CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VS00045332
ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - svoboda izražanja - poseg v čast in dobro ime - dolžna skrbnost novinarja - profesionalna skrbnost - novinarska etika - resničnost navedb - poročanje o kaznivem dejanju - protipravnost
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja toženih strank materialnopravno pravilna.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - izostanek z naroka za glavno obravnavo - izostanek pravdne stranke z naroka - upravičen razlog za izostanek z naroka - zdravniško opravičilo - pritožbena obravnava - zavrnitev pritožbe
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje utemeljeno razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v izpodbijanem delu v novo odločanje, saj je bil narok za glavno obravnavo, na katerem so se izvedli vsi dokazi, izveden v odsotnosti nasprotnega udeleženca, ker v skladu z 12. členom ZPP ni bil poučen, da mora predložiti tudi zdravniško opravičilo (drugi odstavek 115. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00044567
OZ člen 508, 512. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - obligacijska pravica - razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnino - predkupna pravica - kršitev predkupne pravice - trenutek kršitve predkupne pravice - sklenitev prodajne pogodbe - vknjižba v zemljiško knjigo - položitev kupnine
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je odločitev, da nastopi kršitev predkupnega upravičenja šele s prenosom lastninske pravice na tretjega, to je z vpisom v zemljiško knjigo in ne že s trenutkom veljavne sklenitve pogodbe, materialno pravno zmotna in ali sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča,
- ali je predkupni upravičenec kljub temu, da mu je bilo s sklenitvijo prodajne pogodbe kršeno predkupno upravičenje, to še vedno dolžan uveljavljati v skladu s 508. členom Obligacijskega zakonika (OZ).
DAVKI - JAVNI ZAVODI - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044938
Direktiva Sveta z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic člen 3. URS člen 14, 14/2. ZDDPO-2 člen 9, 9/1, 9/2, 48, 48/1, 49, 50. ZZ člen 1, 1/2, 18, 18/2, 51, 51/1, 51/2, 51/3. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (2007) člen 2.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - materialno statusno preoblikovanje - obdavčitev pri združitvah in delitvah - priglasitev združitve družb - zavod - pripojitev javnega zavoda - davčno nevtralen prenos - načelo davčne nevtralnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - kršitev načela enakosti pred zakonom
Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.
S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih pravnih oseb. Posledično je treba pojma prevzemne in prenosne družbe, ki ju zakon uporablja v nadaljevanju poglavja, razlagati tako, da se nanašata tudi na prevzemni in prenosni zavod.
Zavodu je torej v zvezi s pridobitno dejavnostjo treba priznati nevtralno davčno obravnavo, če izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje (glej tudi 50. člen ZDDPO-2).
ZP-1 člen 57c, 57c/2, 63, 63/2.. ZUP člen 103, 104, 105, 106.
nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - pravnomočnost odločbe o prekršku - vrnitev v prejšnje stanje - pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
ZDR-1 člen 156, 156/1. ZObr člen 46, 97f, 97f/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 384. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 6, 8, 9, 9/1.
Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi 24-urni tedenski počitek, ki bi se začel v enem dnevu in se nato brez prekinitve nadaljeval v naslednjem dnevu, že a priori pomenil kršitev pravice do dnevnega počitka oziroma bolje rečeno pravice do tedenskega počitka ob upoštevanju zakonske opredelitve tedenskega počitka iz 156. člena ZDR-1. Določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1).
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj, ali sta sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena in glede oblikovanja dokazne ocene in ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka.
ZP-1 člen 2, 2/1, 2/2.. ZVOP-1 člen 8, 8/1, 91, 91/1, 91/1-1, 91/3.. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlametna in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6, 6/1, 83, 83/5, 83/9.
varstvo osebnih podatkov - načelo zakonitosti - milejši predpis - načelo primarnosti prava EU
V zahtevi izpostavljena pravila GDPR, ki določajo zakonitost obdelave podatkov in sankcije za njihove kršitve (6. člen GDPR v zvezi s 83. členom GDPR), so se začela uporabljati šele z dnem 25. 5. 2018 z učinkom za naprej (ex nunc), kar pomeni, da bi bila lahko v predmetni zadevi relevantna le, če bi bila za storilca z vidika drugega odstavka 2. člena ZP-1 milejša.
Materialne določbe GDPR, na katere se sklicuje vložnik, pa v primerjavi z določbami ZVOP-1, na katerih temelji izpodbijana odločba, za konkretnega storilca niso milejše.
Določbe GDPR ne le, da državam članicam dopuščajo predpisovanje in izrekanje (tudi) drugih sankcij za kršitve pravil o varstvu podatkov, ampak - kar je bistveno, v procesnem smislu niso nadomestile postopkovnih pravil ZP-1, ki veljajo za prekrškovne postopke glede dejanj, ki so bila v času njihove storitve opredeljena kot prekršek in je bila zanje z zakonom predpisana sankcija (1. člen ZP-1).
zahteva za sodno varstvo - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obdolženca - ustna obravnava
Iz storilčeve zahteve za sodno varstvo ne izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa, prav tako storilec ni opisal svojega videnja dogodka, temveč je samo povsem pavšalno navedel, da se kršitve navedene v plačilnem nalogu in predstavljene s strani policista ne ujemajo z dejanskim stanjem. Takšne posplošene navedbe pa ne zahtevajo razčiščevanja dejstev in predstavitve dokazov na ustni obravnavi pred sodiščem ali dopolnitve dokaznega postopka.
Ni mogoče sprejeti stališča, da že sama nevrnitev stvari po prenehanju pogodbenega razmerja in po predhodnem pozivu k njihovi vrnitvi zadošča za konkretizacijo izvršitve kaznivega dejanja zatajitve.
Prvič, s takšno razlago oziroma konkretizacijo bi tvegali nedopustno širitev polja kaznivosti prvega odstavka 208. člena KZ-1 tako, da bi zajeli tudi tista ravnanja, ki v polje kaznivosti po prvem odstavku 208. člena KZ-1 prav gotovo ne sodijo. Na enem koncu so to (očitni) primeri, ko vrnitev stvari ne bo mogoča zaradi njenega uničenja proti volji posestnika (in ne zato, ker bi jo potrošil ali namenoma uničil sam). Na drugem koncu spektra pa bodo to položaji, v katerih bo treba razlikovati med prilastitvijo in (zgolj) rabo stvari. Pri konkretizaciji kaznivega dejanja zatajitve je zato treba ravnati tako, da se tovrstne primere zanesljivo izloči iz polja kaznivega dejanja zatajitve. V opisu je treba določno navesti okoliščine, zaradi katerih sklepamo, da je tisti, ki mu je bila stvar zaupana, lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključil v svoje premoženje. Stališča, da naj bi obdolženec že z nevrnitvijo zahtevane stvari izpolnil te zahteve, zato ni mogoče sprejeti.
In drugič, s takšno razlago bi tvegali položaj, v katerem (navzven zaznavna) dejstva, opisana v izreku sodbe, ne bi omogočala zanesljivega sklepanja o obliki krivde in o namenu storilca.
Potni nalogi, ki sprožijo izvedbo poslovnega dogodka in služijo kontroli obračuna potnih stroškov, predstavljajo poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, saj se z njimi dokazuje, da je zaposleni odšel na službeno pot in da je upravičen do povračila nastalih stroškov.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00045532
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 213, 213/1.
kaznivo dejanje izsiljevanja - čas izvršitve kaznivega dejanja
Z opisom konkretnega dogodka, ko je obsojenec zahteval, da se mora oškodovanec takoj izpisati iz zemljišč zato, da se bo lahko on vpisal, ter je oškodovanca udaril, je opisana izrečena grožnja podkrepljena s tako imenovano realno injurio.
Iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bile grožnje izrečene pred izbrisom služnosti in da je bila ta izbrisana prav zaradi izrečenih groženj. Navedba v opisu, da je obsojenec na prepovedan način ravnal v mesecih oktober in november 2017, čeprav iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je oškodovanec izbris pravice služnosti uredil že konec oktobra 2017, ni odločilno dejstvo in na zakonitost sodbe ne vpliva.
ZKP člen 285č, 285č/6, 364, 364/8.. KZ-1 člen 49, 49/2.
odmera kazni - obrazložitev
ZKP terja, da sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pove, "katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni." (osmi odstavek 364. člena ZKP). Temu je prvostopenjsko sodišče sledilo. Vendar pa s tem dolžnost obrazložiti odločbo o sankciji ni izčrpana. Jedro zahteve po obrazloženi sodni odločbi (22. člen Ustave RS) terja, da se sodišče opredeli do vseh relevantnih okoliščin. Dolžnost sodišča je, da se seznani z navedbami strank, da prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.
Okoliščine, ki jih je navajala obramba, so v luči drugega odstavka 49. člena KZ-1 na prvi pogled vsekakor relevantne za odmero kazni zapora. Zato dvoma, ali jih je sodišče pri odločanju o kazni vzelo v presojo, ne sme biti - toliko bolj, če gre za obrazložitev sankcije, ki pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave RS). Ključno je, da obdolženec, tudi če mu sodišče ne sledi, lahko spozna, da se je sodišče z obrambnimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb.
Vrhovno sodišče sprejema stališče zahteve in vrhovne državne tožilke, da tožilskemu predlogu sankcije, ki ga tožilec izvirno poda po sprejetju priznanja krivde po obtožbi, ni mogoče odreči učinkov iz šestega odstavka 285.č člena ZKP. Če so izpolnjeni zahtevani pogoji, sodišče tudi v takih primerih ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.
ODVETNIŠTVO - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044320
URS člen 69. ZUreP-1 člen 105. Odvetniška tarifa (2015) člen 3, 4, 4/4, 19, 20, 20/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-1, 28, 28/1, 28/1-1, 28/1-2.
postopek razlastitve - odločba o razlastitvi - vrednost razlaščenih nepremičnin - vrednost spornega predmeta ni navedena - neocenljiva zadeva - stroški odvetniškega zastopanja - odvetniška tarifa - nagrada odvetniku - odmera nagrade odvetniku - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
OT glede vrednosti obravnavanega predmeta napotuje na uporabo vrednosti predmeta, ki jo navedejo stranke oziroma udeleženci v postopku, v katerem se odloča o predmetu (podrejeno na način iz četrtega odstavka 4. člena OT). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da bi bila zadeva v upravnem postopku ocenljiva, če bi se v tem postopku določala oziroma ugotavljala vrednost spornega predmeta. A Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne določa, da se v upravnem postopku za namen odločanja o stroških postopka zaradi uporabe OT ali za drug namen ugotavlja vrednost spornega predmeta, niti, kako naj se ugotavlja. Omenjeni zakon pojma spornega predmeta in ocenljive zadeve sploh ne pozna. Ne glede na to upravnosodna praksa priznava izjemo v primerih, kadar vrednost pravice ali obveznosti, o kateri se odloča v upravnem postopku, izhaja iz odločbe. To je tudi okoliščina, na kateri temelji izpodbijana sodba in ji revidentka ne oporeka – da vrednost spornega predmeta iz odločbe o razlastitvi ne izhaja.
Ustava priznava premoženjski (vrednostni oziroma denarni) vidik lastninske pravice in lastniku kot razlastitvenemu zavezancu zagotavlja varstvo njegovega premoženjskega področja. Vendar to za uporabo OT v razlastitvenem postopku kot ocenljivi zadevi ne zadošča, saj noben predpis ne določa, kako naj se uporabi OT v primerih, ko vrednost ni razvidna iz odločbe, čeprav gre za odločanje o premoženjski pravici. Glede na navedeno bi lahko le OT določila posebna pravila za ocenjevanje razlastitvenih zadev, a jih ne.
Po obrazloženem je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi moral upravni organ ugotoviti vrednost razlaščenih zemljišč in da je podlaga za to lahko ponudba razlastitvenega upravičenca ali posplošena vrednost nepremičnin v evidencah GURS. OT za tako ocenjevanje ne daje podlage, zato bi odločitev zanj in za način, kako naj se izvede, pomenila samovoljo upravnega organa, ki bi vodila v neenako uporabo OT in s tem neenako obravnavo razlastitvenih zavezancev pri odmeri stroškov postopka. Zaradi tega je tudi nepomembno, ali je moral razlastitveni upravičenec pred vložitvijo predloga za razlastitev zavezancu (revidentki) vročiti ponudbo za odkup nepremičnine.
Odločanje o razlastitvi v upravnem postopku je odločanje v neocenljivi zadevi, zato je pri povračilu stroškov razlastitvenemu zavezancu treba nagrado odvetnika odmeriti na podlagi druge alineje 1. točke tarifne številke 28 OT, ki se nanaša na neocenljive zadeve. Na to ne more vplivati revizijska primerjava med razlastitvijo in klasičnim obligacijskim odškodninskim postopkom, ker da gre v obeh primerih za dvofazno odločanje, ki tvori neločljivo celoto. Gre namreč za odločanje, ki se opravi v različnih postopkih na podlagi različne procesne ureditve v različnih zakonih (ZUP in ZPP).
Revizijske navedbe v bistvenem odpirajo vprašanja, ki se nanašajo na vsebino OT v smislu primernosti obstoječega cenika odvetniških storitev. To po vsebini pomeni očitek o podcenjenem odvetniškem delu v upravnih postopkih, ki pa je v prvi vrsti namenjen odvetniški zbornici, ki sprejema odvetniško tarifo, in ne sodišču, saj neustreznost tarife ne pomeni njene nezakonitosti.
URS člen 29, 155. ZDavP-2 člen 68, 68/3, 68/5, 68a, 68a/4. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZUstS člen 58.
odložitvena začasna odredba - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - odločba Ustavnega sodišča - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe - davčna izvršba - poseg v premoženje - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - trditveno in dokazno breme - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Poseg v človekove pravice v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča lahko pomeni težko popravljivo škodo samo po sebi, ki pa mora biti kot taka ustrezno zatrjevana in izkazana. Izvrševanje odločbe, ki bi očitno povzročilo poseg v tožnikove človekove pravice, kar bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske določbe, na kateri bi taka odločba temeljila, bi z vidika spoštovanja obveznosti odločb Ustavnega sodišča imelo za posledico vzdrževanje z Ustavo ugotovljenega neskladnega stanja, kar že samo pomeni protiustavno in s tem škodljivo posledico, ki je podlaga za začasno zadržanje akta po določbah ZUstS. V tem primeru bi torej učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic narekovalo, da se izvršitev odmerne odločbe zadrži.
V okoliščinah obravnavanega primera izvrševanje odmerne odločbe, izdane na podlagi 68.a člena ZDavP-2, do ustavno dopustne višine ne pomeni posega v človekove pravice, pred katerim je pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča treba varovati v okviru 32. člena ZUS-1. Ne gre namreč za situacijo, ko bi davčna izvršba sama po sebi pomenila poseg v ustavno varovano človekovo pravico in vrednote spoštovanja sodnih odločb kot temelja pravne države. Trditveno in dokazno breme o tem, katera bi bila po odločbi Ustavnega sodišča najvišja dopustna stopnja obdavčitve in s tem meja zneska, ki bi ga bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča dopustno izvrševati, je na pritožniku. Ta pa tega ni ne navedel ne izkazal v postopku izdaje začasne odredbe. Trditev, da bo toženka lahko nadaljevala z izvrševanjem odločbe, saj se sklepi o izvršbi glasijo na celoten znesek po odmerni odločbi, pa pomeni hipotetično bodoče dejstvo, s čimer ni mogoče utemeljiti nastanka težko popravljive škode. Glede na že izterjani znesek pritožnik torej ni konkretizirano pojasnil, zakaj naj bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do nezakonitosti sporne odmerne odločbe z vidika odločitve Ustavnega sodišča, neučinkovito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR
VS00044937
ZUreP-1 člen 92, 92/2, 92/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je za uvedbo postopka razlastitve dovolj ugotavljanje abstraktne javne koristi za razlastitev, pri čemer ni treba presojati ostalih pogojev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00044256
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZPP člen 367, 367/1, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84.
predlog za dopustitev revizije - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - glavna obravnava v upravnem sporu - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Prvo vprašanje se nanaša na glavno obravnavo, vendar predlagateljica ne obrazloži, zakaj je stališče Upravnega sodišča, da lahko v primeru uporabe določbe tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive odloči brez glavne obravnave, napačno. Prav tako na kratko ne pojasni, zakaj se je sodišče v zvezi s tem neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso Sodišča Evropske unije. Poleg tega je vprašanje tudi nejasno, saj ni razvidno, kako je dolžnost sodišča, da izvede glavno obravnavo, povezana z menjavo strankinega pooblaščenca in s prakso toženca glede zagotavljanja namestitve v azilnem domu oziroma centru za tujce.
Ker predlog glede obeh postavljenih vprašanj ne izpolnjuje formalnih zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZBPP člen 42.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - odvetniški stroški - izdaja sklepa o stroških - dopis organa - ni upravni akt - tožba, vložena zaradi molka organa - zavrženje tožbe kot preuranjene - zavrnitev pritožbe
Dopisa organa za brezplačno pravno pomoč, ki ni bil izdan v predpisanem postopku in nima obveznih sestavin upravne odločbe, ni mogoče šteti za konkretni posamični akt, ki bi neposredno povzročil spremembo pravnega položaja pritožnice, ampak je takšno spremembo mogoče doseči le na podlagi izdanega upravnega akta.
Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe zaradi molka organa, je v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 (kadar gre za enostopenjski postopek, kakršen je obravnavani primer) določen tudi izkazan tožnikov poziv temu organu, naj izda odločbo. Glede na jasne zakonske zahteve je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sicer pritožnica poziv poslala z navadno pošto, vendar da "tožnici kot stranki v postopku ni treba upravnega organa še dodatno opozarjati na izdajo odločbe." Le s sklicevanjem na to, da je poziv poslala z navadno pošto, s čimer ni izkazala, da je organ ta dopis dejansko prejel (ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotno ne izhaja niti iz upravnega spisa, v pritožbi ne ugovarja), pritožnica ni izkazala, da je pozvala organ za brezplačno pravno pomoč, naj izda odločbo, za katero meni, da bi jo moral izdati.
V obravnavanem primeru tako ni bil podan procesni pogoj za vložitev tožbe zaradi molka organa, kar pomeni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči kot prezgodaj vloženo.
ZSRR-2 člen 1, 25, 25/1, 25/2, 26, 26/1, 26/1-2, 26/1-3, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27/5, 28. Uredba o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike (2013) člen 8, 8/2, 8/3.
zaposlitev brezposelne osebe - vračilo prispevkov za socialno varnost - davčna olajšava za zaposlene delavce - problemsko območje - spodbuda za zaposlovanje - pogoji za pridobitev - stalno prebivališče - razlaga zakona - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V obravnavanem primeru zakonski pogoji za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost po določbi 27. člena ZSRR-2 niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker delavca, za katera je revident uveljavljal spodbudo za zaposlovanje, ne živita na problemskem območju.
Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Ne bi bilo namreč logično, da bi zakonodajalec vezal spodbudo za zaposlovanje na problemska območja z visoko brezposelnostjo, njen osrednji cilj pa ne bi bil znižanje stopnje registrirane brezposelnosti prikrajšanih kategorij delavcev na teh območjih, ampak le spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju dela in s tem spodbujanje gospodarstva. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je spodbuda za zaposlovanje po obravnavni določbi le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sicer pa ZSRR-2 za izboljšanje gospodarskih razmer na teh področjih za gospodarske subjekte predvideva druge ukrepe (npr. dodatne začasne ukrepe razvojne podpore in davčno olajšavo za investiranje). Poleg tega je v petem odstavku 27. člena izrecno določeno, da obravnavana spodbuda za zaposlovanje ni združljiva s subvencijo za zaposlitev, dodeljeno delodajalcu za namene spodbujanja zaposlovanja v okviru izvajanja ukrepov aktivne politike zaposlovanja. To pa kaže na to, da gre pri obravnavani spodbudi za zaposlovanje za specifično, regionalno naravnano spodbudo, ki ni namenjena izboljšanju zaposlitvenih možnosti (katerihkoli) brezposelnih delavcev (iz aktivne politike zaposlovanja) oziroma splošnemu znižanju stopnje brezposelnosti, ampak se ti cilji zasledujejo na točno določenem območju.
Sporno določbo je torej treba razlagati v skladu z zgoraj navedenim namenom. To pa pomeni, da je treba besedno zvezo "zaposli delavca iz prejšnjega odstavka na problemskem območju" iz tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 razumeti tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec iz prvega odstavka sporne določbe uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Le če delodajalec zaposli delavca s tega območja, se bo stopnja brezposelnosti na tem območju znižala. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno razlago narekuje tudi eden izmed kriterijev za določitev problemskega območja (zadostno število prebivalcev, ki živi na tem območju).
OKOLJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00044314
Direktiva 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 2, 2/a, 2/b, 4, 4/1, 4/3, 4/5, 4/6. ZVO-1 člen 51, 51/2, 51/3, 51/4, 51a, 51a/1, 51a/3, 51a/4, 51a/5, 51a/7, 51a/8, 57, 63, 63/1, 161, 161/1, 161/1-4.
varstvo okolja - že zgrajen objekt - predhodni postopek - obvezna presoja vplivov na okolje - okoljevarstveno soglasje - soglasje h gradnji - vloga za izdajo soglasja - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Direktiva o presoji vplivov na okolje določa jasno obveznost, da je treba v zvezi s projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje pred njihovo izvedbo. To obveznost določa tako za projekte za katere je ta presoja obvezna (Priloga I) kot tudi za tiste, za katere je treba to ugotoviti po izvedenem predhodnem postopku (Priloga II). Če je treba presojo vplivov na okolje opraviti pred posegom, je logično, da je treba tudi odločitev o tem, ali je treba opraviti tako presojo ali ne, sprejeti pred nameravanim posegom.
ZVO-1 nima določb, ki bi na splošno urejale naknadno izvedbo predhodnega postopka, niti določbe 51.a člena ne omogočajo take razlage. Izvedba predhodnega postopka na naknadno vlogo nosilca posega, tj. po tem, ko je bil poseg že izveden, na podlagi določb ZVO-1 ni možna.
Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU je treba pri morebitni naknadni presoji okoljskih vplivov upoštevati tudi vplive od vzpostavitve objekta dalje in ne le morebitnih bodočih vplivov, zato odločanje o tem ni mogoče le na projektni dokumentaciji in brez upoštevanja stanja v naravi.
Na postavljeno vprašanje iz predloga za dopustitev revizije je glede na obrazloženo treba odgovoriti, da, v primeru že izvršenega posega v okolje, določbe 51. a člena ZVO-1 ne omogočajo in ne dopuščajo naknadne izvedbe predhodnega postopka na vlogo nosilca posega, tj. odločanja o vlogi nosilca posega, ali je treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, dopuščajo pa, da pristojni organ na vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja ugotovi, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.
V primeru, ko je poseg že izveden, se lahko odločitev, da za obravnavani poseg presoja vplivov na okolje po kriterijih iz četrtega odstavka 51.a člena ZVO-1 ni potrebna, sprejme le, če je nosilec posega vložil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja iz 57. člena ZVO-1.