odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - določitev vrednosti spora - določitev vrednosti spornega predmeta po prostem preudarku - pogodbena kazen - oblikovalna tožba
Sodna praksa je zavzela stališče, da je ustavno skladna takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse.
plačilo sodne takse v zapuščinskem postopku - plačilo sodne takse sorazmerno z dednimi deleži
Po določbi desetega odstavka 3. člena ZST-1 so dediči v zapuščinskem postopku dolžni plačati takso v sorazmerju s podedovanim premoženjem. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da se pritožniku odmeri taksa v znesku 20,00 EUR od celotnega taksnega bremena vseh dedičev, pa je v sorazmerju z delom premoženja, ki ga je podedoval.
prevalitev plačila sodne takse - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - delni uspeh strank - pridobitev premoženja - pravnomočna sodba
Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje (četrti odstavek 15. člena ZST-1).
odvetniški stroški - vrednotenje odvetniških storitev - vrednost odvetniške točke
Pritožnica pa utemeljeno navaja, da je v času, ko so bile opravljene navedene storitve, to je v času pred 6. 4. 2019, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR, veljala Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,459 EUR, ter da ji gre v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo oziroma vrednostjo odvetniške točke za navedene opravljene storitve, v skladu z 2. točko 12. člena Odvetniške tarife za vsako od navedenih storitev število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitve opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Sodišče bi zato za obe navedeni storitvi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, to je v vrednosti 0,60 EUR.
izpraznitev in izročitev nepremičnin - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva škoda - težko nadomestljiva škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da dolžnik ni zatrjeval nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode, temveč takšno, ki je zajeta v realizaciji izvršbe in je njen končni cilj, na kar mora računati.
Škoda za upnika je v tem, ker dolžnik ne spoštuje pravnomočne sodne odločbe, da ne more uporabljati lastne nepremičnine, ker dolžnik z nespoštovanjem pravnomočnega izvršilnega naslova še vedno posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
ZIZ člen 40, 40/3, 40c, 40c/1, 40c/3, 42, 42/2, 55, 55/1, 55/1-7, 79. ZPP člen 212, 213, 224, 224/1.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - fikcija vročitve - dopolnitev predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom
Sodišče je tudi pravilno izvedlo materialno procesno vodstvo, dolžnici pojasnilo pravno naziranje sodišča glede vročitve na podlagi fikcije in jo pozvalo k dopolnitvi njenih pomanjkljivih navedb z dopisom z dne 12. 10. 2020, na katerega pa dolžnica ni odreagirala. Sedanje dopolnjevanje trditvene podlage o njenem zdravljenju v letu 2019 je nedopustna novota, saj dolžnica ni pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla podati že v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Pri tem tudi ta trditev ni dovolj časovno konkretizirana (ni datumsko opredeljeno zdravljenje). V predlogu za razveljavitev potrdila podana posplošena navedba, da sklepa o izvršbi dolžnica ni prejela, pa nikakor ni zadoščala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da z zaslišanjem dolžnice kot dokazom ni dopustno nadomestiti zahteve trditvenega bremena (povezanost trditvenega in dokaznega bremena). Izvedba dokaza, za katerega ni podana dejanska podlaga, ni potrebna. Navedena obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj ni bila dolžnica zaslišana, zadošča.
ZGD-1 člen 263. OZ člen 299. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost direktorja - poslovna odškodninska odgovornost - kolizija interesov - finančni položaj družbe - navadna škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - zavrnitev dokaza - informativni dokaz
Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice.
Kršitev ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica.
Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode).
O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - onemogočanje stikov - sprememba ureditve stikov - odločanje o stikih z otrokom - varstvo koristi otroka - izvrševanje stikov - omogočanje stikov
Za spremembo odločitve o zaupanju otroka ne zadostuje ugotovitev, da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike, ampak je nujna tudi ocena, da bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal. Za spremembo odločitve o zaupanju je ob tem določen še tretji pogoj, tj. da je le na tak način mogoče varovati otrokovo korist.
Pritožnik želi doseči spremembo odločbe, s katero je bil sin zaupan v varstvo in vzgojo materi. Ker je odločba pravnomočna, je šteti, da temelji na pravilni presoji, da je zaupanje mlajšega sina materi v njegovo največjo korist (in da je bil ob upoštevanju te določen tudi obseg stikov med otrokom in očetom). Spremembo odločitve je mogoče utemeljiti le z bistveno spremembo okoliščin, nastalih po izdaji navedene odločbe.
V 12. členu ZST-1 je določeno, kaj vse mora vsebovati predlog za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks. Ker tega tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse ni vseboval, ji je sodišče utemeljeno naložilo dopolnitev v odrejenem roku. Pri tem se je pravilno oprlo na 108. člen ZPP, ki določa postopanje z nepopolnimi vlogami, ob sklicevanju na tretji odstavek 12. člena ZST-1, ki določa, da če predlog ne vsebuje predpisanih podatkov in izjav, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Po tretjem odstavku 1. člena ZST-1 se namreč v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače.
ZGD-1 člen 305, 386, 386/5, 388, 590, 590/3, 590/4, 590/5.
iztisnitev manjšinskih delničarjev - vpis sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja - registrska zapora - interes za hitro odločitev o vpisu - prebitje registrske zapore
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vse navedbe pritožnikov in posledično tudi zastavljena vprašanja na skupščini v zvezi s pravilnostjo, popolnostjo in strokovnostjo izdelane ocene vrednosti ter ugotovljene vrednosti delnic predlagatelja za odločitev o spornem skupščinskem sklepu nerelevantne, ker sklepa o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati iz razlogov, če denarna odpravnina iz 385. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). Slednje iztisnjeni manjšinski delničarji res lahko uveljavljajo v posebnem postopku sodne določitve primerne denarne odpravnine (drugi odstavek 388. člena ZGD-1), ki teče po pravilih nepravdnega postopka, in res na samo veljavnost skupščinskega sklepa višina ponujene in izglasovane odpravnine ne vpliva. Vendar pa zastavljena vprašanja manjšinskega delničarja v zvezi s tem zato še niso pravno nerelevantna za glasovanje o prenosu delnic na glavnega delničarja z vidika njegove pravice do obveščenosti. Pravica do obveščenosti je ena izmed temeljnih pravic delničarjev, ki jo ti uresničujejo praviloma na skupščini delniške družbe in je pomembna za sprejemanje njihovih odločitev. Določba prvega odstavka 305. člena ZGD-1 narekuje poslovodstvu, da posreduje delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda. Informacija, ki jo zahtevajo delničarji, se torej mora vsebinsko nanašati na točke dnevnega reda skupščine, v danem primeru na sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev in prenosu delnic na glavnega delničarja.
KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSC00045106
ZFPPIPP člen 151.a, 151.a/1, 151.a/1-1. ZGD-1 člen 256, 276, 276/2, 288.
imenovanje direktorja - odpoklic direktorja družbe - prisilna poravnava
Uvedba postopka prisilne poravnave ima ex lege posledice na pristojnosti organa nadzora ali skupščino insolventnega dolžnika. Učinki uvedbe postopka prisilne poravnave pa veljajo erga omnes, zato jih mora upoštevati tudi sodišče v tem postopku. S predlogom za sodno imenovanje direktorja in za odpoklic ter izbris prejšnjega direktorja predlagatelj ne more obiti določbe prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP o soglasju sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046734
OZ člen 239, 239/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - javne službe čiščenje javnih površin - komunalna dejavnost - dejavnost splošnega pomena - odredba - dajanje navodil izvajalcu - zmanjšan obseg dela - pritožbene novote - dokaz v informativne namene
Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj) toženi stranki. Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah. Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (prvi odstavek 239. člena OZ.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - odmera sodne takse - višina sodne takse - skupno premoženje - nedopustnost izvršbe
Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da četudi je predmet izvršilnega postopka skupno premoženje, slednje na višino odmerjene sodne takse nima nikakršnega vpliva, ker ni razdeljeno in na njem deleži še ne obstajajo.
ZKP člen 129.a, 506, 506/2, 503/3, 506/4. KZ-1 člen 86, 86/8.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - obsojenčeva pripravljenost izpolniti posebni pogoj - izostanek z naroka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je torej postopalo procesno pravilno, ko je skladno z določbo 506. člena ZKP o preklicu pogojne obsodbe odločalo navkljub odsotnosti obsojenke iz naroka za preklic pogojne obsodbe, saj to ni obligatorni pogoj za izvedbo tega postopka.
spor o pristojnosti - bivališče dolžnika - izterjava denarne terjatve - krajevna pristojnost
Ker iz upnikovega predloga in spisovnih podatkov izhaja, da dolžnik živi na območju Občine Žalec oziroma sodnega okraja Žalec, je posledično za odločanje v tej zadevi stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Žalcu.
pripor - utemeljen sum - begosumnost - dejansko stanje
Pritožbeni očitki, da vsebinsko neskladne in neprepričljive izpovedbe prebežnikov glede načina prevoza do meje, prevoza kovčkov, o nadaljevanju poti po prečkanju meje in neodkritju zatrjevano izročenega denarja ne dajajo podlage za sklep o utemeljenem sumu in da je zato sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, niso utemeljeni.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 47, 48, 56, 56/1, 299, 299/5, 299/7, 323, 329, 329/1, 330, 330/3. ZPP člen 324, 324/6.
stečajni postopek - sklep o prodaji - prodaja idealnega deleža - bodoče negotovo dejstvo - načelo hitrosti - oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem - prijava izločitvene pravice - rok za prijavo izločitvene pravice - prepozna prijava izločitvene pravice - pravni pouk - dovoljenost pritožbe - pravočasnost pritožbe - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo
Glede pravočasnosti vložitve pritožb je pri tem potrebno upoštevati, da sta pritožnika ravnala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa in sta se posledično zanesla na to, da pritožbeni rok v tej zadevi ni začel teči pred 1. 2. 2021. V takšnem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse, da pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšnemu stališču sodne prakse je pritrdila tudi pravna teorija.
Možnost in višina poplačila iz kupnine, ki bo prejeta, ko se bo nepremičnina prodala v stečajnem postopku, pa je bodoče negotovo dejstvo, zato na pravico upnika do pritožbe tudi ne more vplivati.
Če bi upravitelj s prodajo dolžnikovega premoženja odlagal za čas, ko (in če) bi pridobil še drugo premoženje, bi deloval v nasprotju z navedenim načelom. Zatrjevanje, da bi se s tem, da se čaka s prodajo nepremičnine na čas, ko bi stečajni dolžnik postal lastnik še preostalega idealnega dela sporne nepremičnine oziroma ta idealni delež pridobi v stečajno maso, zagotovilo najugodnejše pogoje glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, je neutemeljeno. Čakanje s prodajo premoženja zaradi nekega bodočega, še povsem negotovega dejstva, bi bilo v nasprotju s prav tistimi načeli, na katere se sklicujeta pritožbi.
Namen vodenja stečajnih postopkov je v uresničitvi interesov upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu, kot drugi upniki, ki imajo istovrstno terjatev, zato se mora v stečajnem postopku pravne osebe vse premoženje stečajnega dolžnika unovčiti, iz denarja, ki se ga doseže s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, pa nato poplačati upnike z istovrstnimi terjatvami v enakem deležu. Če so torej izpolnjeni pogoji za prodajo premoženja, je premoženje potrebno prodati, oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem pa je mogoča le za eno leto, kar prodaje ne sme zavleči.
Sodna praksa je sicer res že zavzela stališče, da je potrebno določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te pravice, smiselno razlagati tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Vendar v obravnavanem primeru, ko se izločitveni upnik zoper sklep o prodaji ni pritožil, s tem njegove prijave izločitvene pravice ni mogoče šteti za pravočasne niti v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Okoliščine obravnavanega primera so namreč drugačne od tistih, v katerih se je odločalo v citiranih primerih.
odpust obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - poročanje upravitelju - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - začasna nesposobnost za delo - zdravstvena dokumentacija
Ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo zdravnikom specialistom, da je dolžnica zaradi zdravstvenih težav začasno nesposobna za delo. Zgolj zatrjevanje upravitelja, ki ni strokovnjak medicinske stroke, da je dolžnica sposobna za delo in da, če ima že 15 let takšne težave, so te milejše in ne morejo vplivati na poslovno sposobnost dolžnice, ne zdržijo sodne presoje. Dolžnica je namreč predložila dokaze za svoje trditve glede (ne)sposobnosti za delo, upravitelj pa je podal zgolj svoja laična naziranja, ki ne morejo ovreči dokazov, kot je zdravstvena dokumentacija.
Izvršitev procesne goljufije, t.j. uveljavljanje lažnega tožbenega zahtevka, se nanaša na navajanje lažne trditvene podlage, na predložene lažne dokaze pa se nanašajo druga kazniva dejanja, npr. kaznivo dejanje ponarejanja listin. Tako v civilnem kot kazenskem postopku je uveljavljeno strogo ločevanje med trditveno in dokazno podlago zahtevkov. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, saj dokazna listina sama po sebi ni trditev, temveč podlaga trditvi.
V kazenskem postopku se za uspešno procesiranje obtožnega akta (tudi zahteve za uvedbo preiskave) zahteva sklepčen opis očitanega kaznivega dejanja, t.j. opis iz katerega izhajajo vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Takega opisa v nobenem primeru ni moč nadomestiti s predlaganimi dokazi tako, da bi moralo sodišče na podlagi predlaganih dokazov samo sestavljati obtožne trditve. Tožilec v konkretnem opisu zahteve za preiskavo nikjer ni zatrjeval, da bi osumljeni v pravdi navajal lažno trditveno podlago, niti na kakšen pravdno upošteven način naj bi to storil in kaj naj bi bile lažne trditve. Iz opisa zahteve za preiskavo izhaja zgolj in samo očitek o dveh zatrjevano lažnih listinah, ki jih je osumljeni kot tožnik v pravdi predložil z namenom, da bi pravdno sodnico spravil v zmoto, da mu prisodi zahtevan znesek na škodo toženca. Konkreten opis predmetne zahteve za preiskavo tako ni sklepčen, saj lažnih trditev ne navaja, o tako zatrjevanih lažnih trditvah pa ni moč v nobenem primeru sklepati iz predloženih dokazov.