ZGD-1 člen 501, 501/3. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/3, 136, 160, 161. ZIZ člen 272.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izključitev družbenika iz družbe - učinek postopka prisilne poravnave na postopek zavarovanja
Pritožnika (v zvezi s sprejetim stališčem) utemeljeno opozarjata, da se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja tako kategorično oziroma ne velja tako absolutno, kot je njegovo uporabo in veljavnost razumevalo sodišče prve stopnje. To nenazadnje izhaja tudi iz stališč sodne prakse, na katere se sklicujeta (že) pritožnika. Odločbe sodišč, predvsem odločbi UPRS II U 147/2018 z dne 14. 5. 2020 in VSRS II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011, se sicer nanašajo na prekinitev postopkov izvršbe zaradi insolventnosti dolžnika po 132. členu ZFPPIPP, a jih je (glede na namen, ki ga zasledujejo) povsem mogoče aplicirati tudi na postopke zavarovanja in na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP.
SPZ člen 119, 119/2, 119/6. SZ-1 člen 42, 42/1, 42/3, 44, 44/3.
aktivna legitimacija upravnika v zvezi s plačilom v rezervni sklad - neplačevanje v rezervni sklad - obveznost plačila v rezervni sklad - izterjava vplačil v rezervni sklad - nesklepčnost tožbenega zahtevka - poseben transakcijski račun - oblikovanje tožbenega zahtevka
Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, pod pogojem, da zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Ker s tožbenim zahtevkom ni zahteval plačila sredstev rezervnega sklada na poseben račun (kar bi bila dopustna oblika posrednega mandatnega zastopanja), mu toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati.
Upravnik ima že na podlagi zakona aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad (tretji odstavek 44. člena SZ-1, šesti odstavek 119. člena SPZ). Skladno s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 (in drugim odstavkom 119. člena SPZ) mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu.
Upravnik lahko izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, vendar mora najkasneje v roku 10 dni od vplačila posameznega etažnega lastnika odvesti sredstva, vplačana za namen rezervnega sklada, na transakcijski račun rezervnega sklada (tretji odstavek 42. člena SZ-1). Ta tehnična olajšava pa velja le za primer izvensodnega plačevanja sredstev rezervnega sklada, v primeru sodnega uveljavljanja plačila sredstev rezervnega sklada je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. V razmerju med upravnikom in etažnimi lastniki je dopustna le takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri upravnik v sodnem postopku nastopa v svojem imenu, s tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. Le v takšnem primeru se šteje, da so etažni lastniki na upravnika prenesli svoja materialnopravna upravičenja v zvezi z izterjavo sredstev rezervnega sklada. Sodba, na podlagi katere bi upravnik uspel s tožbenim zahtevkom, da mu je etažni lastnik dolžan plačati sredstva rezervnega sklada, bi imela za zastopane etažne lastnike le posredni učinek, saj bi moral upravnik nanje prenesti pridobljene koristi. Takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja bi bila v nasprotju s kogentno določbo prvega odstavka 42. člena SZ-1.
Vprašanje, ali zahteva tožeča stranka plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben račun, torej neposredno v korist etažnih lastnikov, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, zato se je sodišče prve stopnje z njim utemeljeno ukvarjalo. Sklepčnost pomeni niz trditev o pravno relevantnih dejstvih, ki ob pravilni uporabi materialnega prava sodišču omogočajo izrek s tožbo predlagane pravne posledice. Šele če stranka poda takšne trditve, se njihova resničnost lahko preizkuša v dokaznem postopku. Če stranka trditev o pravno relevantnih dejstvih ne poda, ne gre za nesporne trditve, pa tudi izvajanje dokazov je nepotrebno.
Iz podatkov spisa izhaja, da sta tožnika vložila tožbo P 40/2020 kot nasprotno tožbo v zadevi prvega sodišča P 9/2020 (za slednjo je glede na podatke spisa očitno stvarno pristojno prvo sodišče). Ker je za zadevo P 40/2020 glede na vrednost spornega predmeta stvarno pristojno drugo sodišče, tožnika te tožbe v nobenem primeru ne bi mogla vložiti kot nasprotne tožbe v zadevi prvega sodišča P 9/2020. Prvo sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je nasprotno tožbo tožnikov izločilo iz zadeve P 9/2020 in jo vpisalo v P vpisnik z novo opravilno številko ter nato izdalo izpodbijani sklep o svoji stvarni nepristojnosti.
V razmerju med večimi posestniki (soposestniki) iste stvari se šteje kot motilno ravnanje le tisto ravnanje soposestnika, s katerim ta samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.
Ob ugotovitvi, da sta bili tožnica in toženka soposestnici motilnega prostora, toženkino iztoževano ravnanje pa ni bilo drugačno od njenega ravnanja, s katerim je ta pred iztoževanim očitanim motilnim ravnanjem izvrševala posest, takšno očitano motilno ravnanje toženke ne more predstavljati motilnega ravnanja, s katerim bi lahko tožnica kot soposestnica zahtevala zoper toženko posestno varstvo.
stranska kazen - nadomestni zapor - delo v splošno korist
Obsojenčeve osebnostne razmere, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer da je že zaporna kazen dovolj vzgojno vplivala na obsojenca ter da obsojenec pomaga pri vzgoji otrok, niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da niti prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Zakon namreč ne predvideva možnosti odpustitve denarne kazni, pač pa iz prvega odstavka 87. člena KZ-1 jasno in nedvoumno izhaja, da se denarna kazen v primerih, ko se ne da niti prisilno izterjati, izvrši z zaporom, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbe o odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb v smeri, da se naj kazen zapora izvrši z delom v splošno korist. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena KZ-1 se lahko z delom v splošno korist izvrši zgolj denarna kazen do 360 dnevnih zneskov. Ker pa je bila obsojencu izrečena denarna kazen v višini 760 dnevnih zneskov, izvršitev denarne kazni v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist.
izpraznitev in izročitev nepremičnin - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva škoda - težko nadomestljiva škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da dolžnik ni zatrjeval nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode, temveč takšno, ki je zajeta v realizaciji izvršbe in je njen končni cilj, na kar mora računati.
Škoda za upnika je v tem, ker dolžnik ne spoštuje pravnomočne sodne odločbe, da ne more uporabljati lastne nepremičnine, ker dolžnik z nespoštovanjem pravnomočnega izvršilnega naslova še vedno posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
ZIZ člen 40, 40/3, 40c, 40c/1, 40c/3, 42, 42/2, 55, 55/1, 55/1-7, 79. ZPP člen 212, 213, 224, 224/1.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - fikcija vročitve - dopolnitev predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom
Sodišče je tudi pravilno izvedlo materialno procesno vodstvo, dolžnici pojasnilo pravno naziranje sodišča glede vročitve na podlagi fikcije in jo pozvalo k dopolnitvi njenih pomanjkljivih navedb z dopisom z dne 12. 10. 2020, na katerega pa dolžnica ni odreagirala. Sedanje dopolnjevanje trditvene podlage o njenem zdravljenju v letu 2019 je nedopustna novota, saj dolžnica ni pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla podati že v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Pri tem tudi ta trditev ni dovolj časovno konkretizirana (ni datumsko opredeljeno zdravljenje). V predlogu za razveljavitev potrdila podana posplošena navedba, da sklepa o izvršbi dolžnica ni prejela, pa nikakor ni zadoščala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da z zaslišanjem dolžnice kot dokazom ni dopustno nadomestiti zahteve trditvenega bremena (povezanost trditvenega in dokaznega bremena). Izvedba dokaza, za katerega ni podana dejanska podlaga, ni potrebna. Navedena obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj ni bila dolžnica zaslišana, zadošča.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00046722
OZ člen 131, 131/1.. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 37, 37/1.. ZDR-1 člen 45, 45/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - vzrok nezgode - ravnanje oškodovanca
Tožnica je v nasprotju z navodili tožene stranke hodila po zaprti terasi, kjer ni imela dela, ki bi ga morala opraviti. S tem se je sama izpostavila nevarnosti poškodovanja, saj do nesreče, če bi navodila spoštovala, ne bi prišlo. Tako neoznačenost roba v obravnavanem primeru na nastanek nezgode nima vpliva. Tožnica tudi ni zatrjevala, da je bil to razlog za njen padec, ampak se je sklicevala na odsotnost gumijastega predpražnika, za katerega pa je bilo v postopku ugotovljeno, da njegova namestitev ne bi zmanjšala vpliva tega roba na tveganje padca oseb pri prehodu. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni kršitev predpisov o varnosti pri delu s strani tožene stranke, ampak izključno tožničino ravnanje.
DZ člen 7, 7/3, 138, 143, 143/1, 189, 190. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
skupno starševstvo - pomanjkljivi razlogi za odločitev - največja korist otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - preizkus izvedenskega mnenja - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - življenjske potrebe otroka - finančne zmožnosti staršev
Tako kot za izvedensko mnenje tudi za mnenje centra za socialno delo velja, da ga je sodišče dolžno kritično ovrednotiti. Preizkusiti mora, ali temelji na vseh okoliščinah, pomembnih za odgovor na strokovna vprašanja, ki jih podaja v mnenju, in ali je podano mnenje jasno, razumljivo in celovito in kot tako omogoča kritičen preizkus njegove pravilnosti.
odpust obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - poročanje upravitelju - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - začasna nesposobnost za delo - zdravstvena dokumentacija
Ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo zdravnikom specialistom, da je dolžnica zaradi zdravstvenih težav začasno nesposobna za delo. Zgolj zatrjevanje upravitelja, ki ni strokovnjak medicinske stroke, da je dolžnica sposobna za delo in da, če ima že 15 let takšne težave, so te milejše in ne morejo vplivati na poslovno sposobnost dolžnice, ne zdržijo sodne presoje. Dolžnica je namreč predložila dokaze za svoje trditve glede (ne)sposobnosti za delo, upravitelj pa je podal zgolj svoja laična naziranja, ki ne morejo ovreči dokazov, kot je zdravstvena dokumentacija.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6. ZBPP člen 13, 13/2, 14, 14/1, 14/3. ZSVarPre člen 8, 26, 26/1-1, 26/1-3, 26/1-9, 27, 27/1. ZUPJS člen 10, 10/1, 12, 17.
oprostitev plačila sodne takse - brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - posebno premoženje zakonca - razpolaganje s premoženjem - hipoteka
Pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca se upošteva tudi posebno premoženje zakonca.
Glede na pravni standard "možnost razpolaganja", hipoteka sama po sebi ne pomeni take nemožnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi bila upoštevna za presojo materialnega položaja prosilca in njegove družine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Sodišče je v dokazni oceni utemeljeno izpostavilo, da je toženka tožnika pozvala na delo, takoj zatem - po zapletu glede varstva otroka (čeprav delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela, po 137. členu ZDR-1 pripada nadomestilo plače) pa je začela prikazovati, da tožnikovo delo ni potrebno.
ZKP člen 129.a, 506, 506/2, 503/3, 506/4. KZ-1 člen 86, 86/8.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - obsojenčeva pripravljenost izpolniti posebni pogoj - izostanek z naroka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je torej postopalo procesno pravilno, ko je skladno z določbo 506. člena ZKP o preklicu pogojne obsodbe odločalo navkljub odsotnosti obsojenke iz naroka za preklic pogojne obsodbe, saj to ni obligatorni pogoj za izvedbo tega postopka.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - odmera sodne takse - višina sodne takse - skupno premoženje - nedopustnost izvršbe
Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da četudi je predmet izvršilnega postopka skupno premoženje, slednje na višino odmerjene sodne takse nima nikakršnega vpliva, ker ni razdeljeno in na njem deleži še ne obstajajo.
izpraznitev in izročitev nepremičnin - izvedba dokaza - dokazni pomen javne listine - vročilnica kot javna listina
Elektronska pošta prokurista in na katerega se je kot odločilnega oprlo sodišče prve stopnje je le eden od dokazov. Tega bi moralo oceniti skupaj z ostalimi predlaganimi dokazi, konkretno tožene stranke z zaslišanjem poštnega delavca J. A. in prokurista tožene stranke. Vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da ji je bil preprečen dokaz, s katerim je želela izpodbiti dokazni pomen javne listine.
Izvršitev procesne goljufije, t.j. uveljavljanje lažnega tožbenega zahtevka, se nanaša na navajanje lažne trditvene podlage, na predložene lažne dokaze pa se nanašajo druga kazniva dejanja, npr. kaznivo dejanje ponarejanja listin. Tako v civilnem kot kazenskem postopku je uveljavljeno strogo ločevanje med trditveno in dokazno podlago zahtevkov. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, saj dokazna listina sama po sebi ni trditev, temveč podlaga trditvi.
V kazenskem postopku se za uspešno procesiranje obtožnega akta (tudi zahteve za uvedbo preiskave) zahteva sklepčen opis očitanega kaznivega dejanja, t.j. opis iz katerega izhajajo vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Takega opisa v nobenem primeru ni moč nadomestiti s predlaganimi dokazi tako, da bi moralo sodišče na podlagi predlaganih dokazov samo sestavljati obtožne trditve. Tožilec v konkretnem opisu zahteve za preiskavo nikjer ni zatrjeval, da bi osumljeni v pravdi navajal lažno trditveno podlago, niti na kakšen pravdno upošteven način naj bi to storil in kaj naj bi bile lažne trditve. Iz opisa zahteve za preiskavo izhaja zgolj in samo očitek o dveh zatrjevano lažnih listinah, ki jih je osumljeni kot tožnik v pravdi predložil z namenom, da bi pravdno sodnico spravil v zmoto, da mu prisodi zahtevan znesek na škodo toženca. Konkreten opis predmetne zahteve za preiskavo tako ni sklepčen, saj lažnih trditev ne navaja, o tako zatrjevanih lažnih trditvah pa ni moč v nobenem primeru sklepati iz predloženih dokazov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044579
KZ-1 člen 91, 91/3, 227, 227/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. URS člen 27. ZKP člen 358, 358/3.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - oprostilna sodba - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - dejansko stanje - naklep - v dvomu v korist obdolženca
Glede na to, da za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ne zadošča zgolj malomarnost, naklepa obdolžencev pa glede na izpostavljene okoliščine prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo ugotoviti z dovolj visoko stopnjo zanesljivosti, je obdolžence tudi utemeljeno oprostilo obtožbe.
odvetniški stroški - vrednotenje odvetniških storitev - vrednost odvetniške točke
Pritožnica pa utemeljeno navaja, da je v času, ko so bile opravljene navedene storitve, to je v času pred 6. 4. 2019, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR, veljala Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,459 EUR, ter da ji gre v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo oziroma vrednostjo odvetniške točke za navedene opravljene storitve, v skladu z 2. točko 12. člena Odvetniške tarife za vsako od navedenih storitev število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitve opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Sodišče bi zato za obe navedeni storitvi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, to je v vrednosti 0,60 EUR.
ZGD-1 člen 263. OZ člen 299. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost direktorja - poslovna odškodninska odgovornost - kolizija interesov - finančni položaj družbe - navadna škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - zavrnitev dokaza - informativni dokaz
Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice.
Kršitev ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica.
Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode).
O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.