Navedbe družbe izkazujejo le njen ekonomski interes, ki je v tem, da naj tožniku odškodnino plača toženka, nasprotuje pa ugoditvi celotnemu zahtevku po višini in povsem prereka trditve tožnika glede svoje odgovornosti. S tem ne izkazuje pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožnik, kar je po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP odločilna okoliščina za udeležbo intervenientna na tožnikovi strani.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043644
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 73, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije - stranska denarna kazen - stranska kazen izgon tujca iz države - priznanje krivde - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - nevarnost in teža kaznivega dejanja
Tako obdolžencu izrečena zaporna kazen, kot tudi stranska denarna kazen ter stranska kazen izgon tujca iz države, so bile obdolžencu izrečene ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, predvsem tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec krivdo po obtožnici priznal in obžaloval, sodišče je pri odmeri kazni upoštevalo tudi obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost ter njegov ekonomsko-socialni položaj ter okoliščino, da je obdolženec brez redne zaposlitve in brez rednih dohodkov in premoženja, pri čemer je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, kar vse v pritožbi še posebej izpostavlja obdolženčev zagovornik.
Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to, da je obdolženec kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe K. d.o.o. naročil samostojnemu podjetniku S. K. s.p. izgradnjo vlake in izdal naročilnico ter mu lažno zagotavljal, da bo družba K. d.o.o. naročena dela po njihovi izvedbi v dogovorjenem roku plačala, obvezo plačila pa potrdil z izjavo o dobro opravljenem delu, so elementi slehernega civilnopravnega razmerja in za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščajo. Tudi očitek v obtožnici, da naj bi obdolženec zamolčal, da družba na svojem poslovnem naslovu ne posluje in ne sprejema pošte, tega zakonskega znaka ne more zapolniti, saj zgolj iz tega dejstva, ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da če bi oškodovanec za to vedel, z obdolžencem posla ne bi sklenil. Nadaljnji očitek obdolžencu kot direktorju družbe, da ni plačal izstavljenega računa, čeprav je podjetje K. d.o.o. na računu imelo prilive in je poravnavalo druge obveznosti, obdolženec pa je tudi iz računa podjetja dvigoval denar, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To, da naj bi obdolženec v telefonskih pogovorih oškodovancu po zapadlosti računa obljubljal plačilo, zaradi česar naj oškodovanec ne bi takoj vložil predloga za izvršbo, prav tako ne more predstavljati zakonskega znaka preslepitve pri izvajanju pogodbe, saj je oškodovanec kot samostojni podjetnik vedel, da lahko v primeru neplačila računa, zoper dolžnika takoj vloži izvršbo in ga obdolženec s takšnimi obljubami nikakor ni mogel preslepiti, da bodo obveznosti izpolnjene.
ugovor tretjega - stroški odgovora upnika na ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe
Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044997
KZ-1 člen 20, 20/2, 37, 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1.
napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija - napeljevanje - zavrženje obtožnega predloga - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - formalni preizkus obtožnega akta
Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Ravnanje napeljevalca mora biti takšno, da je zmožno pri storilcu izzvati odločitev za kaznivo dejanje. Navedena oblika udeležbe se lahko stori s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem in podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega. Zgolj navedba, da sta napeljevalca "predlagala" napeljevanima osebama določeno ravnanje ne kaže na vplivanje napeljevalcev na napeljevani osebi, da se odločita za izvršitev kaznivega dejanja. Izraz "predlagati", tudi ob odsotnosti navedbe abstraktnega zakonskega znaka (napeljevanja), vsebinsko ne pove nič konkretneje, zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna ter v tem pogledu tudi preverljiva, opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine
Pridobitev določene premoženjske koristi je motiv, ki je po drugi strani simbiotično povezan z ekonomskimi razmerami na strani oseb, ki so za to, da jih storilci kaznivih dejanj spravijo v določeno državo, pripravljeni plačati, pogosto tudi visoke zneske, ki dejansko lahko pomenijo njihovo ekonomsko izkoriščanje. Zato je pritožniku moč pritrditi, da je zasledovanje določene premoženjske koristi na strani storilcev tovrstnega kaznivega dejanja vkorporirano v določbo tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Ko je tako dejanje storjeno v svojstvu člana hudodelske združbe, kot je bilo to v obravnavanem primeru, pa je podana hujša oblika kaznivega dejanja iz šestega odstavka 308. člena KZ-1. Ker gre pri obeh okoliščinah za znaka kaznivega dejanja, teh okoliščin ni moč in upravičeno dodatno upoštevati še kot obteževalnih, razen kolikor bi v zvezi s tem bila ugotovljena bodisi višina pridobljenega premoženjske koristi, ki bi bila lahko nesorazmerno velika, bodisi veliko število prevažanih tujcev, bodisi kakšne druge okoliščine izvršenega kaznivega dejanja, ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni navajalo.
utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - zdravstveni razlogi storilca - podaljšanje pripora med preiskavo
Neutemeljeni so prav tako očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja) in subjektivne (storitev kar dveh kaznivih dejanj zoper isto oškodovanko, neučinkovitost milejših ukrepov prepovedi približanja, kršitev prepovedi nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, vztrajnost in odločnost pri izvrševanju nasilja) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044625
KZ-1 člen 57, 57/2, 57/3, 196. ZKP člen 367, 367/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - posebni pogoj - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - neto in bruto plača - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bo izrečena pogojna obsodba tudi brez določitve posebnega pogoja v zadostni meri vplivala na obdolženca, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal.
Še posebej odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati z oceno oz. nestrinjanjem, ki se nanaša na spremembo glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po KZ-1G, ki tudi sicer ne onemogoča, da se upoštevajoč konkretni primer, kazen omili, vse v skladu s 50. in 51. členom KZ-1. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 lahko sodišče zaporno kazen omili do enega leta zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka pa do treh mesecev zapora. Ker je spodnja meja predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje tri leta zapora, sodišče pa je obtožencu izreklo kazen dve leti zapora, pritožbeno sodišče, glede na okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o tem ali naj bo kazen višja ali nižja, ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična.
Vloga je namreč nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča. Po tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje vlagateljico pozvalo, da vlogo v določenem roku ustrezno popravi tako, da bo le-ta jasna in razumljiva in bo iz nje razvidno, kaj želi od sodišča, pri čemer jo je hkrati tudi opozorilo na vse zakonske posledice, v kolikor tega ne bo storila.
izvršljivost odločbe - zakonske zamudne obresti od stroškov postopka - kdaj pride dolžnik v zamudo - zamudne obresti
Potrebno je razlikovati med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo. Za zapadlost in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da dolžnik svoje obveznosti, ki izhaja iz sodne odločbe, v roku, ki mu je bil s sodno odločbo določen za izpolnitev te obveznosti, ni izpolnil (prvi odstavek 299. člena OZ). Bistveni predpostavki za nastop njegove zamude, in s tem s sodno odločbo določene njegove obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti, sta tako zapadlost in neizpolnitev.
Obsojenec s svojo sicer skopo pritožbo namreč ne izpodbija odločitve prvostopnega sodišča, saj vsebinsko ne graja odločitve, da se mu zaradi neplačila denarne kazni določi 15-dnevna kazen zapora. Predlaga namreč le odlog izvršitve zaporne kazni, kar pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka. Navedbe, kot jih obsojenec navaja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, bo moral pritožnik namreč uveljavljati v postopku izvršitve kazni zapora.
Pravdna stranka mora izročiti sodišču vloge v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko. Pritožbeno sodišče zato sprejema tudi stališče pritožbe, da druga toženka ni nasprotna stranka v razmerju do prve toženke, temveč je nasprotna stranka v razmerju do prve toženke le tožnik.
Stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za besede, ki bi bile sposobne objektivno povzročiti občutek strahu za življenje oškodovanke, ni pravilno. Konkretna obdolženčeva ravnanja so bila objektivno zmožna doseči občutek obdolženkine ogroženosti in so bila uperjena proti obdolženkini telesni celovitosti. Glede na to, da ji je rekel, da je pokvarjena prasica, se jo dotaknil z rokami v predelu ramen, ji govoril da tam nima kaj početi in ji grozil, da jo bo ubil, je tako grožnjo šteti za resno.
Sodišče prve stopnje je obtoženčevo pritožbo po vsebini obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila denarne kazni oziroma obročno plačilo, vendar je ugotovilo, da je obsojenec predlog podal prepozno. Te odločitve sodišča pritožnik ne izpodbija, temveč se zavzema za oprostitev plačila denarne kazni zaradi finančnih težav, v katerih se nahaja. Vendar je pojasniti, da zakon ne daje podlage, da se obsojenca oprosti plačila denarne kazni, ki mu je bila izrečena kot kazenska sankcija, temveč kvečjemu dopušča njeno obročno plačilo, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo
60 dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ZSV 271/2019, z dne 3. 9. 2020, je pričel teči prvi dan po vročitvi te sodbe storilcu A. A., to je dne 23. 9. 2020 in je iztekel dne 23. 11. 2020 ob 24.00 uri (na dan izteka 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe je bila sobota, zato se iztek roka prenese na prvi delovni dan). Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-991/17-31, U-I-304/20-9, z dne 17. 12. 2020, je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije 5/21 dne 14. 1. 2021. Zaradi navedenega niso izpolnjeni pogoji iz 5. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki dovoljujejo pritožbo iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki jo lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena. Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je tako potekel pred objavo ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 1, 18, 26. ZPP člen 151, 154, 155, 156, 156/1.
potrebni stroški - evropski plačilni nalog - potrdilo o izvršljivosti plačilnega naloga - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov
Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, kot določa 18. člen Uredbe in potrdila o izvršljivosti ni nemudoma izdalo in poslalo tožeči stranki, je treba šteti njeno vlogo z dne 5. 11. 2020 za potreben strošek postopka, enako tudi vlogo z dne 26. 11. 2020, ker o njeni stroškovni zahtevi ni odločilo.
denarna kazen - rok za plačilo denarne kazni - obročno plačilo denarne kazni
V skladu z določbo petega odstavka 47. člena KZ-1 sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.
Tako oblikovan opis kaznivega dejanja pa ne zadošča za konkretizacijo vsiljive komunikacije, kot zmotno zatrjuje pritožba. Zgolj številčna opredelitev dejanj v določenem (relativno daljšem) časovnem obdobju sama po sebi ne kaže na vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stikov in s tem zalezovanje. Intenziteta obdolženkinega prizadevanja vzpostaviti stik z oškodovancem (šest klicev in dvajset sporočil v dveh mesecih ter trinajst klicev v skoraj treh mesecih na službeni telefon in tri elektronska sporočila v štirih dneh) znatno ne presega običajnega števila stikov med uporabniki mobilnih telefonov in elektronske pošte, in zato, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, ni mogoče sklepati o vsiljivi komunikaciji. Iz opisa tudi ni razvidno, da je šlo za nezaželeno komunikacijo oziroma da je obdolženka pri stikih vztrajala, kljub temu da ji je oškodovanec povedal ali kako drugače pokazal, da z njo noče imeti stikov. V čem se kaže vsiljivost obdolženkinih ravnanj, tako iz opisa dejanja ni razvidno.