izpraznitev in izročitev nepremičnin - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva škoda - težko nadomestljiva škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da dolžnik ni zatrjeval nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode, temveč takšno, ki je zajeta v realizaciji izvršbe in je njen končni cilj, na kar mora računati.
Škoda za upnika je v tem, ker dolžnik ne spoštuje pravnomočne sodne odločbe, da ne more uporabljati lastne nepremičnine, ker dolžnik z nespoštovanjem pravnomočnega izvršilnega naslova še vedno posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Sodišče je v dokazni oceni utemeljeno izpostavilo, da je toženka tožnika pozvala na delo, takoj zatem - po zapletu glede varstva otroka (čeprav delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela, po 137. členu ZDR-1 pripada nadomestilo plače) pa je začela prikazovati, da tožnikovo delo ni potrebno.
razmerja med starši in otroki - preživljanje mladoletnega otroka - sposobnosti in zmožnosti preživninskega zavezanca - preživninske potrebe mladoletnih otrok - določitev preživnine za mladoletnega otroka - višina preživnine - porazdelitev stroškov preživljanja med staršema - korist mladoletnega otroka - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Utemeljen je očitek predlagatelja, da je sodišče prve stopnje nepravilno porazdelilo preživninsko breme med udeleženca postopka. Povprečni mesečni dohodek predlagatelja je 1.830 EUR, medtem ko je preživninsko zmožnost nasprotne udeleženke prvo sodišče ocenilo na 1.500 EUR, kar predstavlja približno za 20 % nižji dohodek od dohodka predlagatelja. Res je na nasprotni udeleženki breme oskrbe in vzgoje otroka ter je preživninska zavezanka za še enega otroka, vendar ni mogoče mimo dejstva, da ima predlagatelj pogoste stike z otrokom ter je v celoti obremenjen tako s časovnega kot s finančnega vidika s prehajanjem otroka med staršema, zato bi po mnenju pritožbenega sodišča moral predlagatelj pokrivati le 55 % ugotovljenih potreb otroka.
ZGD-1 člen 263. OZ člen 299. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost direktorja - poslovna odškodninska odgovornost - kolizija interesov - finančni položaj družbe - navadna škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - zavrnitev dokaza - informativni dokaz
Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice.
Kršitev ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica.
Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode).
O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.
KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSC00045106
ZFPPIPP člen 151.a, 151.a/1, 151.a/1-1. ZGD-1 člen 256, 276, 276/2, 288.
imenovanje direktorja - odpoklic direktorja družbe - prisilna poravnava
Uvedba postopka prisilne poravnave ima ex lege posledice na pristojnosti organa nadzora ali skupščino insolventnega dolžnika. Učinki uvedbe postopka prisilne poravnave pa veljajo erga omnes, zato jih mora upoštevati tudi sodišče v tem postopku. S predlogom za sodno imenovanje direktorja in za odpoklic ter izbris prejšnjega direktorja predlagatelj ne more obiti določbe prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP o soglasju sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave.
V 12. členu ZST-1 je določeno, kaj vse mora vsebovati predlog za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks. Ker tega tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse ni vseboval, ji je sodišče utemeljeno naložilo dopolnitev v odrejenem roku. Pri tem se je pravilno oprlo na 108. člen ZPP, ki določa postopanje z nepopolnimi vlogami, ob sklicevanju na tretji odstavek 12. člena ZST-1, ki določa, da če predlog ne vsebuje predpisanih podatkov in izjav, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Po tretjem odstavku 1. člena ZST-1 se namreč v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače.
ZPP člen 450, 451, 453, 457, 457/3, 458, 458/1. OZ člen 197.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - plačilo obratovalnih stroškov - stroški ogrevanja - plačilo tujega dolga - višina dolga - ključ delitve obratovalnih stroškov - neupravičena obogatitev - pogodba o upravljanju - prenehanje pogodbe o upravljanju
Iz sodne prakse ne izhaja, kot navaja pritožba, da je upravnik, ki opravlja storitve za etažne lastnike še po prenehanju pogodbe o upravljanju in kljub prepovedi etažnih lastnikov, upravičen do plačila na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
stranska intervencija - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - položaj stranskega intervenienta - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino
Stranski intervenient mora sam zatrjevati dejstva o svojem pravnem interesu. C. ni v svoji izjavi, pritožnik pa ne v pritožbi, pojasnil, kako bi zmaga oziroma poraz tožene stranke v konkretni pravdi vplivala na položaj intervenienta.
Ker iz določb ZST-1 ne izhaja, da bi bila izjava o premoženjskem stanju procesna predpostavka za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, pritožba pa ne zatrjuje, katerih podatkov o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12a. člena ZST-1 oziroma ki so davčna tajnost predlog ni vseboval, pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnikov predlog z dne 30. 11. 2020 popoln.
pripor - utemeljen sum - begosumnost - dejansko stanje
Pritožbeni očitki, da vsebinsko neskladne in neprepričljive izpovedbe prebežnikov glede načina prevoza do meje, prevoza kovčkov, o nadaljevanju poti po prečkanju meje in neodkritju zatrjevano izročenega denarja ne dajajo podlage za sklep o utemeljenem sumu in da je zato sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, niso utemeljeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00045127
KZ-1 člen 20, 20/2, 251, 251/3,. ZKP člen 76, 76/3, 277, 277/1, 277/1-4, 402, 402/3, 437, 437/1,.
ponarejanje listin - ponareditev podpisa - obtožni predlog - konkretizacija zakonskih znakov - sostorilstvo - prispevek - pomoč - izvedensko mnenje iz drugega postopka - isti historični dogodek - forenzična preiskava - grafolog - utemeljen sum - ponarejena oporoka
Zgolj navedba, da so vsi trije obdolženci ponaredili podpis pokojne D. D., ne zadostuje. Vloge posameznih obdolžencev bi glede na očitano izvršitveno ravnanje morale biti bolj konkretno opredeljene, saj, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa, ni jasno, kako so lahko v obravnavanem primeru tri osebe ponaredile en podpis. Pojmovno je sicer mogoče, da tri osebe sodelujejo pri ponareditvi podpisa (bodisi vse tri osebe držijo pisalo bodisi ena oseba ponaredi podpis imena, drugi dve pa podpisa priimkov, ipd.), vendar je treba v primeru sostorilstva v opisu kaznivega dejanja z navedbo dejstev in okoliščin konkretizirati prispevek posameznega storilca, s čimer je omogočeno pravno vrednotenje zatrjevane udeležbe, obdolžencem pa je s tem zagotovljena tudi pravica do učinkovite obrambe.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 47, 48, 56, 56/1, 299, 299/5, 299/7, 323, 329, 329/1, 330, 330/3. ZPP člen 324, 324/6.
stečajni postopek - sklep o prodaji - prodaja idealnega deleža - bodoče negotovo dejstvo - načelo hitrosti - oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem - prijava izločitvene pravice - rok za prijavo izločitvene pravice - prepozna prijava izločitvene pravice - pravni pouk - dovoljenost pritožbe - pravočasnost pritožbe - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo
Glede pravočasnosti vložitve pritožb je pri tem potrebno upoštevati, da sta pritožnika ravnala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa in sta se posledično zanesla na to, da pritožbeni rok v tej zadevi ni začel teči pred 1. 2. 2021. V takšnem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse, da pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšnemu stališču sodne prakse je pritrdila tudi pravna teorija.
Možnost in višina poplačila iz kupnine, ki bo prejeta, ko se bo nepremičnina prodala v stečajnem postopku, pa je bodoče negotovo dejstvo, zato na pravico upnika do pritožbe tudi ne more vplivati.
Če bi upravitelj s prodajo dolžnikovega premoženja odlagal za čas, ko (in če) bi pridobil še drugo premoženje, bi deloval v nasprotju z navedenim načelom. Zatrjevanje, da bi se s tem, da se čaka s prodajo nepremičnine na čas, ko bi stečajni dolžnik postal lastnik še preostalega idealnega dela sporne nepremičnine oziroma ta idealni delež pridobi v stečajno maso, zagotovilo najugodnejše pogoje glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, je neutemeljeno. Čakanje s prodajo premoženja zaradi nekega bodočega, še povsem negotovega dejstva, bi bilo v nasprotju s prav tistimi načeli, na katere se sklicujeta pritožbi.
Namen vodenja stečajnih postopkov je v uresničitvi interesov upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu, kot drugi upniki, ki imajo istovrstno terjatev, zato se mora v stečajnem postopku pravne osebe vse premoženje stečajnega dolžnika unovčiti, iz denarja, ki se ga doseže s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, pa nato poplačati upnike z istovrstnimi terjatvami v enakem deležu. Če so torej izpolnjeni pogoji za prodajo premoženja, je premoženje potrebno prodati, oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem pa je mogoča le za eno leto, kar prodaje ne sme zavleči.
Sodna praksa je sicer res že zavzela stališče, da je potrebno določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te pravice, smiselno razlagati tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Vendar v obravnavanem primeru, ko se izločitveni upnik zoper sklep o prodaji ni pritožil, s tem njegove prijave izločitvene pravice ni mogoče šteti za pravočasne niti v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Okoliščine obravnavanega primera so namreč drugačne od tistih, v katerih se je odločalo v citiranih primerih.
ZKP člen 129.a, 506, 506/2, 503/3, 506/4. KZ-1 člen 86, 86/8.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - obsojenčeva pripravljenost izpolniti posebni pogoj - izostanek z naroka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je torej postopalo procesno pravilno, ko je skladno z določbo 506. člena ZKP o preklicu pogojne obsodbe odločalo navkljub odsotnosti obsojenke iz naroka za preklic pogojne obsodbe, saj to ni obligatorni pogoj za izvedbo tega postopka.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - nujni prisilni ukrep - omejitev ustavnih pravic - odločanje po uradni dolžnosti - duševna motnja - strokovno vprašanje - izvedenec psihiatrične stroke - sorazmernost ukrepa - milejši ukrep - ogroženost zdravja - ogroženost življenja - učinek pravnomočnosti sklepa
Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki.
predlog za oprostitev plačila takse - vsebina predloga - poziv na dopolnitev predloga - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - nujni podatki - izjava - ugotavljanje premoženjskega stanja - dostop do podatkov - zavrženje predloga
Predlagatelj je bil pozvan k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Ker ni predložil izjave o soglasju, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja pridobi podatke, ki so davčna tajnost, prebivališča družinskih članic, njunih enotnih matičnih številk in davčnih številk, izjav, da so podatki o premoženju in dohodku, ki ni razvidno iz zbirk podatkov, resnični in popolni, in ker so ti podatki bistvenega pomena za odločitev o taksni oprostitvi, je sodišče predlog zavrglo.
Soglasje in podatki o številkah, prek katerih lahko sodišče dostopa do podatkov o premoženjskem stanju, so bistveni za odločitev o predlogu za taksno oprostitev.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka bila na naroku za glavno obravnavo 24. 2. 2020 in sicer jo je zastopal pooblaščeni odvetnik (edini narok v sporni zadevi) in ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se dokazovanje zaključi, potem ko je izvedlo in dopustilo dokaz z vpogledom in čitanjem dokaznih listin ter izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, bi morala tožena stranka vztrajati, da sodišče izvede po toženi stranki predlagan dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, česar ni storila in če sodišče predlogu ne bi ugodilo, bi morala uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, česar tudi ni storila, zato je sedaj v pritožbenem postopku prekludirana z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da ji je bila kršena pravica do izjave in kršeno načelo kontradiktornosti v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046734
OZ člen 239, 239/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - javne službe čiščenje javnih površin - komunalna dejavnost - dejavnost splošnega pomena - odredba - dajanje navodil izvajalcu - zmanjšan obseg dela - pritožbene novote - dokaz v informativne namene
Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj) toženi stranki. Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah. Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (prvi odstavek 239. člena OZ.
Izvršitev procesne goljufije, t.j. uveljavljanje lažnega tožbenega zahtevka, se nanaša na navajanje lažne trditvene podlage, na predložene lažne dokaze pa se nanašajo druga kazniva dejanja, npr. kaznivo dejanje ponarejanja listin. Tako v civilnem kot kazenskem postopku je uveljavljeno strogo ločevanje med trditveno in dokazno podlago zahtevkov. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, saj dokazna listina sama po sebi ni trditev, temveč podlaga trditvi.
V kazenskem postopku se za uspešno procesiranje obtožnega akta (tudi zahteve za uvedbo preiskave) zahteva sklepčen opis očitanega kaznivega dejanja, t.j. opis iz katerega izhajajo vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Takega opisa v nobenem primeru ni moč nadomestiti s predlaganimi dokazi tako, da bi moralo sodišče na podlagi predlaganih dokazov samo sestavljati obtožne trditve. Tožilec v konkretnem opisu zahteve za preiskavo nikjer ni zatrjeval, da bi osumljeni v pravdi navajal lažno trditveno podlago, niti na kakšen pravdno upošteven način naj bi to storil in kaj naj bi bile lažne trditve. Iz opisa zahteve za preiskavo izhaja zgolj in samo očitek o dveh zatrjevano lažnih listinah, ki jih je osumljeni kot tožnik v pravdi predložil z namenom, da bi pravdno sodnico spravil v zmoto, da mu prisodi zahtevan znesek na škodo toženca. Konkreten opis predmetne zahteve za preiskavo tako ni sklepčen, saj lažnih trditev ne navaja, o tako zatrjevanih lažnih trditvah pa ni moč v nobenem primeru sklepati iz predloženih dokazov.
Za uveljavljanje denarnega tožbenega zahtevka (v višini 1.020,66 EUR) sicer res ni potrebno izvesti predhodnega postopka varstva pravic pri delodajalcu. Tožnik je pred uveljavljanjem sodnega varstva vseeno na toženko 13. 8. 2020 naslovil zahtevo za priznanje stroškov prehrane. Ker se toženka do 23. 11. 2020 na to ni odzvala, je tega dne vložil tožbo. Tožniku vložitve zahteve, s katero je pravzaprav skušal doseči izvensodno rešitev spora, ni mogoče šteti v škodo na način, kot se zavzema toženka, češ da vložitev tožbe ni bila potrebna, ker je z odločbo, ki mu je bila vročena 11. 12. 2020, zahtevi pretežno ugodila. Tudi to, da je o zahtevi odločila pred seznanitvijo z vložitvijo tožbe (ta ji je bila vročena 8. 12. 2021, odgovor je vložila 11. 1. 2021), ni pomembno dejstvo za presojo potrebnih stroškov postopka. Kot že nakazano, je za pravilno odločitev o stroških postopka ključno dejstvo izpolnitve zahtevka ter posledično takojšnji umik tožbe.
Ker ne gre za vračanje po pravilih o neupravičeni pridobitvi, ni pomembno sklicevanje pritožbe na zadevo I Cp 3829/2009, ki se je nanašala na vprašanje solidarne obveznosti v primeru neupravičene pridobitve. Vseeno pa pritožba utemeljeno izpodbija del odločitve, ki se glasi na solidarno vračanje orodja. Ker je predmet odločanja stvarnopravni zahtevek, uporaba določb OZ o solidarni obveznosti dolžnikov (395. člen OZ) ne pride v poštev. Le v tem manjšem delu (glede solidarne vrnitve) torej ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pri čemer odprava nesklepčnosti tožbe ne pride v poštev, saj je očitno, da tožnik te nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP).