KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045682
KZ-1 člen 49, 50, 50/1, 51, 51/2, 308, 308/3.. ZKP člen 92, 92/5, 269, 269/2.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odločba o stroških postopka - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - olajševalne okoliščine - odmera kazni - stroški prevoda
Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da morajo biti materialni razlogi za omilitev kazni tako tehtni, da so vsebinsko enakovredni tistim iz prve alineje 50. člena KZ-1 in jih je trebe razlagati restriktivno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 3 in 4) je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot posebno olajševalno okoliščino, ki utemeljuje izrek omiljene kazni upoštevalo obtoženčevo priznanje, obžalovanje in obljubo, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar je enakovredno formalnim razlogom iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 v povezavi s prvo alinejo 50. člena KZ-1. Ostale okoliščine (nekaznovanost in mladost) pa je upoštevalo le kot "navadne" olajševalne okoliščine iz 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali bo odmerjena kazen pod zakonskim minimumom višja ali nižja (na podlagi 2. točke 51. člena KZ-1 bi lahko sodišče kazen omililo do največ enega leta). V nasprotju z višjo državno tožilko pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni dovolj veliko težo dalo obteževalnima okoliščinama, da je obtoženec na ozemlje R Slovenije spravil kar 25 tujcev in da je dejanje storil z najvišjo obliko krivde – to je direktnim naklepom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046839
KZ-1 člen 48, 323, 323/1, 324, 324/1, 324/1-1, 324/4 .. ZPrCP člen 37, 37/3, 104, 104/1.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti vzročna zveza - vožnja pod vplivom alkohola - nevarna vožnja v cestnem prometu - pogojna obsodba - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila
Dejstvo je, da je obtoženec vozil pod vplivom alkohola. aradi česar je bil manj pozoren na dogajanje pred seboj in je bil v svojih reakcijah tudi počasnejši. Preko desnega roba cestišča pa ni zapeljal zato, ker bi bil zaradi alkohola absolutno nesposoben za vožnjo, pač pa zaradi tega, ker si je, tudi zaradi zaužitega alkohola, dal opravka z mobitelom in je zato prepozno reagiral. Čeprav je takšno ravnanje povsem nesprejemljivo, pa njegova vožnja vendar ni bila brezobzirna zaradi česar tudi ni moč utemeljeno sklepati, da je obtoženec najmanj privolil v takšno prometno nesrečo, kot se je nato dejansko dogodila.
sodno varstvo posesti - motenje posesti - izvajalec del - naročnik del - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - soposest na nepremičnini - postavitev zaščitne mreže - zabojnik - oteženo izvrševanje posesti - parkiranje
V skladu z ustaljeno sodno prakso je v posestnih sporih pasivno legitimiran tako tisti, ki je motilno dejanje neposredno izvršil ali naročil njegovo izvršitev, kot tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z (v njegovo korist) opravljenim dejanjem.
Ker je bila toženka tista, ki je neposredno naročila izvedbo vseh potrebnih del za zamreženje (zamrežitev) zabojnikov etažnih lastnikov, torej v tem postopku obravnavanih del, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo protipravno motenje tožničine (so)posesti parcele, je slednja pasivno (stvarno) legitimirana. Iz tega razloga je nebistveno tudi njeno pritožbeno izpostavljanje, da sama del ni izvršila, prav tako, da bi imela tožnica možnost motenjski spor sprožiti (»dobiti«) tudi zoper etažne lastnike (v imenu in za račun katerih naj bi se sporna dela, kot to poudarja, izvršila). Naziranje, da so v verigi udeležencev od naročnika do končnega izvajalca (podizvajalca), „vmesni“ udeleženci pasivno legitimirani le, če so bili v slabi veri in če so vedeli, da lahko pride do motenja posesti, je neustrezno obrazloženo, tudi sicer pa zmotno. Okoliščina dobre (slabe) vere je pri ugotavljanju obstoja posesti kot tudi pri presoji obstoja (protipravnosti) njenega motenja nebistvena.
OZ člen 179. ZPP člen 151. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/1, 9.
povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - prometna nesreča - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - tek zakonskih zamudnih obresti - stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - potni stroški stranke - plačilo kilometrine - javni prevoz
Znesek iz naslova strahu je glede na okoliščine in primerljivo sodno prakso razmeroma visok, vendar ga je sodišče prve stopnje utemeljilo s tožnikovo večjo občutljivostjo.
Strošek v obliki prevoženih kilometrov tožniku utemeljeno ni bil priznan, saj iz priglašenega stroškovnika ne izhaja izpolnjenost pogojev iz 9. člena Pravilnika. Ti se v obliki kilometrine povrnejo le za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oz., če to ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.
Neizplačani pokojninski prejemki, ki so do smrti zapustnice že zapadli, kot premoženje zapustnice delijo usodo premoženja, ki ga je imela zapustnica ob smrti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00045224
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 18. ZOZP člen 18, 20, 20/1, 42a. OZ člen 131, 131/1, 169, 174, 174/1, 963, 965.
gospodarski spor majhne vrednosti - podlaga za odgovornost - povzročitev škode - obseg povrnitve premoženjske škode - popolna odškodnina - povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - odškodninska odgovornost povzročitelja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - odškodninska odgovornost zavarovalnice - prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (subrogacija) - kolizijska pravila - subrogacija - direktna tožba oškodovanca - direktna tožba zoper zavarovalnico
Iz določila prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 izhaja, da se aktivna legitimacija nosilca dajatev ene države članice za posledice škodnega dogodka, do katerega je prišlo v drugi državi članici proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo, presoja po pravu prve države. Aktivna legitimacija nosilca je po Uredbi podana v dveh primerih: po (a) točki prvega odstavka tega člena v primeru subrogacije, po (b) točki pa v primeru direktne tožbe. Kadar je torej za zahtevke, ki jih uveljavlja nosilec socialnih dajatev, po tujem pravu predpisana subrogacija ali pa direktna tožba, je njegova aktivna legitimacija podana.
Iz 85. člena Uredbe 883/2004 sledi, da ima upravičenec zahtevke proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo na podlagi subrogacije ali direktne tožbe. Kdo je tretji, se presoja po pravu države, kjer je škoda nastala. To namreč izhaja iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 6. 2007 (Uredba Rim II). Po 4. členu te Uredbe se za neposlovne obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti uporabi pravo države, kjer je škoda nastala (4. člen). V tej pravdi torej slovensko pravo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojo o pasivni legitimaciji toženke oprlo na določilo 20.a člena ZOZP (pravilno 20. člena). Ta v prvem odstavku daje oškodovancu pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Po slovenskem pravu ima torej oškodovanec v prometu pravico zahtevati povrnitev škode bodisi od povzročitelja (prvi odstavek 131. člena OZ), bodisi od njegove zavarovalnice (prvi odstavek 20. člena ZOZP). Pa tudi po 18. členu Uredbe Rim II lahko oškodovanec vloži neposreden odškodninski zahtevek zoper zavarovalnico odgovorne osebe, če tako določa pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ali za zavarovalno pogodbo. Iz tega sledi, da pasivno legitimacijo določajo kogentni predpisi, ne pa pogodbeno zavarovalno razmerje toženke z neposrednim povzročiteljem škode, kot zmotno meni pritožnica. To pogodbeno razmerje pa utegne biti pomembno kvečjemu kot okvir, izven katerega oškodovanec ne bi mogel izterjati več, kot izhaja iz te zavarovalne pogodbe.
Kolizijsko pravilo iz 85. člena Uredbe 883/2004 ne spreminja pravila o uporabi prava za presojo nepogodbene odškodninske odgovornosti. Za nepogodbene obveznosti na odškodninski podlagi se glede odgovornosti, kot je bilo že pojasnjeno, uporabi pravo države, kjer je škoda nastala. Iz tega sledi, da je zahtevek nosilca socialnega zavarovanja lahko utemeljen le glede tistih pravic, ki jih ima oškodovanec zoper povzročitelja prometne nezgode po pravu države, kjer je prišlo do prometne nezgode. Nosilec socialnih dajatev pa ne more pridobiti več pravic, kot jih ima neposredni oškodovanec do povzročitelja škode.
Glede obsega zahtevka, ki preide na nosilca, odgovornega za dodelitev socialnih dajatev, oziroma glede obsega zahtevka, ki ga ima ta po samem zakonu, je torej treba uporabiti pravo nosilca socialnih dajatev. Omejitev, ki jih morda glede tega predpisuje država članica, v kateri ima sedež tožena zavarovalnica, ni mogoče upoštevati.
Nosilec, odgovoren za dodelitev socialnih dajatev od tožene zavarovalnice ne more izterjati več, kot bi po pravu države, v kateri se je zgodil škodni dogodek, lahko izterjal oškodovanec od povzročitelja. Torej je nosilčev zahtevek omejen do višine tega zneska. To pa še ne pomeni, da lahko nosilec toliko kot od povzročitelja izterja tudi od njegove jamstvene zavarovalnice. Niti evropska zakonodaja niti sodbe SEU ne morejo poseči v zakonita pogodbena razmerja. Zato drži pritožbeno stališče, da tožena zavarovalnica ne more odgovarjati strožje, kot se je bila s pogodbo (kadar je zakonita) zavezala povzročitelju škode.
nepravdni postopek - postopek za delitev stvari in skupnega premoženja - prekinitev postopka - prehodne določbe ZNP-1 - dokončanje že začetih postopkov
ZNP-1 je stopil v veljavo in se začel uporabljati 15. 4. 2019. ZNP-1 v prvem odstavku 216. člena določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov, torej po ZNP. Navedeno določbo je sodišče prve stopnje spregledalo, saj je postopek prekinilo na podlagi četrtega odstavka 155. člena ZNP-1, kar ni v skladu s citirano prehodno določbo ZNP-1.
začasna odredba - denarna terjatev - namen začasne odredbe - primernost sredstva zavarovanja
ZIZ v 271. členu sredstev zavarovanja sicer res ne našteva taksativno, vendar pa glede na zakonsko ureditev začasnih odredb zahteva, da morajo sredstva zavarovanja biti takšna, da je z njimi mogoče doseči namen zavarovanja (268. člen ZIZ), v konkretnem primeru možnost bodoče izterjave upnikove denarne terjatve.
Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (2005) člen 4, 5.. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalid - mnenje komisije - ustrezno delovno mesto
Odločba ZPIZ, ki v izreku tožniku priznava pravico do premestitve, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. ZZRZI v šestem odstavku 40. člena omogoča delodajalcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer Komisija poda mnenje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka glede na tožnikovo delovno zmožnost ni imela zanj ustreznega delovnega mesta, kar je preizkusila tudi pristojna komisija. Očitek diskriminacije tožnika na podlagi invalidnosti je glede na navedeno neutemeljen.
pogodbena razširitev odgovornosti - načelo vestnosti in poštenja
Iz trditvene podlage tožnice je razvidno, da zneski glob, ki bi jih plačala kot kazen za prekrške zaradi neustrezne organizacija dela v zvezi s sanitarno sečnjo, torej zaradi zamude rokov, določenih v posameznih C odločbah, predstavljajo njeno škodo. Odgovornost za to škodo pa sta stranki z dogovorom iz tretjega odstavka 7. člena vsake od pogodb prenesli na toženko. Zakonsko podlago za tako pogodbeno določilo predstavlja 241. člen OZ, ki nosi naslov Pogodbena razširitev odgovornosti.
O tem, da je tožnica kot strokovnjak s področja upravljanja gozdov v lasti RS ob sklenitvi vsakokratne pogodbe vedela, da naročenih del v pogodbeno določenih rokih ne bo mogoče izvesti, ne gre dvomiti. Zavedala se je torej, da toženka ni imela možnosti preprečiti nastanka škode, ki bi jo tožnica eventualno utrpela s plačilom globe za prekršek zaradi zamude v zvezi z izvršitvijo del po posameznih C odločbah. Vendar možnosti nastanka te škode se je zavedala tudi toženka. To izhaja že iz dejstva, da je npr. eno od pogodb podpisala kar dva dni po preteku izpolnitvenega roka. Upoštevajoč zavedanje toženke, da dogovorjenih del ne bo zaključila v pogodbeno določenih rokih, pa ugotovitve, povzete v 13. točki te obrazložitve, ne zadoščajo za presojo, da je tožnica pri sklepanju pogodb, v razmerju do toženke ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb OZ o neupravičeni obogatitvi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za neupravičeno obogatitev takrat, kadar je nekdo obogaten brez pravnega temelja. V konkretnem primeru pa je pravni temelj za plačilo kupnine obstajal, saj je bila kupnina plačana na podlagi prodajne pogodbe. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da gre v primeru manjše površine nepremičnine, kot je navedena v pogodbi, za izpolnitev s stvarno napako.
Kot pravilno opozarja tožnik v odgovoru na tožbo, zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Bistvo pritožbe pa je ravno v nestrinjanju z dejstvi, na katera je sodišče oprlo odločitev. Takšne pritožbene navedbe niso upoštevne. Toženec, ki ni vložil odgovora na tožbo, je z nasprotovanjem dejanski podlagi zahtevka in s podajo dokaznih predlogov šele v pritožbi zoper zamudno sodbo prepozen.
ZIZ člen 7, 34, 55, 82, 82/1, 83. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 38, 74.
ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo - izvršba z rubežem premičnin - zaslišanje dolžnika - kraj rubeža - razlogi za ugovor - naknadna objektivna kumulacija izvršilnih sredstev
Zakon upniku ne nalaga obveznosti, da predlog za novo sredstvo izvršbe utemelji ali izkaže njegovo upravičenost. Edini pogoj za naknadno objektivno kumulacijo sredstev in predmetov izvršbe je, da izvršilni postopek še ni končan.
Upnik je tisti, ki v predlogu za izvršbo odreja predmete in sredstva izvršbe in v njegovi izključni dispoziciji je, ali bo že v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo na eno ali več sredstev, ali bo novo sredstvo izvršbe predlagal šele tekom postopka poleg ali namesto že dovoljenih sredstev. Sodišče pri tem upnikovemu predlogu glede predlaganih sredstev in predmetov izvršbe zgolj sledi.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - prekinitev postopka zaradi odločanja o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
Če dolžnik v roku za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ne zahteva odložitve odločanja o tem predlogu, uvedba ali začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne predstavljata ovire za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka.
OZ člen 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198. SPZ člen 48, 54. ZZLPPO člen 6.
neupravičena pridobitev - obogatitev - korist - vlaganja v nepremičnino - prirast - prehod koristi - trditvena podlaga - pravna podlaga - zmotna uporaba materialnega prava
S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sredstev. Glede na pojasnjeno bi tako sodišče prve stopnje moralo problematiko konkretnega primera presojati skozi širše zasnovano vsebino določb OZ o neupravičeni pridobitvi.
oprostitev plačila sodnih taks pravne osebe - zasebni zavod - humanitarna organizacija - humanitarna dejavnost
Dolžnik zmotno navaja, da po vzoru društev in zavodov obstajajo ločene kategorije humanitarnih organizacij, tiste, ki v skladu z ZHO delujejo v javnem interesu in ″splošne″. Prvi odstavek 1. člena ZHO določa pravne subjekte, ki lahko pridobijo status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področjih socialnega in zdravstvenega varstva.
Pri humanitarnih organizacijah gre za zelo pomembno družbeno vlogo človekoljubnih organizacij, ki delujejo tudi v javnem družbenem interesu ter se v znatnem delu financirajo z javnimi sredstvi. To pomeni, da so humanitarne organizacije samo ene in vedno v javnem interesu. Vsi ostali subjekti se lahko ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo, kar ni isto kot humanitarna organizacija po ZHO in ZST-1 ter je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje.
Dogovarjanje pravdnih strank o tem, da bo iz posojenega denarja vzpostavljena proizvodnja izdelkov iz gliv, še ne daje podlage za zaključek, da pravdni stranki nista imeli pogodbene volje za nastanek posojilnih pogodb, temveč za nastanek družbene pogodbe.
ZPP člen 155, 163, 163/4. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/4. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 11, 11/3.
stroški postopka - potrebni stroški - dokazni predlog - poziv sodišča - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po izdaji in pravnomočnosti sodbe z dne 11. 2. 2020, s katero je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in tožencu naložilo, da mora tožniku vrniti prenosni računalnik ASUS ... ter mu povrniti njegove pravdne stroške, pravilno odločilo v skladu s 4. odstavkom 163. člena ZPP le še o višini stroškov, saj je bilo o podlagi za takšno odločitev, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 1. in 2. obrazložitve izpodbijanega sklepa, že pravnomočno odločeno (razsojeno) s sodbo, ki je bila v tej zadevi izdana dne 11. 2. 2020, pravnomočna pa je postala s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 192/2020 z dne 17. 9. 20201.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051295
KZ-1 člen 158, 158/3, 160, 160/1, 160/4. ZKP člen 25, 25/1-1, 445.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - eno kaznivo dejanje - enovito kaznivo dejanje - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - ne bis in idem - elektronska pošta - zasebna komunikacija - stvarna pristojnost - dokaz resnice - razžalitev - zaničevalni namen - konkretizacija zakonskih znakov - določenost oškodovanca - obvestilo o seji pritožbenega senata
Obstoj zaničevalnega namena se ugotavlja šele v primeru, ko obdolženec dokaže resničnost svoje trditve ali, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal ter mora sodišče prve stopnje opraviti še nadaljnjo presojo, ali je obdolženec z žaljivimi trditvami morebiti izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, torej ali so bila dejstva izrečena v obliki žaljive vrednostne ocene oziroma na žaljiv način.