V tej zadevi je pomembno samo vprašanje, ali je darilo toženkinega očeta (ni bistveno ali tudi njene mame, torej obeh toženkinih staršev) bilo namenjeno izključno in samo hčerki (toženki) ali obema zakoncema (tudi tožniku) ali pravilneje, kdo (vse) je bil pogodbena stranka na strani obdarjenca. Za odločitev glede tega vprašanja je bistveno, da se upošteva volja pogodbenih strank v času sklepanja pogodb, odločilen je torej časovni trenutek "v trenutku daritve" in ne kasneje.
Na splošnih spoznanjih, da torej tisti, ki pomagajo, dajejo praviloma torej vsem članom takšne skupnosti in ne zgolj enemu, temelji tudi prikazana razlaga v sodni praksi. To izhodišče zato tvori, o vsebini, tisti del metodološkega napotka dokazne ocene, ki sodi v objektivni koncept dokazne ocene - opisano izhodišče je namreč življenjsko, logično, povsem sprejemljivo.
Zaradi dogodkov, nastalih po tem trenutku, torej razpad življenjske skupnosti pravdnih strank, pa je tudi povsem razumljivo, da je darilodajalec (priča) tem dogodkom prilagodil tudi izpovedbo v postopku - opisani motiv, namen pomoči: "da je zakon med pravdnima strankama trden in stabilen", se je izkazal za zmotnega. Intimno (in sedaj obelodanjeno) prepričanje sodišča druge stopnje je, da je njegovo pričevanje prej izraz razočaranja nad razvojem dogodkov, kot pa zavesten poskus spreminjanja stvarnosti.
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve je dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ali če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
Pojem dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine se je razvil v sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da dejanska etažna lastnina upošteva dejansko izvrševanje (formalne) solastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske zgradbe (dejanskih etažah, stanovanjih). Med dejanskim izvrševanjem pravice in njenim formalnim, zemljiškoknjižnim videzom obstaja kvalitativen razkorak. Dejansko izvrševanje solastninske pravice namreč ustreza izključni lastninski oblasti posameznih solastnikov na realnih (in ne idealnih) delih nepremičnine. Takšno izvrševanje je kvalitativno drugačno in gre dlje od siceršnjega dogovora solastnikov o načinu rabe solastne nepremičnine. Zato dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisana solastnina, še nikakor ne pomeni, da gre tudi resnično za solastnino in ne za dejansko etažno lastnino, kot zgrešeno meni pritožnik, ko se sklicuje na zemljiškoknjižne vpise.