno z zahtevkom za plačilo regresa ni utemeljen.
Vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se lahko postopek prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.
nadomestilo plače za čas čakanja na delo – sodna poravnava – res iudicata – zavrženje tožbe
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo za en delovni dan v septembru 2015 in 20 delovnih dni v oktobru 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri razsojanju pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila o delu predmeta spora že sklenjena sodna poravnava. Gre za res iudicata oziroma že razsojeno stvar. Ker je bilo predmet spora in na koncu sodne poravnave v drugi zadevi tudi plačilo nadomestila plače za čas od vključno 19. 10. do 31. 10. 2015, je potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. do 28. 10. 2015, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči.
ZCS-1 člen 14, 15, 59, 59/1. ZFU člen 2, 13, 13/2, 105, 105/6, 106, 106/6.
dodatek za stalnost – javni uslužbenec – pooblaščena uradna oseba – prenos pravic
Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava oziroma na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne razlage določb zakonskih predpisov, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev o tem, ali je tožnik tudi za obdobje, ko je opravljal delo vodje sektorja, upravičen do dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za delavce nekdanje CURS (ne pa tudi za delavce DURS), saj je pravna podlaga za priznavanje dodatka na stalnost pred združitvijo enotna za vse javne uslužbence FURS, ne glede na to, kje so bili pred združitvijo zaposleni. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU predstavljata vsebinsko povezano celoto, kar pomeni, da enaki pogoji za priznavanje dodatka na stalnost veljajo tudi za delavce nekdanje DURS.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0060408
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 106/6. ZPP člen 14, 270, 270/1, 270/1-8, 413. ZNP člen 37. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3.
razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stiki med starši in otroki - sprememba odločitve o stikih - mnenje otroka - nepristno mnenje otroka - mnenje otroka, ki je posledica manipulacije enega od staršev - največja korist otroka - izvajanje stikov pod nadzorom Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - neizvršljiva odločba - identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
V obravnavani zadevi je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni pristna. Izvedenka K. je glede starejšega otroka A. ugotovila, da se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Mlajša B. pa sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju mnenja otrok, saj njuna volja ni pristna, ampak je zmanipulirana s strani matere.
Omenjena izvedenka je ugotovila, da gre v obravnavanem primeru pri stikih za psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo, ki nastaja in bi lahko nastala otrokoma, kar pomeni, da gre za položaj, ko je treba izpostaviti in slediti dolgoročno korist obeh otrok.
Po presoji pritožbenega sodišča pa so pri odločitvi o kazenski sankciji premalo prišle do izraza okoliščine primera, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo in prav tako izhajajo iz obrazložitve sodbe, niso pa izrecno omenjene kot okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcije. Ni namreč moč spregledati, da je storilec starejša oseba, ob storitvi kaznivega dejanja je namreč dosegel skoraj 77 let, ter da je bil povod za obravnavano kaznivo dejanje poseg oškodovanca in drugih oseb v njegovo lastnino - oljčnik, da se osebe, ki so prišle oljke pobirat na njegov poziv niso odstranile oziroma odšle ter je zato do kritične situacije prišlo tudi zaradi okoliščin, h katerim so prispevali oškodovanec in ostali s svojim prihodom v oljčnik obdolženca z namenom obiranja oljk, s čimer se sam ni strinjal. Glede na vse okoliščine primera so zato po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencu.
ZDR-1 člen 7, 127, 127/3. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije člen 60, 60/1, 60/5.
dodatki za posebne pogoje dela - dodatek za delo v prostorih brez naravne osvetlitve – mobing – trpinčenje na delovnem mestu – odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnica ni delala v prostorih brez naravne osvetlitve, zato tožbeni zahtevek za plačilo dodatka k plači iz naslova dodatka za delo v prostoru brez naravne osvetlitve ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega dokaznega postopka skrbno raziskalo in nato presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, zaradi katerih je tožnica toženi stranki očitala mobing, in utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajala diskriminacija ali ponavljajoče, sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožnici (tožnica je bila v spornem obdobju ocenjevana na podlagi strokovne presoje ocenjevalk, zato so pritožbene navedbe, da je bila ocenjena prenizko, neutemeljene; tožnica bi morala, v kolikor je prepričana, da ji je tožena stranka odpoved podala zaradi starosti in ne iz dejanskega poslovnega razloga, to uveljavljati v sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbene navedbe o tem, da je bila odpovedni razlog diskriminatoren in neutemeljen, niso pravilne,...). Pri razsojanju je utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica tekom zaposlitve pri toženi stranki nikoli ni (pisno) uveljavljala kršitve pravic zaradi domnevnega mobinga.
Tožnik je bil neprekinjeno v bolniškem staležu od 14. 10. 2014 ter mu je za leto 2014 ostalo 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. To pomeni, da je tožnik v letu 2014 že ravnal v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 ter izrabil dva tedna letnega dopusta, zato bi lahko preostanek letnega dopusta v dogovoru s toženo stranko izrabil do 30. junija naslednjega leta in tega dopusta ni bil dolžan izrabiti v letu 2014. To posledično pomeni, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved je bila podana dne 19. 11. 2014) ni bilo predvidljivo oziroma, da tožnik ni mogel predvideti, da dopusta ne bo mogel izkoristiti do konca koledarskega leta oziroma do 30. junija naslednjega leta. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1. ZPP člen 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog invalidnost – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe - vročanje
ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. V tem določilu ni omenjena okoliščina, ko delavec prejem pošiljke odkloni pri poskusu osebne vročitve v prostorih delodajalca. Ker je pismonoša prvič poskušal pošiljko vročiti tožnici 12. 11. 2014, se na podlagi čl. 88/4 ZDR-1 šteje, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014.
Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014, zato je naslednji dan začel teči 60-dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 19. 1. 2015. Ker pa je bila tožnica takrat v bolniškem staležu, je bilo potrebno upoštevati določilo čl. 116/3 ZDR-1, po katerem delavcu preneha delovno razmerje, ko se vrne oziroma bi se moral vrniti na delo. Tožnici se je bolniški stalež zaključil z 29. 5. 2015 in od 30. 5. 2015 dalje je bila zmožna za delo. Zato ji je toženka s 30. 5. 2015 pravilno zaključila delovno razmerje.
osebni stečaj – ločitvena pravica – prenehanje ločitvene pravice – poplačilo ločitvenega upnika – odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja – protipravnost ravnanja – zmanjšanje stečajne mase – pomoč policije – končanje nujnih poslov – nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika
Odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja v postopku osebnega stečaja.
S tem, da stečajni upravitelj upniku, ločitvenemu ali izločitvenemu upniku prereka terjatev, mu še ne povzroči škode.
Premoženje, na katerem je po trditvah tožnika imel ločitveno pravico, je z zavrnitvijo njegovega zahtevka postalo premoženje stečajne mase, tožnik pa „navaden“ upnik stečajnega dolžnika.
Toženka je dokazala, da stečajna dolžnica nikoli ni bila lastnica spornega goveda, temveč je bila kot rejka le njegova imetnica. Čim je tako, je jasno, da tožnik ločitvene pravice ne bi mogel pridobiti na premoženju nekoga tretjega, saj se ta lahko pridobi le na premoženju stečajnega dolžnika.
Določili 316. in 317. člen ZFPPIPP, ki za dokončanje obstoječih poslov stečajnega dolžnika terjata dovoljenje sodišča, se v postopku z osebnim stečajem ne uporabljata.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077552
ZIZ člen 19, 19/1. ZPP člen 313, 319, 319/2. OZ člen 378, 378/1.
prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – res iudicata – smiselna uporaba pravil o res iudicata v izvršilnem postopku – neuspešno zaključen izvršilni postopek – poplačilo upnika – zamuda s plačilom stroškovne terjatve – izpolnitveni rok – izvršljivost – paricijski rok
V izvršilnem postopku se prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (negativna procesna predpostavka res iudicata) uporablja smiselno. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. V prejšnjem postopku do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo, zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana.
Razlikovati je treba med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost terjatve iz naslova stroškov in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da sta bila dolžnika s svojo obveznostjo seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je določen tudi izpolnitveni rok. Slednje sodišče druge stopnje ni spreminjalo, temveč je pritožbo toženih strank (dolžnikov v tem izvršilnem postopku) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dolžnika sta bila torej s svojo obveznostjo povrnitve stroškov seznanjena že s prejemom prvostopenjskega sklepa in ne šele s prejemom sklepa sodišča druge stopnje, v zamudo pa sta posledično prišla po poteku izpolnitvenega roka (15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje). Ne glede na to, da se rok za izpolnitev in rok za vložitev pritožbe medsebojno prekrivata (15 dni), je bil z vložitvijo pritožbe prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti (možnost upnika, da terjatev prisilno izterja), ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.
Tožnik je po izčrpno obrazloženi ugotovitvi prvega sodišča sam povzročil izredno odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Izguba rednih prejemkov iz naslova njegove zaposlitve zato ni bila posledica objektivnih okoliščin, na katere ne bi imel vpliva. Tožnikova izguba zaposlitve zato ne more voditi do znižanja preživnine za mld. toženki (primerjaj IV Cp 4110/2007).