Vloga je namreč nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča. Po tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje vlagateljico pozvalo, da vlogo v določenem roku ustrezno popravi tako, da bo le-ta jasna in razumljiva in bo iz nje razvidno, kaj želi od sodišča, pri čemer jo je hkrati tudi opozorilo na vse zakonske posledice, v kolikor tega ne bo storila.
Še posebej odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati z oceno oz. nestrinjanjem, ki se nanaša na spremembo glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po KZ-1G, ki tudi sicer ne onemogoča, da se upoštevajoč konkretni primer, kazen omili, vse v skladu s 50. in 51. členom KZ-1. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 lahko sodišče zaporno kazen omili do enega leta zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka pa do treh mesecev zapora. Ker je spodnja meja predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje tri leta zapora, sodišče pa je obtožencu izreklo kazen dve leti zapora, pritožbeno sodišče, glede na okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o tem ali naj bo kazen višja ali nižja, ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična.
zasebna tožba - zavrženje zasebne tožbe - opis kaznivega dejanja
Tožba ne vsebuje zahtevanih lastnosti za obravnavo kazenske zadeve, saj za opis kaznivega dejanja ne zadostuje navajanje dejstev v obliki prostega spisa.
izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - ugoditev pritožbi
Ob izreku enotne kazni v odločbi o kazenski sankciji je že bila upoštevana kazenska sankcija po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018. S tem, ko je bila sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018 upoštevana pri izreku enotne kazni v kasnejši sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019, pa je v odločbi o kazenski sankciji izgubila svojo samostojnost in v tem delu prenehala obstajati, zato sodišče prve stopnje za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršitvi kazni sedem mesecev zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist (420 ur) ni imelo pravne podlage.
Stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za besede, ki bi bile sposobne objektivno povzročiti občutek strahu za življenje oškodovanke, ni pravilno. Konkretna obdolženčeva ravnanja so bila objektivno zmožna doseči občutek obdolženkine ogroženosti in so bila uperjena proti obdolženkini telesni celovitosti. Glede na to, da ji je rekel, da je pokvarjena prasica, se jo dotaknil z rokami v predelu ramen, ji govoril da tam nima kaj početi in ji grozil, da jo bo ubil, je tako grožnjo šteti za resno.
Obsojenec s svojo sicer skopo pritožbo namreč ne izpodbija odločitve prvostopnega sodišča, saj vsebinsko ne graja odločitve, da se mu zaradi neplačila denarne kazni določi 15-dnevna kazen zapora. Predlaga namreč le odlog izvršitve zaporne kazni, kar pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka. Navedbe, kot jih obsojenec navaja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, bo moral pritožnik namreč uveljavljati v postopku izvršitve kazni zapora.
zahteva za plačilo za dopolnitev izvedenskega mnenja
Sodišče druge stopnje je torej (že) v svojem prvem sklepu, v katerem je presojalo, do kolikšne nagrade in do povrnitve katerih stroškov je (po izdelavi osnovnega mnenja) upravičen izvedenec, opozorilo, da izvedencu nagrada za pisno mnenje v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP pripada takoj, ko opravi svoje delo. Takšno je enotno stališče sodne prakse. Kot je enotna sodna praksa, da izvedenca pripada nagrada za pisno mnenje takoj, ko napravi in sodišču posreduje pisno mnenje, je enotna tudi o vprašanju, da za dopolnitev mnenja na podlagi pripomb strank izvedencu pripada nagrada le, če presega nalogo, ki jo je sodišče naložilo izvedencu s prvotnim sklepom. Izvedensko delo je treba obravnavati kot celoto, kar pomeni, da izvedenčevih odgovorov (zgolj) na pripombe strank k mnenju, ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega mnenja. Če je torej sodišče od izvedenca v okviru istega obsega naloge (glede na pripombe strank) zahtevalo, da v zvezi z že opravljenim delom poda določena pojasnila, slednji do nagrade in morebitnih dodatnih stroškov ni upravičen.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine
Pridobitev določene premoženjske koristi je motiv, ki je po drugi strani simbiotično povezan z ekonomskimi razmerami na strani oseb, ki so za to, da jih storilci kaznivih dejanj spravijo v določeno državo, pripravljeni plačati, pogosto tudi visoke zneske, ki dejansko lahko pomenijo njihovo ekonomsko izkoriščanje. Zato je pritožniku moč pritrditi, da je zasledovanje določene premoženjske koristi na strani storilcev tovrstnega kaznivega dejanja vkorporirano v določbo tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Ko je tako dejanje storjeno v svojstvu člana hudodelske združbe, kot je bilo to v obravnavanem primeru, pa je podana hujša oblika kaznivega dejanja iz šestega odstavka 308. člena KZ-1. Ker gre pri obeh okoliščinah za znaka kaznivega dejanja, teh okoliščin ni moč in upravičeno dodatno upoštevati še kot obteževalnih, razen kolikor bi v zvezi s tem bila ugotovljena bodisi višina pridobljenega premoženjske koristi, ki bi bila lahko nesorazmerno velika, bodisi veliko število prevažanih tujcev, bodisi kakšne druge okoliščine izvršenega kaznivega dejanja, ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni navajalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00047468
ZKP člen 149.a.
zahteva za izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - doktrina plain view - test sorazmernosti - pravica do zasebnosti
Pritožnika tudi nimata prav, ko izpodbijata prvostopenjsko presojo, da s tajnim opazovanjem oziroma snemanjem ni bilo poseženo v pravico C in B do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. Pritožnika natančno opisujeta značilnosti zemljiške parcele, na kateri je prišlo do tajnega snemanja, in trdita, da je sodišče prve stopnje na tem zemljišču neutemeljeno odreklo pričakovano zasebnost. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta C in B na navedeni parceli uživala bistveno nižjo stopnjo zasebnosti, kot bi jo v stanovanju, ter je po opravljenem testu sorazmernosti pravilno zaključilo, da s tajnim opazovanjem ni bilo nedopustno poseženo v pravico C in B do zasebnosti.
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 1, 18, 26. ZPP člen 151, 154, 155, 156, 156/1.
potrebni stroški - evropski plačilni nalog - potrdilo o izvršljivosti plačilnega naloga - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov
Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, kot določa 18. člen Uredbe in potrdila o izvršljivosti ni nemudoma izdalo in poslalo tožeči stranki, je treba šteti njeno vlogo z dne 5. 11. 2020 za potreben strošek postopka, enako tudi vlogo z dne 26. 11. 2020, ker o njeni stroškovni zahtevi ni odločilo.
Navedbe družbe izkazujejo le njen ekonomski interes, ki je v tem, da naj tožniku odškodnino plača toženka, nasprotuje pa ugoditvi celotnemu zahtevku po višini in povsem prereka trditve tožnika glede svoje odgovornosti. S tem ne izkazuje pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožnik, kar je po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP odločilna okoliščina za udeležbo intervenientna na tožnikovi strani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00043648
ZPP člen 8, 339, 339/1.. ZZK-1 člen 243.
izbrisna tožba - zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - sklepčnost zahtevka - celovita presoja dokazov - vestna in skrbna presoja dokazov - dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje - pritožbena obravnava - prenos lastništva - geodetska napaka - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - dobrovernost pridobitelja - raziskovalna dolžnost kupca - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo
Čeprav se dobra vera domneva, ne zadostuje, da pridobitelj preveri le zemljiškoknjižno stanje nepremičnine in ker so v konkretnem primeru obstajali jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, bi moral toženec kot skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižnih stvarnih pravic na nepremičnini. Ker tega ni storil, o njegovi dobri veri ni mogoče govoriti.
denarna kazen - rok za plačilo denarne kazni - obročno plačilo denarne kazni
V skladu z določbo petega odstavka 47. člena KZ-1 sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.
V opisu očitanega kaznivega dejanja se niti ne zatrjuje, da naj bi obdolženec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, v posledici česar naj bi mu oškodovanka posodila denar. Strinjati se je potrebno z višjo državno tožilko, da je bil obdolženec partner njene hčerke, zaradi česar mu je zaupala, vendar zgolj njegova obljuba, da ji bo vrnil denar čez mesec dni, ko bo prejel plačo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044997
KZ-1 člen 20, 20/2, 37, 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1.
napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija - napeljevanje - zavrženje obtožnega predloga - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - formalni preizkus obtožnega akta
Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Ravnanje napeljevalca mora biti takšno, da je zmožno pri storilcu izzvati odločitev za kaznivo dejanje. Navedena oblika udeležbe se lahko stori s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem in podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega. Zgolj navedba, da sta napeljevalca "predlagala" napeljevanima osebama določeno ravnanje ne kaže na vplivanje napeljevalcev na napeljevani osebi, da se odločita za izvršitev kaznivega dejanja. Izraz "predlagati", tudi ob odsotnosti navedbe abstraktnega zakonskega znaka (napeljevanja), vsebinsko ne pove nič konkretneje, zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna ter v tem pogledu tudi preverljiva, opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti.
ugovor tretjega - stroški odgovora upnika na ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe
Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.
Pravdna stranka mora izročiti sodišču vloge v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko. Pritožbeno sodišče zato sprejema tudi stališče pritožbe, da druga toženka ni nasprotna stranka v razmerju do prve toženke, temveč je nasprotna stranka v razmerju do prve toženke le tožnik.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 272, 272/2, 429, 432, 432/3.
utemeljen sum - podaljšanje pripora po vložitvi obtožnega predloga - ponovitvena nevarnost - sorazmernost
Čeprav je bil pripor podaljšan v skrajšanem postopku, pa izjemnost pripora v tovrstnih primerih pomeni le to, da se pripor odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen, ob pozornem tehtanju teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti ocene sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do prostosti.
Tako oblikovan opis kaznivega dejanja pa ne zadošča za konkretizacijo vsiljive komunikacije, kot zmotno zatrjuje pritožba. Zgolj številčna opredelitev dejanj v določenem (relativno daljšem) časovnem obdobju sama po sebi ne kaže na vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stikov in s tem zalezovanje. Intenziteta obdolženkinega prizadevanja vzpostaviti stik z oškodovancem (šest klicev in dvajset sporočil v dveh mesecih ter trinajst klicev v skoraj treh mesecih na službeni telefon in tri elektronska sporočila v štirih dneh) znatno ne presega običajnega števila stikov med uporabniki mobilnih telefonov in elektronske pošte, in zato, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, ni mogoče sklepati o vsiljivi komunikaciji. Iz opisa tudi ni razvidno, da je šlo za nezaželeno komunikacijo oziroma da je obdolženka pri stikih vztrajala, kljub temu da ji je oškodovanec povedal ali kako drugače pokazal, da z njo noče imeti stikov. V čem se kaže vsiljivost obdolženkinih ravnanj, tako iz opisa dejanja ni razvidno.