CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00045492
ZZZDR člen 12, 52, 56, 56/1, 56/2. ZPP člen 8, 458, 458/1. OZ člen 239, 378. URS člen 33.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - odgovornost za dolgove - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - nerazdelna odgovornost - posebno in skupno premoženje - posojilo - soglasje drugega zakonca - konkludentna izjava volje - skupna vlaganja - prosta dokazna ocena - spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - obveznosti zakoncev - dokazna ocena - prosta dokazna presoja - pravica do zasebne lastnine
ZZZDR daje podlago, da zakonec v okviru svoje avtonomnosti v času trajanja zakonske zveze napravi osebne dolgove za svoje potrebe ali skupni dolg v zvezi s skupnim premoženjem. Avtonomija zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev glede upravljanja s skupnim in posebnim premoženjem je tako kljub kogentnosti določb še vedno podana v zadostni meri. Takšna ureditev je skladna s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS.
Kadar eden od zakoncev izvaja posle povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca, vendar je to soglasje lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentna privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve.
Morebitno negospodarno ali neustrezno ravnanje zakonca, ki je sklenil pravni posel, ali njegova prekoračitev dogovora med zakoncema, je nato predmet njunega notranjega razmerja in drugemu zakoncu ne daje možnosti, da se razbremeni nerazdelne obveznosti do upnika. Toženka bi bila tako zavezana povrniti dolg tožniku tudi v kolikor sama ne bi sodelovala pri dogovoru, pa bi takšen dogovor sklenil njen zunajzakonski partner sam.
ugovor hipotekarnega dolžnika - ugovor tretjega - pravnomočna zavrnitev predloga - procesne ovire - zavrženje ugovora
Druga dolžnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče njen ugovor (ponovno) obravnavati kot ugovor tretje. Iz spisa je razvidno, da je po predhodni pooblaščenki že vložila ugovor tretje z vsebinsko enakimi razlogi, kot jih je v ugovoru hipotekarne dolžnice.
Druga dolžnica je do vstopa v ta izvršilni postopek kot hipotekarna dolžnica že nastopala kot tretja in koristila sodno varstvo, ki ji jo daje 64. člen ZIZ. Z vknjižbo solastninske pravice na nepremičninah na podlagi sporazuma o ureditvi premoženjskih razmerij med razvezanima zakonca, na katerega se je sklicevala v ugovoru hipotekarne dolžnice, ni ponovno pridobila pravice vlagati vsebinsko enakega ugovora tretje. Pravnomočna zavrnitev ugovora tretje ovira ponovno odločanje sodišča o isti zadevi.
ugovor novega dolžnika - odgovornost dediča - vrednost podedovanega premoženja - pogrebni stroški
Pritrditi je pritožbi, da je nova dolžnica v zvezi s trditvami o pogrebnih stroških predlagala tudi dokaze, upnik pa v odgovoru na ugovor teh trditev ni prerekal, prerekal pa je zatrjevano in v izpodbijanem sklepu ugotovljeno vrednost podedovanih nepremičnin. Ob navedenem pritožba utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnica z ničemer ni izkazala višine pogrebnih stroškov, zmoten, zaradi nepopolne dokazne ocene pa neprepričljiv nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnica ni dokazala, da bi poplačala dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - odškodnina za skaženost
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (stanje po poškodbi levega stopala v obliki odprtega zloma leve petnice, raztrganini in odrgnini kože ter raztrganini na glavi).
URS člen 35. OZ člen 131, 131/1, 136, 138, 139, 171, 179, 182.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - plačilo odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - kaznivo dejanje grožnje - silobran - duševne bolečine - obseg nepremoženjske škode - pravica do duševne integritete
Tožnica je v tem konkretnem primeru zahtevala le odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pa (tudi) za katero koli drugo pravno priznano obliko nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, npr. za prestani strah. Tudi sodišče prve stopnje ji je prisodilo zgolj odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posebno pravno priznano obliko nepremoženjske škode, ki obsega različne vidike in posledice, ki se zaradi posega v osebnostno pravico manifestirajo na različnih področjih in na različne načine v duševni sferi oškodovanca, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki toženke, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje.
Navedbe toženke o tem, da je tožnica k ravnanjem toženke (so)prispevala s tem, da je vložila tožbe, posledično so k toženki prihajali izvršitelji, da jo je zasledovala in poskusila vplivati nanjo, ne predstavljajo pravno odločilnega soprispevka k ravnanju toženke, za katero je bila na škodo tožnice obsojena.
Ustrezno ravnanje toženke bi bilo prijava takšnih ravnanj tožnice pristojnim organom in sprožitev ustreznih pravnih postopkov.
Če javnega prevoza ni na razpolago (kar velja v tožnikovem primeru, ko uveljavlja za določene dele poti kilometrino, pri čemer gre za razdaljo 13,6 kilometra, torej za več kot eno uro pešpoti oziroma več kot eno uro dnevne časovne izgube), to pomeni, da je na podlagi drugega odstavka 5. člena Aneksa upravičen do stroškov le v višini kilometrine, kot mu jih je toženka izplačevala.
silobran - istočasnost napada in obrambe - kaznivo dejanje grožnje
Že prvo sodišče je namreč tezo o silobranu zavrnilo s prepričljivo obrazložitvijo (točka 21) glede izostanka ključnih kriterijev v zvezi s tem institutom in sicer istočasnosti napada in obrambe in sorazmernosti, takim razlogom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj v primeru verbalne žalitve, ki jo ves čas izpostavlja pritožba in ki naj bi bila tudi tista, ki je obdolženca razburila, kajti na igrišče je obdolženec prišel z namenom, da zaščiti svojega sina, sploh ne more biti govora o silobranu, saj je za izpolnitev tega instituta po obstoječi sodni praksi potrebno z gotovostjo dokazati kriterije, med katerima sta tudi istočasnost napada in obrambe, pritožba pa nasprotno temu ves čas izhaja iz teze, da fizičnega napada napram oškodovancu sploh ni bilo.
etažna lastnina - razpolaganje s skupnim delom stavbe - delitev - dvorišče - funkcionalno zemljišče k stavbi
Etažni lastniki lahko na določenem delu zemljišča ukinejo solastninsko skupnost oziroma status skupnega dela, vendar pod pogojem, da ta del zemljišča (zaradi svoje narave in namena) ni nujno potreben za celotno nepremičnino.
V predmetni zadevi ni pravno odločilno, ali je bila parcela funkcionalno zemljišče stavbe, temveč vprašanje, ali sta prva toženka in D.P. (tedanja etažna lastnika) na tem zemljišču pravno veljavno ukinila solastnino in status skupnega dela. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta del zemljišča ni sodil med t.i. nujne skupne dele, zato je odgovor na to vprašanje pozitiven. Razpolaganje s tem delom ni bilo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost
Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.
podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost
Sodišče druge stopnje tudi samo ugotavlja, da je oškodovanka res določene očitke zoper obdolženca pred preiskovalnim sodnikom omilila, vendar bo preizkus verodostojnosti njenih izpovedb še predmet nadaljnjega postopka.
Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe, predmet katere je zgolj zahtevek za odpravo odredb toženke o odvzemu vodstvenih pooblastil in nalog z dne 14. 12. 2018 in o začasnem opravljanju drugega dela z dne 21. 12. 2018, oprlo na stališče o tožničinem pomanjkanju pravnega interesa, namesto na stališče o nedopustnem tožbenem zahtevku.
Pritožba logično uveljavlja, da sta imeli navedeni odredbi vpliv na tožničin delovnopravni status, kar pa ne zadostuje za njuno presojo v sodnem sporu. Zoper tovrstne akte delodajalca namreč delavec nima sodnega varstva.
vknjižba solastninske pravice - skupno premoženje razvezanih zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - skupna lastnina zakoncev - delitev skupnega premoženja zakoncev po razvezi zakonske zveze - določitev deleža na skupnem premoženju - načelo dispozitivnosti
V sodbi je je ugotovljeno, da je obravnavana nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnice na tem premoženju 9/25, delež toženca pa 16/25. Gre za ugotovitev skupnega premoženja nekdanjih zakoncev in njunega deleža na njem, ki pa še ne pomeni delitve skupnega premoženja. Gre za skupno lastnino, ki se še ni transformirala s solastnino.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 98. člena ZDR‑1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije dela ni bila navidezna in ni prekrivala nekih drugih razlogov, kot je to trdila tožnica. Pogoj za zakonitost odpovedi namreč ni v tem, da delodajalec v celoti preneha opravljati določene naloge, temveč da se delo delavca dejansko preneha izvajati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa se zgodi tudi, če pride do drugačne organizacije s posledično razporeditvijo del in nalog dotedanjega delovnega mesta med druge izvajalce oziroma delavce na drugih delovnih mestih. Bistvo reorganizacije je v tem, da zaradi spremenjenega načina dela isti obseg dela opravi manjše število zaposlenih.
spor majhne vrednosti - dopusten pritožbeni razlog - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje - pogodbeni dogovor - posojilo
Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se ne sme izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - potrošniška kreditna pogodba - dokazovanje uveljavitve odpoklicnega upravičenja - opomin na izpolnitev obveznosti - prejemna teorija
Izvršilno sodišče mora v primeru v notarskem zapisu sklenjene potrošniške kreditne pogodbe že po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je upnik dokazal, ne le da je dolžniku vročil pisno izjavo, da je terjatev zapadla z navedbo dneva zapadlosti, temveč tudi nastanek odpoklicnega upravičenja. Zato ne zadošča, da upnik dolžniku opomin, da obveznost izpolni v dodatnem roku, pošlje, temveč mora izkazati vročitev opomina dolžniku v skladu s prejemno teorijo.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - pravična odškodnina - enotna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - mesečna renta - prispevki za socialno varnost
Teža utrpelih poškodb, intenzivnost in trajanje tako prestanih kot bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi specifičnosti tožnikovega primera (njegova starost ob škodnem dogodku, življenjske aktivnosti pred škodnim dogodkom, služba, in podobno), narekujejo, da pravična odškodnina za navedeno škodo, ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika) predstavlja 50.000,00 EUR oziroma 42,3 povprečnih mesečnih neto plač za zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Pravilna pa je nadaljnja toženkina graja glede plačila prispevkov od mesečne rente. Skladno z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost, toženka kot zavarovalnica, ni zavezanka za plačilo prispevkov za socialno varnost.
Sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo zamudno sodbo iz postopka istega sodišča prve stopnje št. Pd 93/2015, ni ravnalo arbitrarno. V navedenem postopku je bil z zamudno sodbo tožniku kot delodajalcu naložen obračun plač in nadur toženca za čas od julija do oktobra 2014, obračun davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov tožencu iz tega postopka (v citiranem postopku tožnik). Navedena zamudna sodba je postala pravnomočna 5. 12. 2015 in izvršljiva 21. 12. 2015, zato je veljaven pravni temelj za plačilo oziroma za prisilno izterjavo naloženega. Tako ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 190. člena OZ glede neobstoja (ali odpada) pravnega temelja. Poleg tega tožnik ni dokazal niti drugega pogoja, namreč, da je bil toženec na njegovo škodo obogaten (da je svojo obveznost prostovoljno izpolnil ali da je bila pravnomočna zamudna sodba prisilno izvršena).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044720
ZKP člen 129a, 129a/2. ZIKS-1 člen 12.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga - nepravočasnost predloga
Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev glede teka roka za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pravilno oprlo na drugi odstavek 129.a člena ZKP, pritožnik ne more omajati. Neutemeljeno je namreč pritožnikovo zavzemanje za razlago drugega odstavka 129.a člena ZKP v smislu določbe 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po kateri lahko sodišče dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora. Navedeno namreč skladno z drugim odstavkom 12. člena ZIKS-1 velja zgolj za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, brez ustrezne pravne podlage pa takšne določbe ni mogoče širiti na nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker bi se s tem na nedopusten način prevzemala vloga zakonodajalca. Določbe 129.a člena ZKP ter 12. in 12.a člena ZIKS-1, na katere se sklicuje pritožnik, pa ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist.1 Pritožnik s tosmernimi navedbami zato ne more biti uspešen. Tudi sicer pa ni prezreti, da se obsojenec nahaja na prostosti, zato bi se tudi njegova (sicer zmotna) interpretacija citiranih določb izkazala kot neutemeljena, predlog pa kot preuranjen.